Arhiv May 2006
Objavljeno 31.05.2006
Sreda / 31.5.2006
Kako se prileže; jaz tega ne zamenjam; za nič; Danes sem boljše volje kot včeraj; Blog brez slik; "krneki"; al kako; Še meni se dejansko ne da pisati, če ne doživim inspiracije.-). Po včerajšni telovadbi; sem "ponovno" pila kavo z dotično osebo; Ah, to je za naju že ritual, ki ga ne spreminjava že celi šest let. OOOOO, kmalu bova imeli obletnico; da hodiva skupaj na "športne" dneve. Res je pa tudi, da je minilo, kar nekaj časa od kar sem se tako nasmejala, da so mi skoraj tekle solze.
Debata je potekala po "običajnih" kanalih, kjer obnoviva; kaj se dogaja na njeni ali na moji strani; In beseda je dala besedo, ko mi je začela pripovedovati o tem, da sedaj hodi plavat zvečer; kadar ne gre z mano na telovadbo. Opisovala mi je "zanimive" navade svoje prijateljice; s katero obiskuje ta "plavalni center". In ko sem tako poslušala njene "nenavadne" navade, ki jih ima; sem zaključila; jaz sem totalno konzervativni model ženske. Ena izmed navad, ki jih ima recimo je ta; da po končanem plavanju; si v kabini; v kateri se preoblači; (beri; še sreča, da se); da si najprej uredu "pete" s strgalom potem se obleče najprej v "pižamo"; navleče nase še "trenirko" in potem odjadra domov; Halooooo; da ne omenim, da po plavanju gre še na "drink", v "nevidni" pižami.-))))))))..
In ko sem poslušala še to; kako je ženska odprta pri seksu; in da nase menda "vleče" samo "reševalce" v vsakem pogledu; sem rekla; to je verjetno tista "gobčnost", ki je tako nenavadna.
In zvečer predno sem šla spat; sem podoživela njeno pripovedovanje; in se smejala še eno uro skupaj;
- Najboljša fora mi je; (beri: ker je "malce" močnejša"); Nek moški ji je rekel, če bi ona malo spustila svoje "šlaufe" in ona je tako "mimobežno" odvrnila; Če se on zaveda; koliko so drage Michelinove gume.-)))))..Ostali del pogovora pa je CENZURIRAN.-)
Jaz sem zaključila, da bom jaz morala še spiti malo "dotične" tekočine, da bom postala tako "odprta" in po drugi strani si mislim; Ah, ne hvala.
Sicer je res, da mene moški ne zanimajo in tudi ne s te plati, da bi imela malo ženskega in malo moškega obdobja. To je samo še ena stvar, ki si jo ne predstavljam ampak očitno za nekatere odlično funkcionira. Vsak si vzame svoj kos "pogače" in se odloči; ali jo bo jedel naskrivaj ali pa javno razkazoval. Glede odprtosti pa je tako; Še do nedavnega si nisem mislila, da bom pisala blog ampak sem se prepričala, ker sem brala druge bloge, da mora biti to zanimovo. Predvsem zanimivo v tej smeri; da izpoveš tisto, kar ti leži in vse tisto, kar drugače ne bi. Ah, to ni res; jaz "skoraj" vedno ne brusim svojega jezika; na tako javen način.
Mogoče, ker mi je dosti vseh teh vprašanj; Kako pa vi to ženske "počnete":-)..Ali ne pogrešate nekaj "vmes"? Ali pa; a pa ne bi medse vzeli še kakšnega moškega?
To so takšna vprašanja, ko jaz vedno pravim; A ti misliš, da bi jaz bila z žensko, če bi lahko bila z moškim? Ne bi; verjetno ne. Ne bi si želela živeti skupaj z njo v skupnosti ampak bi si rajši ustvarila družino.
Tukaj pa bom to temo zaključila; ker ..Ne, ne; niti si ne želim spuščati v debato; o vzgoji otrok; itd...O tem zadnje čase poslušam preveč in moj odgovor je; Vse je odlično, če imaš pravo osebo poleg sebe. Potem ni problem; kakšnega spola je; Vse se tukaj da narediti.
In jaz resnično pozdravljam vse, ki so se odločile; za to skupno pot.
Moje mnenje...
Uvodna razmišljanja so vedno zanimiva; kaj vse se mi danes ne "plete" po glavi. Ah, da povem; se še nisem odločila za vrsto tečaja, ki ga želim opravljati;
Ampak vedno me preseneti moja "glava", ki si zmišljuje čudne poti; Mislim, da si bom uresničila eno izmed mojih velikih želj; nakup dobrega digitalnega aparata in potem tečaj;
Bom še malo počakala z "potapljaškim tečajem"; se bom do takrat rajši "utapljala" drugje...
Jagode niso več v modi; samo da prideš do te stopnje; ko lahko rečeš; Ej, jaz bi tudi "jedla" iz tvojih ust...
Ji ponudim roko; ker so "stopnice" previsoke.-)))))...Kakšen "butast" izgovor;
V bistvu, če sem iskrena; najraje gledam njeno "vse" v kadi; Ko ji vsak gib v telesu deluje tako drugače; njen pogled, ki se "poglobi" in zraven "utopi" še mojega. Jaz; sem razmočena od nje;
Vse te kapljice; na njenih stegnih; POOOOOkličite reševalno; diham ampak; počasi; zelo počasi;
Ne, ne; grem rajši; se Hladit.-)))
Uživajte; jaz ne morem več; v tem jutru..Lebdim; daneeeeeessss; LEBDIM.-)))
objavil-a mo2dra @ 09:13:45 - Št. komentarjev: 0
Objavljeno 30.05.2006
Torek/ 30.5.2006
Zgodilo se je; tekst brez slik; se bo dogajal danes. Ali pa tudi ne.-).
Včeraj je bil zanimiv večer. Vse, kar se mi je dogajalo; je ostalo; v meni; Doživeto sem se sprehajala po velikih, dežnih lužah; podobna sem bila otroku, ki je do kolen moker. In za vse povrhu sem tako »primerno« izbrala obutev; da sem lahko tudi noge namakala; vsepovsod. Po »ne preveč« dolgem sprehodu; brez dežnika; seveda; sem si privoščila »mimobežno« kavico na OMW črpalki. Prednost teh »pump« je vedno v tem, da so odprte 24 ur. Imajo prijeten lokal, kjer imaš vso možnost sedeti za šankom in opazovati »mimo-hitečo« množico. Kakšen občutek, ko se meni ni prav nič mudilo. In tudi nisem potrebovala; tistih velikih besed; zadostovalo je, da sem sedela v tišini; ter srebala kavico; brez vode to že dolgo ne gre več. Kakšne vode; galone vode.-). Samota je bila "dobrodošla".-)
In tako sem prišla domov s »pregreto«; namočeno glavo; ter iz predsobe stopila samo pod tuš; Jaz o tem sploh ne bi; ko telo objame voda; jaz bi se »potopila« še kam drugam; in ne samo v svežo preoblečeno posteljo; Poslušala sem dež, ki je »udarjal« po okenskih policah;
Zamislim si, da naslednjič, ko se bom selila, da si bom vgradila tiste velike, velike okenske police, kjer bom lahko sedela in opazovala; Vse, kar mi bo prišlo pod »uč«;
Točno to bom naredila; moja mala rezidenca; bom to imenovala; kjer se bom udomačila. Udomačitev na »lastni« okenski polici; Sliši se; bizarno ampak občutek bo pa; fenomenalen; Imam še par idej, ki jih moram spraviti na kup; recimo; v kopalnico si bom »montirala« sedalo. Namreč ena izmed mojih največjih strasti je, da ko se tuširam, da se pogovarjam. In potem nastane problem, ker večini je ta moj postopek tuširanja tako »nenavaden«, da najprej od začudenja ne rečejo nič potem pa, ko jim »pogum« dopušča vprašajo; »pa v čem je to fora«?...Ni fore ampak če verjamete ali pa ne; pod tušem in ona zunaj; predebatirava skoraj cel dan; S tem tudi sosedu ne vzamem užitka, da skozi »zračni jašek« sliši vse, kar se »ni dogajalo« pri sosedi. Skratka, pri izbiri novega stanovanja; bom upoštevala to svojo »razvado« in kopalnica bo neprimerno večja; kot je današnja. Mogoče potem ne bom tokrat slišala; » a grem sedaj lahko ven?«.
Hujše je bilo, ko sem bila v prvem stanovanju in je bila kopalnica;(beri; brez ogrevanja); in je »takratna« punca skoraj zmrznila, ko je sedela na WC školjki; Na koncu se je tako navadila, da je hodila z vso »opremo« v kopalnico. Postalo je del mojega rituala.
Današnja pa samo »nerga«, če se lahko pri teh letih naučim, da predno grem v kopalnico, da s seboj vzamem tudi »spodnjice«. Haloooo; potem nikoli ne bi prišla v kopalnico. Nekako je moram zvabiti.-)))))…
To so bili tisti jutranji šoki; Recimo; zjutraj pa nimam nobene želje, da se obe znajdeva v kopalnici; Verjetno mi pritisk ne popušča ali pa adrenalin tako kot zvečer;
Če je to razvada ali pa navada; MOJA je.-)
Včeraj je bil zanimiv večer. Vse, kar se mi je dogajalo; je ostalo; v meni; Doživeto sem se sprehajala po velikih, dežnih lužah; podobna sem bila otroku, ki je do kolen moker. In za vse povrhu sem tako »primerno« izbrala obutev; da sem lahko tudi noge namakala; vsepovsod. Po »ne preveč« dolgem sprehodu; brez dežnika; seveda; sem si privoščila »mimobežno« kavico na OMW črpalki. Prednost teh »pump« je vedno v tem, da so odprte 24 ur. Imajo prijeten lokal, kjer imaš vso možnost sedeti za šankom in opazovati »mimo-hitečo« množico. Kakšen občutek, ko se meni ni prav nič mudilo. In tudi nisem potrebovala; tistih velikih besed; zadostovalo je, da sem sedela v tišini; ter srebala kavico; brez vode to že dolgo ne gre več. Kakšne vode; galone vode.-). Samota je bila "dobrodošla".-)
In tako sem prišla domov s »pregreto«; namočeno glavo; ter iz predsobe stopila samo pod tuš; Jaz o tem sploh ne bi; ko telo objame voda; jaz bi se »potopila« še kam drugam; in ne samo v svežo preoblečeno posteljo; Poslušala sem dež, ki je »udarjal« po okenskih policah;
Zamislim si, da naslednjič, ko se bom selila, da si bom vgradila tiste velike, velike okenske police, kjer bom lahko sedela in opazovala; Vse, kar mi bo prišlo pod »uč«;
Točno to bom naredila; moja mala rezidenca; bom to imenovala; kjer se bom udomačila. Udomačitev na »lastni« okenski polici; Sliši se; bizarno ampak občutek bo pa; fenomenalen; Imam še par idej, ki jih moram spraviti na kup; recimo; v kopalnico si bom »montirala« sedalo. Namreč ena izmed mojih največjih strasti je, da ko se tuširam, da se pogovarjam. In potem nastane problem, ker večini je ta moj postopek tuširanja tako »nenavaden«, da najprej od začudenja ne rečejo nič potem pa, ko jim »pogum« dopušča vprašajo; »pa v čem je to fora«?...Ni fore ampak če verjamete ali pa ne; pod tušem in ona zunaj; predebatirava skoraj cel dan; S tem tudi sosedu ne vzamem užitka, da skozi »zračni jašek« sliši vse, kar se »ni dogajalo« pri sosedi. Skratka, pri izbiri novega stanovanja; bom upoštevala to svojo »razvado« in kopalnica bo neprimerno večja; kot je današnja. Mogoče potem ne bom tokrat slišala; » a grem sedaj lahko ven?«.
Hujše je bilo, ko sem bila v prvem stanovanju in je bila kopalnica;(beri; brez ogrevanja); in je »takratna« punca skoraj zmrznila, ko je sedela na WC školjki; Na koncu se je tako navadila, da je hodila z vso »opremo« v kopalnico. Postalo je del mojega rituala.
