Morje bi te

od začetka pa do samega konca

to morje (bi te)

vzemalo

z vsemi barvami in brez njih

dokler ne bi

znižala svojega glasu

naokrog in od znotraj

in bi te

(še vedno) to morje

z vsemi besedami

ki so ostale

 to morje  bi čakalo

(na tvoje)

ne (nehaj) še...

By mo2dra

http://www.youtube.com/watch?v=BBqyFe-bp8Q&feature=related

Če zaprem oči

objemam

zimo

polletje

svoje telo

njeno telo

če zaprem oči

sem daleč od površja

če zaprem oči 

se bojim

da jih nikdar

več

ne odprem.

By mo2dra

Nič iznenada nič z vetrom postlanega, nič toplega, nič jasnega, nič razumljivega, nič celovitega 

JEBEŠ VSE TO 

Pridejo leta, ko izrekaš samo to ...

TAKO PAČ JE 

Vem. Nobenemu na tem svetu ni VŠEČ, ko jaz to izrečem. Nobenemu  

In novost; jebeš… si pač sam v tej gomili. Tako vse to pač je.  

Moje besede, moj svet, moj veter, moja omara, moje sanje,moje besede,  moje vse in nič  torej -  Jebeš tako to je. v nedeljo.   So faking what, če  pridejo leta, ko je vse viharno, ničemer podobno, nič v skladu z naravo, nič v skladu z rokami, nič v skladu s telesom 

Jebeš tako to pač je.

A verjameš?

Na živce mi gre (na kurac bolje), ko vsi izrekajo - razumem te..veš da te - jebeš vse to - ne, ne, ne, ne, me ne...A ne bi bilo bolje, če bi si RES izrekali, da se NE RAZUMEMO, kot pa to omiljeno verzijo; ja, te..in potem se počutim JAZ, kot da sem stara pet let in da me nekdo poboža po laseh in mi govori, saj BO, saj BO, vse ŠE dobro. Pa Fak, daj tisti tvoj "še" imej za sebe. Ne ga meni polagat v usta. Ne me tolažit, ne mi nič od tega delat...

pa jebeš vse to, jebeš..ne razumeš me NE....imaš prav..

Ni ti treba..Ni. pika.

By mo2dra

http://www.youtube.com/watch?v=GRSZpV6WIuU&feature=fvst

Ne vemo. Ne razumemo.

V glavi nikoli ni to nič drugega kot mrmranje, glasba, nerazložljivo lomljenje svetlobe, spomin na staro pomenkovanje mrtvih, prah njihovih glasov ali še neslišno petje tistih, ki bodo prišli za nami. Sivo je domovanje sedanjosti. Njegovo srce trohni od vlažne slame. Njegove roke razpadajo, pepel se ohlaja. Temu malo, kar nam je ostalo, manjka zanosa. Lepota izgublja svoj stari sijaj. Jesenski večeri se končujejo z deževjem. Stisnjeni smo drug k drugemu, molčimo, negibni sedimo ob stenski uri v kuhinji z belimi ploščicami, bežno zremo v okno in nič nam ni jasno. V notranjosti smo goli, morda že hladni, od znotraj pomodreli od skrbi in zagrenjenosti. Poželenje v nas je le še bela lisa, brez zgodb ali misli, stran , ki jo še oklevamo obrniti, kot bi naenkrat pustili pasti svoje lastno telo pred svoje noge, kot bi se vdali v to, da nismo več ista oseba kot nekoč. Komaj bi našli dovolj moči, da nekaj časa preživimo tako, dva koraka stran od sebe, bedeč še vedno nad lastnimi ostanki, varuhi in preživeli po lastni smrti, vendar tokrat prepričani, da je treba po tej poti.

Gledajo modrino, vendar tega ne bodo znali nikoli izreči.

By Jean-Michel Maulpoix

 http://www.youtube.com/watch?v=mCgzY8QL7Fc

(Song From A Secret Garden)

http://www.youtube.com/watch?v=wasYNNfnfVE

Ali upam? Eno. In samo v majhnih količinah. V ponavljajočih oblikah. Od začetka in do konca. Ali si jo upam?

Eno. To pesem. Danes. Jo? Sklepam, da me bo zasledovala cel dan. Takšna je, ta pesem namreč.

Od daleč, mi prinese nekaj blizu na dlan.

Ne traja dolgo. Naslonim glavo, odprem lupine in pesem najde mojo najšibkejšo točko.

Kaj delajo pesmi ..kaj delajo...

