Arhiv June 2006
Objavljeno 30.06.2006
Objavljeno 29.06.2006
Petek / 30.6.2006
OBSTAJA "celo" dober "padec"...
Skozi vedno bolj gostejšo temo; zrem skozi odprtino, ki je bolj podobna oknu ali pa stropu. To ni moje okno. Luči se vedno ugašajo in prižigajo. Gola se sprehaja po stanovanju. Vidi se, da pušča obleke povsod. Ta njena golota je tako mikavna; in jaz samo zrem. V resnici me je ujela na svoje besede.
Greva na tisto potovanje, ki naju bo razkrilo. Na obrobju mesta bova opazovali toliko verskih skupnosti, da mogoče nama celo uspe prehoditi tisti; prvi; porodni tunel, ki ima na koncu stalnost, v kateri se želiva izgubljati.
Drzni si priti, skozi vse te prečudovite dvorane. Posvetila ti bom tisoč misli, ki jih nisem do sedaj; še nobeni. Zapirala bom razbolelo srce. Osvetlila ironijo; z življenjem.
Ah, ženska nikdar ne nehaj sanjati z menoj. Vse te zgodbe,ki se začnejo na straniščih katere kasneje, preselimo v velike dvorane; so samo različica samoodpuščanja.
Tvoje napake so sodbe, na katere sem jaz neobčutljiva. Mnogo več tebe želim doživeti.
Kaj si mislijo drugi ljudje? To je njihova stvar preživetja.
Zbližala naju je rana, ki jo opevajo vsi junaški epi.
Zatemnila boš negotovost, v obliki dobro podarjenega nasveta. Počutim se kot, da ne potrebujem lastne domišljije,če poznam tvojo staro zgodbo.
Odpustim; ker je to bolj modro. Ne, samo ti si bolj umirjena.
Nenavadno posebna, ko te ohromi občutek; lastne krivde.
Jaz živim za sebe in ti za sebe.
Razbremeni svoje misli; izgubi se v nekoga. Neverjetno, če bom na drugi strani jaz. Vsa ta pravila, ki jim prisluhnem; izdajajo prijateljstva. Ne olajšajo pa tvoja bremena.
Kaj se bo zgodilo, ko boš nehala poslušati?
Takoj bom začutila razočaranje; ne bo mi jasno, zakaj se tako odzivaš na mojo energijo.
Pogovori; o tem, kaj si ljudje mislijo o meni; ne zadostuje tvoji trmi.
Nekoč si bila obremenjena, ker nisi bila edina. Ljubezen je tisto čudežno sredstvo, v katero ne morem nikoli natlačiti dovolj svojih občutkov. Ne gre vse v eno blazino. Skoraj me je uničil tvoj stavek. Prav vseeno mi je.
Kako sem se naučila biti jasna v najinih pogovorih; toliko bolj sem bila v stanju ustvariti dovolj odzivov; na tvoja čustva.
Kaj si ti želela od mojih? Pripadnost ter razumevanje.
Tudi enega izmed teh čutil, ni bilo čutiti, razen gostobesednosti tvojega odmika.
Je bila to najina potreba, da preprosto čustva niso bila dovolj močna?
V samoti ti nikdar ne bom mogla pokazati čarobnost komunikacije. Ali nimaš dovolj čustvenih odzivov ?
Se moram obračati na računalniški ekran, da postane branje tvoja največja slišnost?
Veliko lepše sva se znali že pretvarjati. Spomni se na najino obnašanje; v končni fazi. Pokvarila se je intimnost. Obe sva bili samo še v vlogi spraševalca.
Tiho sedenje ob nekom; naju ne bo vrnilo v sedanjost.
Nočem občutka, da te nikdar ni bilo v meni. Nelagodja ne morem sprejeti.
Mudi se ti sprejeti dejstvo, da je distanca boljša kot pa domneva; brez pravih odgovorov.
Ali nisi nekaj pozabila?
Najin smeh, branje preprostih misli, iskrene zahteve.
Ali nisi vedela, da nama je ostala miselna frekvenca, ki ni ravno podobna besedi. Glasni.
Jaz te iščem, čeprav te nimam pravice iskati.
Ne mahaj z rokami, ne odmikaj pogleda.
Gledala sem skozi nihajna vrata. Začutila sem samo prelaganja odgovornosti. Z pričakovanjem, da takrat je bilo zadnjič, ko sem vse prepustila; usodnemu oklevanju.
Zadnje čase premorem več čustvenega pisanja. Uspelo mi bo preliti ljubezen v dejanja. Vse čustva bodo delovala po vrsti. To sem bila sposobna uporabiti v iskanju smisla; tvojega hrepenenja.
Tvoja osebna tragedija, je samo pozitivno sporočilo, da obstaja veliko zaviralnih sil, ki ne igrajo nobene vloge; pri najini strasti.
Zapomni si; še ti bom pisala modre izreke; ker ti si vredna vsakega smisla ter truda.
Dojela boš; da vsi izgubljamo dragocene prioritete, ko posvetimo več časa jutru, ki je tako prozorno, kot tisti plastični vrč, ki si ga oboževala.
Pred mano je še toliko žrtvovanja; v različnih vodnjakih, da se ti rajši zamisli, če ne bi rajši črpala čudenja; iz mojega vodnjaka; kot pa da sanjaš, da imava prihodnost enako kot preteklost.
Prebijem se iz dneva v dan, ker udomačim ter si predstavljam zvoke nemih valov, morja, ki neslišno šepeta.
Pljujeva proti zbliževanju. Nosi, ljubica rešilni pas, ker moje besede bodo postale ogenj.
Na tistem dnu; v katerem se trgam; se tudi dvignem.
To je nevarno območje; klica po prebujenju.
objavil-a mo2dra @ 20:06:51 - Št. komentarjev: 0
Objavljeno 28.06.2006
Četrtek / 29.6.2006
STRASTEN DOTIK
Nemočno
niham v sestradana jutra.
Pozabljam;
"Kdaj sem bila nazadnje napolnjena
s tvojim vznemirjenjem?"
V dotiku
v spanju
v gibanju.
Usmerim tvoje ideje
v svoje ritme.
Zadržujem neprekinjeno
energijo.
Razpršeni stopava
čez
podarjene trenutke.
Ne odnehaj,
ker
sanjam,
da si te vzemam
s strastjo
in počasi
dvigam glavo
nad površjem.
POVEJ MI...
Eno prazno
ter
tri polne besede.
Izčrpaj me
z vsem zadovoljstvom,
ki sem ga
pri nama
spregledala.
Ustavi
tisto merilo časa
in pokaži
lepoto vsega tistega,
kar še
doživeto
ni.
Odtrgaj
stare korenine
in se postavi
z menoj
na sonce.
Oropana besed
ki ne ponujajo izbire;
časa ali pa stvari.
GROZNO "čudovita"..
Inspiracija
me
zastrašujoče
hrani.
Po tisti cevki
kateri
ti dovajaš
kisik.
V moje srce.
V višavah
ne srečam
tebe
in
prebijam se skozi
oblake,
da lahko
lebdim.
Kaj vse lahko stori ženska?
Potisne me v veliko ovojnico
porine
v droben nabiralnik
mi zaupa
svoje težave
ter
v velikem razburjenju
sprašuje;
"Ali potrebujem še bolj jasen znak?"
VRNI ME "domov"...
Kako nemogoče
je zmanjšati
lasten strah
in
pustiti
da mi
odvzameš
nespešnost.
Ne slepim
odrivam
naravno lego uma.
Uporabljam
tvoje misli,
ki me potegnejo
v središče
viharja.
Razburkana
naselitev
v območje
mirnega srca.
Manjka mi...
ljubezen do popolne tujke.
NE 'VEM'
Večkrat izgovori
moje ime.
Ni edino
je pa
še
nekoč
bilo tvoje.
Ali veš,
da sem te
ljubila,
še
takrat,
ko
nikjer
nikogar
ni bilo več?
Nočem in ne želim
videti
se
v svetovih,
ki opozarjajo
na dolžnosti
prejšnjih življenj.
Veš in pokažeš
prezirjajoč pogled
ampak
neslišno
mimo hodiš,
ko
nekdo
izgovori
najin
pretekli obstoj.
Ne kliči
moje
duše, če
ne priznaš,
da
poznaš
križišča
nesojenih utvar.
objavil-a mo2dra @ 23:28:20 - Št. komentarjev: 0
Sreda / 28.6.2006
USPEŠNA POT…
Je prišlo vprašanje na moj mail; »kaj je to zame » moja uspešna pot«?
Uspehe lahko dosegaš na več nivojih. Odvisno, kateremu nivoju daješ prednost.
Za mnoge je pomembna poklicna pot; nekaterim je bolj pomembna zasebna pot.
Nekateri pa se trudimo krmariti med obema čeprav je meni vedno jasno, da če ne dosežem notranjega zadovoljstva potem nobena izmed teh poti ne bo uspešna. Nobena pot na katero se bom podala; ne bo prinesla tistega zadovoljstva.
Je pa več ljudi, ki definirajo uspešnost po tem;
- se ne želijo vezati, ker jim to predstavlja določeno breme in se ne morejo posvetiti istočasno poklicu in zasebnosti.
- potem je tukaj še »odlog« tistega časa, ko se posvetiš eni poti in drugo zanemariš, ker potrošiš preveč energije za obe skupaj.
Več je dejavnikov, ki lahko vplivajo na naše poti. Meni osebno je bila v življenju vedno bolj pomembna; osebna pot. Tam se nekako vse začne. Vsaj pri meni. Pri vsakem se začne drugače. Partner je v življenju pomemben. Tako pomemben, da delovanje brez njega povzroča določeno praznino, ki jo je težko »zakrpati« ali pa »nadomestiti« na drugih področjih. Ne moreš zasebnosti nadomeščati s službo. Tam lahko samo ubiješ toliko časa, da za »trenutek« pozabiš; kaj te dejansko dela praznega.
Res pa je tudi to, da če v zasebnosti stvari niso urejene; se nehote preselijo na druga področja. Kakor jaz temu pravim, ko hudič prinese s seboj tudi mladiče.
Moja uspešna pot je bila pravzaprav »osamosvojitev«. Tista začetna. Kakorkoli kruta je že bila; se je morala zgoditi. In danes jo vidim kot uspešno. Takrat se mi je zdelo, da bom podlegla vsem »polenom«, ki so mi padali pod noge, da se bom zrušila, ker enostavno včasih nisem vedela, kako naj se obrnem, da bo prav. Vplivalo je name toliko dejavnikov, da sem se osredotočila samo na to, kar se je dogajalo v meni. V moji glavi. Sledila sem svojim notranjim občutkom.
Nisem imela v naprej planiranega cilja. Tudi tega nisem planirala, da bi se »prav takrat« pa jaz šla »osamosvajanje«. Zgolj ali pa splet okoliščin, ki so mi bile položene kot karte, ki jim jaz pravim; da sem bila postavljena pred dejstvo.
Dejstvo, ker sem izbrala tisto, kar v resnici čutim in sem.
Izbrala sem življenje, ker nisem našla razumevanja. Tistega razumevanja, ki mi pomagal skozi celo življenje. In zavoljo tega, ker sem se odločila, da takrat v tistih časih NE BOM pustila osebe v svojem življenju; sem »pojedla« s krožnika dol to, kar sem na njega položila.
In tako lahko ti odgovorim, da moja uspešna pot se je začela pri 21. letih. Takrat sem se odločila, da jaz BOM ŽIVELA; tako kot čutim in sem; in če koga to moti; potem naj gre stran od mene ali pa se sploh ne obremenjuje z mojim življenjem. In na tej »uspešni« poti sem doživela vse. Razočaranja, pretres možganov od »ljubezni«, vse možne strahove, borbe..Vse, ker večina mojih znancev, vsaj v teh letih, jim to "še" ni bilo potrebno vedeti. Oni so se zabavali in uživali po svoje.
No, jaz sem začela takrat živeti tiste sanje za katere sem se odločila. Niso bile sicer po moji volji in časovna uskladitev je bila "grozna" in osamosvojitev "zadovoljiva".
A veš zakaj?
Če se takrat ne bi odločila tako, potem danes vsega tega in še več; sploh ne bi mogla napisati, ker ne bi tako niti razmišljala. Mogoče bi mi pa bilo všeč, da bi me celo življenje zavijali v vato, da bi me navadili, da se ne potrebujem boriti za sebe..in vse, kar sodi zraven…ampak ne…
Še enkrat bi izbrala enako..Z vsemi napakami ali pa pravilnimi odločitvami, ker za vsako napačno odločitev; sem se morala sama naučiti, če bom zadevo ponovila in za vsako pravilno; sem dobila potrditev.
Ampak je nekaj tudi res…moja uspešna pot »se« še nadaljuje.-)). Vedno proti Soncu...
Morda res..
ti uspe,
da zbujaš
jutra
V meni.
Pogrešam,
tvojo strupeno
kri
na mojem jeziku.
Izgorijo
in
izperejo
me,
neznosne minute,
tvoje
lomljive tišine.
objavil-a mo2dra @ 08:24:29 - Št. komentarjev: 0
Objavljeno 27.06.2006
Torek / 27.6.2006
Sanjaj sanje,
ne išči cilja,
hodi po poti življenja in puščaj sledi!
Edine misli, ki jih danes čutim in mi tako “ožajo” glavo ter stopnjujejo pritisk, da je vse, kar lahko rečem, je samo to, da sem razočarana. Da, nad teboj, ki enostavno ne razumeš besede NE. Ukvarjam se že celo uro s tem; "kaj si si drznila narediti?"
V bistvu si prestopila moj rob. Prestopila si tisti rob moje tolerance. “Še” predno se mi dokončno sprostijo vse miselne zavore, ki jih zadržujem, ko pomislim na tebe.
Če kaj ne maram v življenju je to, da nekdo vdira v mojo zasebnost; brez mojega dovoljenja. Hodi do mojih prijateljev, ker TI ne moreš razumeti mene. In to, da si si to dovolila; si prišla še v mojo službo.
Kaj ti misliš, da se moram danes smejati, ker TI je uspelo vse to narediti v enem dnevu?
Odlična si. Kot vedno. Tudi danes ne zaostajaš pri vsem tem.
Pravzaprav sem se ustavila pri razmišljanju. Kaj naj rečem ali pa naredim na vse to, kar mi ti “TAKO” velikodušno nudiš?