Današnja pa samo »nerga«, če se lahko pri teh letih naučim, da predno grem v kopalnico, da s seboj vzamem tudi »spodnjice«. Haloooo; potem nikoli ne bi prišla v kopalnico. Nekako je moram zvabiti.-)))))…
To so bili tisti jutranji šoki; Recimo; zjutraj pa nimam nobene želje, da se obe znajdeva v kopalnici; Verjetno mi pritisk ne popušča ali pa adrenalin tako kot zvečer;
Če je to razvada ali pa navada; MOJA je.-)
objavil-a mo2dra @ 12:11:19 - Št. komentarjev: 1
Objavljeno 29.05.2006
Ponedeljek/29.5.2006
Ponedeljek; dan, ki obeta toliko in daje. Da, resnično. Jaz ta dan enačim z petkom. Ne, celo smatram ga, da je boljši kakor petek. Kruta izjava; za zjutraj.
Danes je dobro, če bi se malo razvedrili. Začeli z "globokimi" mislimi, ki bi jih skupaj odnesli na prvo jutranjo kavo; Jaz jo že pijem. Pravzaprav sem se zjutraj zbudila; kakor iz topa. Z tisto udarno pesmijo, s tušem, z mrmranjem..Skratka, zjutraj; vsaj danes; se mi je dogajalo. In ko sem se zazrla skozi okno; KAJ LEPŠEGA?
Dežne kapljice, ki tako udarjajo po okenski polici, da se sploh nisem več trudila, da bi spala. Čudovito. Že od nekdaj sem oboževala, če sem se lahko sprehajala z dežnikom.*-))))...Kdor mene pozna potem ve, da jaz rajši "sem" mokra kot pa, da hodim naokoli; s pokrivalom.-)..
Namesto kave; si privoščite "še" zajtrk.-)...
Uživajte jutro; Moje misli so danes podobne..Hm..Počutim se prav tako..
Lahkotno pisanje je težko izvedljivo v današnjem jutru. Jaz kar bi; nekaj bi; pa se mi tudi sanja ne; kaj bi to lahko bilo.
Zdaj vem; A gre katera zraven.-)?
Ko bom spila skodelico kave (brez mleka to sigurno ne bo mogoče) takrat bom lahko zaprla oči in se sprehodila skozi; utrinke sanj,ki jih doživljam...
Ali ni danes dan za "mokre" sanje? Seveda, da je. Petek je minil ampak prišel bo novi in do takrat si lahko nabiramo novih moči; S čim?
Preprosto; Kdaj sem nazadnje spoznala "osebo" nad, ki me je fascinirala? Sedaj moram definirati; kakšne vrste fascinacija je to bila? V vsakem pogledu; na kakrsenkoli nacin;
Pripnem spodnjo sliko in vem; da vse to je v tej ženski; in jaz "kreten" od ženske, kar čakam,
da mi bo nekaj priletelo v glavo; in povabila sem jo, da si lahko skupaj ogledava razgled s prve klopi:-)...pa še kar sedimo; Pizda; to se menda dogaja vsem al kako;
Jaz bi morala povedati določene odgovore ampak se mi sploh; ne, ne da; ampak; ne morem se ukvarjati z ničemer, kar bi trajalo. Ne, nočem trajanja, ker ga trenutno nisem sposobna uvrstiti v svoje živjenje. S kakšnimi vprašanji se jaz ukvarjam?...Crazy, ampak točno to se mi plete po glavi; Najbolje bi bilo, če se včlanim v "tečaj za šivilije" bom saj oblečena hoditi naokrog?!..
In ne lahkih nog; Ali pač?
Počutim se; kakor da bi samo se "razgledovala" z verande. Kakor, da bi objemala nekaj, kar ni moje. Kakor, da bi ljubilo nekaj, kar bo odšlo samo od sebe; kakor, da iščem razlog, da postanem zasanjani jezdec; ki želi samo realni odmik od sveta;
Včasih, ko stvari ne gredo; se kremžim; spakujem; modrujem; in potem gledam svoj obraz v ogledalo; kakšen postaja in kako me nekdo vidi na drugi strani; Hej, pa saj to ne more biti res;
Ali je moj tudi takšen?
To so vsa tista jutra, ko tečem proti "njim", ko sem srečna, da sem lahko sama s svojimi mislimi ali pa da najdem "tebe", s katero lahko sanjam ponoči in včasih tudi podnevi..Sanjam; danes; z odprtimi očmi...
Nevarno početje; Zapojem si;
Julija – Aleksander Mežek
Razpuščeni lasje,
skrit obraz med dlani,
nežna kakor cvet,
kot da komaj petnajst let ji je.
Julija objokana,
ni ti treba skrivati solza,
solze so, kot biseri,
bolečina jih rodi.
Ustne nežno drhte,
šepetajo ime,
razočaranje,
kakor pelin zagreni
srce.
Julija objokana,
tudi zate zraste vrtnica.
Julija, o Julija,
pusti bolečini da
izlije se na tla.
Človek mora biti sam, da bi spoznal druge. Ivan CANKAR
• Tale Cankar pa ni zaman rekel – Mati; kave bi..-)
Začnem; Missy Elliot - Slide-21st.
In ko reče; Dip, dip; slide; move it all around; se je treba samo spraviti v "ležeč" položaj;
Prilegla bi se mi; kava v "troje";
Uf, definitivno NE, ker potem se vedno počutim kot, da sem v...
Jaz pa bi RES; bi; svojo kangljico; No, ali pa od "soseda"; kakorkoli: Kdo pa še sprašuje; Kdo je lastnik? Danes vse, kar dobiš je samo; Hm..ogromno količino vprašanj ...
Odgovori pa so polni; POLNI; rumenih besed; ki jih prelije modra barva.-)
KAJ JE BILO PREJ? Kokoš ali jajce? Verjetno samo ta grafit; Avtorici tako "umetniškega" dela; podajam samo en komentar; Od danes naprej je treba v WC ne nositi več "always ultra" ampak vodoodporne flumastre.-)))))..
Njej posvečam tole pesem;
Avtomobili - Gospodar (Tvojega Srca)
Spodobni se ljubijo v temi.
Vedno hitro in vedno vse pusti.
In sploh se jim ne sanja na koga misliš ti.
Ko ugasnejo luči na koga misliš ti.
Daj povej mi.
In vedno se najde kak bedak,
ki verjame vse kar mu poveš,
ker on se ne zaveda koga ljubiš ti,
ko ugašava luči, koga ljubil si.
Daj povej mi,
kdo je gospodar tvojega srca,
kdo je gospodar tvojega srca,
kdo je gospodar.
Obleci se, preveri vse za sabo,
mogoče še ni zadosti spil,
nikoli ne bo vedel, kam odhajaš ti,
ko on že trdno spi, kam odhajaš ti.
Daj povej mi.
vse gre mimo, odideš tudi ti,
čisto hitro, čisto brez sledi,
in nikoli ne izveš s kom se ljubil si,
ko s tal ugašava luči, koga ljubil si.
Daj povej mi,
kdo je gospodar tvojega srca,
kdo je gospodar tvojega srca,
kdo je gospodar.
Danes potrebujem...Sebe; tukaj, da razmislim; Ali se bom odločila za:
- Šiviljski tečaj
- ali klekljarski?
V dilemi sem.-). Strašno.
Nekoč,
korak za korakom,
te prepričajo
in nekoč davno
korak za korakom
spoznaš,
da si dan svetu,
da te izpije, poje, izsesa.
In potem;
udarec za udarcem
postaneš ČLOVEK
z meglenimi očmi,
zazrt v tla.
Nekoč,
ko umre še zadnja zvezda,
ko zamre še zadnji epifat,
ko boš še zadnjič preklel tiste,
ki so te naredili človeka,
se bo iz tvoje tavajoče misli
rodil otrok.
In želela si boš,
da bi mu uspelo.
SPOZNAVANJA SAME SEBE
Strah! Bojim se bolečine! Razumem, obsojam, zavračam, da lahko izrazim željo. V takšnem stanju se je brez povabila pojavila ustvarjalnost, ki nima spomina - to je resnica.
Izolacija! V njej iščem svojo osebno moč. Spoznavam samo sebe, svoje misli; to je začetek svobode in preobrazbe. Želja me je ločila od razuma; strla mi je srce. Ali lahko samo gledam; ne da bi opravičevala in obsojala.
Moram samo opazovati in gledati, da razumem. Sedanjost je le prehod iz preteklosti v prihodnost. Preobrazba je mogoča v sedanjosti in ne v prihodnosti in tudi ne jutri. Resnica je tista, ki osvobaja; ne pa naše prizadevanje, da bi bili svobodni. Borim se za nekaj, kar hočem biti ali pa naj bi bila. Ostani; stvar današnjega dne; ne jutri, ne včeraj samo danes. Veter. Trud, da dosežem tvoje stanje. Borba je že v naprej izgubljena.
Odgovor. Veliko ampak vseeno malo. Vem, da veš in danes jaz samo razumem; ne obsojam kljub temu, da si to želim. Vem, da ne smem; ne morem na koncu vedno samo jaz le razumeti in vzeti s seboj spomine, ki v meni živijo.
ČUDEŽ
Ni čudež, da obstaja življenje znotraj vesolja;
čudež je, da obstaja vesolje znotraj življenja.
Ni čudež, da se je zavest razvila iz vesolja;
čudež je, da se je vesolje razvilo iz zavesti.
Ni čudež, da si v tukajšnjem trenutku;
je, da je tukajšnji trenutek v tebi.
O, prijatelji iz davne preteklosti;
prebudite se iz dolgega spanja,
toliko vam želim pokazati.
OBRIŠITE PRAH S SVOJIH SANJ!
Prvi korak je najtežji.
potem gre.
tudi, če je poledica.
potem gre.
nekako.
dve, tri, štiri.
odpri oči.
vidiš.
ženske v mavričnih oblekah.
vsepovsod.
kot jagode, hurške,
breskve in češnje.
By N.N.
Vzdržljivost v starosti
Moža pri osemdesetih so nekoč vprašali za skrivnost njegove izredne vzdržljivosti.
" No, " je odgovoril. " Ne pijem, ne kadim. In plavam miljo vsak dan."
"Toda imel sem strica, ki je delal prav tako in je umrl pri šestdesetih."
"Ah, težava pri vašem stricu je bila v tem, da tega ni delal dovolj dolgo."
Muse - Flying high
objavil-a mo2dra @ 07:36:39 - Št. komentarjev: 6
Objavljeno 28.05.2006
Nedelja/ 28.5.2006
Nedelja "naj bi" se začela z molitvijo; pri nekaterih.
Obstajajo štiri stopnje molitve;
- Jaz govorim, ti poslušaš.
- Ti govoriš, jaz poslušam.
- Nihče ne govori, jaz poslušam.
- Nihče ne govori, nihče ne posluša: Tišina.
Ena izmed tem, ki sem jih "obravnaval" v soboto zjutraj je bil stavek;
- Včasih v življenju ni pomemben cilj ampak sama pot.
Res je, da če si ne zadam cilja; potem na sami poti ne morem določiti strategije. Prepuščam se času, ki pa lahko dejansko vpliva na moje življenje; veliko bolj kot jaz sama. Jaz sem namreč samo nekdo, ki se je odločil in šel na pot.
In kljub vsemu;
Kadar si postaviš cilj, stori nekaj, da prideš korak bližje.
Če želim biti koraku bližje potem v trenutku začnem planirati. Določevati plane, ki jih imenujemo A, B, C. In potem še tisti "pomožni" plan,če nič od zgoraj naštetega ne uspe.
Potem določeni cilji na poti spodletijo; In kaj potem? Če si rečem, da si vzamem trenutek časa in razmislim o vsem tem;" kaj se je zgodilo." Le kdo me bo pripravil, da bom ponovno šla na pot in poskusila znova?
Mislim, da je del moje poti bil vedno pogojen s sanjami. Te sanje jaz nisem nikoli opredeljevala; ali jih je zmožno uresničiti; ali se bodo uresničile; Le v sebi sem jih imela. "Luzersko", za marsikoga. Zame pa samo toliko, da nisem želela predvidevati ali dajati stvarem končnega izida.
Ona je nekoč rekla, da sem jaz oseba, ki ostane v razmerju 59 sekund; zadnjo sekundo me ni več.
Nekaj bi morala razumeti; Nisem imela potrebe se obremenjevati, da bi si omejevala možnosti. V odnosu z nekom vem, kdaj iztopim iz nekega odnosa. Kdaj se v odnosu ohladim ali pa kdaj nastopi tisti čas, ko mu dejansko rečem; ohlajevanje.
