Ljubezen ni dovolj, da še naprej hodimo. Ljubezen ni dovolj, da se spustimo na realna tla in potem takoj umremo. Ljubezen ni dovolj. Če bi ljubezen bila resnično dovolj, potem bi opazili, kdaj nehamo prebivati drug v drugemu. Če bi to opazili, potem bi bili vedno na tistem koncu začetka, kjer ljubezen brsti. Tudi ni dovolj, če si želimo. Ni dovolj, če hrepenimo. Tudi ni dovolj, če sanjamo. Za nekatere stvari smo tako prepozni, da sploh ne vem, zakaj smo se znašli tam.  Za nekatere stvari smo bili, že od nekdaj prepozni. Nismo iz iste snovi. Ali pa smo in si tega ne priznamo. Potem trpimo in se istočasno predajamo. In če to ni, sick.

 V čem je razlika? Saj ne sesamo konico jezika ali pa besede? Saj se ne moremo spustiti in samo BITI. Tisto, kar se vrti v pravo smer, ni čas. Tisto, kar se nas dotika, se ne obdrži. Kot, da ne morem skakati čez ovire. Kot, da se ne znam oprijeti tišine, kjer bivam. Kot, da ne čutim dlani ob katerih zahrepenim. Kot da vse to, nikdar ni dovolj. Kos zemlje, kos sreče, kos nemira in moj pristan.

Ne glede na Vse 

kar nas premika

In kaj v nas narašča

 ljubezen ni dovolj.

By mo2dra

Umakne se in se počasi sleče. Njen čas se je iztekel in vrnila se bo tja, od koder je prišla: v temo, v neprosojnost, v nenavadnost. Ne bi nas smelo zavesti: ta modrina je bila najprej tema: gmota prahu in oblakov.

Ko čas ni več naklonjen veri, je treba ljubiti prazne zidove in zapuščena stebrišča. Naj bog ne bo dosegljiv: zgolj odsotnost, ki jo je mogoče opazovati. Svet si v nas vzame čas za zaključevanje. In spet bi se na listu papirja rad ponovno rodil. Ohranja videz prihodnosti: rahle ostanke neba, nekaj drobcev modrine. Čas za čakanje in odhod.

Pozno jeseni, ko tiho dežuje, rad mislim, da poslušam nebo jokati. Pisanje takrat doda svoje zapletene solze k prosojnemu teku, pod katerim odzvanja streha iz skrilavca in pocinkani mladi hrast. Pisanje je nežno dejanje, pravzaprav skoraj mirno. Ob tej uri in v tem letnem času ne priganjaš jezika, prepustiš se mu, prepričan, da je točnost jezika končno usklajena z mrmranjem dežja in mrakom na oknu. V takih trenutkih bi rad predvsem ponovno prebral negotove strani, ki si jih davno odložil, prepričan si, da boš tokrat v njih spet našel vznemirjenje in razumel njihov pomen. In če takrat začneš pisati, ni zaradi odkrivanja, ampak zaradi prepoznavanja, kot bi se končno sklonil nad lasten obraz.

To bo nepojmljiva vrsta pesmi

Prepolna lepih podob in lepih čustev

Posnemala bo, na starodaven način, patos morja in neubranost arhaičnih zvokov

Pritiskala bo harmoniko prostranstva v modra pljuča, napihnjena od otekline

Pripravila bo k petju svoj zabuhlost ob vznožju svetilnikov in boj

Prestrašila bo svoje ovce in mehkužce,

Razprodala bo velike čase po nizki ceni.

By Jean-Michel Maulpoix

Nočem.

Besed nazaj.

Naj imajo svoj vonj.

Drugje.

Lahko objamem korak.

Za čas, ki lomi večnost.

Ne verjamem.

da obstaja v dlaneh.

ljubezen.

Ta gre  počasi.

 Vedno znova 

hrepeni.

In ko pišem.

Ne čakam. Ne obstajam. Ne poniknem.

Gledam samo tuje oči,

ki me ne znajo

pogledati nazaj.

By mo2dra

Z mano gre

 

Z mano gre ta, ki ne gre.

Stopa za mano v moje stopinje.

Moje telo je njena navzočnost.

Ko grem po žlebu, po previsu,

ko se iz obraza v obraz spogledam

z jamo pod mojim razkorakom,

je zraven.

Da ne padeš, pravi.

Da ne padeš, ki je ni zraven,

Saj je drugod.