In sem razmišljanja...Kdaj točno sem jaz “pozabila” povedati, da med nama ne more biti nič več kot pa prijateljstvo? Kdaj sem pozabila povedati, da MENE TRENUTNO ne zanima; nobena veza, nič kar bi spominjalo na vse to?
In kdaj sem ti pozabila povedati, da od kje ti ideja, da si TI želiš živeti z menoj, če pa jaz NIČ NE ČUTIM DO TEBE?....
In ko se vse to sprašujem ....NORIM...Kako fak tega ne razumeš?* In kakšen kreten sem jaz, ker ti tega ne znam razložiti? Se pravi, da je moja komunikacija med tabo in mano v totalnem bedu??????...
To sem si odgovorila…NI samo to ne razumeš besede „NE“…Lahko mi rečeš, da si v določenem življenjskem obdobju in da so zate moji odgovori življenjskega pomena in kljub vsemu; TO NI RES…A veš zakaj ne?
Ker jaz nikdar ampak NIKDAR nisem bila čustveno zapletena s teboj v določen odnos; in je prekleto težko, da ti meni razlagaš, pišeš, določene stvari, ker jaz dejansko ne vem; kam naj vse to uvrstim.
Imam dve možnosti; Sedim ure in ure in VEM, da ne bom zadnjič in poslušam, kar mi imaš za povedat, v že 101 x ali pa da se odločim in zaključim to »ceremonijo« in grem iz tvojega življenja.
In potem če naredim slednje; bom naredila to, kar sem delala do sedaj; v vezah ali prijateljstvu. Ko mi določene stvari niso bile po godu; sem odšla. Kljub pogovorom se včasih dejansko ni dalo prav nič rešiti.
Ne, jaz sem se ODLOČILA, da bom samo zadevo "OHLAJALA". Kar pomeni, da te prosim, da to narediš tudi sama na svoji strani. Ker SEDAJ pa resnično nisem v stanju, da se pogovarjam s teboj.
Mogoče bi ti morala razmisliti samo to, da vdiraj v zasebnost, ko ti osebe na drugi strani to dovoljujejo in ne, ko si sama vzameš to pravico.
Premisli tudi to, da vsaj enkrat v življenju bodi prijatelj; brez koristi. RAZUMEŠ?
Vsaj enkrat.
Ker nisem razočarana nad teboj samo » danes« ampak od prejšnega tedna. Ko sem poslušala stvari; imela ponovno odprta usta. Je pa nekaj res; sem bila pa zelo pripravljena, da bom poslušala; A veš, kako jaz rečem tem zgodbam;
- BAJKE ZA LAHKO NOČ…in nisem bila razočarana, ker sem to sama pri sebi slutila ampak zgolj nad dejstvom, da si prav TI tista, ki tako močno zagovarja in potencira besedo; zaupanje.
Nič več in tudi nič manj ne bom več rekla; bo pa sreča za OBE, če si bova uspeli sploh še kdaj izrekle določene besede; v obraz. Ker a veš; dosegla si; da mi je prav vseeno, če te še kdaj vidim ali pa ne. Vseeno mi je, ker nekaj se moraš zavedati, da mene čustveno pritiskati ob zid ne moreš in tudi izsiljevati me ne moreš. Lahko se dereš, jokaš; kaj vse si boš naredila ampak če si to zares želiš; potem NAREDI to...
Edino stvar, ki te prosim, da me v ŽIVLJENJU več nikdar ne vprašaš;
"Ali ti zaupam?" in Ali bi se ti kdaj zlagala?"...Ker ti bom javno priznala;
NE, NE, NE...Nikdar ti v meni ne boš več mogla vzbuditi teh občutkov; ker jaz verjamem, verjamem v trdne odnose in ne v besede, ki jih znaš ti ZAVIJATI v meglo.
Enostavno danes sem razočarana. In ni mi mar, kaj si cel svet misli za to.
Ne bom se oddaljila od te »možnosti, ki je podoben problemu ampak se bom samo od tebe. S ponosom.
Razumem, da to narediš, ker potrebuješ določen odgovor ampak ti mene NE SLIŠIŠ in me tudi nikdar ne boš. Ker tebi je pomembno, da tebi nihče ne izreče besede "NE", ker je ti ne sprejemaš preveč dobro.
Prosila sem te; večkrat, da pazi pri meni na mejo moje tolerance in ti si jo uspela "podaljšati" vedno znova in znova. In nekaj je res, da če ne čutim določena čustva danes; jih tudi v bodoče ne bom. Razumeš?
Ne, na dolgi rok in tudi ne, na kratki rok. Ljubezen se ne zgodi, ko ti to načrtuješ ampak se zgodi z NEZAVEDANJEM in spontanim pristopom.
In jaz se na vse to, kar ti imenuješ "zavedanje", ne oziram več.
Naslednjič, ko se boš odločala za "takšne" korake; pazi; kdo je na drugi strani!
objavil-a mo2dra @ 11:22:16 - Št. komentarjev: 3
Objavljeno 26.06.2006
Ponedeljek / 26.6.2006
Ne potrebujem slepca,
da pokaže pravo
zlato pot.
Glej, tukaj je čas,
ki se ni
se ne bo
Ustavil
med nama.
BREZ BESED "TIŠINA"..
Obnaša se
čudno.
Kot, da
v zavedanju
jutra
počenja
nesmisel
v
smislu.
Če
ne izreče
ne pokaže
sledi,
ki vodijo
do njenih strasti.
Razkosana
polna
nemih laži
stoje
hlapi.
V sebi nosi
poseben pečat
čiste krvi.
Osupli si
nikdar
ne izmenjava
razbistritev
slepila.
Njena
magija ali kemija.
Na kolesu
se vozim
brez dodatnih
luči.
Zapeljano
žejna
kričim
v mrak,
ki ublaži
gluho tišino
ponorelega spomina.
objavil-a mo2dra @ 09:23:34 - Št. komentarjev: 2
Objavljeno 24.06.2006
Sobota/ 24.6.2006
Ne uporabljaj časa
in besed nepremišljeno.
Ne enega ne drugega
ni mogoče dobiti nazaj.
stvar, ki mi je prišla na misel, ko sem prebrala zgornje vrstice..
Našla sem…pred časom sicer ampak vseeno; posnetek ljubezenske izjave; svoje prve ljubezni. Joj, jaz tega tako ne morem poslušati do konca.-). Takrat, ko sem še jaz prihajala k njej; mi je »skoraj« vedno posnela misli, ko sem jaz še spala.
Tako sem si "krajšala" čas, ko sem se vozila domov…
Želela je pokazati, da je vedno "v stiku" z menoj ali pa da sem jaz "v mislih" prisotna pri njej; vedno.
V bistvu sem čutila "že" takrat, da je moje mesto; tisto pravo; tisti dom in zavetje, ki sem ga iskala; prav ob njej.
Imam njen glas ampak v vsem času, ki sva ga preživeli skupaj, nimam tudi ene slike. Noro; le kako je to mogoče.
Prav zdaj sem se spomnila, da bi morala vrniti nazaj klic, ko me je klicala; prejšni teden.-). Na vrsti je tista kava, kjer pogovor poteka, da se stvari dejansko niso spremenile. Obe imava postavljene svoje vizije. O lastni prihodnosti.
Bodi pripravljen.
Nikoli ne dobiš še ene priložnosti,
da bi naredil dober prvi vtis.
Najboljša možna razlaga je, da vedno bodi to, kar v resnici si. Ne moreš zgrešiti. In nekdo te bo takoj na začetku sprejel; takšnega kot si. Moram reči, da ustvarjanje vtisov; narejenih, umetnih; je nekaj, kar v mojem življenju jaz absolutno ne prenašam. Lažje sprejmem osebo z vsemi slabostmi in vrlinami, če že na začetku pokaže; kako v resnici deluje.
Najbolj nora stvar, ki se mi je zgodila; ko smo že pri prvih vtisih je sledeča…
Ko sem »končevala« eno izmed svojih vez, sva obe pustili, da je v zraku viselo toliko stvari, ki so bile; nedokončane, neizrečene. Kar je bilo podobno koncu; ni prav nič izgledalo, da bi to bil dejansko konec.
Skratka…Prav, ko sem bila zmenjena z neko drugo žensko sem dobila telefonski klic..od nje. Napaka, napaka. »Pogrevali« sva vse. Vrtel se je besedni zagon; pekel in raj skupaj. In moja ura prvega zmenka se je sunkovito približevala.
Po končanem pogovoru sem bila tako sesuta, da ko sem se pogledala v ogledalo; nisem verjela. Ponavljala sem si samo to, da jaz ne morem iti takšna na prvo srečanje. Oči sem imela kot »angora« zajc, glas mi je mutiral kot da sem vstopila v puberteto. Grozno.
Začela sem vrteti telefon, da prestavim vso zadevo. In ko hudič ne dovoli, da bi imela vsaj »malo« sreče, ne.-). Ona je že odšla od doma. Mobilca pa takrat jaz; še nisem imela. Ne bom omenjala; kako sva se spoznali.-). To mi je še danes smešno.
In sem šla, ker vedno, ko se zmenim tudi pridem. To je bilo »strašno« improviziranje prvega vtisa.-). Parkiram avto, stopim ven; jo pogledam in samo rečem; » Jaz ne morem« ! Oprosti. Povem celo zgodbo tega »osvežujočega« pogovora in jo gledam. Ženska razume. Pravzaprav me je nekako pripravila, da sem šla na tisto kavo in mislim, da pogovor se je zavlekel še dolgo v noč. Od takrat sva bile za tisto obdobje; nerazdružljivi. Sicer se nisva nikdar vezali, kot par ampak kaj vse sva doživeli skupaj.-).
Nama je bilo prav vseeno, če je bil vikend ali pa teden. Ga ni bilo kraja po Sloveniji, ki si ga ne bi »sočutno blizu« ogledali. Spali sva tako malo, da sva dejansko ob sobotah odprli oči »šele« ob dveh popoldne in tako se je začelo ali pa vleklo to »pomanjkanje« spanca.
Resna veza je imela še manjši pomen, kot ga ima danes. Obdobje polno, polno tistih občutkov, ko sva vsak dan preživljale, kot, da prvič vidiva živalski vrst.
Ne pazite na tisti prvi vtis. Naravni stil omogoča, da oseba na drugi strani lahko dejansko sama odloča; ali vas bo sprejela v življenje takšnega kot ste ali pa bo takoj ovrgla tisto misel, da ji pač ne ustrezate.
Namesto ustvarjanja "čimboljšega" vtisa na nekoga, se rajši zgledujem po tem:
O ljudeh imej najboljše mnenje, dokler se ne izkaže drugače.
Naj ti preide v navado, da narediš kaj dobrega
Za ljudi, ki tega nikoli ne bodo zvedeli
Te besede mi pridejo na misel kot tista vera v ljudi, ki jo moraš imeti. Ali pa jo pridobiti. Ali pa zgolj zaupati svojemu notranjemu občutku in skoraj staviti vse, kar premoreš v lastni notranjosti, da se slučajno ne izkaže, da v zmoti.
Mislim, da za zelo redke ljudi, zastavim svoje ime. Ona, sicer nikdar ni vedela tistega pravega ozadja moje odločitve. Razlogov zakaj sem se tako odločila; ni verjel nihče.
Naredila sem nekaj, kar je pred časom meni pokazala; druga oseba. Učinek je bil neverjeten.
Ko sem jo spoznala nisem mogla verjeti, da ji je prav vseeno, če se vozi v takšnem avtomobilu, kot se. Takrat. Avto ima sicer zelo malo skupnega, če "upoštevaš" sledeča dejstva;
v avtomobobilu je smrdelo po bencinu, varnostni pasovi so že davno »odslužili« svoj pomen; odpiranje oken – "KAJ JE TO?"..Seznam je sicer še dolg skratka; varnost je bila tako na »nivoju«, da sem se zgrozila. Načeloma pa je meni prav vseeno, s kakšnim prevoznim sredstvom, se kdo vozi. Ko sem celotno idejno zasnovo predstavila Katici, je nekaj časa samo »nemo« zrla v mene ali pa skozi mene in na koncu izrekla stavek; »Zakaj si to želim?« (beri; v mislih pa si je mislila, da se mi je zmešalo).
To sva naredile s skupnimi močni. Pripeljale sva se neko jutro; jo poklicali, če pride na kavo. Pride. Nasmejana kot vedno. In na mizi je ležal ključ od avta. Ko sva odhajali iz lokala, sem jo samo pogledala in rekla; Ali se vse to ni izplačalo »že« zaradi občutka?...
To je samo ena izmed mnogih stvari, ki jih jaz in Katica znava narediti. Ona vedno pravi, da se je prej, predno je mene spoznala; celo življenje »zelo« dolgočasila. Da, o glavobolih, ki jih ima sedaj sploh ne govori.-)…
Nikoli ne vrzi puške v koruzo, če res hočeš
nekaj narediti. Človek z velikimi sanjami je
močnejši od tistega, ki pozna vsa dejstva.
Jaz sem sanjač. Nosim v sebi velike sanje. Nerazumljivo za večino. In vendar vedno »najdem« ženske, ki poznajo dejstva »še« predno, se seznanijo z mojimi velikimi sanjami. Pravijo, da imam previsoke zahteve. Da strmim vedno k nečemu, kar je nad menoj in ne ki tisemu, kar me dejansko obkroža in kar lahko imam. Ne gre zato, da tisto, kar je okoli mene, ni dobro. Takšen občutek imajo namreč ampak zgolj zato, da če imam visoke zahteve potem sem vedno bolj presenečena, nad njihovimi ustvarjalnimi rešitvami, ki jih naredijo to, kar dejansko lahko pokažejo, da nosijo v sebi.
In prav »vse« osebe, ki so v mojem življenju; ki nekaj pomenijo na moji poti; nosijo v sebi toliko izvirnosti, da meni jemlje dih.
Jaz sem se naučila, da ljudem ne dam ene priložnosti ampak več, kot pa samo tretjo. Verjamem v njih na svoj »nerazumljiv« način. Meni ni pomembno, če mene ne razumejo pri mojih odločitvah. Pomembno je, da znaš kljub temu slediti. Se pravi, moraš se iztrošiti, in ne zarjaveti.-)
objavil-a mo2dra @ 14:33:11 - Št. komentarjev: 0
Objavljeno 22.06.2006
Petek / 23.6.2006
Posvečene misli njej; Katki, ki danes praznuje..Hm..(beri; ne povem let), ker potem bom nekaj časa preživljala v samoti; zaradi mojih besed in od vsega; bistvo; ne bom deležna torte za njen roj. Dan.-).
