Danes se počutim nadnaravno. Skoraj tako kot po čisto drugačni izčrpani ljubezenski noči. Ne opazim nobene razlike razen, da mi  močno upada volja do poslednjih besed.

Definitivno potrebujem - d.o.p.u.s.t.

Če bi mislila (tuje) »misli«, bi verjetno odgovorila takole:

» Jebat ga..to sem jaz...se približujem in potem spet oddaljujem..diham le svojo sapo, zadržujem dih...Ja, imaš prav...Ne vidim vedno vse tako, kot vidiš ti ali pa večina okoli mene..Sorry, ker mi je prav vseeno, če nočem jesti iz dlani, ki bi dajale..Sorry, ker me nič ne spominja nate...Sorry, ker z mojim spominom ni ničesar narobe..To vse sem jaz...Nočem spreminjati in nočem sprejeti...Tudi nočem ugotoviti, kaj delam narobe, ker to vse so tvoje želje, tvoje sanje..Še vedno ne vem, kje sem jaz...Sorry, ker ne ljubim...To je samo še fraza...sorry, ker tudi ušesa ne dobijo več tega ritma, da bi me uspavala...Oprosti, ker NIHČE več ne razume besede NE...sorry, ker nisem kot večina, ki teče za tistim, kar ne more imeti..

Moj moto je še vedno; » Veš koliko je drugih? «..včasih je treba spominom pustiti prosto pot..včasih se je potrebno naučiti spustiti človeka na najbolj krut način..Včasih je potrebno priznati, da te/ali pa me je strah, da nobena cesta ne bo peljala naprej....ampak vedno znova, ko se ustavim,  me nekaj draži, da stisnem pesti in grem naprej...Nočem vedeti kam...samo vem, da to, kar čutim - ni ljubezen...To, kar je v meni - je slaba plat za prijateljstvo...In sorry, ker misliš, da je  potrebno človeka najprej poriniti ob zid in potem bom jaz  razumela, da ti si nekaj najboljšega kar se mi  je zgodilo...Le zakaj ME JE POTREBNO vedno "porivati" v nekaj, kar NOČEM? Le zakaj je vedno potrebno iti do mojih mej? Le zakaj je treba vedno misliti, da ima vsak neomejen limit za bedarije? Le zakaj mi vedno piše na čelu: " To mi delaj,ker jaz to "potrebujem"?

NOČEM!

Jebat ga..imenuj me, kot želiš..Preklinjaj me, kot še nikoli...Nočem NAVADE VEČ v življenju; NOČEM nekoga vzljubiti, da lahko rečem; No, saj se bom navadila«...

Jebat ga...Nočem tega....PIKA!

 ..se odpraviva tja, kjer naju ne najdejo...

Vmes (pa takšne) bedarije nastanejo...

Jesen je pred vrati. Smešno, kaj vse mi ni ostalo v spominu.

Ne spominjam se toplih napitkov...

Ne spominjam se glasov...

Ne spominjam solz...

Tudi nasmehi mi niso ostali

v spominu...

Razen ...

Strašna vprašanja,  

ki jih preoblačim,

slačim

in še vedno ostanem

pred samim vprašanjem...

Težava niso samo vprašanja.

Moji odgovori so

nerazumljivi.

Nepojmljivo zakomplicirano

modri.

Odgovori so vedno strahovi.

Jaz pa se počutim kot duh,

ki se ne spominja

ničesar.

By mo2dra

Včasih je bilo zabavno - spreminjati. Sebe ali pa njo. Včasih je bilo zabavno, če so se dlani samo prekrile. Danes je to žal premalo. Tako odločno premalo, da se tudi prebiti ne da skozi prvo plast osamljenosti. Tudi vsak odgovor ali pa vprašanje ni več dobro. Gre samo zato, da me zanimajo povsem drugačne stvari. Gre samo zato, da danes občutim stvari drugače. Je to sprememba? Je to drugače kot nekoč?

Mogoče pa samo potrebujem več počitka kot včasih. Tako je, da se mi prav nikamor ne mudi. Mogoče bi res potrebovala "očala", kot so mi svetovali.

Besede so tiste, ki mi prav nič več ne pomenijo. Ne gre več za besedno zaporedje, ki mami ali pa draži. Občutek, ta je tisti, ki ni pravi. Ob nekaterih osebah je tako grozen, da me zlomi na polovico, čeprav stoji pol metra stran od mene. Ne prenašam več takšne zlagane bližine ali pa približevanja. Kje je šele objem ali poljub...