Je bogvekje.

In je sonce za hrbtom. In veter.

In so zastave iz megle na vrhovih

In ni nobenega zvoka.

In je zraven. In je ni.

Njen glas je zaupljiv

šepet vetra v uho.

By Dane Zajc

http://www.youtube.com/watch?v=y_-UiAwEgbQ

Čas prinese svoje. Mi le odnesemo sebe. Pustimo zgodbe. Pustimo trenutke. Pustimo to jebeno teorijo. Trepetalo bi nam samo srce. Dlani bi samevale. Ustnice bi imele nenavadne šobe. Solze bi ljubezen, tako ali pa tako izgubile. Ni dobra zamisel, da si drzneš. Osveži si obraz z mrzlo vodo.

Rada bi ti povedala, da na drugi strani ceste, nekega dne, tudi jaz dvignem svojo roko v pozdrav.

By mo2dra

http://www.youtube.com/watch?v=97nAvTVeR6o

Prespala sem. V totalnem zavedanju. Z namenom. Z izgovorom. Z resnico. Brez laži. Zaradi telesa. Prespala sem.  Le svoj čas. In želela sem si tudi, ko sem se zbudila, da bi lahko še spala naprej. Le to sem si želela. Zavedala sem se, da so želje izredno majhne, ko ni ničesar več okoli mene, da bi me budilo. Tudi,  ko me je zbujal  veter, ki  je nenehno pritiskal  na moje okno  in tudi ko so me zbujale besede, ki so bile položene na mojo okensko polico…tudi, ko je bilo vse to, ni bilo resnično. 

Bila je samo slika, brez nians. Bila je tista moja – meni najljubša – črnobela. O smiselnosti pa zgolj namig – tisto, kar je zares smiselno – pri tem, tako ali pa tako, ne ostanemo dolgo časa. Ne vem zakaj. Pač ne. Kdor želi, naj sam išče odgovor, zaradi mene, je lahko dolg tudi celo življenje.

O nesmiselnosti pa zgolj tole: »Kako veš, kdaj je kaj resnično nesmiselno?« Po čem definiraš vse možne dejavnike ali alineje, ki ti primorejo k odločitvi?« Ali se ne odločamo na podlagi »starih« komponet, ki jih poznamo ali smo jih doživeli? Ali tako vemo, da je »tisto nekaj« smiselno ali nesmiselno?

Kako sploh lahko gremo proti novim stvarem, ki so drugačne, če pa nimamo v sebi »zgrajene« teorije, da vsi smo drugačni. Vsi. Lahko govorimo enako. Lahko sedimo enako. Lahko delamo enake napake. Lahko naredimo stvari prvovrstne. Vendar, nismo enaki. Nismo.  Drugačni smo. Nismo iz enakega testa.

In o spremembah…da, spreminjamo se. Ko se tega zavedamo ali pa ko se tega ne zavedamo.  V razumu je tako malo, kot v spontanosti.

Spreminjamo se; pa se tega sploh ne zavedamo. Ne spreminjajo nas osebe okoli nas. Ne. Spreminja nas čas, ki nas izoblikuje po svojem razumu in po svoji spontanosti.

Kdo torej je čas?

Vedno nekdo, ki ga ne poznamo. Vendar tega ne moremo vedeti, ker iščemo smiselnost po vedno starih komponentah. Nesmisla pa se tudi dotakniti nočemo. Ker? Preprosto - ga ne poznamo. Si ga ne upamo. Ker "kvari" našo predstavo. Ker se ga bojimo.

Kako bomo odkrili, da imamo v sebi "novosti", ki jih sploh ne poznamo? Kako bomo narisali dolgo rdečo črto pred nami in ji sledili, če pa je ne poznamo? Kako bomo vse to, če pa se celo življenje oklepamo smiselnosti?

Kako pa vemo, da delamo nesmisle? A samo zato vemo, da je "nesmisel" sam po sebi "nesmisel", ker NIHČE ZA TO NE VE? To je največja osnova NESMISLA. A tako tudi potem definiramo najlepše trenutke, ki jih je "ujel čas"? Tako jih definiramo, ker jih nikdar ne upamo izrekati. Ker nikdar ne potrdimo obstoja pred drugimi. To je najlepši trenutek, ker smo ga ohranili "za sebe" in v "sebi". To je to potem.