In ko boš danes brala ta blog; boš resnično doživela presenečenje; »da« upam si to izreči; presenečenje svojega življenja.
Se pravi, mo2dra, bo danes na njenem delovnem mestu ob šestih zjutraj pihala balone (beri; pripravila sem tudi ostale; se ne čudiš, ne.-) in ti okrasila pisalno mizo. Mislim, da ne bo človeka, ki ne bi vedel, da imaš roj. dan. Vem, da, vem, da ti tega ne maraš ampak …Hej…to je 1x letno, ne.-).
Izdam ("del presenečenja") ...
Ob osmih zjutraj pripeljejo torto; v višave gre; 2 nadstropja. Ker tega ne počenjaš VEČ in mislim, da bi morala; ti bomo postavili na torto tudi svečke, da boš vse to lahko upihnila in si KONČNO zaželela željo, ki se ti bo uresničila.-).
Upam, da bo čas, da bomo celotni dogodek tudi ustrezno fotografirali, ker na stara leta, ko te bo dajala izguba spomina; boš vsaj slike gledala.
Mogoče, res, mogoče pa se ti prav zaradi tega dogodka; spomin povrne.-))).
In zdaj misli TEBI; slavljenka….
Vse, kar mi pride na misel je, da o tebi, bi lahko pisala delo, ki mu nikdar ne bi mogla reči, da je v nastajanju, v finalu ali pa zgolj osnutek vsega, kar vključuje tvoje življenje. Vse, kar avtomatično prenašaš tudi v mojega.
In kljub vsemu, priznaj, da danes se počutiš čudovito in to bom videla tudi na tvojem obrazu. Mogoče je prav, da si me opozorila, da sem nehala biti »pozorna«; vsaj za tebe. In ker ne dajem »več« veliko na malenkosti; se trudim. -).
Ne občudujem te zaradi tega, kar nosiš v sebi ampak zaradi načina, kako to širiš med ljudi ali pa vsaj name. Mogoče sem se navadila na tvoj pretok misli, ko večkrat misliš namesto mene. Me opozarjaš na stvari in kljub vsemu si edina oseba, ki tako varno nosi moje skrivnosti v sebi in vem, da bodo pri tebi tudi ostale. Presneto, kakšna dobra priložnost se je meni zgodila, ko sem spoznala tebe.-). In resnično, da ne govorim, da sem se tega branila. Kot vsako stvar do sedaj. Hvala, ker nikdar nisi dovolila, da bi prepiri uničili najino prijateljstvo in ker si bila vedno tako dobro »založena« s priborom za prvo pomoč. -)
Veličina tvojega srca je pravzaprav kot neznano ozemlje in vedno se je dobro vračati k tebi. Imaš kompas in vso opremo, ki omogoča tisto preživetje, ki mu jaz pravim; življenje.
Želim ti preveč stvari in list papirja ni dosti velik in ne širok, da bi lahko zapisala vse moje misli.
Ti daješ ljudem več, kot to pričakujejo, in to storiš z veseljem. In vendar ne za vsakogar in ne za vsako stvar. Mislim, da ti bom vedno hvaležna, ker si prevzela veliko mojega bremena na svoja ramena.
Na to noč, ki bo jasna; poišči na nebu Veliki voz in pomisli…
To je tvoje naljubše ozvezdje..
P.S.
Danes; draga Katka te vabim (jaz, ki sploh ne hodim na koncerte), te vabim DANES;
ob 22. uri, na Koncert skupine "The Stroj", ki bo v Železničarskem muzeju; na Parmovi.
Moram pa ti povedati; UDELEŽBA JE OBVEZNA.-).
objavil-a mo2dra @ 22:50:27 - Št. komentarjev: 4
Četrtek/22.6.2006
>POTREBUJEM...
Tvoje dlani
na mojem obrazu.
Ne vprašanj
ne odgovorov
nočem.
Danes
ne zmorem dajati
veliko.
Greva lahko….?
Od tukaj,
kjer nič ne obstaja.
Proti nečemu,
ki je mnogo večje
od naju.
Kličem tisti del
Tebe,
ki lahko
moje misli
spoji.
S tvojimi.
Pijem kavo...
Srkam
tvoje razmišljanje.
Ne zaleže, če
sprostim užitek,
ko strmim
v deroče vode.
Njihova podoba
me vedno spomni;
s kakšno hitrostjo
si prišla v moje
življenje.
Nisi zmotila mojega
vzdušja.
Ne prikazuj se mi
Več
Prosim
v mislih.
Tam izgubljam
sleherni občutek,
ko razčlenjujem
čustveno praznino,
ki me izdaja.
Ignoriram večino,
ki jih privablja
moja kljubovalna
hoja.
Po robu.
Počasi brzdam svoj pogled.
Zbledeva
slutnja minevanja.
Vzvalovim
Ni resnično valovanje,
senc
ponoči.
Izjemna inspiracija
doživljanja.
Določi barvo
ob kateri
se vname srce.
Stopi z menoj
miže.
Začutiš?
Usodno ampak
varno.
Nariši mavrico
na zid.
V ognjenem sončnem
krogu.
Zagrizi se v moj vrat
dokler
moja koža
ne bo
dobila
moder sijaj.
Moje tveganje
zapelje
prosojno seme.
Nihče drug noče
vedeti,
Kaj vse
je lahko,
če ne obstaja
Nič
razen
sestradan,
moker,
divji
Ostanek brezčasnosti.
objavil-a mo2dra @ 14:54:18 - Št. komentarjev: 1
Objavljeno 21.06.2006
Sreda/ 21.6.2006
Do kje…
se lahko dotikava
brez besed?
Vedelo se je,
da znotraj naju
obstaja
mavrica, ki se ne deli.
ČUSTVA
Nabreknejo kot dojke,
ko se jih dotaknem.
Občutek udomačenega
dotika.
Ovijaš
puščaš
sledi okoli
mojega srca.
Drsiš
kot tisti val,
ki ni pozabil
svoje jeze.
Na obali
Sanj.
Izbrala si rdeče oblake
Krvav sijaj.
Lačna se hrani
Kjerkoli.
Kdorkoli
že
zdrsi iz tvojega naročja
po tleh,
upočasnjeno diha
Naj.
Tam…
kjer jo vlačiš kot
navzkrižen pogled
sobe št. 10
objavil-a mo2dra @ 09:33:53 - Št. komentarjev: 1
Objavljeno 20.06.2006
Torek / 20.6.2006
Osvežitev..
Zdaj; prav zdaj bi se razvajala in željno bi prišla z napol "suhim" grlom; ter zaučila te kapljice..na sebi; le na sebi; Danes!.
in predala bi se; z srcem, z vsem, kar bi prenesla..in napolnila bi sobo; z glasbo..
Potrebujem; ne odmik..Potrebujem tisto nekaj, kar me bo sesulo; in zopet postavilo na noge. Čeprav stojim je danes; relativen dan, ki bo imel svoj začetek; šele popoldne..
Nemirnost se mi pretaka po telesu..Umiritev pa je tako blizu...
Čutim to..
objavil-a mo2dra @ 11:54:15 - Št. komentarjev: 1
Objavljeno 19.06.2006
Ponedeljek / 19.6.2006
Danes samo opazujem..osebo na drugi strani. Brez besed. Govorijo samo pogledi v očeh. Ali bodo povedali dovolj? Ali premalo? Ne vem...
Branje misli..Kako dobro se jutro lahko začne, če v mislih prebereš tisti del, ki naznanja; prost vstop v nekoga.
Kdaj je pravi tisti čas, ko samo pristopiš do nekoga? Ko so vsi znaki prav "tam", ko moraš stopiti proti osebi in biti prepričan v občutke na drugi strani?
To je nemogoče. Narediti pristop do nekoga, ki ga ne poznaš?
Opazujeva se...spuščava poglede...smeje hodiva ena stran od druge...in kljub temu se v tisti minuti sprašujem, da če ne naredim pristopa potem je sigurno ne bom več videla.
Le kako jo bom videla? Ali bom potem hodila, kar naprej na isto mesto, kjer se je to zgodilo?
Le kakšne možnosti bodo, da bo ona tudi tam?...
Saj vedno pravim..Težko je v tisti en sami minuti narediti pravi korak, k osebi; s pravo vsebino pogovora...
Kako to uspeva drugim; mi ni bilo nikoli jasno?..
Nekoč sem poslušala dva gaya. Eden je slonel na zidu in drugi je šel tako "mimogrede" njega. Ustavi pogled; ga pogleda v oči in reče; "Sem ti vščeš?"..
Haloooo..potem si predstavljam, da bi jaz enako izrekla ženski, ki bi meni bila všeč. Naredila enak pristop. Po moje bi hm...kaj pa vem, ker tega še nikdar nisem počela.
Sigurno pa je nekaj, da moški imajo boljše in hitrejše pristope kot ženske. Se mi zdi, da mi vedno preveč; kompliciramo, zavijamo besede v vato ali pa se pustimo "prositi" do neskončnosti.
Direktne besede, direktno v telo, v misli - Ali je to novost, ki jo je treba nadgraditi.-)))))...
Res pa je tudi to, da ne moreš kar narediti pristopa do nekoga oz., pripadnice ženskega spola, če sploh nisi prepričan, da je ona tudi tako usmerjena?????
Le kako to veš?
Aha, nekatere stavijo na svojo občutek, notranji čut, izgled in kaj jaz vem; kaj še...
No, jaz sem vse to razmišljala v petek...in obe sva odšli ...na svojo stran.-)))).
Kako običajno...Mogoče pa se zopet srečava; nekje..ali pa prav tam.-)
Zmešnjava, kaos v meni ..Tisto, kar bi morala "vzeti" konec tedna; bi danes; še vedno; Uf...
P.S.
Čebelici pa najlepša hvala za...Sicer še ne vem; kdaj točno bom začela, ampak kakor sem povedala, da, vsak začetek; pri tej igri je dober; da ga le označim kot začetek.
šah
objavil-a mo2dra @ 09:14:12 - Št. komentarjev: 0
Objavljeno 18.06.2006
Nedelja/ 18.6.2006
Nedelja - razmišljanja v savni..
Danes, ko sem se sedela v savni (beri; resnično); sem razmišljala o svojem odnosu in prebudila vsa razmišljanja v sebi, ki mi predstavljajo; moje sanje.
Ali se še predajam sanjam? Ali se samo nagibam k preveliki odvisnosti svojega pogleda?
Kaj pravzaprav upoštevam pri ljubezni in kaj izključujem?
Vedno sem skušala upoštevati okoliščine, v katerih sem se znašla. Nisem upoštevala samo svoje želje, čeprav se je nekako to vedno tako izkazalo, da sem to počenjala. Da, priznam, oklepala sem se idej in si skušala poenostaviti tisto predstavo, ki sem jo videla v odnosu; z nekom.
Tako kot se je ona spreminjala; tako sem se tudi jaz. Posledično, če sem to dovoljevala ali pa ne; se je dogajalo, da sva se obe odklopili iz svojega dnevnega ritma ter skušali rasti ena z drugo.
Mislim, da sem se večkrat morala vprašati; » Kaj mi predstavlja njena bližina v mojem življenju? Morala sem čutiti ali pa videti tisto nadaljevanje poti, ki naju je združila.
Ok. Zapravljanje časa. V tem kalupu ali pa preseku lahko vedno svoje misli nekako zaustavimo. Ustaviš sebe, se ozreš malo naprej in potem se odločiš, če boš nadaljeval pot; s to osebo. In kljub vsemu se vsi v odnosu z nekom; spreminjamo. Želje ali pa potrebe se podredijo. Avtomatično. To se ne zgodi, ker to načrtuješ; pomembno je, da sam začutiš; »Kdaj točno se ti je to začelo dogajati?«
Kdaj se je meni?
Lažem, če rečem, da nisem nadaljevala nikdar odnosa, v katerem nisem videla prihodnosti. In kljub vsemu sem položila toliko kart na mizo in izrazila svoje »frustracije« takrat, ko so nastajale v meni.
In kljub vsemu tudi to ne zaleže. Seveda, odvisno, kdo je na drugi strani in kako močno si želi, da bi se stvari dejansko popravile.
Kaj če se kljub vsemu NE?
Meni se niso.-). Uporabila sem toliko načinov, ker sem verjela v odnos. Da, to je tista vera, ki je pri meni tako pomembna in tako težko pridem do te vrednote, da verjamem v človeka ali pa v najin odnos. Dajem mu več, kot pa samo besedo »trajanje« ampak se posledično trudim na vso moč, da bi popravile tisto, kar se »na prvi uč«, več popraviti ne da.
In še ne gre.-)…
Potem se zgodi, da dvignem roko visoko v nebo in sama pri sebi si rečem; »Kje sem zgrešila njeno bistvo mojega obstoja v njej? Sigurno sem »spregledala« kakšen znak ali pa besedo, ki mi jo je navrgla kot tisto drobtinico, kateri bi morala slediti. In nisem. Ker nisem znala. To je najboljša možna razlaga. In potem na tistem križišču mojega razmišljanja, me zapusti še upanje, da je vredno vlagati v takšen odnos; in potem je vse izgubljeno.
Dogajalo se mi je tudi to, da sem ljubila. Ljubila in kljub vsemu nisem znala ali pa mogla popraviti odnosa.
Danes;
Sprejemam nekoga, z lahoto, če jo že spustim v sebe.
Skušam se veliko pogovarjati, da ne zamudim »njenega bistva«. Njena čustva poskušam spraviti v stik z lastnimi potrebami, ki vključujejo vse. Enega človeka z vsemi potrebami. Čustvenimi, telesnimi, intelektualnimi, socialnimi in duhovnimi.
In vendar je nekaj res, da ne morem pa pripraviti nekoga, če ne sprejema sebe; takšnega kot je. Mogoče bi se morali naprej vsi vprašati; » Kdo sploh smo?« Kaj želimo nekomu dajati? Kolikšen del sebe želimo vlagati v nekoga? In na koncu sprejeti vse možne odgovore.
Tudi prelaganje krivde na nekoga drugega; sem opustila. Če to počenjam potem ne morem pričakovati, da bom lahko imela na koncu; prijateljski odnos.
Potem tisto obtoževanje, da če bi stvari naredila drugače; BI bilo vse tako kot NI; Vendar je bolje čakati na tisto priložnost; ne glede na to, v kakšni vlogi sem; kot poraženec ali pa zmagovalec (beri; če to sploh obstaja).