In sem slabič, ker odhajam. In v danem trenutku sem vse; ker ne dajem določenih odgovorov. Vse se vrne nazaj, v enaki meri; kot sem jaz puščala drugim kaos v njihovem življenju. Res je. Seveda.
Zgodilo se je tudi meni, ker nikoli nisem premišljevala o tem stavku:
- Ne zapiraj vrat za seboj. Odpiraj si nova in vendar ne zapiraj nič za seboj. (Hvala, Jasmina 137).
Tebi, nisem namenila nikoli toliko besed, kot bi jih dejansko morala. Ali pa sem jih veliko prezrla; kakor si jih tudi ti. In vendar sem tvoje slišala. Danes sem vesela, da tudi ti slišiš moje. Proces, ki ga marsikdo ne razume in vendar se je zgodil.
Da ne bo pomote; Vse se je zgodilo. 100x odloženi telefoni; kletvice na najbolj sočen način; pesmi od Jana Plestenjaka; od pekla do raja; Vse se je dejansko dogajalo v procesu, ki naj bi izoblikoval odnos. Odnos, ki ni pomenil ali pa bi osredotočen zgolj na ljubezen. Mislim, da sva "veliko" garali ampak prišli so časi, ko sva se lahko nasmejali. In takrat sva vedeli oz., jaz sem vedela; pomen stavka;
- Kaj je trajanje v odnosu?
Hvala ti za marsikatero misel, ki si mi jo dala ali pa podarila. Mislim, da bi to morala vedeti. Ne, jaz si želim, da veš, da jaz DANES vem; kaj je trajanje. Kako ga pridobim in na kaj moram biti osredotočena.
Hvala, ker si mi dala; ZAVEDANJE. Mimo tega sem prej samo hodila. Pomena pa dejansko nisem poznala.
Jaz sem spoznala trajanje in TI; kako je preteklost pomembna. Ni res, da če jo dejansko podoživljam ali pa govorim o njej; da nikoli ne morem videti sedanjosti. Skozi svojo pretekost se učim in spoznavam; kaj sem danes; in to prenašam v svojo prihodnost. Dokler pa nisem "počistila" svojih templjev s preteklostjo. Dokler se nisem soočila z nekaterimi besedami ali pa zapleti v odnosih, ki sem jih imela; Toliko časa tudi sedanjost ali pa prihodnost zame ni imela veliko smisla. To sem ti želela povedati; še predno si ti iztreljevala vse puščice v mene.-). In vendar sem ti omogočila, da si imela nadzor nad mojimi mislimi, ko si mi pokazala "pomena" trajanja. Nehala sem oklepati negativnih misli, ki so preprečevala moj nadzor.
Se spominajš:
BALETNA MOLITEV
Učitelj je z učenci sedel pred občinstvom. Rekel je; " Mariskatero molitev ste slišali in marsikatero molitev ste molili. Nocoj bi rad, da vidite še eno."
V tem tretnutku se je dvignila zavesa in balet se je začel.
»ODKLENI LASTNA VRATA!«
________________________________________________________
Mo2dra
V prvem trenutku sem sama prišla; po slovo. Njen nemi molk se mi je zaril v možgane. Ona ve o meni vse; jaz pa o njej ničesar. Tesnoba, ki se mi je naselila; nenadoma; od bolečine sem zatulila in omahnila; v svojo temo. Nisem se ozrla. Slekla me je do obisti. Pustila pred svojimi vrati ter samo brala moje misli.
»Polovico besed ti oprostim;« sem komaj izgovorila. Razumljivo sem opazovala verižne reakcije, ko se razburi. Iz tistih majhnih besed, ki jih napihne; naredi velike balone. Našopirjeno se razkazuje v svoji moči;« Kaj je z njo, se sprašujem?« Navdušeno sem ponosna, ker se obrnem v drugo stran, kjer so stene neme. Zdaj je pravi čas, da začnem sanjati; o navdušenju, ki se me polastilo. Vse močneje je pritiskala name s svojo domišljijo kljub temu, da se že eno uro nisem ukvarjala z njenimi ostrimi robovi. Togo in vendar nepremično sem tuhtala; kje je vstop v njeno bistvo? Kje najdem tista skrivna vrata, da najdem dejstva, ki se bodo ujemala?
Izstopim iz njene vrste. Za trenutek. Sploh ne bo opazila, da stojim v vrsti. In če tega ne bo opazila, da stojim; kako bo potem moj izstop? Razmišljam naprej, da nekatere stvari, se morda še niso zgodile zato, ker še niso prišle na vrsto. To je tisti optimizem, ki zavaja srce. Za hip, ko se ti čas noče in noče ustaviti. Sredi velike ovalne sobe se sama sebi smejim tako naglas, da me ona na drugi strani samo zabodeno gleda. Švigne misel; v meni; Najlepše je, kadar ti v življenje gre ali pa ko ti pride!
»Čemu smeh?« me ne-zainteresirano vpraša.
Prišla sem se posloviti; me je zadelo. Tisti moj slavni stavek, da nekatere stvari najdemo tako, da si jih enostavno nehamo želeti. Potolažim se prav na moj butast način, da sem naredila vse, kar je bilo v moji moči in če sem naredila vse, potem je to dovolj. Občudovala sem jo z dvojim užitkom. Prvi je bil, da je ona občudovala mene. In drugi, da je vedno postavila vse na svoje mesto. Hranila je moje misli tako kot, da jo že od nekdaj poznam. Čakanje je dobilo poseben čar. Ali sem zaljubljena? Ker sem jo čakala, ker ona mene nikoli ni čakala. Spominjam se nekega pregovora;.« Zmagate lahko, a morate začeti.«
Presenetila me je pravzaprav samo moja lastna tesnoba; v ljubezni. Pospremila me je v ljubezen s tem stavkom: »Tesnoba v ljubezni je strah pred žalovanjem, ki se je že zgodila na začetku ljubezni, v trenutku, ko si bila očarana. Nekdo bi ti moral samo reči: » Ne boj se, saj si jo že izgubila.«
Le kdo bi si želel izplavati iz te deroče strasti, v katero me je potegnila. Morala bi vedeti, da bo ti čisti prikaz »minljive evforije«. Odrešujoče vendar zelo ne-spremenljivo hlastam za naslednjim stavkom, ki mi bo vsaj malo razjasnil občutke, v katerih se utapljam. Vidim; kam me je pahnila, ker sredi mojega največjega obupa, si je drznila poslati pome ladjo, da pobere razbitine. Želim si vedeti, kaj je ljubezen; »za njo«. Ker v njeni notranjosti vidim samo bivanje in ne tudi mojega bistva. Razumem, kaj se dogaja z mano. Razčlenim nek izraz v njeni govorici, ki mi je tako tuja. Kakor, da sploh ne bi bila njena. Moj krik ljubezni bi jo lahko objel tako močno, da bi razumela, da hočem, da me vzame s seboj. Tudi tokrat je bilo tako; dolg pogled podoben enemu plesu in smeh, ko mi je smeje odprla ventil na moji jeklenki hrepenenja. Nisem lebdela temveč sem padala. Kakor še nikoli.
Stisnila sem ji roko. S dovoljenim poljubom na čelo. Nisem zdržala dolgo; »želela sem živeti do smrti. In to večkrat!« Od takrat si prisluhnem, brez predsodkov. Distanca dela čudeže; v nasprotnem primeru pa si pokličem taxi.
Nocoj diši po večernih valovih. Ne potrebujem objekta poželenja. Plapolam v nahajališču svoje modrosti in čakam kdaj bom voljna, da se začnem fosilna hraniti. Naj jo iščem tam, kjer se počutim votlo. Zaprem namišljena vrata in kljub temu se mi zdi, da spim pod spremenljivim nebom. Predno lahko nekaj prenesem v realnost , se mora najprej zgoditi v mojih mislih.
In se je. Začela sam sanjati razkošno. Pri njej sem obstala pred zidom; bolj sem se prebijala skozi njenega; veliko bolj sem čutila sebe, ko sem oblačila svojo novo prispodobo. Nisem si bila všeč. Stanje pred zidovi mi je dalo dovolj časa, da sem si lahko izmišljala vedno nove izgovore; zakaj sem pravzaprav tukaj in kaj počenjam?
Če nisem zmogla naprej; sem si v glavo nanizala navlako izgovorov, ki sem jih nekoč prebrala; Kratkočasila pa sem se s to pesmijo medtem, ko sem premlevala vse izgovore;
La Donna E mobile - Luciano Pavarotti (morate poskusiti).-)
- »Zmanjkuje mi vrvi.« - pa mi zato ne gre.-)
- »Ne morem z glavo skozi zid.« - lepota, ki sploh še ni prišla do pravega izraza. Takrat.
- »Glavo mi bo razneslo.« - ko bi mi jo vsaj; tolažba dneva.
- » Na razpotju sem.« - In kaj zdaj?
- »Starega kozla se ne da naučiti novih molitvic.« - dotični kozel ni bil prav učljiv.-)
- » Plavam nad oblaki.« - Le kdaj bom to opustila?
- »Utapljam se.« »Svobodna sem kot ptička na veji.« - moj klasičen prikaz vsakdana.-)
- »V slepi ulici sem.« - Sem si dokazala, da znam zelo dobro voziti tudi po enosmernih.
- » Vse breme sveta nosim na svojih ramenih.« Zgodba mojega življenja.-)
- »Življenje je kot pravljica.« - O tem bi se pa še dalo debatirati.-).
Mislim, da sem potovala skozi tri vprašanja v življenju. Vsaka odločitev je nekaj pomenila. Vsaka beseda ni bila vedno zavržena. Vsaka ljubezen ni izgubljena takrat, ko se je to odločil nekdo na drugi strani. Res pa je, da sem težko sprejemala odločitve nekoga, ki je želel iz mene izsiliti, vse možnosti razen tiste, ki naj bi se uresničila. Mislim, da natanko vem; kdaj sem potegnila svojo lastno črto v betonu. Danes ne bom več potegovala svojih črt v pesku; ampak sem se osredotočila na beton.
Sinead O'Connor - Thank you for hearing me
objavil-a mo2dra @ 19:10:04 - Št. komentarjev: 2
Objavljeno 27.05.2006
Sobota / 27.5.2006
Foto; Mo2dra
Premišljujem; predno; se zapeljem proti modrini, ki me tako uspešno privablja. In kaj zdaj?
To je vprašanje, ki ga tako premlevam v svoji glavi; prikrade se mi tiho in potem kasneje "spolzi" skozi moje prste; Kdo bi vedel čemu je tako?
Ta vprašanja; Noben odgovor me pravzaprav ne zadovolji. Ostajajo samo tiste dolge; poti, ki niso prazne. Uvodno razmišljanje, ki vodi v bistvo; v vsebino; ki jo čutim; to Jutro.
Objemam te...To jutro sem se prebudila, kot iz tistih mor; Telo je vibriralo; Morda je samo premalo spalo..
Vse ostalo je izgubilo svoj nasmeh; Ta je pomemben;
To jutro bo dobro jutro;
Raztegnila bom svoj pogled; spotikala se ob kamenje; na plažah; Sezula čevlje in tekla; proti Soncu, ki ne pozablja temveč samo daje; Danes si ga bom prav "sebično" privoščila; Tudi, če bo dež; bo dobro.
Da, zadovoljila bom svoja vprašanja; dala jim bom tisto piko;
In vsak; prav vsak odgovor bo dober...
PREVIDNOST RAZPADANJA
Od jutra do večera, brez poslavljanja, enostavno slišim tiste njene stavke; » Prihaja čas brez poslavljanja.!« Te besede pomenijo premislek; za mene. Brez razpadanja. Vse, kar se je rodilo v najinem nastajanju si je vredno zapomniti. Ne razmišljam o njenih dejanjih, ki so jo spremenili samo skušam ugotoviti, kam je vodilo to njeno neizbežno uničenje, ki je zaznamovalo najino usodo.