Fak, potem pa jaz nimam več lepih trenutkov. Imam pa celo nianso črnobelih. Vidim celo čas, ki je neviden. Kako ga vidim? Ker sodelujem v njegovi nevidnosti. Ne prepoznam se več. Bolje? Morda sem se vedno, pa sem samo sodelovala z vsemi izjavami, da ne vem kaj počenjam. Vem "zgolj" to,  česar si ne želim in da tisto, kar si želim - oh da,  pri tem pa NOČEM sodelovati.

Fak, tudi ok. Sodelujem z vsem nesmislom življenja in ponoči ustvarjava "moj čas", ki nima imena in je neviden.

By mo2dra

Tvoje srce živi v sobi

Ti, ki se ljubiš z besedami

Ti, ki živiš v sobi čudnih simbolov

Ti, ki imaš vse rdeče niti v svojih rokah

Ti, ki strast ne izgovarjaš

Ti, ki se oblačiš v besede

Ti, ki se nikoli ne držiš resno

Ti, ki imaš kožo polno pepela

Ti, ki si sama sebi vedno dovolj

Ti, ki moliš dokler ne ugasnejo luči

Ti, ki imaš vedno dovolj moči

Ti.

Pridi.

By mo2dra

Sanje so lahko največja zvijača, dokler ne dobite zaušnice.

Če bi bolečina bila sreča, potem bi bili vsi, brezpogojno srečni.

Če bi vse bilo tako resnično, potem nikoli ne bi iskali.

Ostali bi doma.

Če bi vsi imeli dom

potem ne bi iskali po tujih policah.  

 Iščemo, da nismo

in vendar smo

vedno bolj izgubljeni.

Nikar si ne misli

da ti nisi

nikakor ne mislim,

da jaz nisem.

Vsi smo spuščeni

ali pa prepuščeni

sanjam ali iluzijam.

Vsi smo tam

kjer želimo biti.

Vsi nismo tam,

kjer ne moremo biti.

Hočeš VEČ?

Vznemirjajo te besede,

ki ne potujejo

in vendarle

molijo.

Za nekoga.

za jutro.

za večer.

za dlan.

za srce.

Zate.

By mo2dra

http://www.youtube.com/watch?v=f6pvm9Dcjzo

Vsak dan pride kakšna beseda več. Z glavo ali pa kar na glavo? Vsak dan pride kakšno vprašanje več. Kje se dobro stoji  in kje se dobro pada? Vsak dan ne pride odgovor. V praznini ali globini. Vsak dan nov občutek.  Besede barvne ali krilate. V pajčevini ali brez nje. Prislanjala sem čelo na roko, ki ni slutila razpok. Prislanjala sem dlani na čelo, ki jih nikoli nisem znala oblačiti. Slačila sem besede, da bi dobila september. Jaz, ki mi je za živet. V občutku za dotik (njen). Jaz.

Kaj vse nisem. Pika.  Zamikalo me je še več, vendar, (vdih) potem bi lahko objela (i)  pravi dotik in z njim tudi kakšno besedo več. Kaj nisem vse zato, da bi poletela skozi krila ptic, v sobi edinega okna. Brez dlani in brez srca, izdihovala kakšno besedo in si želela več. Zanesljive niso besede, kakor tudi ne ljudje, kakor tudi ne, vdih ali izdih. Zanesljvo je vedno tisto, kar preprosto ne moremo definirati.  Vendar, če slediš temu, potem si čudak. In če si čudak, potem si nevidno viden vsem tistim, ki se skrivajo doma, gledajo v računalnik in seštevajo minute - iztekajočega se  (časa). In če si času čuden, sčasoma ugotoviš, da si vedno na začetku. Ne, mi nismo na začetku, mi smo razprodani za life. Blazno ali pa nečloveško opazujemo presunljiva poletja. Utapljamo se v zimi. Živimo samo jeseni, da se potem lahko razlivamo "tu in tam"  - od začetka vedno v začetku.

Kaj mi bo "korak", če ni besed, kaj mi bodo "besede", če ni harmonije, kaj mi bo vse to, če je samo meni za živet. To vse se imenuje - življenje v nekem življenju.  To ni moje. To ni moje. To ni moje. To ni moje. To ni moje. To ni moje. To ni moje. Ali pač?

Kaj vse nisem in kaj vse sem?

sem se vprašala pre(zgodaj) zjutraj.