Moje sanje o lastni srečni; niso končane. Tako kot sanjam se bom naučila graditi iz teh sanj. Lahko, da bodo propadle. Z bolečinami umrle. Ampak zavedam pa se, da kljub temu, da moje srce ni brez prask in da so potrebni določeni »povoji«, ki morajo nehati krvaveti, da sploh začnem hoditi naprej; po moji poti; se nikdar ne bom predala spominom, pretekosti ali pa naznanila svoj poraz z besedami, da ne bom našla nekoga, s katerim bi se prebujala v nov dan.
Veste zakaj? Ker vsi, da, prav vsi, smo nepoboljšljivi romantiki. Ustavimo se…
Vsakega odnese zahajajoče sonce. Mogoče nas tudi razočaranje takrat ne more spraviti čisto na kolena in kljub vsemu ne pričakujem, vsaj jaz ne, da bom spoznala nekoga samo zaradi tega, da me bo osrečila. To ni tista prva misel, ki jo želim pozdraviti v novem odnosu. Vem, da če nisem sama znotraj sebe srečna potem ne morem dajati in tudi ne sprejemati; njene ljubezeni.
Nenehno bom morala popravljati svoje poglede in se učiti opazovanja tistih sporočil, ki jih dobivam iz okolice.
Jaz jim pravim; posnetki moje notranjosti.
objavil-a mo2dra @ 22:01:10 - Št. komentarjev: 0
Objavljeno 17.06.2006
Sobota / 17.6.2006
NIKDAR
Razum
Ne poljubi
V slovo.
Ne izgovarjaj
neslišnost
otečenih besed.
Zajadraj v temo
brez kril.
Sleci jutra,
v popolnosti.
Ne obleci
Naju
v prazne obljube.
Izmenjajva poglede. Označiva ceno najinih misli in še vedno hodiva po poteh; s trpljenjem. Če je vse v tvojih rokah potem mi povej; » V kateri stvari ni nihče bogat ali pa reven?
Bolj ostre so besede; bolj postajava otopeli.
Pregrenak je okus v meni. Dobre stvari vidim; tiste slabe pa občutim.
Plavajva; dvojno. Utopili bova svoje težave, ker ne bo potrebe, da ljubiva; sedaj. Ob tebi me vedno napade tista žeja, ko želim priti do konca; tistega, ki ga označim, kot zadnja vrstica v knjigi.
Poskusiva. Iz nenadne žalosti najti nasmeh; še veš; tisti, ki ne bo spominjal, da morava umreti za ideal, da si priznava, da želiva ganiti tudi zvezde; s svojim obstojem.
Ali še veš; »ni problemov« obstajajo samo možnosti…
Če dvignem tvoje breme; na svoja ramena; je to skrivnost ljubezni in kljub vsemu je to del tvoje lepote.
Resnično mineva samo čas; ki je edini, ki ne spreminja svoje oblike in edini, ki ostane kot opravičilo bedaku; na jeziku.
Ne moti me tvoja življenjska pot, če le nama ne uniči celo življenje; za tisti trenutek nepotrpežljivosti, ki naju bo samo vznemiril.
Lahko me povabiš k tvojim besedam; vendar ne maram v njih; kalnosti.
OD TEBE..
Resnično občutim modrino svojih neizpovedanih besed. Tiho in slišno samo meni, izgovarjam celo življenje; pred teboj. Tisti del mojega srca, ki mrzlično hrepeni, po tvojem dotiku dišeče kože; prepojitev mokrih ustnic; hlipajoči glas; konec brez konca…Nemost samosti, ki je prepojila sobo.
Potuj z menoj….
V mislih me vprašaj; » Zakaj mi v tem trenutku lažeš, da ti najina ljubezen ni sveta? Prosim, uvrsti običajne besede v svojo notranjost in pusti prekleto, pusti, da se te dotaknejo. Dovoli, da slišiš moje misli. Vedno in povsod.
Obsojaš me,
ko plešem, ker nočem
jokam, ker to ne znam,
ljubim, da ljubljena bi postala,
a le s tabo,
ki ni ti para.
Ker vem ne morem te imeti,
predraga za moj žep,
preskromna, da
ukradla bi mi srce in odšla.
Moj »ZAKAJ«..
Ni prijatelja, ki bi razumel to bolečino,
ta pogled, v katerega zjutraj ne verjameš več,
da upanje ti sploh lahko še da.
Živiš,ker moraš,
sprašuješ, utemeljuješ te občutke,
ki ne dajejo nove sreče,
srce se topi kot vosek nesreče.
Odšle so sanje z nočjo,
odšla je želja, ki ni je bilo moč zaustaviti,
dohitel me je obup,
ki ni ga pomagal pozdraviti čas.
Vem, od tega se moja misel ne zbistri.
Pišem, ker čutim
in povedati ti moram,
da ne znam lagati,
ne morem večno za teboj jokati.
Oprosti..
Ni mi mar tvojih besed in jeze.
Še vedno živim, ker to še znam,
to še ljubim in poznam.
Si ti demon mene kdaj ljubila;
še predno..
si name pozabila?
V večerih te vzamem seboj; na pot, kjer ni časa in ne vlaka.Tam občutiva korake težke in nihče prav nihče; ne naznanja najinega odhoda. Objamem tvoje nebeške oči; se rahko dotaknem tvojih rok in zaspim….
objavil-a mo2dra @ 21:25:43 - Št. komentarjev: 0
Objavljeno 16.06.2006
Petek / 16.6.2006
>b>MAGNETNA OS
Poljubi me
Nežno.
Z dotikom
Dlani.
Dotakni se
dvoma.
V meni
živi
misel.
Prebujajoča jutra
polna
nemoči.
Zdaj hodim
bosa
čez strasti.
Ljubezen
diha
melodijo noči.
KDO "VE" ALI
Bova.
V času,
ko nihče
prav nihče,
ne bo vedel.
Se zavedel, da,
jaz in ti,
sva..
Že od nekdaj.
LAHKO »ME«
Danes
Ne poljubiš
v slovo.
Slutim,
zlomljena krila,
prevlečeno
disciplinirano stagnacijo
pajčevinastih noči.
Vse
Na tvoji koži
Diši.
Ostala si sama.
V objemu noči.
ALI VEŠ?
Ne verjemi mojim besedam….
tistim, ki jih nisem izgovorila.
Kam greš...
Ali veš...
Ali še veš...
To bo to...
Tišina. Molk.
Ženska.
Brez besed zlato.
En rak samoten plava …
ne plava …
umre…
za njo…
Pred njo.
objavil-a mo2dra @ 10:01:50 - Št. komentarjev: 2
Objavljeno 14.06.2006
Četrtek / 15.6.2006
Meni bo ali pa je "že" danes; ta dan "najboljši". Če bi bil vsak dan podoben 15. v mesecu; se jaz tega BRANILA; BI NE BI.-).
Danes je dan, ko gre človek rad "celo" na; bankomate.
Ko z užitkom rečeš; "joj; glej; skoraj "nič" minusa.
Potem se potopiš v listek, ki ga shraniš kot stanje; in potem proti večeru ga vržeš stran; KER NE IZKAZUJE stanja "več" pravilno ali pa vsaj zadovoljivo.
Imam občutek, da se vlečem skozi meglo; zadnje čase. Čutim "mravljice" v nogah; srce kaže drugače. S srcem se pravzaprav nič ne dogaja. Kakšna sreča.-). Deluje, ima ritem, adrenalin se(beri; dodaja občasno), zmogljivost primerna.
Naslov filma; Loči me in zapelji
Vendar naslov spremenimo v kaj bolj »običajnega«; Tisto, kar se dogaja, če naslov malo spremenimo; »Poročene ženske, ki nimajo želje, da se LOČIJO.-). Ali pa;
"Zapeljano sem se ; LOČILA!".-)
Vedno sem mislila, da jo moraš naprej zapeljati in potem ji »podati« tisto »idejno zasnovo«, če gre seveda, to »trajanje« v nekaj močnejšega; v ločitev. Vendar je to že slab štart; na začetku.
Tukaj bom »dodala« mojo skromnost; » tega sem se vedno izogibala; kot tiste želje, ko hudič pride pokazat svojo "radodarnost" in s seboj pripelje, še mladiče. Pri vsem tem »možnem« kaosu, se lahko zgodi tudi to, da se »naključno« povsem »neškodljivo« zapleteš.
Začneš pa nekaj v tem stilu;
•Bila je dobrih rok,
Velikodušna v odpuščanju,
Z najčistejšim namenom
Me je obvladovala…
…zatrla je moja
ljubezenska nagnjenja
do nedoraslih žensk.
In potem »jaz na drugi strani;
• Kaj hočem in česa ne…
…To bi morala
dolgo ugibati.
Vse, kar pa lahko povem »iskreno« je samo to;
• Po njej…
Se varujem ne le hudih
Dejanj, temveč že samih
Hudih misli…
Ki sodijo v življenje
S strastnimi navadami.
A veste, ko sem »trobezljala«, da je pomembna pot; brez cilja. Aha, tukaj se gotovo izkaže, da obstaja samo ena beseda, ki označuje ta »odnos«. Jaz mu pravim »krneki«.
Dobro je imeti strategijo, ki vključuje »pravilno« delovanje. Vsaj na čustveni bazi. Kaj vse ni dobro, ko si enkrat »ne-pripadno« vključen v odnos; s poročeno žensko. Pozabimo; kdo je koga točno zapeljal in kako je to potekalo; Dejstvo je, da upanje na ločitev, je podobna maratonu; na dolge proge. Kljub vsemu ne morem soditi na celoten »klan«, ki se udeležuje takšnih igric. Verjetno je pomembno »presoditi«, kaj ti ustreza ali pa bolje rečeno; položiti karte na mizo in TAKOJ določiti; kako bo potekala ta »gledališka« predstava. Kdo bo sodeloval ali pa vsaj »delno« biti prisoten. Pazite na besedo »občasno«, ker ta vas lahko na začetku zaradi prevelike želje, ko bo nekdo na drugi strani » željan«, te povsem nove izkušnje; totalno zavede. Brez trajanja.
Nikoli pravzaprav ne vem; »Kdo tukaj dela, komu uslugo? » Ni rečeno, da je kdo sploh na »slabšem«, če so pravila določena na začetku.
OH, da, kako je tukaj pomemben »usodni trenutek«, ki pripelje do tiste prave realizacije.
Slišano že iz mnogih »ust«, da zadeva ne »funkcionira«, prav dobro ali pa da stvari »tečejo«, ne vedno, kot po maslu.
Vedno sem »bila« mnenja, da je to sigurno eden izmed najtežjih odnosov, če vložiš v njega čustva. Mogoče pridobiš kakšen nov pogled; kako lahko stvari funkcionirajo tudi v "zakolisju" in vendar je dobro, če pričakuješ; nič ali pa zelo malo.
Edina »pozitivna« stran je bila, da tukaj vse nekako poteka »lahko«, če sta »obe« normalni.
Pričakovanja.. – Kaj je to v takšni vezi? Znižaš kriterije.
Ljubezen – Kot, da bi »pljunila« v lastno skledo.
Čakanje – Sanje o ločitvi so skregane z vsako logiko.
Jaz vse skupaj označim, da to je tista vmesna faza, ko ne želiš biti nikomur prav nič. Ali pa se znajdeš v tistem "vakumu", ko te stvari potegnejo; še na drugo stran in začneš spoznavati "še" tiste mavrične ljudi, ki se "za to sploh nimajo".
Če pogledam na svoje poglede "danes" ali pa kako sem gledala "včasih" na takšne ženske potem lahko rečem, da, spremenila sem svoj pogled. Pridobila sem izkušnjo. Pozitivno. Meni je sicer to nek "nov" svet, ki ga nikdar tudi ne želim razumeti ampak "delno" razumem; njo in sebe.
Če bi razdelili 100 % na vse možne dele; in jih potem razpolovili; in potem še enkrat in še..in tako do konca; v nulo; bi bil rezultat pravilen. Tukaj je prihodnost "jalova".
Nikdar si je pravzaprav ne smeš želeti. Vsaj jaz nisem nikdar razmišljala v tej smeri, da bi se ona lahko ločila in da bi "bili" midve par naprej. Mislim, da sem si celo želela, da "ostani" poročena. Recimo, da sem se spustila v takšno "razmerje", s premislekom. Velikim.
Je pa res, da je to veza, ki jo poročene imenujejo (beri: vsaj meni je to predstavila tako), če je ona meni samo »seksualni pripomoček«, za tiste deževne dneve. Takoj za tem pa je še postavila vprašanje; » Kako napredujeva »midve«? Takoj sem začela »kašljati« in »vsaj« narisala mi je nasmeh na usta. V tistem dnevu.
»Kdo sva prosim; midve, sem rekla? » In resnično prideš do točke, ko se s takšnimi stvarmi ne obremenjuješ. Saj ni potrebe. Ali pač sem jaz kakšen signal narobe »spregledala«?
Midve »SVA«, ko sva in ko nisva; potem sva samo »običajni« posebni, seveda, prijateljici, ki sedita na kavi (beri; ko to počeneva). Drugače pa; deliva izkušnje.
Ne vem kako, si je sicer ona razlagala ta odnos ampak mene je, priznam, vrglo na začetku. Ko je norela in norela; jaz pa sem samo trmasto sedela naslonjena na stolu in si mislila; »Tokrat pa se boš »najedla« tistega zarečenega kruha. » Ustaviš "previsoko" hrepenenje; se sigurno čustveno spustiš na realna tla; in na svoji "poti", brez cilja; narediš ovinek.
No, jaz to tako imenujem, da sem malo "zašla" s svoje poti. Ni mi žal. Za redke stvari mi sicer je in tukaj ne obžalujem prav nič.
Sedaj, ko sem »že toliko« izkušena.-),sem pozorno poslušala svoj notranji glas, ko je srce začelo dobivati preveliko adrenalinsko dozo. Ali pa sem se v svoji preveliki »vnemi« predajala, "preveč", sanjarjenju; ki nikdar ne bo obrodilo » sadov«. Razen seveda, da vedno mi ali pa »še« vedno je lepo, ko sem z njo.
Nekoč mi je »nekdo« rekel samo ta stavek; »Varuj svoje srce!«.
Zamislite, da sem jaz to upoštevala brez mojega »nadarjenega« spraševanja.
Saj to ni edina stvar pri kateri moraš biti pazljiv. Je pa dobro, če stvar pogledaš; z leve proti desni in potem »počasi« odkorakaš naprej.