Razpadanje odnosa jaz imenujem vrsta življenja. Kdor dvomi o čudežni moči črk in zvokov, ki so povezane kot tiste skrivnostne sile vesolja, kjer je čutiti neposredno rojstvo. Proti koncu nas vedno zaznamuje tisti rdeč madež, ki še vedno rdeči na obvezi okoli srca. Spominjam se; kdaj sem prvič staknila to rano. Slabo pa se takrat spominjam občutka dotika, ko sem prvič bila v stanju bojevita zanosa občudovanja njenega nepoznanega sveta. Ali ko sem sestavljala himno;« Sonce je na najini strani; pridi tudi ti.!« Zgodi se, da dirjam v ljubezen; kot tista pesem »Brezglavi jezdec«, kjer me besede ponesejo v čisto nov svet. Ne upiram se samo dohitevam njen pogled, kjer bi se lahko srečali. V spomin se mi prikrade tisto čudno hrepenenje, ki je spremenilo mojo osebnost. Iz glave sem izbrisala vse druge bitke, kjer sem želela zgolj ugajati. Zakaj ji je bilo všeč, če jo je kdo primerjal z junaki ali pa je samo rada okušala slast lastne hvale, na katero sem bila jaz alergična. Če sem prebrodila tisto prvo konjenico potem sem samo sledila. V globino. Vzdolž obale, kjer sem jo lahko prepoznala v njenem siju, ko se je skrivala v svojem oklepu. Videti je bila srečna.
Če sem jo komaj dohitevala
sem si vseskozi želela, da bi nekoč stala pred menoj kot kraljica, ki bi mi dovolila dostop do njenega srca. Izraz na njenem obrazu, je bil nerazložljiv. Porivala me je v stanje negibnosti. Čustvo, kjer nisem čutila nobene rane. Okušala sem njen resnični svet in tisti njen nenehni nagon vonja po ženski, ki jo je gnal v intimnost ali pa samo v prazne hotelske sobe, kjer se spomniš prazne nočne omarice, mila zavitega v papir in vonja noči v kateri sem vztrajala. To je bilo moje iskanje. Potem pobegneš po neznani poti, kjer slučajno poznaš vsako sotesko. To je bil večer, ki je presegel vse meje, ko sem se na novo odkrila, zaljubila in pozabila zaspati v njenem objemu. Želim, da bi me predramili kriki, ki so prihajali iz njenih ust. Občutki, ki so spominjali na tesnobo podobno padcu. Glasen jok, ko je s solzami v očeh rotila; naj dovolim razpad njenega življenja z mojim. Ponosen in prodoren pogled jo je dvignil kot kraljico, o kateri pojo vsi pesniki. Po naključju ni klonila mamljivemu poželenju, ki bi dovolil, da bi kakšna ženska zavladala nad njo. Preveč jo je vznemirjal vonj ali pa lepota tistega pomanjkanja zaupanja v osebo, ko reže besede na polovico; Zdaj gre za res. Vstala je iz postelje. Porodilo se mi je tisto običajno čustvo; strast, ki dobi svoj smisel ob lahki ženski. Ona z razmršenimi lasmi in drhtečimi ustnicami, ki so izgovarjale; »Pusti me predno zadušim ta požar v sebi. Druge bodo videle, da sem slabič ob tebi. Opazile bodo, ker bo moj pogled zijal v prazno. Ti pa se na drugi strani ne boš spominjala ničesar, kar bi lahko opisalo to noč. Izrekla mi boš groteske besede: »Ali sem res to jaz storila v tej noči, kjer se je tebi samo mudilo, da zrušiva vse, kar je še ostalo?«
Ali je to tisto zatočišče, ki naju je hranilo? Podprla sem v sebi ljubezen, ki je hranila mojo dušo. Izgubiš ženo in še ljubico hkrati. Moj duh je bil drugje. Čudna igra usode, da bi se spustila v bitko ali pa se samo umaknila proti tistim daljnim ozemljem, ki jih še ne poznam. Tja bom šla…kjer sanje ostanejo. Zanesla me je pot v sebe. Videti sem bila bolj odločna ali pa sem bila samo bolj pripravljena govoriti o tem, kar sem sprejela na svojo vest. Ob njej sem še vedno začutila tisto neznosno vročino, ko sem izgovarjala njeno ime kot, da bilo bi mi sveto. Gnalo me je naprej, ker sem vedela, da sem bom zrušila ob teži lastnih misli. Privrel bo iz mene še tisti nepričakovan stavek; »Želela sem govoriti s teboj. Izdihnila bom, ko bom izgovorila slednje; »Nisem hotela; bom ponavljala. Objela jo bom kot, da je zadnjikrat in obrisala bom solze na najinih obrazih. Poljubi na čelo ter neslišno čakanje. Nemogoče je zahtevati, kar ni mogoče. Ustavi čas. Ne podiraj mostov. Čakaš štiri leta in pol. Vmes se znajdeš med hordami, ki označijo tvoj padec. Deležna sem bila vseh muk. Družila sem se z vsemi hordami prodajalk, glasbenicami, igralkami. Prenašale in predajale smo se počitku dokler se nismo nehale čuditi, kako dolgo moramo pravzaprav čakati, da smo podobne klečeplazni množici in kljub vsemu ne pobiramo ostankov. Pečatenje pisem se mi zdi izzivalno in smešno. Manjka samo še tista bela preproga in rdeč trak, da pobegneš iz vsakdanjika. To niso solze razočaranja, ki se svetijo v očeh. Čarobni vplivi, ko nikomur ne braniš, če je njena volja, da odide. Ali se umakne zavoljo tega, ker ni želi deliti usodo z menoj. Ali pa se enostavno ne počuti, da je poklicana za nekoga, ki vleče s seboj celo vojsko, ki sledijo tistemu vetru, ki se je razširil in pomešal pravo vrednost cene dobrega odnosa. Nenavadno ampak pogostno nisem nikoli omenjala žensk, ki so sledile. Sprva s težavo in postajale so vedno bolj redkejše.
Tistega dne se je vse razkrilo. Če je šlo za hudo napako ali zaroto. Nisem se menila za besede ali val ogorčenja, ki je lahko doletel odnos. Bolj resna je bila ženska; bolj sem se zamislila. V tišini svoje sobe sem premišljevala o njenih besedah; izgovorjenih med ljubljenjem. Vznemirilo me je dejstvo, da govorim iskreno in da njej to sploh ni mar. Ali me lahko še bolj lasten molk bremeni?
»Kaj hočeš, da ti povem?« sem ponavljala. Ne zanašam se na tebe. Kakor tudi ne na zvezde, ki so zamenjale svoja mesta. Opustila sem govore, ki si jih želela slišati. Skomignila sem z rameni in njena svetloba se je naselila direktno vame.
»Ostarela boš, brez prave ljubezni; je komaj izdahnila, ko sem jaz držala za kljuko vrat.« Obšla boš vse dežele in vedno živela samo v hiši, ki bo spominjala na celico iz katere ne boš mogla pobegniti.« Oh, da, to je bila nedvomno njena zadnja priložnost, da mi pokaže, kako sem izgubljena v lastni domovini. Če so bila to znamenja. Niso bila slaba. Edina skrb je bila nadaljevati in preživeti. Kljub mrazu sem zapustila svoje brezumne pustolovščine. »Kaj mi je že rekla?« Razišči svoje meje. Spomin človeka dejansko utruja in zamislim si kako šele vsa pripovedovanja dogodivščin, ki sem jih doživela?«
S priprtimi očmi skozi življenje. Oddaljila sem se samo v tem, da nisem želela imeti resnega odnosa.
Najbolj primerna meja je;
» Pazi se in ne hodi čez lastni rob!« Varuj svoj hrbet. Ne skrij se, če pljuvajo čez tebe ampak se nauči prenašati tisto, kar je bilo storjeno. Brez ugovorov se dvigni iz postelje in reci: »Sledi, če znaš«! In če že moram umreti v tej pustolovščini razpadanja odnosa potem boljše priložnosti res ne bom imela več. Videla sem končno vsa znamenja. Začelo se je; jaz v boju sama s seboj. Prehod, kjer je sad nekega čudeža ljubezni boljši kot pa junaštvo. Zgrabila me je vročica. Blazno sem se otepala njenih rok kljub hrabrosti njene moči; nad menoj. Ljubezen je krajšala čas; odlična je bila samo vera o kateri ne govorim.
»Zaupala ti bom skrivnost sem ji rekla na poti svoje svobode:» Morala bi me zadržati za sebe.!« Takrat še nisi dovolila, da se je strah naselil in razširil dvome v najin odnos. Nisem trdila, da si napačno razumela mojo ljubezen, toda ali veš;
«Da velika drevesa rastejo dolgo, da pa lahko jih podreš v eni uri? »
Verjetno je norost obirati sadove in se pri tem ne zmeniti za njihovo višino. Lahko padeš ali pa se zapleteš med veje, ko si že na poti proti vrhu. Nič ni tako močno česar najslabotnejše stvari ne bi mogle uničiti. Jaz sem samo dovolila, da drugi vedo; » kdo sem in od kod prihajam!«. To je vse, kar uporabljam v odnosu s prijatelji, sovražniki ali pa v ljubezenskem jarmu.
V odnosu si nihče ne želi imeti tujca za partnerja. Če nadaljujemo po tej slabi poti, ki sem jo takrat ubrala jaz potem spoznamo samo prostranost ravnin. Šele danes sem zavedam, kaj mi je dejansko ponudila. Grobo odločitev miru; sprejela je odločitev v imenu obeh. Iz nekega okna je prišel odgovor kakšno je njeno stanje; navdihuje jo tekanje po tujih gričih vedno ponoči in podnevi se želi peljati gola in vzvišena na vozih, kjer dosega lastno blaženost. Toda v njej je bila neka čudna skromnost; prikrita tujim očem ali pa samo kronična navada. Takrat se je sklonila nad menoj in izdrla tisto kopje, ki ga je zadrla v mene. Kapljala je kri in med njenim ihtenjem je ječala: » Ne zaslužim si, da sem kdaj okusila tvoje ustnice. Vedela sem, da bo trpljenje samo polovica napora kakor misel, da si svobodna; mene. Razvnemala me je težka ozdravitev moje odvisnosti; od nje. Druge so zatrjevale, da po njej nisem več človek. Toda premočno sem bila razdvojena, ko je nekega dne v moje življenje vstopila ženska; skozi vse moje trdnjave. Tako mirno in dostojanstveno, da sem se takrat strinjala, da je najlepša ženska, kar so jo kdaj srečale moje oči. Osvojila je to nedostopno, zlomljeno srce, katero je bilo še do nedavnega znano po svoji; nezlomljivosti. To je bil trenutek, ko z glavo mahaš gor in dol; toda še tako krepka kolena postajajo vedno bolj mehka. Obdržati se kljub temu, da me prime prav vsak dan, da stisnem rep med noge in se spustim v dir. Ona pa samo gleda to mojo ognjevitost. Ne oklepa se krčevito ampak samo upa, da bo moj duh upehal. Razjahaš svojega konja in ga počasi sam privedeš do tistega roba, kjer želiš ostati privezan. Veš, da je to tista polovica poti, kjer te čaka tudi ona. Žarim od ponosa, ker ni ubila tistega otroka v meni. Ni dvomila pa je imela vso pravico cele noči prejokati zaradi mojega junaštva. To je tista gesta, ko te samo potegne k sebi; kot da bi bila njen otrok; me poljubi in nikoli ne govori o zamujenem času, ko sem jaz raziskovala svoje talente. Iskrenost je tista, ki ponuja odprta sleherna vrata. In ko ne zmorem odpreti tistih, ki sem jih na poti poškodovala ali nenamerno ranila lahko izrečem samo opravičilo, ker takrat je bilo v meni »Oboje – to, od česar sem bežala in to, po čemer sem hrepenela. Nisem želela biti ali pa postati nekdo; kajti to je samo pohlep ali pa ambicija; V resnici mi nisi bila mar ti, ampak sem iskala samo vznemirjenje, ki ga občutim, ko te ljubim. Imejte vedno dobro igro ampak še boljše občinstvo, ker drugače se lahko znajdete v relativnosti in se boste počutili kot turist, ki je prvikrat potoval v tujino. Ne zamenjajte pojma v ljubezni; Danes si domačin; a že jutri si lahko tujec.
objavil-a mo2dra @ 09:38:18 - Št. komentarjev: 3
Objavljeno 26.05.2006
Petek/ 26.5.2006
Hej, a veste kateri dan je DANES?..Ja, saj vas vse že vidim; kako kimate z glavo gor in dol.-). Kakor, da v glavi slišite najboljšo pesem; koraki so lahko in ujameš tisti trenutek, ko se "nagneš" malo naprej, da zaužiješ...Hm...