By mo2dra  

Če dihaš

moje zatopljene misli

kot zadnjič

 ženska

potem v jutrih naredi

moj razum tako absurdno lačen

da se ne bom več mogla postaviti

na stranski tir

brez ustaljenih iluzij

sunkovito

mi daj površen pogled

mrazenje, ki kožo vabi

v drug jezik.

Nevede

Ali ni srhljivo ogledalo, ki ni podobno spominu?

Ali ni srhljiv trenutek,

ki ga  vedno puščam

na tebi?

Ali ni srhljivo, 

ko se nekega jutra zaveš, 

 da vse,

kar je preglasno v tebi

da vse to

se imenuje ljubezen.

By mo2dra

http://www.youtube.com/watch?v=QNVyBWy2mUA&feature=related

http://www.youtube.com/watch?v=xZj4n_B2yVs

269.

Ogromno poguma potrebuješ, če hočeš kršiti pravila, ne da bi se pri tem uničil.

By Nicole Muller

( Kajti to je tisto strašno pri ljubezni)

Ko se vrnem BODI - takšna kot najlepša fotografija, ki počasi razliva svoje barve.

Ali boš kdaj ozdravila vse moje rane, da ne bodo imele več kaj za povedati.

Ali mi boš prihranila nekaj trenutkov, ki bodo dolgi celo življenje?

Meni se bo posrečilo priti tja, kjer ni pretesnih besed.  Kjer z enako lahkoto doživljaš noči kot jutra.

Nocoj prihajam k tebi. V tvoje sanje. Tja, kamor prihajam vsak večer. Nocoj pridem. Do vogala tvoje ulice. Nocoj prihajam.  Iskala bom tvoje oči, ki govorijo same od sebe, pripovedovala ti bom o kraju, kamor se ne morem ali pa ne znam vrniti. Sama od sebe se ne znam. Približevala se ti bom in oddaljevala se bom.

In ko me bo najbolj zeblo, res najbolj, bom poiskala tvoje srce.

Takrat bova sedeli na drugem »planetu«, pili meni najljubšo kavo, nor mix naravnega soka in dobili izredno resen obraz, ko se bova pogovarjali o obstoju vseh stvari, ki nas v življenju ustavljajo. Takrat bo govora o ljubezni. O srcih, ki čutijo, pa nikdar tega ne izgovarjajo. Ne vem, če bova kdaj zares po tem pogovoru odšli domov. Ne vem, če bova.

Misliš, da bova sploh želeli?

In vendarle, se splača poskusiti vse. To, da mene zebe do kosti ali pa da okušam planet, ki je preveč mamljiv, da bi si ga želela spustiti iz dlani.

Sanjaštvo se vedno izplača. Nima vedno »belih« spodnjic in tudi dlani niso vedno »čiste«. Tudi vsi namigi skozi katere nas življenje preizkuša, niso lahki.

Vendar..

Če bi bila nocoj tukaj, bi ti rekla, da me zdaj najbolj zebe ….

By mo2dra

http://www.youtube.com/watch?v=U16O615G6IE

SLIŠI SE NEVARNO...

Ob istem času, nekje, se je nekdo zagotovo poljubljal. Tako močno, da so zardeli vsi prisotni in odsotni. V to sem prepričana. Okus izmenjavanja. Poljubljanje me vedno spominja na stranice v knjigi. Dodajaš in vpenjaš. Dodajaš in vpenjaš. Približuješ in oddaljuješ. Počakaš in pogledaš nazaj. Stojiš in čakaš. Nagajivo opazuješ in se poslavljaš. Neznosno doživljaš trenutek ali pa se ga spominjaš.

Poljub me (te) nas (vse) vedno pripelje nazaj.

Z usti oblikuješ trenutek poljuba. Kdor pravi, da tega ne ve - potrebuje spremembo.

Ali ti veš, da potrebuješ spremembo? Kdor to sprejema ravnodušno, bo klonil pregibu lastne sence. Lahko imaš v mislih da, kdorkoli ti je to rekel, da ti pripravlja past, ker želi tvoj ukraden poljub in lahko se tudi vprašaš, zakaj zdaj in kako to, da prav zdaj in tudi to, da ti vsega tega ne potrebuješ - ZDAJ...in vendarle, tako to pač je.

Poljub se potrebuje ZDAJ.

Poljub ne izbira časa in še manj kraja. Ukraden ali pričakovan. Ker hočemo premagati zimo, se poljubljamo intenzivno poleti. Ker tako dolgo izgubljamo, se upiramo tudi, ko to ni potrebno. To še ne pomeni, da je "ednina" edina, ki jo znamo živeti ali pa smo zadovoljni, ker jo moramo prenašati. Hočemo zmagati. To ni noben hec. To je čista reala.

