Nekega dne ti bom ukradla besede
prav tiste
ki jih ti hraniš samo za mene
ob njih bom pokadila nekaj cigaret
in že to golo dejstvo
da drugih stvari ne bom potrebovala
ker bom nosila
ohlapne hlače
pomečakno majico
in pripadala
čudnemu plemenu
ki se mu reče
ljubezen
bo zadostovalo
da bom postala
nevarna samo še sebi
in nenadoma
mi bo prav vseeno
kdaj sonce zaide
in kdaj besede izginejo s tistega lista
ki ti ga bom
nekoč
ob pravem trenutku
pred tvojimi očmi
vzela
iz tvojih rok
kot spomin
na vse tisto neslišno vpitje
ki ga nisem slišala
ne, ker ne bi bila prisotna
v tebi
ali pa
ker nikoli nisem bila
ampak
na tistem listu
bo napisana
samo molitev
molitev
ki jo bodo lahko slišali vsi
ki si nikoli
niso oblekli
obleke
ki je dišala
po ljubezni.
 
By mo2dra

.com/watch?v=EqWEkam9H4w&eurl=hhttp://www.youtubettp%3A%2F%2Fwww%2Eskrita%2Dkamera%2Ecom%2Fsigur%2Dros%2Dvanilla%2Dbonus%2FEqWEkam9H4w%2F&feature=player_embedded

Povej mi tisto pesem

o padanju

pripoveduj mi jo celo noč

pesem ko vse je

in ničesar ni da bi stalo na poti

povej mi tisto pesem o padanju

o tem, da še vedno je tako lahko

kot se napiše

povej mi tisto pesem o padanju

s tvojimi besedami, s tvojim glasom

vmes pa zamolči

zamolči

vse tisto, kar prinese življenje

zamolči

čeprav ti tega ne znaš

v tem si prav slaba

kot jaz

v zapiranju oči

kot jaz

v padanju

pa vseeno

povej mi znova in znova

tisto pesem

O padanju

By mo2dra

http://www.youtube.com/watch?v=WZ7Epk7is_M

Tko te salje da me probudis
Tko te salje da me podsjetis
Sto je bilo vise nije, vrijeme prolazi
Sto da radim kada zelim da zaboravim

Jezik zmije u ruci jabuka
Cije grijehe covjek ispasta
Hajde reci svoje ime kazna ili nagrada
Dio kriza koji nosim tebi pripada


Ako si od crnog vraga, sto je tako, tako slatko
Ako si od samog Boga, zasto traje tako kratko
Zasto prolazi vrijeme ljubavi


Tko te salje da me probudis
Tko te salje da me podsjetis
Sto je bilo vise nije, vrijeme prolazi
Sto da radim kada zelim da zaboravim

Šesti dan

Vem, peto noč vedno pridejo dvomi in

neprijetne sanje, kajti vse je opravljeno, vse

pognano v tek, in tudi Ti si spoznal, da bodo

nekoč Tvoje zvezde ostale brez svetlobe,

da se bo Tvoje sonce ohladilo in se bodo

posušile rastline, poginile živali, kajti

nobeno bitje, nastalo iz besed, ni ustvarjeno

za temno senco, za mraz in neskončno samoto,

za trpljenje in brezizhodnost. In ko si

spoznal, da boš nekoč v vsem tem spet ostal

sam, si šesti dan zgrožen pograbil glino.

By Alojz Ihan

Preveč, preveč,

preveč

soliram

kot da bi vadila

tisti natančen gib

tisti gib

za katerega bi bilo bolje

da ga ne bi znala

pa vseeno

preveč, preveč

samostojno soliram.

By mo2dra

najlepša jutra so zjutraj.

By Ivan Volarič Feo

Sve što jesi


strah te je disati
strah te je hodati
iznova pred zid, u krug, u krug
nije to ni svijet, ni cilj, ni put
za tebe

i budi sve što jesi kada sklopiš oči
sve što vrijedi u tebi
budi sve što bojiš se da nećeš moći
sve što si ti
što si ti

davno digao si zidove
svoje vlastite ćelije ledene
sad razmakni ih ko zastore
ako ne želiš ostati zauvijek
slab i sam na tlu, na dnu
nije to ni svijet, ni cilj, ni put
za tebe

i budi sve što jesi kada sklopiš oči
sve što vrijedi u tebi
budi sve što bojiš se da nećeš moći
sve što sanjao si, tražio si
sve što jesi kada sklopiš oči
sve što vrijedi u tebi
budi sve što bojiš se da nećeš moći
sve što si ti
što si ti

sve što jesi kada sklopiš oči
sve što bojiš se da nećeš moći
sve što jesi kada sklopiš oči

http://www.youtube.com/watch?v=V66X-BV9TsQ&feature=related

Je res, da obstajajo misli, ki spominjajo na večnost?