Samo tako se DELA in ŽIVI.-)..Občutite jih, ker danes; Oh, da prav danes je dan, ko se vam prikažejo; v jutru ali pa "proti večeru"...
Danes bo blog kratek; odločitev je padla; zaključek ob 13.00 ura, ker samo tako imam dovolj časa, da se predam "savnanju" pred večernim zaključkom; A veste tistim, ki vas "dobesedno" odnese.-)...Ko na koncu z užitkom rečeš; ŠE; Ne nehaj tega delati; Pravzaprav jo moraš "vzeti"; kot da bi pokadila svoj zadnji...-))))
in ko nežno polziš po njenem telesu; Izzivalno pretegne moje "očesne" veke; misli pa raztegne, kot je dolžina njenega telesa...Zvijam se; od "strašne" bolečine" in sem pripravljena...da se izlijem " v noč", ki ima en sam cilj; zadovoljiš vse svoja čutila, ki že dolgo niso "čutila"; ..Hm..Ne, ni to ljubezen; huda potreba.-)))..
Kdor je majhen v svojih dejanjih; si prizna; da lahko izgovori; Nočem trajanja; To je trenutek...
Lahko začneš od "zadaj"..z dotiki; z jezikom; Bistvo; domišljija naj ne "pojenja"..do konca..
Poljubi, ki jih daruješ; daj sebe; v njo; in dobiš ven okus podoben...
Ne dovolite si na "tak dan", da si pogasite strasti...OOOO; NE, NE, NE...
Pripravljene..-))
Včeraj sem imela zanimivo debato; nasmejala sem se do solz;
Da, ženske bi morale biti tako zveste kot in zaprisežene kot spodnja pesem; Namreč uspelo je njemu; LE zakaj ne bi še kakšni drugi.-))))
Objavljam besedilo;
Druže Tito mi ti se kunemo
Godine su prošle pune muka
ginulo se za slobodu nemo,
ili s pesmom umjesto jauka
Druže Tito, mi ti se kunemo,
druže Tito, mi ti se kunemo.
Veselje se širi na sve strane,
sad slobodno po zemlji idemo,
al' velike pamtit čemo dane:
Druže Tito mi ti se kunemo,
druže Tito, mi ti se kunemo.
Praznik slazi na ulice naše,
u oblake da letimo smelo!
Naše pesme zli neka se plače:
Druže Tito, mi ti se kunemo,
druže Tito, mi ti se kunemo.
To je sicer težko pričakovati ampak nekateri si zastavijo "težko" izvedljive cilje, kateri jo samo "omejujeo" ampak ženejo do "ekspanzije" , da lažje občuti svoje meje.
Pravzaprav je zvestoba tista pri kateri se vedno "zatakne", če si dovolj hraber, da povesš svoje mnenje. Ne, prav zaleti se mi v ustih..Občutim; Vse; v meni spolzi in postanem; Izjema, ki si dovoli živeti "drugače"..
Sem pač "človek" (beri; se spominjaš), ki se še ni "naredil", kakor je; ONA to imenovala; ampak je pa res, da rajši "zazibam" svoje misli v veliko košaro in jih "dam" morju, ker on veliko bolj razume moja hrepenenja; kot pa ženske. Čeprav zadnje čase dobim samo en odgovor na to; To si ti misliš, da je v zvestobi vse; Saj ne upam naprej vprašati; Me ne zanima;
Pride čas, ko se vrnemo na to temo; takrat, ko nas tolče v prsih; ko srce utripa " z zamudo"; takrat vem; ČAS ZA..."valove"..
Pomen "zvestobe";
Bodi zvest ali pa prešuštvuj, da bi dojel pomen zvestobe
Ali bi jo želela imeti samo za "sebe"; zvestobo?
Vedno in povsod. Vendar ji ne morem in ji tudi nisem;nobeni; nikdar; branila, če je želela iti na drugo stran "cvetočega" travnika. Omejevanje svobode, če si jo sam željan; je lahko usodna za vezo. Nekatere se sploh ne strinjajo, da če nisi zvest; to sploh ni veza; Nekatere pa, da je bolje biti v vezi; da nisi sam. Takšne debate se lahko končajo "globoko" v noč. Jutro ne pokaže nobenega rezultata. Se pravi; delaj, kakor čutiš in ŽIVI, kakor ti ustreza.
:-) to je prednost; če imaš ob sebi takšnega partnerja. Vendar omejevanje in izpadi ljubosumnosti; Uf, tega se pa človek pošteno "naveliča"; Ali mi pomaga, če sem zaljubljena do ušes; če ni nobenega "prediha" ali "izdiha" v ljubezni?
Jaz si dejansko ne pomagam več z "izpadi" ali pa delim svojega mišljenja na to temo; odprem mojo najljubšo ...
in si zapojem..
Hej Brigade
Hej Brigade, hitite, razpodite, zatrite požigalce slovenskih domov!
Hej, mašinca zagodi, naj odmeva povsodi nas pozdrav iz slovenskih gozdov!
Hej, mašinca zagodi, naj odmeva povsodi nas pozdrav iz slovenskih gozdov!
Kje so meje, pregrade za slovenske brigade ? Ne, za nas ni pregrad in ne mej!
Po slemenih oblačnih in po grapah temačnih vse od zmage do zmage naprej!
Po slemenih oblačnih in po grapah temačnih vse od zmage do zmage naprej!
Cez poljane pozgane tja do bele Ljubljane nasa vojska prodre kot vihar.
Dokler tu so brigade, kdo zemljo nam ukrade? Na Slovenskem smo mi gospodar!
Dokler tu so brigade, kdo zemljo nam ukrade? Na Slovenskem smo mi gospodar!
Danes je čas, da se ne obnašajte kot limonce ampak; si "poiščete" svojo;
Povabite jo na "limonado"; sladkor ne
bo potreben.-). Ali pač?
objavil-a mo2dra @ 10:43:17 - Št. komentarjev: 2
Objavljeno 25.05.2006
Četrtek/ 25.5.2006
NEKOČ
Ko se boš nekega praznega dne spomnila mojih dotikov,
se boš mogoče vprašala, prekleto, kje sva se zmotila, da
so se sesule izmišljene palače, da so se podrli fantazijski
svetovi, da so izginili samotni tropski otoki, in
zahrepenela boš po miru, ki je nekoč nevidno legal na
najin spanec, po dežnih kapljicah, ki sva se jim
divje prepuščala na peščenih plažah, po dolgih in
razburljivih pogovorih, s katerimi sva drug drugega
izčrpavala in s katerimi sva razbijala zimske noči, in
zaželela si boš, da bi se zjutraj zbudila ob meni, čeprav
si ti tista, ki tako zelo sovraži jutra, in mogoče se boš
odpravila na najbližji hrib, s katerega boš opazovala
sončni zahod, ki ga bom tudi sam opazoval z nekega
drugega hriba, pod nekim drugim kotom, in oba bova začutila,
da sva umrljiva in da se vsaka zgodba nekoč izteče.
se boš mogoče vprašala, prekleto, kje sva se zmotila, da
so se sesule izmišljene palače, da so se podrli fantazijski
svetovi, da so izginili samotni tropski otoki, in
zahrepenela boš po miru, ki je nekoč nevidno legal na
najin spanec, po dežnih kapljicah, ki sva se jim
divje prepuščala na peščenih plažah, po dolgih in
razburljivih pogovorih, s katerimi sva drug drugega
izčrpavala in s katerimi sva razbijala zimske noči, in
zaželela si boš, da bi se zjutraj zbudila ob meni, čeprav
si ti tista, ki tako zelo sovraži jutra, in mogoče se boš
odpravila na najbližji hrib, s katerega boš opazovala
sončni zahod, ki ga bom tudi sam opazoval z nekega
drugega hriba, pod nekim drugim kotom, in oba bova začutila,
da sva umrljiva in da se vsaka zgodba nekoč izteče.
By N.N.
(Lisa Gerrard - Now we are free) - med branjem zelo priporočam poslušanje te pesmi...Ob njej "neham" živeti in ustavim čas; svojih misli..
ZNAMENJE
Tiho in lahkotno stopava po morski gladini, nad
katero lebdi skrivnostna meglica brezmejne lepote,
pred nama so mogočni svetovi, raznobarvni in
neizrekljivi, popolni in čudežni, svetovi, kjer
včasih letiš in padaš, kjer si lahko
strašanko velik in pošastno majhen, resničen ali
izmišljen, neviden ali svetleč, tako stopava po
morski gladini in po glavi se mi podijo vprašanja,
ki me mučijo, vprašanja o iztekanju časa, o iskrenosti
in zvestobi, o strahu, in večkrat se tudi vprašam,
kje je tisto čarobno znamenje, tista zlata krogla,
tista sled, ki jo vztrajno iščem že leta in leta,
kakšna je, kako globoka je, kam vodi in kam me lahko
pripelje, in ali ji lahko preprosto sledim korak
za korakom, ali pa se stopim z njo v eno, vem pa,
vsaj čutim, da je tu nekje, zelo blizu naju.
By N.N.
( Michael O'suillebhain - Ah Sweet Dancer)
PESEM KITOV
Nekoč si mi povedala, da ni vse minljivo in da bo, tudi
če umreš, nekaj ostalo, nekaj, kar me bo ljubilo, in
da ni res, da gre vse k hudiču, skupaj z nama, saj
obstaja trenutek, ko prestopiš mejo otožnosti in kar
naenkrat izginejo slike, ki si si jih narisal, in
prividi, ki ti merijo korak, verjeti začneš v magijo
besed, ki te premetavajo kot mogočno neurje, in spoznaš,
da si lahko obenem tu in obenem tam, kjer pesem kitov
zapira rane...
By N.N.
( James Galway - Annie's song)
ZAUPANJE
Ne zaupam tistim, ki ne gledajo v oči, medtem ko
se pogovarjajo, ki obljubljajo velike spremembe, ki
se vozijo s super dragimi avtomobili, ki imajo črno
pod nohti, ne zaupam tisti, ki mehko stisnejo roko,
ki nosijo zlate zapestnice, ki se ukvarjajo s politiko,
ki so pretirano čisti, a jim vseeno smrdi iz riti,
ne zaupam tistim, ki se oblačijo v Parizu, ki se
dobrikajo in smehljajo, ki slepo verjamejo v nekaj,
česar ni, ki so prepolni samopomilovanja, ne zaupam
tistim, ki poleti jadrajo na Azurni obali, pozimi pa
smučajo v Švici, ki stalno pritrjujejo ali ki stalno
nasprotujejo, ki se brezobzirno vzpenjajo, ki jim je
nerodno priznati, da mastrubirajo, ne zaupam tistim,
ki preveč govorijo, in tudi ne tistim, ki vedno
molčijo, ne zaupam pijancem in tudi ne takim, ki nič
ne pijejo, včasih ne zaupam niti samemu sebi, ker sem
nestalen in spremenljiv, ker sem včasih kot zrak,
včasih kot zemlja, včasih kot ogenj, včasih pa kot voda.
By N.N.
( Skysurfer - Here come the sun)
Četrtek - dan, ki nas bo dobesedno "zazibal" v petek. Prehod bo tako počasen; predvsem pa nežen. Hej, mora biti nežen. Ali se ne strinjamo? Zato, da ohranimo vso energijo, ki jo niso potrošili čez teden; "stlačimo" prihranek, ki ga imenujemo "petkova" bomba.
Jutri se ne bomo spominjali; kako težko nam je bilo v ponedeljek. Pozabili bomo na vse besede, ki so nas rezale še v "torek" zjutraj. In vsa bolečina bo nenadoma izginila. Vsaj za en dan.-)..Uf, I love that day..Friday evening...
Začeli smo z mojo najljubšo poezijo. Poezija, ki me "uniči" še predno jo lahko preberem do konca. Premetava me; v spominih; riše prihodnost; pokaže napake; zasleduje me; že leta in leta. Danes vem, da nimajo v knjigarnah nobenega izvoda več. Konec; Zapeljevanja; tako je naslov pesniški zbirki. Mislim, da sem zgolj slučajno naletela na njegovo poezijo pri 17. letih; Prva misel, ki me je spremljala, ko sem jo prebrala je bila; " Hej, pa on točno ve; kaj se meni dogaja; Piše in tiste besede, ki jih imam jaz v glavi; je on spravil na papir.