Brezumno ližem grenko in se opazujem. Golota je vedno v očeh. Ta ne prizanese. Ta toplota in zvok, ki te ponese v prostor, kjer se ljubiš, v drugem jeziku, tako silovito in neizogibno. V to pesem lahko prideš z vsemi nasprotujočimi čustvi in še vedno, te ubije tisto, kar je osnova in teče..

jezik silovitih rek, na skrivaj in z vsemi izdihi se mi razprši nežni zvok skozi ušesa...kot bi napolnila dve torbi izbrisanih okusov, vseh možnih besed, obrnila telo za 360 stopinj in se potopila v preizkušena čutila.

ta pesem...ta pesem...

(dajte mi kamilični čaj in takoj zatem še ščepec lipovega in potem do breze, stiskajoč telo, ki se je danes ločilo od svoje duše...)

ko imate enkrat grenko - potem hočete SLADKO (normališ za ta okoliš:)

in jaz si dam, res, privoščim SI, v nenormalnih količinah tudi

TO

TO

TO

TO

http://www.youtube.com/watch?v=hHhTLAdwp5A

(moja soseda pa z balkona vpije na moj balkon: " Hej soseda, daj DRUGI KOMAD..ŠE, ŠE, ŠE.. - luda ulica vam rečem:)

By mo2dra

Srce prenese mnogo več, kot bomo lahko kdaj koli okušali ali pa izkusili.

Srce je gusarski ljubimec. Bolečina pikantno iskanje. Ves ta hrup, ki ne počiva tudi (ob normalnih dozah) tudi, če se še toliko  zares trudiš in vse te baterije, ki te polnijo medtem, ko  piješ čas in zreš v navdih nasproti, ves ta hrup, se pojavi ravno takrat, ko zajemaš k sebi čisto deviško.

Spomin, spominjajočega se ubijalskega nemira, hiti k nečemu, kar je že davno, neotipljivo, nekaj, za kar je bilo zapravljenih preveč simbolnih noči. To veš. To veš. In še vedno, se ogrožaš. Bolj kot je tesno, več spominskih celic prihaja.

Priznaj, v najbolj smrtonosnih nočeh, pazljivo in vendarle si želiš, upad. Kar te hrani, naj te ubije. Kar te obožuje, naj ne uniči vse okuse, spominjajočega se spomina.

Kaj vse potrebuješ za vzlet? Kaj vse potrebuješ za padec? Zdaj veš, ni samo okus tisti, ki te hrani. Ni samo prah tisti, ki je ostal. Ni samo postelja tista, ki diši. Ta okus, vmes, ta polet, vsepovsod. 

Zakaj grenko hrani dlje kot pa sladko? Zakaj nam sladko, takoj ne pride v kri in nas pripravi za kopanje v (ne) smrtnih dozah? Zakaj so divje ptice vedno nezamenljive? In vendarle, so. Samo zato, ker vsak je drugačen. Vsak.

Ko zdraviš svoj "pravi trenutek", vključi slušalke, odpri srce in se predaj čudovitemu ljubljenju, ki ti leze po telesu. Ni preprosto in vendar je prijetno. Na začetku je vse, kar potrebuješ ampak res vse,ko si samo drobtinica tistega, kar si bil nekoč, ves posušen in tako (ne) svež, takrat potrebuješ, zlato sredino varnega srca. Samo, da ne občutiš nevarnosti v (različnih) dozah. Poznaš? Poznaš? Nevarnost pomeni bežanje. In če pustiš, da se te nekdo dotika, nevarno, potem slediš vsem junakom, ki so bili tvoji najboljši prijatelji (znotraj tebe).

Poskusi zmerno. Čeprav čutiš ravno nasprotno. Daj sanje in potem dopusti spominu, da ne bo tudi (ne) posumil, da si odprla staro omaro in odprla nov zvezek. Moraš slediti svojim namigom in izgovoriti vse, kar je prepovedano. Tisto, kar si si ti sama prepovedala. Vzemi vse, kar lahko obvladaš. To naredi na začetku. In ko se boš (na smrt) verjetno borila (nekaj dni krat toliko) se vračala in odhajala, omamljena in poražena, takrat potegni na plan svojo železno voljo in hudičev nasmeh. Posledice bodo omahnile v pozabo, spomin bo osiromašen in tako boš dobila prvi temelj.