Za njo je bistveno;
• »Živi skrivaj!«
Tukaj sva položili karte na mizo; sklep je bil pravnomočno sprejet z obeh strani. Ljubezenski izlivi; »niso potrebni«. Dokler se »njej« ni totalno zavrtelo.
Lokacija:-)..odvisno od »časa« in seveda; »njena« prilagajanja.
Da, prav ste prebrali ali pa prebrale; Jaz sem sprejela to (beri; pri popolni zavesti.-), da se zapletem; z umikom, če bo potreben, seveda. Ampak je pa nekaj res, da nisem in tudi ne bom »na razpolago«, ko bo dotična imela čas, da si uresniči »dopoldanska« sanjarjenja. Tukaj je bilo težko to sprejeti ampak z moje strani ni šlo drugače. Pusti ali pa išči naprej. Meni tega v življenju sigurno ni bilo »potrebno«, in tudi »seksualne« revolucije ne bom doživela na način, da bom norela po svetu, kot »brezglava« kokoš, ki komaj čaka, da spozna še, »ostale člane«, te družine, ki imajo v svojem brlogu; »črno ovco«. Jaz pa sem bila na drugi strani podobna "črni ovci", ki ne najde sebi primerne; v svojem klanu.
Večina si želi; kako že »sopihajo« na dušo; izkušnjo. Lepo jim je, ko se jih dotika ženska roka; izkazuje nežnost, ki jo moški »baje« nima. Ali pa vsaj njen ne; na način, kot bi si ona to želela.
Vendar je moje vprašanje sicer mogoče butasto ampak »na mestu«;
- Kako je možno, da greš iz ženske postelje; v moško; ..Kako to narediš?????
Tega nisem in »še« vedno; ne razumem. In če jo vprašam samo skomigne z rameni in potem jaz postanem še bolj radovedna, ko mi z lahkoto odgovori, da ji tudi to paše. Nekako se znajdem v »temi«, ker tega enostavno ne verjamem.
Vendar se v to področje ne vtikam. Jaz sem svoje pogoje predstavila in ona je meni »svoje«. Je pa res, da edino vodilo pri njej je; seksualna privlačnost. In jaz v obdobju, ko ne želim prav nič več in tudi ne prav nič manj. Rizkantno, ker takrat ko se najmanj želiš zaplesti; se ti zgodi prav to.-). Mogoče sem tukaj poslušala sebe; postavila v ospredje svoje želje in bila, več, kot pa samo pazljiva.
Ah, bolje; ni vprašanj, ni odvečnih odgovorov; ni skrivanja;
Pri meni je to drugače kot sem slišala; od mnogih. Obstaja tista prava mera »krutega« razmišljanja, da stvari se lahko sicer zavlečejo ali pa tudi ne. Pomembno je, da paziš na glavo, srce (beri; RAZUM potrebuje VKLOP) in »igralne urice«, se dogajajo.
Za jutra, ko mene ni; za posebno "doživete" trenutke; v oceanu; modrega dna.
ZAME "SI"
Ne zmorem,
Tebe,
v jutrih.
Ni vse sen, če imam zaprte oči.
Niso sanje tiste, ki te odnesejo.
Proč.
Od mene.
Poskušaj. Danes. Za mene.
Prenesti; mene v tebi.
Ne sprašujem,
če boli.
Čutim.
Kako lahko, če me ni..
V tebi.
Z zavedanjem.
MODER TRENUTEK
Večnost v nama,
Traja.
Kriči
V tebi.
Samo v tebi.
Je odsev ali
podoba zastoja.
Obsojaj.
Ne boš prvič.
Besede v tebi
Zame.
Zadnjič.
Postajam vse
In ne čutim nič.
prosim te.
Razumi.
BOM
Čutiš me,
kot val.
Na sebi.
Od daleč prihajam.
Ne besnim,
nad ostalimi valovi.
Sem galeb.
Letim.
PLEŠI
Plešem v slovo,
po spominih
na njo.
Zavrnjeno povabilo.
Občutim
ples njenih noči.
Govori praznih besed
Padam.
Objem pokončane
strasti.
PIKICA
Poljub
zmorem.
Vem.
Ne izgovarjaš
Me; več.
Ne čakam.
Ne doživljam
Sebe.
Samo polnim svojo
Vsebino.
By mo2dra
objavil-a mo2dra @ 21:15:23 - Št. komentarjev: 1
Sreda / 14.6.2006
MELODROM - SEPTEMBER
ko greš sam septembra na sprehod in te spremljajo sence izgubljenih ljudi
ko je park le sestanek z drevesi, ki te vodijo v vrsti mimo rožnih poti
če jesen lahko potrga jim liste in ti pokrade spomine na prebedele noči
september je za te stvari
september je, da ti vzame vse, česar zdaj več ni
ko parfum, ki ga srečaš na poti se zate ne zmeni, čeprav te pozna
če poljub, ki nič ne pomeni, ti vzame besede, za dan ali dva
september je za te stvari
september je, da ti vzame vse, kar te boli
ko lase ti topel veter počeše in ti odnese z obraza sledove tujih dlani
če na klop se usede ptica pozabe in ti noče zapeti o večnosti.
Koliko stvari me dejansko "vrže" v določen čas, ki mu ne morem "dati" tiste pike in ga označiti; da bil je slab. Ali pa sem bila samo jaz tako zelo "zaljubljeno" drugačna.-).
In zgornji CD nima prav nobene povezave s tem, da bi bila jaz nora oboževalka dotičnega Hribarja razen par komadov na tej plošči je, ki me ovijejo v razpoloženja in brez, da pomislim (halooo; nimam niti časa, da vklopim razum) me odpeljejo; v vse možne "idejne zasnove".
Danes "vem", da sem bila v tistem obdobju podobna "ne -preveč" sebi. Vse sem videla in prav nič me ni motilo. Lahko bi se vsak dan 3x zrušil svet; jaz tega sigurno ne bi opazila. No, večina svojih občutkov tudi videla nisem. Lahko pa rečem, da sem bila v tistem času tako "hiperaktivna" in vse mi je "delovalo"; in po drugi strani; prav nič. Bistvo, da življenje je teklo in jaz sem bila resnično "noro", "noro" zaljubljena.
Mislim, da je bilo to obdobje, ko mi je od jutra pa do zgodnjih jutranjih ur
(beri; naslednjega jutra) pristala misel pri njej; in z njo v postelji; in z njo; kjerkoli; in ona v meni; in jaz v njej. Vse je bilo in nič od tega ni bilo. To je zelo kontradiktoren stavek in vendar potrebuje človek, da razčisti veliko tistega ozadja, ki pa ga jaz "še" do danes ne vem prav dobro.
Za večino ljudi okoli mene je bilo to slabo obdobje. Ker "baje" sem bila jaz totalno out in sem delovala tako, da me;
- nihče ni razumel
- je bilo nemogoče se "pogovarjati" z menoj
in nisem se zavedala, da je ta ženska imela tak vpliv na mene. Da, prav ste prebrali. No, saj tudi ona sama tega v končni fazi ni vedela. Pri njej me je prav "ganilo" par stvari, ki so jih "ostale" označile za BUTASTE.
Tiste malenkosti, če jim lahko tako rečem, ki jim nikoli nisem znala dajati pravega pomena;
- Všeč mi je bilo, ko me je objela; kjerkoli sva se srečali. Način kako je to naredila; je bil neverjeten. Kako je ona naredila prvi "zmenek" fenomenalen. Tisti občutek, da jo poznam že sto let in ne samo en mesec.
- Najbolj butasta stvar, ki pa je še meni butasta je; da nikoli nisem razumela; zakaj je zjutraj predno sva odhajali vsaka na svojo stran; vedno ampak vedno pospravila posteljo. Večkrat sem stala naslonjena na vrata in jo samo opazovala; kaj počenja in nisem nikoli vprašala; "zakaj pravzaprav to počenja?
Mogoče, ker je bila to prva ljubezen, ki se je zgodila v poletju. Saj ni važno, če ni držala do jeseni. Mislim, da vlekla se je še sigurno dve leti, ko smo vedeli; da iz te moke ne bomo dobili ven niti "zažganega" kruha. Vendar je pomembno leto; to leto; ta CD (beri; Andraž Hribar); in Levi's 501 - no, sedaj pa bi se s kabrioletom peljala skozi to obdobje.
in druga polovica leta.-)
Razen zimo bi v tem letu definitivno spustila, ker ta me je ubila; pomorila vse občutke; zamrznila delovanje; zima je bila HUDA tistega leta. In od takrat tudi VEČ POSLUŠAM NE; tega CD-ja. Nekako se mi zdi, da mi "skvari" spomin; možgani se "drastično" zmanjšajo; in počutim se "prerojeno" in "zmedeno"; Skratka; v občutkih se mi, kar nekaj dogaja. Iskati začnem "zasilni izhod" in ko pogledam proti vratom piše na vratih: " Vsak "osel" gre lahko večkrat na led. Ne verjameš? In tako je imelo "dotično" "tele", ki tole piše; izredno veselje in odprla sem vrata na stežaj in vstopila, kot, da bi mi bilo prvič v življenju.
Rezultat;
Vse znam. Drsati "odlično"; nove drsalke sploh ne potrebujem; Najboljši položaj, ko se z "glavo", kar zaletim v ograjo; Drsalke imajo tako malo skupnega s tem ledom.-). Čelade ne potrebujem, ker "glave"nisem čutila.
Bistvo; pridobila sem strašno veselje; "Kako biti tako zmotivirana, da vržem stran veliko časa?". In če mislite, da sem pridobila odgovor v vsem tem času; živite v veliki zmoti. V tistem času sem si samo "brundala" pesem od Helene Blagne; "Ranjena"-)..To leto je bilo "odlično"; jaz sem bila po tem letu; "noro" dobro... ampak zaključek....
Bilo mi je v "čast", da sem se lahko zaradi tega "ne izživetega" leta; odločila, da dejansko ni pomembno razumeti sebe, v ljubezni ampak je bolje "včasih" samo opazovat, kako ljubezen gre v tebe; in ti pri vsem tem ne veš; ali je to dobro ali slabo. Izklop razuma je pomemben. Napaka, napaka!
In jaz sem ga v letu 2002 "izklopila" iz napačnih razlogov. Je razlog pomemben? Je ali pa ni. Za sanjače in grešnike ne igra velike vloge. Zame; danes bi ponovila polletje in december bi izpustila.
Dobre strani tega leta;
- Edini CD, ki je bil resnično dober in ki ga "dejansko" lahko poslušam; celega; Kosheen.
Izrek tega leta;
Osel gre lahko "večkrat" na led in "še" vedno ne zna pravilno
presoditi; ali je hlad tisti, ki te ubije ali samo "nepravilna" oprema, ko "si" ali pa "nisi"; na ledu.
objavil-a mo2dra @ 11:43:40 - Št. komentarjev: 3
Objavljeno 13.06.2006
Torek / 13.6.2006
Varčevanje
VSAKO JUTRO KO VSTANEM POGLEDAM SPISEK 50-TIH NAJBOGATEJŠIH LJUDI NA
SVETU.
ČE ME NI NA SPISKU, GREM PAČ V SLUŽBO.
TAKO JE BILO ŽAL TUDI DANES.....
Danes sem "jezna", ker me zanima, če mogoče OBSTAJA še kakšna cesta v Ljubljani, ki je NE BI POPRAVLJALI?????? Ali obstaja kakšna ulica, ki ne potrebuje NOVE NAPELJAVE ali karkoli drugega? Grrrrrr....
In potem stojim; in stojim; in STOJIM; in še VEDNO samo STOJIM; na mestu.-).
Mogoče mi je ta občutek poznan, ko samo stojim na mestu; in stvari drvijo mimo mene.
Ali se še spominite tistega občutka, ko te nekdo "verbalno" totalno sesuje? In potem samo na dolgo in široko požiraš dol "slino" in se delaš, da si v tistem trenutku; najbolj lačen ali pa žejen človek????...Vse v tebi kriči; "A je kje mogoče kakšen zasilni izhod?"
V takem primeru; "ji" čestitam, ker je moj obstoj totalno "znurelala"? Vedno mi je bilo privlačno; da, prav res, kar vleklo me je k takšnim ženskam, ki so na koncu vedno tako "rade" igrale tisto igro; "Ne bom se pogovarjala s teboj; In potem tista "najboljša" fora možna, da sploh ne dvigne slušalke, ker "JAZ" bi pa ja mogla vedeti, da ONA ne obstaja več; vsaj za mene.
Ali pa tisti pogled, ko jo srečaš na cesti; ko jo vidiš kako "nos" viha proti nebu; kot da gleda "utrinke" sredi belega dneva; še boljša varianta pa je ta, da "nenormalno" zavzeto nekaj išče; na cesti ali pa v svoji torbici. Uf, to so stvari, ki so tako dobre, da bi ji na licu mesta rekla; "Ja, prosim, še mi to delaj; ker ti to tako, tako dobro delaš in meni "TAKO", zelo paše.-))))):
Takšne ženske imajo nenormalno dober vpliv na moj karakter. In s kakšno "karizmo"; se ti prisejajo na kožo. Joj, če nobene takšne več v svojem življenju ne srečam; bom vesela. In SEVEDA; dodajamo vsi; "Občutki so seveda obojestranski.Vsaj nekje se totalno strinjava.-))))
Resno se vprašam, kje je ostala tista "spodnja" meja, da vse stvari se enostavno da popraviti ali pa izboljšati; s pogovorom. Ali pa vsaj premostiti tisto zamero, da se lahko na cesti vsaj pozdraviš? Jaz se ne sprijaznim z odgovorom, da je bolje nekatere stvari pustiti pri miru. Ja, prav imate. Ob tla in ob zid se zaradi tega res ne bom metala. Ampak ni mi pa vseeno, če se mi to dogaja z nekom; do katere, sem imela "vzpostavljena" določena čustva?
Tudi tega nisem nikoli razumela; zakaj je določene stvari tako težko priznati?
Saj ne, da sem jaz največji heroj na tem področju, ko pridem in se že, kar na začetku derem; " Ej, ljubica; jaz imam tebe tako, tako...rada.-)))))):..
Kljub vsemu; "a veste, no", ko bi ji človek povedal marsikaj; pa je ne bi nič bolelo.-)))))..samo včasih potrebuješ, da se "izkašljaš", da ji poveš stvari, ki jih JAZ potrebujem, da jih izrečem na glas in "pač" potrebujem njo, da jih sliši.