Bila je dolga noč. Mene tudi jutra niso streznila. Tudi, ko naredim premor, se ne počutim, streznjeno. Kako daleč je še do konca? Slišim to, skoraj tako razločno kot, pridi.

Hladne besede. Nikakor ne morem reči, da sem ekspert v tem, da si lajšam stvari. Zdi se mi, da si takrat res nisem všeč. Moja obdobja, ko si skušam marsikaj pojasniti, pa mi tudi prazen list papirja ne pomaga, da si narišem zemljevid, ki vodi do mojega prostora. Do oaze mojega slehernega mirovanja. Le zakaj ne bi mogla večkrat "samo" priti malo bližje?

Ne razumem. In na to, ne izrečem tudi besede ne. Oči bi se nežno smehljale in ostale takšne, brez pojasnjevanja. To niso pričakovanja. To je zgolj darilo, ki pride samo po sebi. In vendarle, vse stvari ne pridejo same po sebi. Ne morejo. Večkrat ne morejo skozi nasipe, ki si jih ustvarjamo. Večkrat si tako dobro zablokiramo pot, da ne znamo več nazaj. Hec je v tem, da se želimo vrniti. Vedno si želimo vrniti. Marsikdo na drugi strani, ne razume, da smo v resnici, izgubljeni. Razpršeni in tako daleč stran od pogleda.

Čas je tisti, ki nas vse zapre. Vajeni smo, da se zapremo. in tako zelo "nismo" navajeni, da se odpiramo. Tako zelo nismo navajeni, da nas nekdo "skuša" vpeti v svojo knjigo. Mi smo zgolj prazen list papirja. Čisto sveži, zmečkani, pomečkani, beli, nedokončani. Kdor si drzne "potoniti" ....med (več) plastno globino. Padanja, padanja, padanja, padanja....najde vse to tam. Na dnu.  

Ko sva tako sedeli na javnem kraju, bi moje roke vzele njene in usta bi izgovorila vse, da bi se slišalo prav. Bolečina bi se sama od sebe lahko pustila objeti. Nekdo bi plačal vozovnico v eno smer in pri tem zadrževal dih. To bi bila lahko svoboda. Svoboda vseh "večno" ujetih. Nekdo bi ves ta čas izgovarjal, da nihče ni kriv in vedno je vsem bilo jasno vse, kar meni nikoli ni bilo.

Sto metrov stran, za drugo mizo, bi se odvijal čisto drugačen prizor. Nekdo bi čakal na njo. Jo rahlo poljubil, ko bi pristopila. Oči bi govorile nežne stvari. Glasba bi bila glavni krivec, za vse spreminjajoče se občutke. Videlo bi se tudi to, da ko se nežno dotakne njenih dlani, da je varna in svobodna. Svobodno ljubljena.

Zunaj bi bila jesen. Na mizi, kjer sta sedeli, je ostal papir na katerem je pisalo:

" V mojih sanjah imam vsa okna zaprta. Oči imam široko uprte v tebe. Gledam te. Ti spiš. Nikoli namreč ni prepozno, da se počutim, kot da mi bo pljuča razneslo, nikoli ni prepozno za spanec, ko si ti poleg mene, nikoli ni prepozno tudi, če ni rešitve, nikoli ni prepozno..."

Na drugi strani papirja pa je pisalo:

" Prepozni sva za sever. Za tja sva vedno bili prepozni. Prepozni sva, da bi naju pogoltnila čustva, ki so naju uspavala. Tudi tega ne moreva zanikati, da naju, še vedno, ne uspavajo. Prepozni sva in vendar iščeva pojasnilo. Iščeva ga, ker enostavno ne verjameva, da ni prostora, kamor se ne bi mogli skriti. Kjer bi se lahko počutili varno. Nisva prepozni. Nisva. Ker še vedno verjameva.

Zato nisva...

By mo2dra

Še vedno sanjam morje,

ki nariše sonce v dlaneh

poljube na mojih ustnicah

še vedno sanjam morje

prekleto...  

Še vedno sanjam morje

tvojih toplih dlani

pusti vse

 odmike in čarovnije

hrani se moja duša

skozi zaprte oči. 

Še vedno sanjam morje

diha tvojo bližino.

By mo2dra