In ko se ne boš mogla več zbrati, ko ne boš zaupala, še čudnemu pogledu in občutku, ko vse to ne boš, ko se ti bo vsaka ideja zdela preslaba ali pa bo premalo elementov vključujočih, takrat ostani budna vso noč. In hvaležno daj noči, še tisto malo preostalega jutra.

Potem se vrni. In nikoli ne pozabi, bežanja so tako nenasitna in (ne) učinkovita. Namesto da skušaš obdržati lupine, ki so ostale, misleč, da bodo tudi te nekoč izginile, namesto da sploh razmišljaš o vsem tem, poskusi vse, kar v danem trenutku nosi v nosnice čisto drugačen vonj. In potem (samo to) čakaj na eksplozijo, ki te potegne, ki te napolni, ki ji boš znala izreči, božansko in če boš imela, svobodo še na dlani potem zaupaj.

V katero koli smer boš pogledala - izbrala te je želja. Če si sledila potem dovoli ta okus in se namakaj v njem, daj se, dokler te ne zmehča.

Tako si nikoli ne boš (več) včasih tudi ne (manj) želela in razmišljala, da bi (bežala) ampak boš raje (ob zmernem ognju) ostala dlje, kot si kdajkoli sploh nameravala.

Spominu daj prosto pot (vedno) in nekoč za vogalom (ali pa pred njim) ugotoviš, da se je prav njemu posrečilo, da si, na rahlo, brez besed, vedno -  zadržala v sebi strast življenja, ki je (kljub vsemu) preveč radovedno, da bi zožilo tvoje notranje hrepenenje.

Ni lahko lizati lastnih ran. Morda pa je čas, da ti nekdo posveti (deset plus še toliko krat) svojega časa, v najbolj zanimivih kombinacijah, brez (pretirane) soli in vzame tisto, kar je ostalo.

Ko smo bili otroci, smo imeli piratsko srce in svojo najljubšo igro ( "Kdo zemljo krade mi"..)... Ne verjamem, da je ostal samo občutek mraza v srcu in da nikoli nismo nehali ohranjati spomine, ki so domotožno iskali novo življenje. Ne verjamem, da smo kdaj koli nehali zdraviti ranjene spomine, ne verjamem, da smo nehali raziskovati lastna izgnanstva, tista, zaradi katerih smo se nekoč, vrnili domov.  (" izbrana zemlja"..). Ne verjamem, da smo obupali, bili smo in še vedno smo, strastno vdani (vedno)  jutru, ki sledi.

By mo2dra

http://www.youtube.com/watch?v=WYAeGh8UnrU

Vprašaj me, kdaj so usta hranila in obstajala?

Vprašaj me (za) osemsto let nazaj, kdaj so se mi stvari zdele neobičajne?

Nosi razlike na vidnem mestu. Točka previdnosti

Imej trdo vero, ki se razlikuje. Neljub ovinek nevarnosti.

Neobičajno in vendarle ( me še) me še me še niso poskusile resnična nagibala brez primerov in izgub. Me še niso. Oaze najdb. Oaze...

Težko zadovoljiti ...nevarnosti, ki so skrite, v dobri lastnosti, nepričakovanega.

Če te ne kličem..te skušam zadržati. Če te imam..v majhnih količinah, ob nepravem času, v čudnih alternativah, starejšo kot en dan, mlajšo kot edino in zato zanesljivo, te obnavljam dokler se ne izčrpam, uspešno, potem potonem pod težo rok in nog. Kaznovati užitek z dotikom..še predno..še predno..mi pobegne.

Zrem utripajoče luči..okusi v izobilju..še znaš pojesti mango ter iskati rešitev v okusu, ki te (ne) pa bi te, vsak dan prehranjeval.

Navade...prefinjene v globokem vdihu. Me je zanimala...gola v opazovanju zajela zrak, senzualno, vredno vsega drgeta v kosteh..neverjetno...koliko življenjskih izkušenj..za neizkušene prvinske malenkosti.

Preskočila...kapljica znoja..zaradi neustavljive želje. Naraščajo oči, kdo je prevzel ples počasnih ritmov...nisem štela..želja ali pa prestrašene oči.

V novem okolju..sumljiva...naglo življenje je samo še podoba slabega stimulansa.

Premoči zaupam bolj kot postelji..ne zanima me ženska...samo še trenutek. Če rečem, da prav trenutek potem ga bom (oh vedno) želela preizkušati. Najokusnejši čas bom...izgubljala.

Mislim..zaprtih oči. Božanje in poljubi. Nikoli ne bi želeli pobegniti, če bi nas (recimo) kaznovali, da bi imeli takšen vsakdanjik. Lahko bi bili obsojeni..česarkoli že...ne bi se vrnili. Mi ne. Pa vi?