Da, ona potem reče; " In zakaj točno bi jaz to morala vedeti?"...In takrat si mislim; "Ej, ljubica a me lahko še malo bolj "potlačiš" v kakšno konzervo in jaz ti dam kladivo, da me še malo po glavi udariš?"...
napetost
Najboljša verbalna konverzacija, ki sem jo jaz doživela do sedaj je bila nekaj v tem stilu..(beri; sem se udeležila "šnel kurza".-) in to zastonj in prišla ven polna "novih" občutkov;
A.
Midve si nimava kaj več za povedati, na obdobje, ki sva ga imeli skupaj. Takoj
naslednji stavek je "še" dodan; " Mislim na tisto obdobje, ki mu jaz sploh ne bi
mogla reči, da je bil; "obdobje"!
B.
In jaz si pa mislim; " Ja, kaj hudiča pa je potem vse to bilo???" Izlet skozi park;
poln trnov. Ne, sedaj imam novo predstavo izgovora; poznate; " V tistem obdobju sem bila zmedena.!". Seveda in če ti nisi vedela; "Jaz pa sem bila ZADROGIRANA?? (beri; ni opazila).-))
In potem se začne vsa tista predstava; "Kako je ona sedaj "SREČNA";
to je treba poudariti; vsaj 3x; v enem stavku in da "ona" pa ji sedaj daje vse
tisto, kar ona prej ni mogla dobiti. In da je pazi; da, oh, da; prvič v življenju
srečna. In doda na hitro; še osvobojena.
Saj ne vem kaj naj si mislim razen tega, da ji rečem tisti patetični stavek; "JOJ kako sem jaz vesela za tebe!" Da, si le našla vse tisto, kar si prej "pogrešala".
Prav zaradi tega načina komunikacije, da pogleda sploh ne omenjam; nikdar ne bova mogli sedeti za isto mizo; ter si pogledati v oči. Jaz nisem človek, ki bi rekla; "Ne potrebujem slišati, kar bi mi morala povedati. To je najmanj, kar lahko narediš, če ti je oseba nekaj pomenila.
Jaz vsega tega ne razumem. Mogoče sem pa "zadrogirana".-); ne, ZMEDENA.
Kaj pa ta razlog? Ali ni pomemben?
Ker se in "sva" se "nekoč" poznali. Ker sva si "nekoč" nekaj bili. Ker sva delili skupaj posteljo. Ker "mogoče" sva se "celo" ljubili. A potrebuješ še kakšen razlog?
A so vsi ti razlogi "nični"? Zaradi tega, ker imava "danes" vsaka nekoga ob strani? Ne moreva ven na kavo, na pogovor. A ne veste tega izgovora; Oh, da, ker si NIMAVA kaj za povedati.-)))). Malo si moram osvežiti spomin, da tisto obdobje, ki "ni" nič pomenilo; kjer je vladala "zmeda", sva pa igrali "NEMI FILM". Da, prav res. Vse to se je "takrat" dogajalo. NE, ne, kaj mi je. TO SE DEJANSKO "ni" dogajalo. Jaz sem bila zadrogirana in ona je bila zmedena.-))))). To je zame totalna patetika in jaz sem norec, ko si mislim; ah, nekoč bo gledala na stvari drugače. Dreamer, sem jaz, ker ko bo ona začela gledati na stvari drugače bom jaz;
- Oženjena in šest dvojčkov bom sprehajala skozi park.-))))
In potem vsi tisti "umetni" izrazi, narejeni nasmeški, pogledi; in jaz bi ji želela samo reči; " Lepo te je videti". Pogrešam to in ono; ampak me veseli, da si zadovoljna. Hvala, ker lahko greva na kavo in si "po resnici" poveva; tisto najboljše, kar se je zgodilo.
Ah, ne, vse to po končani "vezi", "avanutri"; karkoli; ni mogoče.
Razum ji ne "tolče" dovolj; si "nabilda" še ego.-))). Takrat pa jaz rečem; "HEj; jaz grem rajši na kavo in vmes lahko še "zanosim" predno bo ONA spustila "dol" svoj egocentrični pogled; na situacijo, ki sva jo imeli. Fak; ne, zmedo.-)
Najbolj me pa moti, ker enostavno ne razume, da nočem imeti z njo nič drugega kot to, da se lahko normalno pogovarjava; medtem, ko ona vse skupaj jemlje; "ja, ja, me pa res zanima, zakaj bi me rada videla?...Ne, saj vem. Pride čas, ko tega več ne potrebuješ; pogovora. Iskrenega. No, jaz si želim, da nikdar; če se le-da; ne srečam več ženske, ki bo tako zmedena, da bo mene videla; zadrogirano.
Res je, da čas zdravi vse rane. Ali pa vse tiste "neizgovorjene" besede. Danes vem, da določen čas, za določene stvari nikdar ne pride. Samo zgodi se, da dobiš nov pogled. Oblečeš si novo obleko in staro zavržeš. In kljub vsemu se ti lahko zgodi, da spoznaš novega človeka pri katerem boš naredil enake napake; kot pri prejšnjem.
Se zaprl v svoj svet zmede ali pa zadrogiranosti; brez, da bi prej vsaj "poskušal" odkriti razlog; zakaj nekdo sploh želi priti do tebe. Ali smo res postali tako sami vase zagledani, da če nam določene stvari niso všeč ali pa so nas "prizadele", da jih avtomatično obravnamo>; kot, da jih ni bilo. To je tisti beg, ki se mu bom jaz rajši izognila. Ker vedno ampak vedno, ko sem to počenjala; sem spoznala žensko ali pa osebo, ki mi je dala še hujšo lekcijo; kot prejšna.
Ne bom rekla, da je potrebno odrasti, da vidiš, da počenjaš določene stvari narobe. Da moraš spremeniti vzorec in slediti tistemu, kar ti narekuje srce in ne ta "prekleti" razum. Da, včasih moramo pomisliti, še na koga drugega razen na sebe; in se dati, ker nikoli ne bomo vedeli; kdaj bomo to sami potrebovali.
A moram kaj dodati?
objavil-a mo2dra @ 09:12:24 - Št. komentarjev: 2
Objavljeno 12.06.2006
ponedeljek / 12.6.2006
Včeraj je bil "odličen" dan; za totalno vse, kar se ti lahko zgradi ali pa poruši v življenju. To, mi delaj nedelja; in prosim, prosim; ne odnehaj biti tako "nesramno" dobra.
Edina stvar, ki je uspela je bila predstava Jamski človek, ki se sem se jo "spravljala" gledati že; beri; tri leta. Končno smo; brez prepirov; uvodne nervoze pač ni šlo. Zdaj mi je jasno; zakaj pravijo, da moraš paziti predno greš na to predstavo. Ja, seveda. Če sploh prideš; do, do tja,kamor si namenjen.
No, naslednja je; Kolumbovo jajce; 29.6.2006; ob 21.30; na Ljubljanskem gradu. Se vidimo tam, ne.-).
Jaz bom poskušala, poskušala in celo badmintonu se bom odpovedala.-).
Zdaj pa k bistvu;
Kdo si konec leta ne ponavlja; katere stvari bo potrebno opustiti in katere stvari bo treba na "novo" zgraditi?_-).
Večina; vsaj po moje. Mislim, da se jaz teh obljub držim, samo decembra meseca. Tako zvesto jih ponavljam in nosim v svojem spominu, da ja ne bi kaj pozabila. No, januarja; me sicer vse to še drži ampak nekako; letos je bilo drugače. Ja, razen decembra; tam se prav nič ni spremenilo. To je moj mesec; kjer porušim meje, ne-omejujem svoje hitrosti; vse preložim na ta mesec; Ah, ne; celo stavim, da v tem mesecu se vedno izplača noro zaljubiti in pazi, zdaj; se januarja že odljubiti.-).
To je sicer kruto ampak meni se je to že zgodilo.
Doživela sem precej "poglobljenih" uvodnih razmišljanj, ko sem napisala; da želim iti na pot, ki pa ni nujno, da jo opredeljujem s končnim ciljem.
Do včeraj; ko sem sama sebe slišala, ko sem izrekala na glas besede in se istočasno spraševala: "Ali se slišiš? Hej, ali se slišiš kaj govoriš? Ali VEš, da, ali "še" veš; kaj delaš?
Hej, ljubica; poslušaj zdaj; Poti s CILJEM;
1. UTIŠAJ RAZUM; POSLUŠAJ SRCE - to je tisto bistvo, ki mi UHAJA, UHAJA; kakor pregovor;
Zarečenega kruha se "tako" dobro naješ, da si lahko celo življenje samo na "drobtinah".-)))
In kaj potem? Z drobtinami se še vedno "da" narediti marsikaj.-)..
2. Do konca leta; najdi ta "prekleti" način, da se preseliš v letu
2007. Beri; da, zgodilo se bo, da se bom selila. V večje stanovanje. Ker želim se sprehajati
iz ene sobe v drugo sobo.-) in se po stopnicah sprehoditi v drugo. Utesnjenost v mojem
življenju ni "zaželjena".-).
3. Strela me bo zadela.-) in se bom "noro zaljubila"; pazi; še v tem letu. To sicer naj ne bi bil
cilj ampak bo pa "dobrodošla" sprememba, če mi bo to uspelo. Res pa je, da tega ni in tudi
prav je tako; da tega ne planiram. Bom pa zato spremenila malo svoje "delovanje" in bila
bolj "fokusirana", da se mi lahko tudi TO zgodi. To je "najbolj" smešen stavek v tem jutru.
Ampak; jaz se bom potrudila.-))))). Resno!. Postala bom bolj; "kako se temu že reče";
Odprta za vse nove spremembe in jih bom sprejela; kot nekaj pozitivnega in dobrodošlega.
(beri; vsaj začela bom premišljevati "ponovno" v tej smeri). - bil
bil moj najboljši dogovor.
Zakaj tako? Vem, da bo "nekdo" strašno razočaran, ko bo samo začela brati ta odstavek in tudi na koncu, ko ji bom danes povedala celotno zgodbo; boš še bolj zaskrbljena.
Cel čas; tudi vmes; se bo spraševala; "kam bo to mene sedaj pripeljalo?" Ne, ne bo mi povedala, da to premišljuje ampak bo pa sigurno imela v mislih, vse možne scenarije.
Hej, Katica; včeraj točno ob 19.30 sem delala razpored; kaj bo kdo odnesel ven iz stanovanja.
Minuta ima 60 sekund in kaj je novega; MORALA bom sodelovati pri tisti 59 in se raztegniti v 60 sekundo. Jo bom, kar sedaj poklicala; ker danes je na dopustu in do najinega "snidenja"; bo imela pripravljena vprašanja in potem tisti njen dolgi pogled, ko me bo samo opazovala; zvečer mi bo povedala; skrite misli; ali pa kar naslednje jutro. "Ona" se rada pripravi čeprav pravi, da biti pripravljen pri meni; je tako, kot, da bi vsak večer začela hoditi v cerkev; misleč, da bom jaz tudi tam.-). Kakorkoli..."izmenjava mnenj" se bo dogajala; že danes.
Vse to se dogaja. Vem, da se. Prav je tako. In ne, ni mi vseeno. Kakor sem včeraj slišala; da mi določene stvari enostavno ne sežejo več tja, kamor bi mi morale. Da, seveda; v srce. Direkt v žilo.
Uf, to je teža misli za danes. Za to jutro. IN JAZ SE POČUTIM - krasno. Ker to bo edino vprašanje na katerega danes; PAČ BOM NE; odgovarjala.
Lagala bi, kot pes teče hitro (beri; kakšna doga), da tega nisem pričakovala ali želela; Sem; seveda sem.
Vse, kar manjka je samo še; realizacija.
Kdo bi si mislil, da bo ponedeljek tako PREKLETO; nerazdružljiv?
Sem se pogovorila; s Katico. Najini pogovori so vedno smešni; tako resne debate; so vedno cinične; in pogovoru dodajamo edino barvo; humor, ki je rdeča nit. Saj ni rekla nič drugega kakor pa to, da je »zmajovala« z glavo in povedala tiste tri ključne stavke.
Dodala je samo eno stvar oz., prosila je.-); » Če lahko »en mesec« ne uporabljam besed kot recimo; »Tako pač je, ker se ji bo drugače zmešalo..-)«.
Dogovorjeno. In potem tisti njen pogled, če ona mogoče narobe sliši, da se jaz strinjam; v prvo z njo.-)))).
V »pohvalo«, ker je tako »dobra« z menoj; jo bom zvečer peljala malo na TNZ »razgibalne« vaje; za kar sem prepričana, da mi je že sedaj »izredno« hvaležna.
Ali sem že kdaj povedala, da je ona SUPER, super; ženska. Včasih pomislim, da mi brez nje v življenju; BI ŠLO; še »slabše«, kakor mi »danes« sploh ne gre.-)))))). In ponavadi me vedno zaustavi s kakšnim stavkom kot recimo; » Ko bi se ti vsaj za trenutek »NE NORČEVALA« iz vsake stvari, ki je resna?:-):
Žal to ne bo šlo. Sem se trudila, da bi bila »bolj« resna; pa sem ugotovila, da potem vse ženske okoli mene dobijo tako »resne« obraze in potem se vedno želijo »pogovarjati« samo tako; zelo, zelo resno.-))). Ne, resno.
Mislim, da ti »nikoli« sploh še nisem rekla; »face to face«; hvala ti, ker si. Ker si še vedno »drzneš«; mi povedati v obraz vse, kar mi gre. Ker tudi danes, po šestih letih; priznaš; da me sploh ne poznaš.-)))) in ker vedno vem, da te lahko pokličem in da boš tam; za mene. In ker sem jaz na trenutke »slabič« in nisem takšen prijatelj, da bi vedno »vohala«, to kar tebe muči. Krasno je, da te lahko vedno pogledam v oči in vem; da je nekaj narobe in ti na drugi strani točno veš; kam mene »zasanjani« pogledi odpeljejo.