Dodam si še "kanček" soli na rane; prislonim ušesa k glasbi; in dan je KONČAN.-).
Ne potrebujem nič več. V tem dobim prav vse. Zadovolji vsa čutila v meni. Pravzaprav me tako izčrpava, da točno vem; katere strani v knjigi ne SMEM odpirati.
Zelo rada jo prebiram; Ne samo sebi; tudi drugim "somišljenicam".-).
Mislim, da se "še" nobena ni pritoževala nad "branjem"...
Vendar ta poezija ne označuje "stanja" v katerem sem; danes! Čutim sebe; bolj kot kdajkoli poprej. To je pomembno. Tisto pravo videnje, ko zaznaš sonce na obrazu; ko med pitjem kave v kakšnem "hrupenm" lokalu" premoreš vrniti nazaj nasmeh; deklici na drugi strani. Ko si lahko tako drzen v svojih izjavah; da presenetiš sogovornika na drugi strani.
Predvsem mi je pomemben tisti občutek, ko lahko zaznam še kaj drugega; in ne samo sebe.
Ko sama od sebe vidim, da nekomu poleg mene; ne gre. Pa ni rečeno, da se mora truditi.
To so tiste malenkosti, ki so mi tako uhajale zadnja leta.
Ali pa preprosto odštekano darilo, ki ni "zapeljevanje" ampak samo želiš nekomu vrniti nazaj tisti občutek, da ni še prepozno; za vse nasmehe in poljube do katerih ji mogoče prav zdaj "še ni". Uf, temu jaz pravim z eno samo besedo; ŽIVLJENJE.
DUET - Melodrom
Če sem jaz na severu in ti na jugu, kaj je med nama
pozabljene sanje in smešne laži
in gotovo kozarec limonade
ce sem jaz na severu in ti na jugu, kaj je med nama
Če grem korak na sever in ti korak na jug, kdo je med nama
nakupi in upi marljivih ljudi
na mesecu jih skrijeva v dlani
Če grem korak na sever in ti korak na jug, kaj je med nama
v mojih sanjah stojiva, vsak na svojem polu
svet izgine, s stopali se dotaknem tvojih
in sva popolna vrtavka, ki riše si krog
sva šum prvega poka
astra lux
v mojih sanjah sva stala, vsak na svojem polu
Če sem jaz na severu in ti na jugu, kaj je med nama
pozabljene sanje in smešne laži in gotovo kozarec limonade
Če sem jaz na severu in ti na jugu, kaj je med nama
Olupiva si duši; izvedeli bova koliko življenja je še v nama. Tveganje je vedno; v stiku. Prebijava se; kljub preživetju; po labirintih. Vrtiva se; v notranji veličini. »Kakšen okus imajo tvoje solze?«Pravijo, da hočejo samo mene. Moje srce je že tam; sledi samo še preostali del mene. Ko mi rečeš; »Tako zelo…«Ali s tem misliš na intenzivnost, globino, kvaliteto ali trajanje?«
Vlažila je moje ustnice; kot tiste molčeče dežne kapljice. Kričale bi; če bi imele glas. Polzele in zamirale bi zdrs po koži; pognale bi ljubezen skozi pore. Norčavo igriva, ko štiri ure ugotavljam; s teboj mi je lepo! Gre; nama. Ali je to potešenost ali ljubezen? Lahko izberem kogarkoli ; nihče ni tako živ kot Ti. Ta svežina tvoje strasti, ki sije iz vsakega delčka; me poganja; me ubija. Silnejša je samo moja razumska analiza. Vem in ne vem; na čemu slonim; na katerem oknu slonim. Takšna sem; z njo. Še tako izklesana telesa; ne potegnejo te magije; njenih lepih nog, prsi. Vsrkavam se; bitka med mano; v meni. Dejansko jo zavoham; zadiši mi; gibanje k bližini.
V meni SI; kot vodni hlap. Pridi na površje, da te bom lahko zaužila. Tisti nocojšnji zadnji nočni zdihljaji; v sliki, zvoku; mavrično!
Če ne bi začutila; tvoje kožo na mojem telesu; bi zmešala vse barve tega sveta; da bi prekrila svojo žalost. V ospredje ne silijo več samo potrebe; ki so eksplozija v obliki akvarela. Pravila so za otroke; hrepenijo za trofejami. Spet sem tukaj; očitno me zanima; kako se živi v tvojih krempljih. Narisala sem vlak; šokirala sem z začetkom; konec bo sigurno; estetski.
Preprosto; enostavno; privlačno; životarjenje brez izzivov. Zanimivo; interesantno; kontinuirano, domišljijsko; izgubi tvojo mističnost. Obtožujeva; iščeva vzroke; ne govoriva več skupnega jezika. Dopolnjevanje; spolna privlačnost; namigi odločitve. Čakam; tretjo plast; osupljivejši trenutek nocojšnjega večera!
Drobni užitki sreče so tam, kjer skriješ svoj obraz; pred padcem. Srečaš se lahko; naključno ali načrtovano. Če pustiš, da te nekdo nosi; v srcu. Če dovoliš, da si ti nekomu; ponovna bližina. Zemlja in nebo ima skupno moč; nevidnost tistih sil, ki vlečejo ali pa približujejo. Vsak padec nas ne zlomi; potisne nihanja v odločitve, če si sploh želim; še enkrat ujeti tisto, kar se mi izmika. Ne bi razgalila svoje fantazije, če jih na koncu ne bi znala tudi udejanjiti. Lahko zrušiva iluzije; odnos brez seksualnega stika.
Dokler vsi tako mislijo,
Ostanem tukaj.
Ne morem.
Niti te nočem prizadeti.
Trenutek.
Zavidam ti.
Tvoj čas potrebujem,
da ga razkosam.
Nocoj se večer ne bo utrnil,
jutra bodo krvava.
Izmikam se,
Dajem ti prednost.
Nisem tvoja,
Ostala bom,
počasi.
Morda si že slišala.
Četrtek...
objavil-a mo2dra @ 09:47:13 - Št. komentarjev: 8
Objavljeno 24.05.2006
Sreda / 24.5.2006
STOPINJE
Stopinje se odpirajo pred menoj, ženska, stopinje, ki jim
ne vidim ne konca ne kraja, stopinje, ki me nosijo kot reka,
v katero tonem tiho in počasi, stopinje, ki me vržejo kot
veter v neizsanjane čase, ki jih ni, stopinje, ki so
prevelike zame in premajhne zate, stopinje so moj privid,
ženska, tvoj privid, obljubljajo nama dežele, v katerih ni
krivic, kjer se vse vrti hitro in nepredvidljivo, z neverjetno
naglico, in vse se vedno srečno izteče, dežele, kjer ljubezen
obvladuje vsako misel, usmerja vsak gib, vsak dotik. Stopinje
se odpirajo pred menoj, ženska, me vabijo in mamijo, stopinje,
ki jim zaupam, tako kot čarovnik zaupa kristalni krogli, zvezdam,
stopinje, ki jim sledim kot bojevnik, ki celo življenje lovi
enega samega mogočnega jelena in se ob srečanju z njim povsem
spremeni, kot da bi se ponovno rodil, stopinje so, ki jim sledim,
v neznano jim sledim, ženska, in čakam, ali me bodo privedle do
nekih drugih stopinj, tistih stopinj, ki jim mogoče ti slediš.
By N.N.
Pogled skozi okno me v tem jutru ni očaral. Počutila sem se tako..Hm.."pomečkano", da me je sam pogled na posteljo zjutraj vabil..Pridi, pridi..nazaj..
Zakaj je vedno tako, da ko pada dež so ljudje totalno nori. Ne pridem nikamor; pa naj se še tako trudim. To me vrže v tista razpoloženja, ko bi izbrala kakšno drugo destinacijo svojega potovanja na vsakodnevno "tlako".
In že slišim tisti jutranji glas; Kar se mora; res ni težko!...Še kako je težko. Prav zaradi tega, ker se mora. Ne bom tukaj ponavljala tiste izreke, ki smo jih vsi slišali od naših staršev; da bomo celo življenje jedli "bel kruh".-))), ki pa danes enostavno ni več v modi ali pa tako zaželjen.
Tako "hipnotično" sem včeraj spremljala včerajšni dan. Minil je; meni pa se je; dogajalo. Same običajne stvari. Lepo je potovati po "običajnih" poteh. Pomembo je sledenje.
Ah, a so kje kakšne stopinje, da je pot lažja.-)..
Izrek tega dneva je:
Ne iščite lažjega bremena ampak močnejše srce!
Tak pogled potrebuje močnejše srce; saj bremena res ne čutim ampak samo polzim, polzim..
Postajam tako žejna sama sebe; znotraj krvavim; od zunaj pa mi vročina "seka" ven..
Ja, zapojem si tisto pesem; Oh, baby I'm on fire..Menjam pesem za pesem in dodajam novo;
"Dance dear sister; don't give up today...-)...
Tako se drsam in drsam po lastni domišljiji. Nimam velikih problemov. Vse je "podmazano" ali pa "namazano" tako kot je treba.-)..Rumena barva sonca; in ko se potopi v morje; pride ven; želja..Kaj ko bi si danes zaželeli vsi eno ŽELJO?
Poskusimo; Vam dam namig, da se boste avtomatično odzvale...Gremo...
Ne odlašajte s tem po čem ste zahrepenele; poglejte skozi okno; morda je vse skrito; že za naslednjim vogalom;
No, jaz vogala res ne vidim iz svojega kotička ampak me pa spominja vsak oster rob; na njene besede; izgovorjene v tišini; in občutek mojega počutja; ko bi rajši iztopila iz sebe samo zato, samo zato, da bi...Lahko pila iz njenega izvira.-)..
Hrepenenje;
A se tudi vam zdi, da je ta beseda "mogočna". Avtomatično se ob njej posedeš na stol in spustiš svoje misli, da hodijo po "polžje" naprej. Pravzaprav teh misli ne želim spustiti ven iz sebe. Včasih me tako vlečejo k tlom, da pozabim dihati, ker me znotraj vse trga. Ne odneham. Kakor, da sem se odločila, da bom poskusila združiti vsa bremena v eno samo hrepenenje. Ni lahka naloga ampak na koncu se mi meša. Od občutkov, od spominov; slišim vsako njeno besedo. Edina stvar na katero moram biti resnično pripravljena je, da grem brati stare maile. Ali tiste, ki so polni ljubezenskih izlivov ali pa tistega gneva, ko ti oseba na drugi strani daje občutke; Ej, ti si zanič; in ne samo to; zguba; slabič;
Vedno se spomnim mojih besed nazaj na te stavke; Ali ti sama sebe ne bi resno vprašala; kaj ti točno delaš s takšno osebo? Da si ti sebi dovolila takšno ponižno sprejetje, ki je "okrušil" tvoj ego, ker ni šlo vse; tako kot si ti pričakovala. Seveda, pričakovanja.
Le kdo jih nima ali pa jih dobro skriva?
Kaj sem jaz pričakovala? Od nje. Malo ljubezeni in dobre volje.-)))))). Dobro zlagan stavek.
Ne, ona je želela, da bi jaz začela na novo hoditi (beri; saj vem kako to gre; leva ali pa desna naprej in potem gre; al kako.-))))..ampak seveda to ni bilo dobro za njo; Vse je moralo biti splanirano. Težka bo. Jaz nisem in NE BOM nekdo, ki bi planiral svoje življenje.
Tako recimo še danes ne vem; kaj bom delala čez vikend?.-))))...To je laž, ne. Trudila se bom, da bo potekal "čimbolj" mirno in predvsem "sproščujoče".
Poznate tisti občutek, ko se vam že v petek odpre srčna čakra in potem hodim naokoli "vsa odprta"; nasmejana. To so občutki, ki te ne izlodajo. Prekrijejo me njene besede. Ovijem jih po svojem telesu. Le zakaj bi potrebovala odejo?
Počutje je...
Igrivo!
Misel:
Sem, kar sem. In nihče me ne more spremeniti. Grem in vem, da bom hodila vedno naprej. Obložena s prtljago poguma in težav, ki mi stojijo ob poti. In se ne ustavljam. Kajti moj kočijaž je pogum in moja vodnica priložnost.