Zato se pa selimo. Da bi se nekoč vrnili. Če pa bi vse to bilo (obratno) bi se mučili ter imeli (vedno) najljubšo glasbo v ušesih. Ne? Poiskali bi si jo. Glasbo od daleč. Za hrup, ki se ne bi (polegel). Za hrup, ki bi nas suženjsko vonjal.

Neustavljivo (dobro) bi bilo lizati polovico njenih in mojih besed.

Neverjetno. Glasba je razbijala. Zaradi srca. Kako lepo diši apetit iz rumene kože.

Zadušljivo. Če ni erotično potem je pa fukiš. Če pa ni skrajno, pa nočem. Ne me zbuditi. Odnašajo me navade. Predstavljam si,kaj bi počela, če bi se otipljivo in toplo morala (težko bi mi bilo) približati njeni topli sapi, ki jo je prinesla seboj in gledala v sramežljivo luno.

Diskretno končujem.

By mo2dra

 Lalida

Leživa, golo je najino telo,

polno prask poželenja, ki cvetijo sladko rdeče,

spiva neke napol budne sanje v objemu parafina.

Praskaj me, grizem tvoje telo.

Ne maraš poljubljanja, ne morem vate.

V trenutku sva gola, lačna groze.

Zasadim se vate skozi nenavadno srce.

Skeli sled tvojih malih sklepov,

v ozki izbi skladava najine kote,

zunaj je jugo, diši na dež,

srake cefrajo puhaste travnike pomladi.

Klecnejo včasih besede,

razcefrane od strasti, votle so in sprane.

Težko se lomiš pod težo nežnosti.

Samo zapolnil bi ti trenutek,

te zagrabil za prepovedano meso.

Ne čutiva, dokler se ne poškodujeva

tisto malo človeka, ki ga še zdrživa v sebi.

Skupaj tkeva meso, posejano z ugrizi,

spominja na nebo, polno modrih zvezd.

V nekem zamišljenem svetu, ki ni naključen,

lahko zasekava meje, lahko se spoznava,

zanetiva pritajeno ugodje, grobo, brezsramno.

Pljuneva v obraz, ki sva ga posejala.

Grabiva ostružke linij mehkobe,

vsa trda potiho hlepiva po nadaljevanju,

nihče ne zine in oba veva.

Ne utihneva, dokler ne požgeva krikov,

slanih reliefov potuhe nasilja.

Vlažna, spolzka, ob naju se lomijo celine.

Zgrabim te za vrat, da ti zrahljam tilnik.

Prisesaš svoje ustnice, ki ne marajo poljubov.

Edini prostor med nama je dolžina celjenja ran.

Zrahljana sva na samem, preživela potnika naslade.

Naslednjič se najdeva spet tu,

na površini tistega, čemur pravimo telo.

By Tomislav Vrečar

 ( Kurc pesmi)

Bo treba preživet, če boš želela tako živet.

slišim in mižim (takrat vedno globoko diham meglen zrak).

Še vedno se (preveč) samurajsko odzovem na

nikoli (definirane napade) beseda je izgovorila besedo.

One so sejale in one so žejale plimo morja. One.

A ti svojega predpražnik-a ne bi, večkrat ali pa (pogosto)..ne bi?

Vem. Ne razumem vseh besed. Motijo me toni, ki jih slišim.

Preslišiš jih.. (ne vem zakaj ).

Nikjer te ni. Izginjaš. Si tu?

Sem točno tam, kjer si vedno želim biti.

Sladko ali slano. Je to vlažno?

Zapiraš vrata mečeš ključe stran.

Ni res (dolgo preoblačim posteljo). To je.

Ironija te dolgo ne bo zapustila. Ta bo zadnja. Zagotovo.

Prijetno je s teboj (na daljavo). Še kar in manj ubijajoče.

Pogrešaš ...(nenasitno) ?

Pa daj -  od tega se jutra naveličajo življenja.

Pa daj -  začni zjutraj in končaj v jutru.

Še vedno si..(ne vem kaj si) ...prihajaš in odhajaš.

A ti me vidiš in potem me ne vidiš? Me slišiš in me ne slišiš?

Nikoli se tebe (ne nauči) dovolj pametno. Nikoli. Slišim (vidim) to.

Vem. Ljubezni so. Vznemirljiva stvar. Ti misliš tako - zdaj ali (od kar si)  ljubljena forever?