Krasen odnos v katerega sem »do sedaj« vlagala veliko in kljub temu se mi je zdelo; premalo. Ah, saj vem, da ob tem stavku, kar ploskaš, ker se mi je končno posvetilo; »kaj tebe dejansko moti«?..In ona vedno pravi; » Premalo daš na malenkosti. Premalo si pozorna; do mene? Ja, priznam. Premalo. In takrat kadar sem; mi bruha »lavo« v oči, da naj se ne norčujem.-))):…Mislim, da sva v najino komunikacijo vključile tudi tisti del telesne govorice, ko naju potem sploh nihče več ne razume.To je nor občutek; za naju. Za ostale pa zelo; "čuden"; da midve sva takšni; "ČUDNI ampak NERAZDRUŽLJIVI". Kako imajo ostale "ženske" probleme; z najinim odnosom. In kljub vsemu je dejstvo; ONA OSTANE v mojem življenju. Kaj pa, če pozabim dihati? Ona bi me sigurno "podrgnila" in rekla; " Ja, a boš začela dihati; ali se boš spet norčevala, da umiraš?".-))))
Skratka, pomemben del mojega življenja je prav ona. To je sedaj blaga beseda. Ona je pot, ki ima cilj; vsaj pri meni. Za vedno jo želim imeti ob sebi. In če bo želela drugam; prisežem, da jo grem iskati; kjerkoli se bo že izgubila. Ali pa celo, da bo za trenutek pomislila (beri; o tem premišljuje vsaj 100x na dan), da bi zapustila vse to, kar do sedaj »nisva zgradile«.-))))))).
objavil-a mo2dra @ 07:01:15 - Št. komentarjev: 0
Objavljeno 11.06.2006
Nedelja / 11.6.2006
The Miracle Of Love - Eurythmics
How many sorrows
Do you try to hide
In a world of illusion
That's covering your mind?
I'll show you something good
Oh I'll show you something good.
When you open your mind
You'll discover the sign
That there's something
You're longing to find...
The miracle of love
Will take away your pain
When the miracle of love
Comes your way again.
Cruel is the night
That covers up your fears.
Tender is the one
That wipes away your tears.
There must be a bitter breeze
To make you sting so viciously -
They say the greatest coward
Can hurt the most ferociously.
But I'll show you something good.
Oh I'll show you something good.
If you open your heart
You can make a new start
When your crumbling world falls apart.
Jutro je začelo zmagovati. Nad jutrom. Ukrivila sem svojo držo. Počasi zadrževala dih. Upočasnila sem korake. Pomembno je bilo drseti ampak vedno sem se trudila, da moje besede le niso; obvisele v zraku. Drsenje v njeno delovanje. Tako sem jaz to imenovala. Lahko jo srečam v množici; neznanih ljudi. Meni se je vedno zdelo, da jo moram spoznati kot, da je samo poznan obraz. Obrniti svoj obraz proti njenemu in slišati njen šepet na svojem licu. Moja miselnost je bila za njo; svet zase. Potrebovala sem neznanski napor, da sem sploh prišla; do njenega bregu. Kljub trudu sem se vedno počutila kot galeb, ki je samo trčil na gladino. Z rokami sem se dotikala površja. Želela, da bi lahko šinila skozi valove njenih misli; jih oplazila sto kilometrov na uro hitro; istočasno pa zaobljubila, da jih ne bom pozabila. Sprejela sem tisti občutek krivde, da sva prišle samo po dotik; obljube niso bile potrebne. Jaz sem mahala proti sončnemu zahodu in ona je vedno odhajala; v nasprotni smeri. Je bil to najin neuspeh? Ali samo tisti votli glas, ki je bil bolj podoben odgovoru?
Bala se je, da bom jaz obvladovala njene strahove. In z vsakim naporom, ki bo prišel; bom jaz mahala močneje in problemi bodi odšli; proti kopnu. Lahko stopim v njeno sredino; jo začnem raziskovati tako počasi, da bom razumela; svoj preboj; v njo. Vendar moja leta niso prikazovala prihodnosti; ne, nisem želela biti njen vodnik. Še vedno je bučala in žarela; vendar me je z vsakim svojim sunkom tako dobro spustila, da sem sama začutila svoj zdrs.
Nekega dne, je rekla, „bom odkrila ta vonj svobode in srž tvojega življenja, ki te je pregnalo v samoto. Raziskovala bom čeri ob katere si se zaletavala, kot otrok. Prebila bom ostanek svojih dni in četudi se bom odaljila od tebe; bom odprla oči, ker bom želela videti tisto, kar ostale niso mogle ali želele.
Obrnila sem svoj hrbet proč; od njenih besed. Ni bil beg ali pa boj podoben temu čemur me je izpostavila. Morda sem ravnala neodgovorno in nisem prinesla prav nič dobrega v najino razmerje. Zaprla sem svoja ušesa; za njene molitve.
Dež bo spral nocoj mojo bolečino. Svojega telesa nisem spravila v gibanje. Poistovetila sem se. Kakor se temna noč prelije v jutro. Izginila sem in kljub temu je ostajala v mojih mislih. Jeza je krivila tiste dolge poglede in pripravljena sem bila na spreminjajoče vzorce, ki sem jih zasledila v svoji naveličanosti.
Ta nova moč, ki sem jo končno zasledila v sebi, me je utrudila. Majhno spoznanje, da nespoštovanje lastnih mej, ustvarja delovanje s polovičnim naporom. Hitreje kot jih rušim; večji napor potrebujem, da si ustvarim nove. In vsaka naslednja, ki si jo zgradim, je le zunanja prevara. Vedno živim v temi, če si ne dovolim novih pogledov. Saj sem sprejela omejitve, vsaj mislila sem tako. Odkrila sem tisto popolnost namena, ki je ustvarilo nova vprašanja. Zakaj me je to razmerje tako utrujalo? Pravila sva si postavili. Davno. Ali sva živele za trenutek ali za spomin na ta „ljubeč“ trenutek? Ona je vedela toliko več; o bojevanju, ki se pojavljajo na vseh možnih obzorjih. Vedno je govorila, da najtežji so tisti ostri preobrati, ko skušaš spreobrniti nične možnosti; v svoj prid. Dobra učiteljica življena bi vedela, da ni treba, da greš skozi tisoč življenj, da spoznaš; zakaj točno si prišel v to, kar dejansko živiš sedaj. Veselje do življenja. To se mi je moralo zgoditi. Njen napovedi so se morale uresničiti.
Zakaj me ne razumeš? Tako preprosto si želim pustiti vse ob strani; in zaustaviti vse te omejitve, ki jih prenesem v naslednji dan. Morda sem prav ob njej začela doumevati; da midve sva kljub vsemu; ena drugi; steber. Lahko me privdigne, da jo poslušam; lahko me spodbuja, da stojim ob strani; lahko me samo udari in skrivaj opazuje moje viharje, ko sem na tleh. Trčila sem v njeno skalo in še dolgo sem pozabljala, spominjala se te umetnosti h kateri me je vedno vodila; vrnitvi domov. Ustregla mi je, da sem je bolje počutila; zaprla dostope vseh množic, ki sem jih zapustila.
Ali preneseš misel, da obstajava samo jaz in ti? Ali bi to prenesla samo za kratek čas, da ti pokažem, da svet ni tako težak in beseda ljubiti je kljub vsemu imenitna, če bova obe videli enako smer. Ali je to pot s ciljem, sem vprašala? Zavzdihnila je. “Ne bi mogla oditi, ker si iz mojega sveta, ki je bil podoben peklu, ustvarila raj. Lahko se vrneš k njej. Imenitno pa bi bilo, če pomagaš sebi končno, da prideš iz teh bridkih čeri na katerih si se nastanila. To je začetek. Vsak dan ti pokažem del svojega sveta; v zameno za razumevanje tvojega.
Nova pravila vedno pridejo. Neomejena misel o svobodi, ki mi je bila tako všeč; se mi je končno prikazala v drugi luči. Tukaj in danes; še vedno vadim ali pa odrivam nekaj novega v sebi. Tečem tisto tekmo proti svetlobi in se učim ljubiti tisti strah v sebi; ki ga želim videti v njenih očeh. Prepoznati želim tisto, kar prej nisem znala; v vsakem izmed nas je nekaj izvrstnega; tisto nekaj za kar se moramo potruditi, da bodo tudi drugi to videli v nas. Počutim se kot, da nisem edina, ki razumem, da pride čas, ko nekoga ne potrebuješ več. Ali pa ona ne potrebuje tebe. Odkrivam vsak dan malo, da tisto pravo črto, ki jo želim potegniti skozi nebo; zapisati njeno ime. Določiti čas mojega prihoda na nabrežju ter prehoditi pot; od sončnega zahoda do vzhoda.
objavil-a mo2dra @ 02:24:44 - Št. komentarjev: 0
Objavljeno 10.06.2006
Sobota / 10.6.2006
• Tisto,kar nas povezuje;
Iz take smo snovi kot sanje,
In drobno to življenje obkroženo je s spanjem.
Wiliam Shakespeare
Natančna moja hitrost danes je bolj definirana; po dogodkih preteklih dni. Neznano kam me je odpeljal čas; trenutno me pelje skozi dobo mirovanja. Vse za trenutek izgine in kljub vsemu; se razpršijo moje misli skozi vse vesolje. Nič se ni zgodilo in v enem danem trenutku se vrne nazaj; vse. Za opazovalca, ki samo opazuje moje življenje; na površini; se mu moj svet zdi dejansko kot en samo privid ali neresničen svet. Nimam veliko povedati osebam, ki so površinske. Nekako nikdar ne začutimo tiste povezanosti, ki pa je vseeno določen temelj k boljšemu spoznavanju ali pa vsaj vodilo k izkušnjam. Morda je »sedaj« dober tisti čas, da bi začela »meditirati«; kar po svoje. Vključiti bi morala svoje »bistvo«, v koga. Se oddaljiti od svojega izvora in si podaljšati tisto pot, ki vodi; k trajanju.
To so samo uvodna razmišljanja, ki morajo imeti »podlago«.
Predajanje. Z telesom, z dušo in "BISTVO"; s srcem. Morala bi poslušati tisto »njeno« uglašeno delovanje in ga razporediti s svojim. To razmišljanje bi morala »vaditi« večkrat; na dan.-). Sem realna. Ne morem prebujati sebe z nekom; ki ne prebuja mojega srca in hrani moje dušo. Je res ali pa tudi ne. Imam velike apetite. Težko zdržim v tem »preprostem« svetu, ki zame, kar ni in ni dovolj; skladen. Lekcija o svobodi, ki me ne bi omejevala in da kljub določeni »zavezanosti«, bi še vedno bila moja pot enako odprta.
Poglobim se v besede; »vse mine«.
Ni res, da so v meni ostale tako »močno« odprte pretekle poti. Imajo svoj zaključek in »thank you God«, da so imele tudi svoj začetek. Vendar je v meni še vedno prisoten tisti »nemir«, ki se nakopiči, ko intenzivno ponavljam ali pa uživam »sladkosti«, ki se jim ne znam, nočem in »še« ne morem upreti. Brez zamenjave tega uvoda; bo moje življenje; še vedno; samo hiter tempo, pomanjkanje časa, obveznosti, ki se ne bodo zmanjšale in apetiti, ki bodo zahtevali vedno več informacij. Popustila bom lastnim željam in jih nadomestila; s sproščanjem ali pa športom.-). Moje priljubljene vaje, ki jim jaz pravim; življenje na liniji najmanjšega odpora.
kocka
Saj ni tako težko razumeti nekaj; kar še vedno nosi mavrični obris; pa ne pomeni, da sem podvržena samo lastnim željam. Ovijam se v ljubezen in ljubezen polzi skozi meni; nikdar ni povsem točna ali pa privlačna, če diši po »stalnosti« in seveda mora biti povezana; s čustvi.
Že od nekdaj opažam, da se enostavno ne želim prebujati; v postelji nekoga; s katerim moram preživeti jutro. Ali pa enostavno me ne potegne v sebe tako močno, da se želim razvijati z njo; v razsežnost.
Prav včeraj mi je bilo povedano, da samo jaz lahko spremenim mojo; »celostno podobo«. Lahko jo samo jaz zamenjam. Zakaj vedno želim, da pride nekdo in me pripravi do tega, da bi jo želela zamenjati?
Dobro vprašanje. Stereotip je, da imej eno žensko; tisto, ki te hrani ter greje s svojo toploto. Če ne bi nikoli tega poskusila, potem ne bi tega iskala ali pa razumela; o čem je pravzaprav govorila.
Jaz potrebujem »prizemljenost«. Ne, ne; že slišim, da jaz sem preveč realna; prizemljena. Jaz potrebujem odmik iz tega sveta. Jaz bi se morala vkoreniniti v nekaj bolj močnega. Simboličnega. Pridobiti bi morala nazaj tisti občutek, da sem vedno »sestradana« , ob eni ženski. Samo tako lahko poženem korenine in se prepustim.
To je krasna teorija. Vendar obstajata v nas vseh dve osebi.
Dr. Teorija in dr. Praksa. Najlažje »recimo« , je izgovarjati besede in prekleto težko jih je »udejanjiti« v naše življenje. Te dve osebi morata postati eno. Moraš se »zavedati«, kdaj točno sta se te dve osebi »razcepili« v nas vseh ali pa v meni. Določen dogodek se je moral zgoditi, da sta »mahali« v slovo in odšli vsaka po svoje.
Joj, kako se to grozno sliši in vendar obstajata dve poti; »beg ali pa boj«. Kaj sem jaz izbrala? Ali sem bila tako »modra« ali pa sem rajši zavila v »rdeče« ulice, ki so nosile znak; vse tukaj je podobno »enosmernim ulicam?«
Ne morem izreči tega stavka, da nisem bila deležna od »žensk« njihove dobrote in ljubezni, ki je bila namenjena samo meni. Sem bila. Ne morem reči, da nisem čutila »ogenj« ali pa ljubezen v sebi. Za njih. Ali sem se počutila kot, da stojim sredi »žitnega polja« in enostavno nisem želela biti »nahranjena« za; vedno. To je bil moj problem. Lahko samo izrečem ta stavek; da bile so ženske; Ne, lažem »skoraj« vsaka, ki sem jo »globje« spoznala, je nosila to v sebi. Za mene. Problem je bil, da bi jaz morala to začutiti ali pa vsaj »popustiti« v tem mojem svetu, ki me tako »dobro« drži pokonci.
Saj se ne pritožujem. Ješ tisto, kar seješ. Vonj po »ženski«, ki jo iščeš; pride na tvojo pot. Kaj pa tista teorija, da ti čas vedno prinese na pot to, kar v »dejanskem« trenutku potrebuješ?
Uf, tukaj pa se jaz ustavim. V meni je še vedno prisoten »ples vetra«, ki ga vzdihnem in se prepustim. Vedno se prepuščam. Na svoj način. Ob svoji ženski. To jaz imenujem »svoboda« gibanja. Tista mehka svoboda, ki me usmerja ter hrani; na moj način. To je moja kvaliteta ali pa pomanjkljivost.