Utrinek:
Nekoč pride Žid s svojim otrokom k modrecu; na pogovor. Modrec mu reče: Življenje je kot pomaranča. Življenje je kratko! Leta so minevala in otrok se je skozi življenje večkrat spominjal tega stavka; katerega pomena ni poznal. Ko pa je oče čez 60. let umiral na smrti postelji, ga je sin vprašal: Oče, kaj pomeni ta stavek: "Življenje je kot pomaranča?" Oče ga pogleda in reče: Pojma nimam.
- svoje misli na to mi lahko podate na Mo2dra@gmail.com
Osvežitev jutra:
Želim si, da bi opravljala velike in plemenite naloge, toda moja glavna dolžnost je, da opravljam majhne tako, kakor da bi bile velike in plemenite.
Skrit namig;
- Poznate tisti občutek, če si sladkosneden (beri; topi se v ustih čokolada) ..No, ne govorim o čokoladi; tisti pravi čokoladi ampak o stvareh zaradi katerih je tuširanje "pogost" pojav. Včasih recimo se zgodi, da ko stojimo v vrsti (beri: trgovini) in mimo nas švigne "Diva", ki je odišavljena tako; da jaz bi kar..Hm..jaz bi kar...Za njo hodila. Vedno in povsod.
Omogoči mi, da raztegnem svoj pogled samo v njo..in počutje postane.."mamljivo"..Ali se vam kdaj to dogaja?..Ko si na glas rečeš; Oh, to mi deli; ne, ne, nehat...Prosim:-)..Ja, šokantno, da še prosiš na koncu. Vse, kar pa se zgodi, ko prideš do blagajne je, da rečeš; Hvala in še dolgo, dolgo gledaš za njo ter vohaš njen parfum. Uf, ženske; Kdo jih ne bi imel.-)...ob sebi; na sebi;
Brez besed se potopim; v njena stegna; OOOO, prosim vreme daj nam sonca; tale dež ubija;
Saj vem; prikaz na sliki je DOVOLJ; za vse, ki to gledate "med delovnim časom"...
Ko besede NISO, OH; MAMI; NISO "potrebne"...
Jaz začnem s takim pogledom; Totalna statika v pogledu..(beri; grizljam si nohte.-)
Obležim totalno zamišljena; RES SKUŠAM gledati; drugam:-)..Ah, ne, takšna sem; ponavdi, ko je konec in se predajam tistemu feelingu; OH, SAJ to ni res;
Skušam ujeti še tisti trenutek; kdaj točno mi je vzela glavo ven "iz hladilnika" in rekla; NO, oditi, če ZMOREŠ ali upaš:-)...Uf, heroj na napačnem igrišču..Kdo bi pa od TUKAJ odšel....
Jaz sem se "trudila"; NI ŠLO...
In potem mi je še prišepnila; kot ONA zna; Pokaži svoj dotik jezika; ..
Moje telo je JOKALO...od lakote..A morem še kaj povedati na spodnjo sliko.-))....
Danes je bila sreda...
Proza; v starih spominih; Mo2dra
Kako mi gode govoriti s teboj, na tak ali drugačen način. Poslušaš, razumeš, čutiš, veš... Blagor osebi, ki ti je blizu...
moja duša dvojčica samotarka...
Jaz sem otok, Jaz sem skala, Jaz sem sama svoje zatočišče.
Potrebujem objem; prijateljski objem.
Ne preveč intimno; še zmeraj ; tam nekje..
Najdeš trenutek; zame.
Vedela boš, ko boš sama začutila moj objem; varnost mojega naročja...
Ti me vlečeš, nekaj v tebi; Tisto.
objavil-a mo2dra @ 08:37:06 - Št. komentarjev: 10
Objavljeno 23.05.2006
Torek/ 23.5.2006
Nekega dne, ko se bom v mislih sprehodil skozi otroštvo, ko bo zardevajoča sled dokončno izginila v močni svetlobi, ko se bo v spomin vrnil strasten citat iz Witmana, ko bo moj svet samo še moj, najmanjši in največji obenem..
Ko bo Angel sedel na mojo posteljo in se me molče dotaknil, ko bo daleč stran umirala obstreljena srna, ko se bo vse razblinilo in bom podvomil v eldorado;
Ko bo Angel sedel na mojo posteljo in se me molče dotaknil, ko bo daleč stran umirala obstreljena srna, ko se bo vse razblinilo in bom podvomil v eldorado;
Takrat bom zašepetal Tvoje ime..By N.N.
Dobro jutro v torkovo sonce. Kdo si danes ne drzne priti na sončno stran?
Tiho pišem misli medtem, ko se vse okoli mene nabira; v totalnem hrupu ali pa kaosu. V tem bi se "baje" morala znajti najbolje, kar se da. In v tem jutru se vse da.-).
Moj moto v zadnjem času je:
- Tisto, kar še ni; to še bo; in kar je; to ostane!
Včeraj zvečer sem ponovno čutila; kako odlično je biti totalno preznojen; in to med samimi ženskami. Ali je še kje večji užitek? Mislim, da sem v mislih dejansko " opominjala" sebe, da tale TNZ me bo dejansko ubil ampak strumno in veselo nadaljujem svojo pot. Odločila sem se, da tudi čez celo polettje. In potem poslušam kritike, da sedaj je treba ven v naravo; Halooooo; Vsakemu človeku pašejo drugačne stvari in večkrat kot ne; me mnoge presenetijo, ko so tako navdušene nad naravo, da bi bilo dobro, če bi živele, kar nekje; na prostem. -). In kljub vsemu zadnje čase "stagniram" ne samo v odločitvah ampak dejansko potegnem svoje misli in poželenje na stran; in si vzamem čas za sebe.
Ni čas za nova razvajanja ali pa razdajanje.
Stavek, ki je zadnje čase noro popularen iz mojih ust je;
- Ali si VZburjena ali RAzburjena?
Lepota je, da je potem tako presenečena, da ne reče nič drugega kot pa; takšni stavki so podobni samo tebi. Mar so mi resnično?
Jaz verjamem, da bi se našel še kakšen, ki je bolj eksploziven in v moji glavi zelo ponavljajoč? Recimo; Bila sem bitko; v kateri sem se predala; do konca.-).
V užitek mi je, če lahko predam samo sebe; in še na glas povem; da so bitke, ki jih ni vredno vzeti kot bitke ampak je bolje, če se samo sprehodiš po bojišču; pogledaš levo in potem "skrivnostno" desno; in si rečeš; Uf, tole pa ne bo dobro za mene!
Danes imam polno glavo svojih misli. Butajo mi ven; kakor tisti valovi, ki se bodo "zdaj, zdaj" razpotegnili po čereh in jih otoplili.
Začetek tega jutra je udaren: Free your mind and the rest will follow...
Začnem počasi; skoraj neslišno; pisati "spomine"..
Kakorkoli me slačiš, kakorkoli me oblačiš..Vem, nagonsko Vem, da sem razgaljena, ko sedim pred teboj in ti lažem v oči..Lažem ti, da moram drugam, da poznam poti, ki so skrite; bolj odkrite.
Kakorkoli ..Zaklicala si moje ime!
In prisluhnem tvojim besedam:
“Kakorkoli si rekla, predno si odšla..
Kakorkoli in zaklicala si moje ime..Dokončala sem stavek:
»Kakorkoli se boš oblekla, kakorkoli me boš slekla.Slekla si moje srce, ki je bilo toplo oblečeno in pripravljeno na dolgo zimo..Brez tega, da puščam obleke po stanovanju….
Stanovanju nekoga, ki je slekel to ranjeno srce in vzbudil v njem občutke, ki vznemirjajo in dajejo življenju dober, strašno dober priokus erotike.
Kadar se počutim kot volk samotar; takrat, ko samost prebija na površino mojega srca; takrat ji priznam tisti pregovor; Samota je najhujši sovražnik.
Včasih je dobro biti sam ampak navaditi se na vse te "lepe" trenutke. In potem me spomni, da če mislim biti vedno sama; s katero bom potem delila lepe trenutke....
Zamislim se; Vem, da ima prav! Vem. Ampak to je tisto stanje časa o katerem jaz še nisem pripravljena govoriti ali pa se predajati..
Nekoč sem zapisala:
Ljubezen je kot pesem; kateri ne morem nikoli podariti končne misli..Obstaja pa trenutek, ko si zaželim samo to; poiskati zaključek.
Skrivno se sprehodi po meni in direktno vpraša:
"Potuješ daleč v svojih mislih?" Odhajaš vedno sama na svoja potovanja ali vzameš koga s seboj?
To je vprašanje, ki je podobno točno takšni potezi...
Na vprašanje :
Ali si VZburjena ali RAzburjena?
SE mora vedno dobiti samo odgovor v sliki; NEMI;
Od samega RAzburjenja pobegnem pod..
ter se predam podobi Radovednosti; in skrivanju v občutkih..
Vzburjenost se "razkadi", v kadi..modrine....
Vendar nisem ji povedala, da je "čas", da se zazibam v tiste "modre" sanje, ki odnesejo moje "VSE" v njo. Želim občutiti tisto iztrelitev, ko božam gladino njenih sanj..Z eno samo pesmijo in željo..po tistem dolgem, dolgem modrem oceanu...Kjer sanje dobijo pravo vrednost. Cena je zanemarljiva; pa še vedno tako visoka, da jo lahko plačaš v vsaki valuti; Vse je ostalo enako; samo ona je menjala moje dolge poglede...
Gremo..tja, kjer modre sanje se začnejo..Potujmo proti ljubezni; in ta nam bo spodnašala korake; ter učila misli brati; Uf, jaz bi danes; njene misli brala; Ne, obarvala bi jih modro...
In zakaj ji ne poveš, da je "čas" za modre sanje?
Ni vsak za “modre” sanje in ni vsak “čas” pravi; za izpoved. Če hitiš v svojem pripovedovanju na začetku potem nikoli ne ujameš tistega pravega trenutka; v katerem dejansko postaneš Eno; z nekom.
Ni problem, da ji ne poveš; zgolj dejstvo, da so določene stvari na katere “nisem” pripravljena. Sem v fazi, ko sem podobna jezdecu na valovih; ali pa samo podobna kurjaču, ki nalaga drva na ogenj. Bližino pa je treba začutiti, da se jih lahko predaš. Kaj pomaga, če nekdo čuti mene; če jaz na drugi strani ne čutim nje; v popolni predaji. Kako “zmotno” je razmišljanje; "Kdaj je pa pravi čas?” Nikoli ni pravi čas; Nikoli se ne prikaže pred oči ženska, ki ti položi besede v usta in zašepeta; Zdaj, zdaj je pravi čas...
Medtem, ko ona šepeta; jaz mogoče samo zibam svoje misli v sen; Nisem pripravljena.
Na nič. V tem danem trenutku; je to, kar sem; dovolj. Ne bi menjala prav nič.
Ne moje samote, ne moje samosti v meni; vse je tako; kot „ne izgleda“.-).
Ljubezen je pravzaprav tisto vodilo, ki te naredi močnejšega ter šibkejšega. Jaz enostavno nisem tak tip ženske, ki bi potrebovala nekoga samo zato, da nisem sama . Zato pa pravim; Vse še bo ; in tisto, kar še ni ; pride ; vse ostalo pa ostane.
Zdi se mi, da je vrnitev med žive ljudi; po dveh letih; tisto oživljanje, ki je bolj podobno “življenju po smrti” ampak jaz sem dobila sebe nazaj. V vsej svoji veličini. Prišla sem nazaj iz vseh črnih tunelov v katerih sem “blodila”; pa to ne pomeni, da sem sama sebe označila, da sem nora. Sem nora; priznam. Vedno in povsod. Pravzaprav me ženske naredijo še bolj norejšo; kot sem dejansko. Pomembno je meni; da DANES vem, da zmorem tisto, kar sem zmogla pred leti; sebe pobirati iz tal; “na zanimiv” način.
Istočasno sem se naučila, da moram dovoliti osebi na drugi strani, da me pobere; da ji pokažem, kadar sem kot umirajoč klošar na cesti; z eno samo mislijo; da je drugim vseeno. Pokazati bolečino, ko nastaja in ne takrat, ko je že mimo. Nič ne pomaga, če jaz sama sebi dam naziv “egoistično zdravljenje”, če sama sebe ne pripeljem nazaj; v enako delovanje. Delujem; pa vendar samo s polovico vseh mojih čustev in vsega, kar jaz dejansko sem.