Nasmehnem se...očitno bo potrebna revolucija. Po dežnih kapljah-)

 To je vse, kar si mislim o današnjem DEŽEVJU. To je vse, kar sem premišljevala, ko sem MORALA zjutraj v dež.

To je vse, kar si mislim.

Darling,  

si še vedno prepričana,

da si

da boš

naredila

To?

Smeh, smeh...

Vedno udari na pravo mesto.

Jaz pa mislim

da sem..

misliš da nisem

previdno

vrtela svojega

življenja v glavi?

Le kje se počutimo najbolj varne?

Darling,

ti veš?

Kje...

By mo2dra

Vse je dobro dokler ne izustimo: " Želim si"....

sobotnega kosila v Piranu-=)))...Mislite, da deluje?

(kako bi jaz zimsko idilo morja).

"Prav dobro ti gre", se zasmeje in me objame. Še vedno si tako občutljiva, če se te dotaknem po tilniku...

"Prosim, ne prekrižaj nog", se smejem nazaj.

"Le kje si bila toliko časa?"

Pozabila sem na življenje, so odmevale besede ....

Sumila sem takšen odgovor pa zato nikoli nisem nič vprašala, nadaljuje...

Si zadovoljna, ker si videla svoj rob sveta?

Bilo bi bolje, če bi se spremenila v čustveno valovanje in treskala z vrati spalnice. Misliš, da bi bilo to bolje? Misliš, da bi bilo to bolj podobno meni?

Kadili sva tišino.

"Se sploh še s kom pogovarjaš", dokler se ne osvobodiš...

Hm..

Poslala ti bom kartico, na kateri bo pisalo;

" Nikoli se nisem popolnoma zaprla pred svetom. Danes samo pazim veliko bolj na sebe, kot sem včasih..

Želim si..., izreče...

Prekrijem ji usta z dlanmi...

 Sedem let nazaj sem jo prvič videla. Vse, kar mi je ostalo v spominu..V tisti luknji, ki ji jaz pravim "ostanek videnega" je ostala tako izredno slikovita slika, ki se mi še danes prikazuje pred očmi, kot da jo vidim prvič.

Ostala je slika...način, ko je odprla vrata svojega avtomobila in šla skozi križišče...Še danes namreč hodi tako, kot da je edina na tem svetu...še danes je takšna, da se ne obrne za nobenim...Še danes ji pripisujem vse misli, ki sem jih imela takrat...

Vendar danes lahko rečem samo to, kako se MOTIJO NAŠA VIDENJA, ko se zazremo v nekoga...

Videz vara. Tako verjetno tudi moj, ko poslušam že celo življenje, da je nemogoče narediti "preskok" do mene, da se mi je nemogoče približati...Celo življenje poslušam kaj vse je nemogoče pri meni...

Skratka, ko sem jo prvič spoznala...se ugotovila samo to, da se znam prekleto motiti, ko nekoga pogledam prvič in mu dam nalepko na hrbet...To so besede, ki so šle skozi mene...

Mogoče sem samo jaz tisti bedak, ki je nehal prisluškovati svojemu srcu...ker je nehalo biti...meni se je zdel trenutek..za nekoga, ki je že dolgo ob meni...pa se ji je verjetno zdelo, da nikoli v življenju ne bom znala umiriti podivjanosti in najti mira v sebi...

Pa sem ga našla. In to je eden izmed glavnih razlogov, da sedaj živim, kot pač živim. Za mnoge izredno neverjetno..za mene precej vsakdanje...Mogoče se mi samo ne da biti več na sto krajih hkrati...Mogoče se mi samo ne da živeti, da  vse skupaj spominja na sliko  umiranja na obroke...

Ja, ta bližina, ki je "baje" v skritih besedah vedno bolj prisotna, ne spominja več na erotiko...Mogoče pa sem samo "golo erotiko" zamenjala za faking malenkosti, ki jih nikoli v življenju nisem prej videla...ker se mi je zdela beseda "malenkosti" tako trden in nepremagljiv zid...

Zdaj samo bolj opazujem...Mogoče pa samo skušam ohraniti moment v sebi, da bi mi vse bilo, kot prvič...To so stvari, ki jih vedno nesem v svoj korak..

Nisem več pustolovec samo zaljubljena v jutra, ko sem sredi "ničesar" in tonem v globok sen. Predrami me iskanje sreče -  na slepo;  ali pa nekdo, ki mojega psa imenuje, kar tako, na slepo, brez uvodnega imena, brez žalosti v očeh, izreče, da on bi se moral imenovati: " BLUE HEART"..in tako bo dobil ovratnico s tem imenom...