Očitek moje "preslišanosti" ; ko dobim »pesek v oči«, da sem postala; "premalo pozorna." Ne dam veliko na malenkosti in morala bi začeti prav tam. Tam se začne maraton, ki se mu reče; prilagajanje.
energija
Vendar moje besede in dejanja; so kot vrtinčenje energij. Vse, kar dejansko spustim v svoj življenjski prostor; se me dotakne. Vzvalovi moje gibe, ki so »še« vedno svobodni. Napolnijo me z določeno harmonijo. Prezrcalim svojo intenzivnost ter sprejmem »mir« z druge strani. Ni ljubezen nezaželena. Ukvarjam se z njo. Samo moja energija, je podobna eni sami veliki želji. Hrepenenju, ki ne neha in ne neha biti lačno; tiste »prevelike« doze »njene« želje in inteligence. V meni.
V resnici mi je pomembna samo ena stvar; njena prisotnost mora biti enaka; ob meni; kot takrat, ko mene ni poleg. Nikoli nisem marala »umetnih« žensk. Tistih, ki se vedno »delajo«, da nekaj so; na dnu pa so »presušene«. Polne so »velikih« izrekov; o ljubezni; vidijo stvari »vedno« tako dobro in pravilno. Ko pa se dejansko »naseliš« za nekaj časa v njihovo življenje; ne veš kaj bi točno prej začel »pospravljati«, da bi vse skupaj imelo kakšen smisel. Ali so to malenkosti, ki bi me morale privlačiti?
Status; materialni me že od nekdaj ni zanimal. Ali pa tisto, kar »ona« dejansko predstavlja »širši družbi«, tudi ne. Briga me;
s čim se v življenju ukvarja; če je sama srečna pri tem, kar dela. Večina pa želi iskati partnerke samo po;
- statusu
- materialu
- neodvisnosti
Je to ljubezen?
Vse lepo in prav. Ampak, kar pa je zanimivo je pa to,da same polovico stvari, ki jim jaz pravim življenje; nimajo v sebi.
In ko slišim takšne stavke, da ona sicer je; pazi; dobra v postelji in dobra izven postelje ampak; hej, je pa še vedno »navadna« trgovka???? Razgledanosti ji manjka in ne želi jo peljati v svoj »krog« intelektualnih »prijateljev«, ker ji dela sramoto????.
Po drugi strani pa ji mora biti pomembno, ko jo pripelje med štiri stene, da tam jo zadovolji tako »čustveno« kot »pripadno?" Kristus je to umetno. Ali pa samo jaz vidim svet totalno narobe???
In potem jaz dobim »očitke« na svojo svobodo. Ali pa na mojo umetnost »govora«.
No, takih žensk jaz sigurno ne potrebujem v svojem življenju. Ali pa takšne, ki so na »zunaj« tako lepe ampak, ko sedim z njo; pa "nenadoma" postanem "notranja" dizajnerka prostorov. Vse, kar lahko rečem; »Lepo telo; prazna glava. In na stara leta se bom ukvarjala s šiviljstvom (beri; o katerem nimam totalno nič pojma "še") , da bom lahko »ubijala čas« dovolj kvalitetno, ker ona mi pri tem pač ne bo pomagala. Vendar se tudi takšne najdejo, ki iščejo »krasno« telo. Jaz jim pravim; enodnevni metulji. V mojem svetu. Ali pa še to ne…
Saj nisem rada "kritična" in kljub vsemu toliko "pravljic" slišim na to temo, da včasih se resnično vprašam; "Ali so moški res tako lažje razumljivi, kot pa ženske?
Korak
Kje pravzaprav se začne tisto, kar te tako potegne, da moraš »ven« iz sebe? Kaj te pritegne, da nehaš dihati? Fascinacija, ki je odvisna od tega; "kako dobro jo pravzaprav želiš spoznati?".
In vendar vedno mora biti prisotna tista energija, ki me tako »vzburi«, da bi človek tekel za njo in je nikoli izpustil iz svojih rok. Da, to je tista komunikacija, ki je vodilo k marsičemu. Če jo bom razumela izven postelje; potem bom tam lahko naredila »nadgradnjo« ali pa bom korak bližje k temu; da bom začutila, da je ona »tista« prava.
Smisel življenja; da, še vedno; tudi danes; ljubezen. In če nam je prav ali pa ne; vsak jo na svoj način "pegla" ali neguje". Bistvo je, da ne pozabimo; ali pa, da nam nekatere stvari enostavno ne postanejo; "samoumevne".
Ali ni tako; "Brez NIČ ni NIČ!".
beda in sijaj ljubezni
objavil-a mo2dra @ 15:29:50 - Št. komentarjev: 0
Objavljeno 08.06.2006
Petek / 9.6.2006
Petek je Venerin dan, ta pa je po tradiciji prinašalka luči (česar astrološka teorija o Veneri kot prinašalki ljubezni ne upošteva), ker je kot jutranjica prva zvezda (pravzaprav planet) na nebu, ki naznanja sonce. Zato namenite ta dan čelni čakri in usmerjanju, krmarjenju proti novi viziji.
Čelna čakra - skozi to nadzorno čakro nadziramo in usmerjamo svoje življenje. Druga naloga te čakre je vizionarska. S čelno čakro "lovimo" ideje, vizijie, misli. Kadar želimo ujeti neko misel, potem bomo opazili, da se naša pozornost zelo zgosti v čelu.
Tretje oko.Kvaliteta čakre; Usmerjanje volja.
To bi bila na kratko razložena definicija in sedaj vam je sigurno
"ENOSTAVNO" lažje; kako je treba preživeti petek.
SE pravi JAZ; bom svojo voljo usmerila.-); sigurno v nekaj "kričeče", "vzdihajoče", "adrenalinsko", "športno", - NE BOM VIZUALIZACIJO uporabljala; Real thing; sugar baby - DIREKT V ŽILO
Kaj je srce sveta? - To je sleherna duša.
Kje je pot do tja? - To si ti. Vsakdo je pot do tja.
Kaj je naloga srca? - Da utripa, sije, daje, kar ima.
Tu se pomlad duše ne konča.
Naprej jo prebujate sami, skupaj z vsemi nami...
Gremo; predelam več pesmi Big foot mama; in SAMO TAKO GREMO V PETEK;
Kaj ti je, dekle, kaj se godi
Povej mi, zakaj si povesla oči
Nisem več ista, spomin mi bledi
Preveč se razdajam na tisoč strani
In ni jim jasna niti ta stvar
Od kje bogastvo, od kje 'mam ta dar
Mirno uživam v dimu cigar
In si razvijam, razvijam svoj čar
In vem, da ostanem fenomen
Če se strinjam, da sploh grem
In vzdignem ta refren
In vem, da ostanem fenomen
Če porušim ves sistem
In za zmer’ ostanem nem
Mala, mala, mala nimfomanka
Dobr ve, da ji nč ne mank’ka
Mala, mala, mala premetanka
Dobr ve, da ji nč ne man’ka
Le zakaj, le zakaj, le zakaj, le zakaj.
Le zakaj ne morem več od tebe nazaj?
Na dnu
Na dnu pa vidm tvoj tattoo
Na dnu
Na dnu, se nižje od pasu
Všeč si mi, k' hod'š, k' govoriš
Všeč so mi poteze vse, k' jih nardiš
Mikajo me noge, mika me telo
Nora sem na štrumpantle in svilen blago
Tepla bi se zate, kradla bi zlato
Lohk' bi ti pokazala, kje je plav' nebo
Ona sanja sonce, čist, kristalen dan
Nanjo vsake tolk' pristane Peter Pan
V njej je dost ljubezni, mnogo več krvi
Nevidna je v temi, prozorna med ljudmi
Vedno, ko posije črn tulipan
Tol'krat tud' izgine iskra mojih sanj
Včasih se pokaže ta škrlaten dan
Da začara srečo črn tulipan
Garbič hip hop med nogami
Garbič hip hop
Zjutraj mi pokaž
Svoj pravi obraz
Bojim se, da bo to moj
Zadnji poraz.
Nov dan, nove poti
V men’ modrina tvojih oči
Nov dan, drugi ljudje
Men’ dišijo tvoji lasje.
Rola, rola se mi zdej
Sanjam, sanjamo NAPREJ.
mokro - Že Klik vam omogoči "povečavo".
Vsake toliko časa se znajdemo v »dilemi«; le kako bi našli žensko »naših« sanj;
No, spodaj prilagam »najbolj« atraktivni Modrin oglas.-)))))…Treba je začeti;
Atraktivni oglas za ONA: išče NJO;
Sem preprosta; a malce izgubljena.
Oprosti vendar moja duša »še« ni čisto pogubljena.
Želim si ženskih strasti in tebe, da, tebe v nedeljo; za dolge, dolge »cerkvene« noči.
Nisem čisto »drugačna« vendar verjemi; ob tebi lahko postanem tudi »takšna«.
Če sebe, če sebe ti bom dala; za vekomaj ti bom »zvesto« rjuhe prala.
Notranja lepota naj bo merilo; besede pa sveže kot čisto perilo.
ŠIFRA; Otožno nedolžna
Namig;
• Uporabite« impregnacijska« sredstva za vaš uspeh. Pazljivo izbirajte; čas; za nov oglas. Zavarujete se proti vseh vrst pikov; ter dobrodošle v svet, ki uresničuje vaše sanje; po še ne-Evropskih cenah. Ne odlašajte; vaš KLIK je brezplačen.
• V primeru, da se celotna zadeva »izjalovi« , vam še vedno ostanejo Salomonske »črne« strani.
Prešern je "hiral" ob Juliji in samo za vas; tale "satirična" ampak še vedno "lirična" spesnitev; ki je nastajala "pred" in po" maratonskem dvoboju badmintona; včeraj zvečer.
Besedilo je primerno moji "blaženosti" nad temi divjimi koraki, ki sem jih delala včeraj ampak vseeno; Kako je izgledal dvoboj?
On je velik nekaj čez 2 m in tudi jaz se ne uvrščam med majhne ženske ampak zadeva je bila tako "humoristična", da lahko ponavljam tisto mojo "najboljšo" reklamo; Celo življenje sem trpela, ker brez KOZMODISKA sem po igrišču norela.-).
Skratka; On je meni cel čas pel pesem;
" Ko si na tleh" in jaz njemu "Od višine se zvrti";
Jaz sem se naučila, kar nekaj "koristnih manevrov kot recimo;
- Izpadni korak
- Predklon (beri: s kolenom naprej, z ritjo nazaj.) - na vse možne načine:
- Roke sem tako stegovala visoko v zrak; da sem sigurno odkrila neko novo vero - ki jo imajo ateisti; al kako.-).
Se pravi; "igra v dvoje" se je dogajala. Danes zjutraj pa sem vstala; najprej je moje telo padlo na tla; ker samo tako sem začutila, da mi roke in noge delujejo. "Pasala", resnično bi mi "pasala" masaža ali pa tisto "gnetenje" moje zadnjice, da bi se lažje priklanjala.
No, kakorkoli to jutro nisem prav veliko zmožna (beri; predkloni) ampak jaz držim vse pesti, da proti večeru; bo zadeva popustila, ker drugače lahko samo rečem;
- Ej, ljubica; kaj ti misliš, če bi midve danes vadile "seks" in začele pri "osnovah".-). Brez velikih in nenavadnih gibov; brez gimnastičnih vaj; samo tako; počasi in ne-preveč hitro.-))::
In sedaj pesem;
NJENO "VSE"
Vohala, vohala, vohala
bi tvoj vrat, da
bi vedela; s katerim parfumom
bi šla osvajat nov obraz.
Z jezikom, z jezikom, z jezikom
dotikala bi se tvojega domotožja,
in samo tako, samo tako "lizala" bi med
iz tvojih sanj.
Počakaj, počakaj, počakaj,
še mal; ne mi dati sebe; kar takoj ZDAJ.
Pritisni, pritisni, pritisni
svoje telo; na moje
nenavadno dno.
Ostajam, ostajam s teboj;
v nočeh sem kot rjuha na mokrih tleh.
Izgubljam, izgubljam se
v tvojih strasteh.
Sanjam, oh, sanjam, da
ne znam več brez tvojega jezika;
v sebi živet.
Zdrsim, zdrsim med tvoje dlani;
zaustavi, zaustavi to kričečo naslado,
ki iz mene valovi.
By Mo2dra
Zaželite si;
- Mednarodno ljubezen
To je kadar gre indijski maharadža, grškega porekla in italjanskega
temperamenta, z rusko kneginjo v angleški hotel in jo za špansko steno, na
perzijski preprogi,ob turški kavi in madžarski glasbi, s francosko strastjo
in ameriško brzino prav po kranjsko poliže ..
objavil-a mo2dra @ 18:40:57 - Št. komentarjev: 2
Četrtek / 7.6.2006
b>Novica Novaković: Ograje
Ko bom zbral dovolj poguma, bom kupil ogromne količine barv,
različnih barv, predvsem črno, modro, belo, zeleno in rdečo, pa tudi
nekaj rumene, ločil bom tiste za telo od tistih za les in kovino, prvega
dne se bom prebarval v rdečo in se sprehodil po Ljubljani ter prebarval
nekatere ograje z rdečo barvo, da se bodo rdeči dobro počutili, drugi
dan se bom pobarval v zeleno in se sprehodil po mestnih ulicah ter
prebarval nekatere ograje z zeleno barvo, da se bodo zeleni dobro
počutili, tretji dan se bom pobarval v črno in se odpravil na potep ter
prebarval nekatere ograje s črno barvo, da se bodo črni dobro počutili,
četrti dan bomo isto ponovil še z belo barvo, za ta bele, peti dan pa bom
moder in bom preostale ograje pobarval z modro barvo, za tiste, ki so
modri, šesti dan bom samo sebe pobarval z rumeno, tako da bom sedmega
dne lahko počival in obsijan s soncem opazoval naše mavrično mesto.
Včasih se moramo vrniti tja; kjer so se pravzaprav začele naše korenine.
V naše otroštvo. Narediš "prelet", v svoji glavi in obujaš spomine.
Zaradi tega v mojem blogu manjka nedelja.
Zgodilo se je pravzaprav iz sobote zvečer, ki se je nagnila v nedeljo v jutranje ure.
Pravzaprav moje otroštvo jaz lahko definiram kot film; precej samotarske narave.
Mislim, da "skoraj" nihč