To je skrivnost modrih sanj...in morda nekoč “tiste”, ki bo deležna mojih misli.
Pa dovoljuješ drugi osebi, da ti včasih poda roko?
Ko začutim, da potrebujem dotik; grem najprej v svet glasbe; udarno;
(recimo; Alfro Celt Sound System – Ilion). Zlezem v svojo luknjo; ali pa je bolj podobno "padcu"..
Tega sicer nisem počela že dolgo; podajala si roke; ampak priznam; Počutila bi se kot " Partizanka", kjer bi morala vse deliti; Haloooo. Kam pa pridemo?.-).
Resno;
- Že dolgo nisem poskusila ampak; hej, vse je enkrat prvič; pa ni rečeno, da boli.-)
A tako izgleda podajanje.-) med nami "sestrami" resnice....
objavil-a mo2dra @ 09:53:36 - Št. komentarjev: 10
Objavljeno 22.05.2006
Ponedeljek/ 22.5.2006
Tole je moj prvi prispevk; Lezbična dogajanja. Pravzaprav bo to bolj poetični blogg in ne toliko; kaj se dogaja na sceni. Mogoče pa bodo vaši komentarji dobrodošli in bomo skupaj lahko odpotovali na teme, ki so zanimive.Zakaj blogg?
Pravzaprav je odlično, če lahko pišem in samo puščam svoje misli, ki me spominjajo na sledi, ki so izgubljene ali pa se samo jaz počutim tako v tem jutru.
Ponedeljek je pravzaprav sončno ampak jaz sem utrujena. Preveč, da bi razmišljala in premalo, da bi opisala vse dogajanje, ki se je vrstilo.
Upam, da bom lahko dodala kakšno dobro slikico ali pa dve; ker branje brez slik je pravi dolgčas. Če ne znaš brati med vrsticami; potem lahko vsaj slike gledaš.-).
Danes bom te misli posvetila sebi;
- Jutro je bilo..prazno. Leva stran postelje je bila prazna. Ni vedno ampak se dogaja.-). Ko 100x ugašam budilko; se pravi, da zaspim; me iz lahkotnega spanca vrže sosedov pes, ki je ves razjarjen na balkonu pogresal svojega lastnika.
Tukaj bom objavljala tudi svoje prispevke, ki so sicer objavljeni v Oznanilih ampak ker imajo tudi oni počitnice; mi jih pa tri mesece pač ne bomo imeli.
Če bo le možno; se bom javila tudi danes in objavila svoj prvi prispevek na Bloggu.
Morda ne bi bilo slabo pripeti kakšno "dehtečo" misel glede na to, da so to šepetanja;
Zadnje čase sem očarana samo nad tremi stavki, ki jih premetavam ali pa dodajam kot napise na majici:
- Vse je enkrat prvič in ni rečeno, da boli!
- Vse v življenju se da; prav vse!
- Čas je neomejen!
Pri tretji alineji vedno "dobim" sive lase, ker jaz pravim; Oh, da, čas je neomejen; ni pa večen! Kje je pravzaprav večnost...pri ženski.-)..
Včeraj sem razmišljala; predno sem utonila v spanec; Kam me vodi moja pot? Ali bom znala začutiti tisto, ki je prava? Ali se bom še prebujala levo brez ali pa levo z najmočnejšimi občutki?
Zanemarim te občutke; nisem pripravljena. Enostavno nisem pripravljena na vse izlive solze ali pa moje ljubezni do nekoga. Sem pripravljena dajati ampak ne morem pa sprejemati, če sama nisem zmožna vrniti nazaj.
Tako ostajam razcepljena med svojo rekreacijo, savno ter maratonskimi pogovori, ki me ohranjajo "živo". Živo v tem smislu, da se ponovno poglabljam v sebe; ali pa se ona poglablja v mene. Odnos je tako čist; v meni budi veliko različnih odsevov.
Bistvo je, da se počutim; jaz jaz. Tega že dolgo nisem znala ali pa mogla. Odrivala sem vse, kar mi je prišlo pod noge ali roke. Tudi, če sem se ukvarjala s katero; nisem mogla dajati sebe. To pa je bistvo.
Jaz temu rečem; Hej, to pa ni zdravo; za vsako zabavo.
Nov napis za majico; ki bo viden; in dodeljen tudi avtorici, ki je imela navdih; pa ni povedala;
ZADAJ:
... Ona ne ve
da sem
od Nje...
SPREDAJ:
S poljubi jo je gledala..
Nad sabo.
Pred sabo.
S poljubi ji je govorila..
Pesmi.
V naslado.
S poljubi je zapirala oči,
globino njenega neba.
S poljubi ; valovala.
V melodijo..
objemala.
S poljubi.
S poljubi sva.
S poljubi sva ; En sam poljub.
Kaj sem danes sanjala.-)..
Usodno, kajne!
Zakaj se tako močno sprehajaš po mojih spominih?
Ona je šla iz časa nazaj v čas; jaz pa s časom v čas! Svet podobni sliki, ki je v očeh mnogih; izgubljena. Njene oči vedno demonsko zrejo skozi moja čutila. Reže nevarnost ali pa jo samo povzroča. Divji mak na poljih, kjer raste samo plevel, kaže večjo odločnost.
Kdo je prikrajšan za grižljaj? Sanje resničnosti srkajo fantazijo. Neizbežno mesto najine sentimentalnosti; postaja podobno hrušču, ki navezuje; dotok ljubezni direktno v ožilje. Pogovorno omagam proti jutru. Besedna lepota ne zadane naravnost. Stoje sem opazovala to nadevano, kljubovalno hojo, glavo in rame proti nebu, prsi naprej; kot da se ne bi opazilo, da si je nadela tisti čarobni nederček, ki je malenkost lepše oblikoval njeno kraljestvo. Če mi ne bi tako očitno rušila obzidja, v svojem oblizujočem stilu ter rezala ostrino svojega jezika na mojem telesu; bi čakala, da popusti vročina mojih vek. Sladkala se je z mojo nerazsodnostjo, kot da bi vedela da izziva pridobljeno naklonjenost. Format tiste usodne ženske, ki zadovolji ter deluje skoraj učinkovito. Odlomiš in odneseš v prihodnost vsa tveganja. Požgečkala me je v temi, nekje na samem, raztegnila moje krošnje. Predolgo sem bila zagrenjeno razpeta med; kaj vse bi lahko ali pa tudi ne. Izgovor leta; nekaj je prišlo vmes (prenaporno za moje sive celice) ...
sem se odločila, da jih bom nadaljevala jutri; ali pa danes zvečer; -).
V spomin me zapelje še tista pesem mojega najljubšega avtorja Novica Novaković, ki pravi;
podrobnosti nam vzamejo leta.
kot tista pikica.
na tvojem vratu.
ki sem jo želel izbrisati.
s poljubi.
a ni šlo.
zato te še vedno poljubljam.
ker si mislim,
da mi bo nekoč uspelo.
neko jesen.
če se bom pošteno
potrudil.
Ko berem njegovo pezijo me vedno navdihe lahkotnost skozi katero se sprehaja po mojemu srcu. V mislih vedno znova »podoživim« kje sem sama prišla do takšne situacije, da me je vrglo v drugo dimenzijo. Včasih se počutim kot grešnik, ki še grešiti več ne zna – uspešno; ali pa samo sanjaš, ki »prepogosto« sanj ne prenese v resničnost. Kdo bi vedel; zakaj je temu tako. Veliko stvari je postalo pomembnih. Vsaj zame. V teh dveh letih. So stvari zaradi katerih sem prav »namerno« hodila mimo vseh znakov, ki so mi prišli nasproti. Včeraj sem poslušala; »da jaz prav rada eksperimentiram«.
V čem sem se spraševala? Z besedami ali ženskami? Včasih je bolje, da ko ne želiš, da te slišijo; da zamolčiš ali pa preprosto odvrneš; da vse to je del besedne igre. Saj tako se začne; najprej z besedami potem pa vedno bolj k resnim »debatam«..Tistim, ki nam poženejo kri v žile. Uf, kako strašno dober občutek, ki se ga izplača poskusiti; kakor tista reklama; Še.. pa še paše.-)…
Kdaj ste pa vi nazadnje poskusile biti drzne v lastni domišljiji?
Kdaj ste prenesle del svojega sveta nekomu drugemu na dlan; tako brez sramu?
Brskam; kdaj sem jaz to počela nazadnje.-)..Sem se spomnila; Takoj, ko sem odvrgla zadnje kose svojih oblačil in se zapodila..v pižamo.
objavil-a mo2dra @ 11:37:56 - Št. komentarjev: 3
Objavljeno 19.05.2006
Prva objava
To je tvoja prva objava, po želji jo lahko zbrišete. Ekipa NajBlog.com Vam želi čimveč užitkov pri pisanju prispevkov.objavil-a mo2dra @ 08:02:55 - Št. komentarjev: 4
Navigacija
Koledar
Zadnji prispevki
- Loviti ravnotežje
- Virtualni Delirious
- Ta razdalja
- Brez dotika ljubezen
- Over the Edge
- Do you remember?
- Kar se izbirsati ne da...
- Obleci se...
- Mrzel tuš - again
- SRCE AFRIKE
- Ko tudi molitve odpovejo!
- Imagine invisible
- Saj to ni hipotetično!
- O tem trenutku
- Kar je OSTALO naslednji dan
- For my soul
- Skozi edina vrata
- Ne vem, če ni dobro včasih biti idiot?
- Od tega se ne živi
- Kako nezaceljene rane so besede...
- Če bi..
- Kar NISEM...
- Pisma
- Vlak ljubezni
- Nevidni razcvet
- Morski vrtinec
- Uspavati telo
- Razdobje
- Jutranji solitude moment
- Clean my day
- Vse je v glavi!
- Za vse, ki se nismo izgubili
- V tistih sanjah
- Odpreš vrata in rečeš..
- Ko nihče ne razume...
- Potegnejo me k sebi - deževne kaplje
- Ko ponovno...
- Nepisani zakoni drugačne ljubezni
- Čoveške želje
- KO zbežim..
- Virtualni Delirious
- Ta razdalja
- Brez dotika ljubezen
- Over the Edge
- Do you remember?
- Kar se izbirsati ne da...
- Obleci se...
- Mrzel tuš - again
- SRCE AFRIKE
- Ko tudi molitve odpovejo!
- Imagine invisible
- Saj to ni hipotetično!
- O tem trenutku
- Kar je OSTALO naslednji dan
- For my soul
- Skozi edina vrata
- Ne vem, če ni dobro včasih biti idiot?
- Od tega se ne živi
- Kako nezaceljene rane so besede...
- Če bi..
- Kar NISEM...
- Pisma
- Vlak ljubezni
- Nevidni razcvet
- Morski vrtinec
- Uspavati telo
- Razdobje
- Jutranji solitude moment
- Clean my day
- Vse je v glavi!
- Za vse, ki se nismo izgubili
- V tistih sanjah
- Odpreš vrata in rečeš..
- Ko nihče ne razume...
- Potegnejo me k sebi - deževne kaplje
- Ko ponovno...
- Nepisani zakoni drugačne ljubezni
- Čoveške želje
- KO zbežim..
Iskanje
Iskanje po blogu:
Arhiv: 08/2008 * 07/2008 * 06/2008 * 05/2008 * 04/2008 * 03/2008 * 02/2008 * 01/2008 * 12/2007 * 11/2007 * 10/2007 * 09/2007 * 08/2007 * 07/2007 * 06/2007 * 05/2007 * 04/2007 * 03/2007 * 02/2007 * 01/2007 * 12/2006 * 11/2006 * 10/2006 * 09/2006 * 08/2006 * 07/2006 * 06/2006 * 05/2006 *
Arhiv: 08/2008 * 07/2008 * 06/2008 * 05/2008 * 04/2008 * 03/2008 * 02/2008 * 01/2008 * 12/2007 * 11/2007 * 10/2007 * 09/2007 * 08/2007 * 07/2007 * 06/2007 * 05/2007 * 04/2007 * 03/2007 * 02/2007 * 01/2007 * 12/2006 * 11/2006 * 10/2006 * 09/2006 * 08/2006 * 07/2006 * 06/2006 * 05/2006 *
Kategorije
Prijava
rss
Powered by