Je res?

Jih nikoli ne povozi čas?

So takšne samo takrat, ko smo srečni?

Je res?

Je kje pod ozvezdjem (tukaj in ne tam)  zvezda, ki je večna?

JE?

Potem pa res ne vem

zakaj čas ugaša

ne vem

kje so mesta

kjer vedno vse žari

ne vem

kje so nebesa

ki jih le začutiš

morda pa je to tista večnost

ki jo prižiga in ugaša čas.

Morda.

By mo2dra

Noč je.

tudi če zaprem oči vidim zvezde.

By Tone Škrjanec

Dajmo si še malo časa, da bomo spet hodili po zeleni travi. Dajmo si še malo časa, da nam prav nič več ne bo ležalo na vesti.

Dajmo si še malo spomina pretekosti v našo sedanjost.

Dajmo si še malo žalosti v velik kozarec na katerem piše - vse o sreči.

Dajmo si še malo časa.

S kakšnim občutkom vedno zapišemo:

Njene besede so se ljubile z mojimi. Moje roke so občutile njene dlani. Njene oči so žarele. Njena misel je mojo poljubila.

Bila je ona...resnična ona.

In potem?

Dajmo si še malo časa.

By mo2dra

si privoščite...

kar je na prvi pogled lahkotno  - ima v sredini veliko težo.

Življenje ni število vdihov. Življenje so trenutki, ki vam jemljejo dih.

Julija, tebi pa naslednji izziv in seveda - zakaj prav ta?

Kradem te

kao da je to poslednji tren mog života

a ti šutiš

vjetar nosi moje misli

u tvoje ruke

na tvoje lice

a ti još uvijek

šutiš

kradem te

jer posjećuješ moju samoću

kad ja to neču

strah je mene

pa onda je tebe

a ja te još uvijek kradem

kao da si poslednja

moja misao

poslednja moja suza

kradem te

jer ne znam

ti reči

moje oči su gladne

moje suze svezane su čvrsto

zato te budim

preko cijelog universuma

za tvoj jedan ironičan osmijeh

za tvoja nova sječanja

zbog magije koje imajo tvoje riječi

zbog vsega što je ostalo

neizrečeno

zbog stihova pjesama

koje su ostale

zato te još uvijek kradem

kad padne noč.

By mo2dra

Včasih si mislim

da tudi ti zreš v enake slike

da tudi ti gledaš čez svojo ramo

da tudi ti hodiš proti severu

včasih si mislim

da odideš

še predno

sploh

zares prideš

in včasih te prav slišim

ko se ustaviš

ter zreš

v edini osamljen čoln na obali

in vem

 takrat ni prostora za beg

takrat ni prostora za žalovanje

takrat misliva eno

" Ali lahko prideš pome?"

By mo2dra

Najbolj...a nisem mogla.

Potrebujem...pred njo.

Ujeto...odprla sem oči.

Star papir...vijuga med sencami črk.

Spreminja se...ta zimski čas.

Poskušam..široko raztegniti dlan.

Šepetam..nekoč bo varno tudi morje.

By mo2dra

Črno-bel portret

Stokrat sem že šel po isti poti

njene milosti naproti,

sto in stokrat vse že vem.

Jaz poznam vsak kamenček na cesti

nič mi ne leži na vesti,

čutim to - in kaj potem?

Kako naj se uprem skušnjavi,

iti spet po isti travi

te ljubezni, ki mi pravi,

da bo še prišla nazaj.

Žalostna in prevelika

se mi vrača stara slika

in mi spet obljublja raj.

In bom spet kot blazen ji govoril

možbesede in ji dvoril,

kot da prvič je vse to.

Celi dolgi tedni neprespani

verzi, listki, znoj na dlani,

proti njej in vse za njo -

rad bi ji rekel, da podobe

iz preteklosti so grobe,

da so vtisnjene narobe -

ampak ona to že ve.

Zlil bom črne črke iz soneta

v belino njenega portreta

in si zabodel ga v srce.

By Chico Buarque