Ti si..najbolj zajebano bitje. Od jutra do zore.

Kaj piješ?

Slišiš to pesem v ozadju; ostala si uvijek ista.

Jaz sem (nekaj za razumet takoj). Toliko o željah.

Še vedno čutim...(spiš?)

Ne.. (brez pik in solz).

Meni je usojena

harmonija učenja počasi.

Kje sva?

Nikjer. Hvala bogu.

By mo2dra

Nocoj te ne bom iskala.

kar pogosto naredim.

Nocoj se bom z užitkom sprehodila

skozi obdobja

vmesnih tišin in mene

ali pa tega

 ko se komaj zavedaš

šepeta v mislih

 telesa nasproti

dolge ulice

oči ki jih ne bi smel

pa kljub temu jih

piješ.

Čeprav je to več kot  ponavadi

manj kot pravzaprav boš kdaj vedel sam

in potem se vprašaš

ponoči (kdaj pa drugače)

zakaj večkrat ne iščeš

zatopljen obraz v sebi

tisti, ki mu lahko

kadarkoli in kjerkoli

prebereš

vse tisto kar tvoje oči vidijo

 ko ne gledajo.

By mo2dra

Danes...oh da...danes se čisto prepuščam sledeči glasbi. Kako gresta onadva skupaj - pojma nimam in me tudi ne zanima. Mixata se močno med seboj in ustvarjata čudne emocije v meni.

Vmes je potrebno, da besede plešejo in se krešejo med (menoj) in med (kdo to ve? ). Verjetno je potrebno slediti deželi, kjer še nisi bil - v mojem primeru, potrebno se je vrniti (kam že)...jebi ga, nekam se je potrebno vrniti. Imate kdaj takšen občutek? Oh da večkrat - slišim in preslišim (prevečkrat).

Torej - today za okuse.

(stavki celotne zbirke - nikakor ne - ena pesem:).

bil sem tisti, verjetno sem tisti, ki si želel plavati pod soncem in napisati ljubezensko pesem na njegove ustnice...

nisem bil kot ti, Lorenzo Valla, ki si v nekem času tako bližnjem in tako daljnjem (v mestih, v katerih je sijala radost in divjala vojna) do kraja izpil radost branja.

Nekdo bo (celo) opazil tvoje velike plave oči in pomislil, pravi nomad.

razmišljajte, kaj bi počeli naslednji dan..

Meni je bilo vedno nerazumljivo. A zdajle mi prihaja na misel ključ do takega početja.

Nekdo je naju napotil tja, da bi razumna in sama spreminjala željo v medsebojno žejo, in v strasti zavrnila prazne besede...

Odpelji me, odvleci me s seboj...

In ko se ozreš, že na vogalu, se vrneš, se mi nasmehneš (dobro veš, da sem te videl), srečen, izzivalen...

zakaj nisva, ti in jaz, tista, ki bi morala biti?

Umrl bi, verjemite mi, počasi bi umiral,če bi dosegel tisti jug, tvoje velike oči...

Kako sem sanjal tvoje ime, ko je zaradi zime zmrzovalo črnilo v Parizu...

a tvoje ustnice dihajo in ko sine zora, medtem ko se te dotikam...

Oguljena morala literature:

vrtnice, ugrizi, lasje in lilije...

By Luis Antonio de Villena

http://www.youtube.com/watch?v=gmXAO8mY9ZI&feature=related

V tebi vse diha popolno ravnovesje.

Svet obsiješ s pogledom, če se smeješ,

in ko se giblješ, vabi ljubezen s čistim lokom...

In prav zato, ker je toliko lepote,

lahko s svojim sijem odvzameš solze očem.

Zlati tujec, ki med mrtvimi in meglo

hodi po obzidju kot skrivnostni angel.

 Počasi se bom potopil v jug, kot zgodba,

ki se izteče v drugo zgodbo, vsakič niže,

globje, med glino in pepelnato siv biser...

Tedaj ko telo umira zaradi telesne strasti

in se duša pogreza v čisto sonce, in ostanejo samo

voda pod kupolo, vonj po semenu in aprilski zobje...

 Rad bi ti dal svoj naslov, za vsak primer, če se

vrneš, in slutim, da se bo to gotovo zgodilo.

Moj šotor je (saj veš) znotraj tržnice,

blizu sten Velike Mošeje,

ki se imenuje Az-Zituna, prodajam in pripravljam

parfume; kristalna vrtnica, bencol, ambra...

