Love is like a sin my love….

Kako nenormalno se mi dvigne puls, ko kar tako, na sprehodu in čisto mimogrede srečam nekoga…nasmejem se. Ustavim. Za tistih nekaj kratkih besed, ki so se meni kljub vsemu zdele izredno dolge.

Vmes mi izreče ta stavek, ki je bil usmerjen direktno v moje oči. Dolg pogled. Zajameš sapo. Gledaš v njen pogled. Se je spremenila? Se ni spremenila?

In izreče: » poznam te, veš to..«

V trenutku se mi ustavi dih. Čas se premakne za sto let nazaj ali pa za sto let naprej. Saj ni važno.

Ponovim za njo ta njen stavek..«Poznaš me«…Česa vsega mi ne poveš?

Kaj točno pa ti je ostalo poznanega »od mene«? Kako lahko izrečeš to, da me poznaš? Kako? Ne vodiva več pogovorov. Definitivno si nisva več blizu. Tako malo je ostalo. Razen spomin na čas, ki ga lahko imenujeva, najin čas. Poznali sva se. Preteklik. Zdaj vse, kar ti je lahko ostalo znanega od mene, je moje ime. In spomin na tisti čas. To, da pa me poznaš – v tem času, v tem trenutku – pa tudi slučajno ne.
Stojiš pred mano in tudi jaz tebe ne poznam. Ne vem več, kako razmišljaš, ne poznam tvojih korakov, ne znam ti slediti, enostavno ta čas je šel mimo. Poznam tvoje ime. In v glavi imam najin spomin.

To je vse kar vem o tebi. Zdaj. Ta trenutek. Sedanjost. Ja?

Na koncu pride tista beseda… Mo2dra, malenkostna si. Še vedno se »usedeš« na malenkosti, ki ne igrajo nobenega pomena.

Nasmejem se. Ja, right in ti me poznaš. Bistvo klišejev.
Prižgem glasbo nazaj. Razmišljam. Ljudje me včasih spominjajo na barake. Na barake, ki so stale v soseščini po kateri se ne sprehajamo več. In tudi če se, nobenemu ni več mar. Od časa do časa nas korak zanese v kraj, kjer nam kakšen predmet ali oseba dvigne prah iz spomina. Doživimo tisti hipni nekaj stominutni fleš v glavi. Seštejemo mesece ali leta, ki smo jih preživeli tam – v naselju barak in počasi nadaljujemo korak. Spregovorimo o tem, če nam prej ne poči glas. Če pa imamo ob sebi, ravno takrat, osebo, ki ne zazna takšnih dražljajev, nadaljujemo korak, kot da se nič ni zgodilo. Ona na hitro reče, da je izredno lep dan. In ti rečeš, vreme se spreminja. Dežja ne bo. Ona se nasmeje. In to je to.

Sprehod skozi mesto, park, obisk muzeja, ogled bazena..komu mar. O tem govorijo samo glasovi v naših glavah. Vse ostalo -
 je ostalo v naselju barak in spominov.

 p.s.
Lepo je poznati, resnično bjutiful, ljudi, ki te poznajo celo življenje.
Lepo je to. Itak. Naenkrat mi postane tako toplo ob srcu in žal ravno takrat ne najdem nobenega, da mu predstavim to ironijo v katero sem “zaljubljena” že celo življenje. Ironijo, za vedno in od nekdaj. Ha..

By mo2dra

Nekatere pesmi resnično preglasijo vse plasti v meni. Doživim reakcije  katere preprosto ne morem ustaviti.
Pogosto nosijo neznosno bolečino…

Danes si privoščim dve takšni…In DA, že dolgo se me nobena pesem ni dotaknila na takšen način, da tudi solz ni bilo možno ustaviti…

Pride kakšno takšno leto in jaz – pustim, da se me …

By mo2dra