To vse ni naključje. Ali pač?

Katico sem celo pot zabavala z uvodno uverturo, da v prejšnem življenju je bila ona moja "nočna plesalka"..Včasih je prihajala k meni "zgoraj brez" in včasih, ko je bila najbolj drzna, pa celo "spodaj brez"..in tako mi je do jutra dokler jaz nisem bila popolnoma izčrpana od njenega plesanja, ušla samo zato, da lahko spoznavam ljudi, ki še vedno tako dobro plešejo, da mi zadovoljno snedejo nasmeh iz ust..

Katica ob poslušaju moje polne domišljje vedno samo reče, od kje mi takšne domišljijske slike...

Verjetno od "pretirane vožnje" z..

Potem lovim tisti trenutek, ki je skoraj neulovljiv..trenutek v katerega se potopim in nikomur ne izdam svojih misli..

Trenutek, ko se mi je vredno približati ...takrat dovolim potop v stvari, ki so mi svete...Stvari, ki še vedno imajo svoj smisel..

..in se zazrem za puščavskimi zakladi neba...

Kako se znajo nekatere ženske približati. Ustvariti dotik brez, da napelje osebni stik. Ob takšnih ženskah se vedno počutim kot tri letni otrok, ki ga moraš za vsako stvar prijeti za roko...ali pa samo uživam, ko jo opazujem, kako nesramno kroži po gladini...potem izvaja vse te poglede od tal do neba...in vsi ti rahli "(ne) škodljivi dotiki, ki v bistvu ostanejo.

Ko ženske znajo zapeljevati..čas stoji. Edina magija, ki šteje, če znaš narediti vso to vzdušje na kavi, -  oblečena klasično obarvana komunikacija...

Pustimo tiste "živalske" izbruhe, ko jo samo pogledaš - pa jo slečeš...Ko ji rečeš direktno, brez zadržkov...greva, ljubica...samo greva...To so tiste fatalne ženske, ko nimaš tudi časa ne razmišljati in kava je res zadnja varianta, ki ti pade iz glave direkt v usta.

So pa tudi takšne, ki se jim že za mizo ne moreš upreti...potem odpre usta in potem si rečem: " Je že uredu"...in takrat dodam, če bi bila moški (mi tudi "vstal" več ne bi)....

Vedno dodam, da je vprašanje KAJ IŠČEŠ...Fatalno ali animal love-)...

Se vidi, da se ZADNJE ČASE preveč pogovarjamo samo o še o "seksu na vse možne načine"...To so misli, ki imajo vidne rezultate.

Točno veš, ko gledaš žensko, ki uživa "polni paket"..Veš...ko jo pogledaš v oči...in vse, kar vidiš je zrcalna slika...in gluhost. Takrat so ženske  imune na probleme in na ustih takšen nasmeh...O mati, tega pa enostavno ne moreš spregledati.

Zdaj pa se resno vprašam: " Le kako ne veš, ko ženske varajo?"

Ko ženske zapeljujejo...brez besed...

Hočem nočem

slišati

tvojih besed.

Po kolenih

za teboj

pred teboj

izginjam.

Kot luč.

Kot drevo.

Pod zvezdami.

Brez mene.

Skupaj.

Reci mi

tako kot ti znaš

za mene

v meni

vedno narazen;

Če še vedno znava

do tja,

kjer vse se konča?

Še vedno znava

po goli koži

pustiti odtise

sledi?

Znaš prepustiti čas nekomu drugemu?

Jaz bi

za nekaj časa

obmolknila.

Selila bi dušo

po neznanih krajih

kradla tvoje besede

iz ust.

Prispela do konca tvoje ulice.

By mo2dra

Ženske govorijo svoj jezik

je rekla

kar tako

v navalu

spomina

in čudeža,

ki se ne more

zgoditi

vsak dan.

Kaj je to čudež?

Če ti pospešiš svoj korak

spreminjaš svoje besede

z vetrom ali brez njega

potem

razkriješ skrivnost

lastnih besed.

Tega se ne da opisati.

Tebe človek

nikoli ne sme spoznati.

.

Zaradi jutranjega smeha?

Ne! 

Žal jim bo lastnih sanj,

ker nikoli ne poveš

kje so tvoje oaze

sleherne tišine.

In tako te vsako jutro iščejo.

Dokler ni iskanja konec.

Takrat si želiš,

da se nikoli ne bi vprašal;

Kdo si ti?

Na drugi strani ekrana

na drugi strani besed.

Kdo si ti?

By mo2dra