Ponoči, doma, pijemo turško kavo

in se zberemo. Kdaj drugič,

potem, beremo pesmi ali kadimo kifi.

In, še to, ko se vrneš,

če mi hočeš podariti kaj posebnega, ne išči

preveč.

Za glasbo in slaščice

poskrbim jaz.

A z drugim naj postreže noč.

Nekoč ( bil sem prepričan) sva se nameravala srečati

iz oči v oči. Zakaj tisto samotno noč sem jokal,

ko sem se spomnil tvoje podobe. Ker se mi zdi

ob tebi življenje varno, in ljubezni, ki mi jo daješ

- kot nekaj najbolj resničnega - se nikdar ne da

prehvaliti. Res je tudi, da bi te včasih

rad za vedno izgubil, ali te, vsaj, imel za dobro

in daljno. A ti veš, kako te potrebujem

in da sanjam, da sva skupaj, kot nenavadni ptici

v razkošnih salonih. Bila so (se spominjam) skupna potovanja,

ponesrečena, in včasih prijetna, kot nekdanja ljubezen.

Ne vem, kako naj te imenujem. In če ljubim oblike, lepoto,

je to verjetno zato, ker mi ti preprečuješ vsako drugo strast.

Ti si temelj, humus zemlje, izvirna domovina, ki presega

tvoje roke, vroče močvirje, brezno občutljive snovi. In zato

bi kljub temu rad tvoje oči za vedno, tisti tako razločni zven

tvojega glasu, imena, ki mi jih omenjaš, ko tvoja žeja

blede, in tvojo neizmerno nežnost, tvojo ljubkost, silno kot

ogenj, tedaj ko otipavam tvoje nohte in lase, in te prepoznam:

Čudovito bitje, pravzaprav čigar roke me objemajo

in skrbijo zame.

By Luis Antonio de Villena

Prvo leto se izgubljaš, za vse in dobro proti vsem. Drugo leto testiraš lastno navdušenje nad temperaturo, ki jo čutiš. Tretje leto se tipaš po celem telesu, če se vedno enako goriš. Četrto leto brskaš po spominu. Peto leto sabotiraš in se še vedno voziš domov. Šesto leto si nag, premražen vendar živ. Sedmo leto leto si prisežeš, da se ti ne bo zmešalo.

Osmo leto se vzameš ponovno v roke. Deveto leto popustiš in samo si. Deseto leto je značilno, da se sesedaš samo na tistih mestih, kjer te nihče več ne pozna.

Enajsto leto ugotoviš, da je kljub vseemu nekaj kristalnega v tebi. Dvanajsto leto opaziš mnogo več nepravilnosti kot pa vodoravnih črt.

Trinajsto leto. Prebiješ se. In si zopet tam, z neko pomočjo, predolgo sam sebi izgubljen problem, se priporočam in se od (naročaš), vsekakor se v tem letu ne zdiš ( več) tako osamljen primer.

Štirinajsto leto se odseliš. Tako daleč, da razviješ neverjeten občutek za vse tisto, kar je izgubljeno. Potem ugotoviš, da imaš v omari, pižamo in zemljevid. Glas se ti ne lomi več, glava se ne zakotali pod posteljo, nihče te ne sprašuje, kaj bo jutri in kaj je bilo včeraj. še vedno (14) leto - definitivno preveč misliš in se umivaš z mrzlo vodo. Ne pomaga ne kava in tudi ne, da bi videl tisto izrazito posebnost, v katero so se naselili zadržani poljubi.  

Potem se zbudiš. Po tretjem letu divje mahaš z rokami in nogami. Narediš premirje sam s seboj (v sebi). Spakiraš kovček, pozabiš na vse sobotne popoldneve in skušaš preživeti ENO samo noč, eno samo noč, eno samo noč, eno samo noč, eno samo zajebano noč, skušaš preživeti in se ljubiti.

In to narediš.

Nihče ne ve, da se ljubiš. Nihče ne ve.

Veš ti.

Ne, ker si drugačen kot si bil prej. Ne.

Ne, ker si boljši zaradi sprememb ali vseh odrgnin, ki so ostale.

Ne, zaradi ran, ki se bodo ali pa se ne bodo, zacelile.

Ne.

Samo veš. Ljubil si se. Tako drugače in enostavno.

In to z njo.

Samo za trenutek. Samo za hip.

Ljubiti se za trenutek dlje.

z njo.

By mo2dra

http://www.youtube.com/watch?v=E6fxCASTges