Odločil sem se lotiti te teme bolj provokativno.Za osnovo sem vzel renesančnega umetnika Michelangela,ki je narisal te prizore na freskah v sikstinski kapeli (1508- 1512)

Zgodba naj bi se odvijala po naslednjem scenariju.

Marca 1505 je papež Julij II. poklical Michelangela v Rim in ga prepričal, naj naslika nekaj slik na strop siksGospodovih.tinske kapele. Michelangelo se je najprej pritoževal, da je kipar in ne slikar, nato pa je razširil prvotni osnutek in predlagal, da bi prekril 520 m/2 površine.Leta 1508 se je lotil dela, sam, brez pomočnikov in garal štiri leta.Leta 1512 je na velikem shodu dostojanstvenikov razkril svoje delo. Vsi so bili prevzeti.Strop sikstinske kapele so priznali za najmogočnejše delo posameznika v zgodovini zahodne umetnosti in njegovi sodobniki so ga imenovali božanski.

Prizori iz stare zaveze na stropu sikstinske kapele so razvrščeni v tri skupine po 3 slike, ki predstavljajo:

1.stvarjenje vesolja

Vse svetovne religije se soglašajo z nekaterimi zlatimi pravili izmed katerih je univezalna vera v stvarnika.
Naj bo moški, ženska, jajce, duh, svetloba, energija,… Vsi verjamejo, da Vesolje ni nastalo naključno, ampak da je to najbolj jasen Božji akt, ki obstaja (seveda so razne religije in sekte, ki mislijo drugače, ampak govorimo o veliki večini)
Ljudje vseh narodnosti, iz vseh krajev sveta in iz vseh časov so trdno prepričani in to že 10000 let, vse do današnje sodobne družbe, ki ji kraljuje Znanost.

Zdaj, da ne gremo v teološko debato o obstoju Boga, se skoncentrirajmo na nekaj, z čimer ga zelo pogosto povezujemo: Začetek in konec.

Vse do Velikega poka imamo dobro predstavo, kako se je naše Vesolje razvijalo in kako deluje. Ampak znanost nam ne more pomagati onstran Velikega Poka, prav tako ne pri mejah Vesolja kot na kvantnem nivoju, ko iščemi tisti primarni, najmanjši delec, ki gradi naše vesolje.
Tukaj so potrebne teorije in ugibanja. Nekdo bi lahko rekel, da so Religije tudi teorije in nagibanja. In če že moramo ugibat o nečemer, kamore znanost ne more dopreti, zakaj se ne bi pomagali z spoznanji, ki so jih religije nabrale v svojih desettisočletni zgodovini.

Veliki pok. Trenutek stvarstva. Kaj je bilo pred njim?

Razmislite in debatirajte.

2.stvarjenje in padec Adama in Eve

Gnostični Kristjani, ki so avtorji spisov Nag Hammadi, niso pojmovali Geneze kot zgodovine z moralo, temveč kot mit s pomenom. Za njih Adam in Eva ne pomenita historičnih osebnosti ampak predstavljata dva polarna psihična principa, ki sta lastna vsakemu človeku. Adam je dramatična upodobitev psyche oz. duše, Eva predstavlja pnevmo oz. duh. Duša je gnostikom pomenila utelešenje emocionalnih in kognitivnih funkcij osebnosti, medtem ko duh predstavlja človekovo kapaciteto in moč za duševno zavest. Prvi je manjši jaz, drugi ima transcendentno funkcijo, oz. višji jaz. Očitno je torej Eva po svoji naravi superiorna Adamu in ne inferiorna, kot to razume ortodoksija. (»Ali sta Adam in Eva imela popek?«)

Razmislite in debatirajte.

3.zgodba o Noetu

 Ko je imel Noe šeststo let svojega življenja, v drugem mesecu, sedemnajsti dan meseca, prav ta dan se razkoljejo vsi studenci brezna velikega in zatvornice neba se odpro. In lil je dež na zemljo štirideset dni in štirideset noči. Prav tisti dan je šel Noe in Sem in Ham in Jafet, sinovi Noetovi, in žena Noetova in tri žene sinov njegovih z njimi v ladjo, oni in vsaktera zver po plemenu svojem in vsaktera živina po plemenu svojem in vsaktera laznina, ki se giblje na zemIji, po vrsti svoji, in vsaktera letavina po plemenu svojem, vsi ptiči katerekoli peroti. In prišli so k Noetu v ladjo po dvoje iz vsega mesa, v katerem je bil dih življenja. In kar jih je šlo noter, šla sta samec in samica iz vsega mesa, kakor mu je bil zapovedal Bog; in Gospod je zaprl za njim.

In bil je potop štirideset dni po zemlji, in narasle so vode, da so vzdignile ladjo, in vzdigovala se je od zemlje. In vode so kipele ter silno rasle nad zemljo, in ladja je plavala po površju voda. In kipele so vode presilno nad zemljo in pokrile so vse gore visoke, ki so pod vsem nebom. Petnajst komolcev kvišku so skipele vode, in gore so bile pokrite. Poginilo je torej vse meso, ki se je gibalo na zemlji, kar je bilo ptic in živali in zveri in vse laznine, ki je lazila po zemlji, in vsak človek: vse, kar je imelo v nosnicah dih duha življenja, vse, kar je bilo na suhem, je pomrlo. In pokončal je sleherno živo bitje, ki je bilo na površju zemlje: ljudi in živali, laznino in ptice neba, in pokončani so bili z zemlje; in pri življenju je ostal samo Noe in kar je bilo ž njim v ladji. Kipele pa so vode nad zemljo sto petdeset dni.

Spomni pa se Bog Noeta in vseh zveri in vseh živali, ki so bile z njim v ladji, in pošlje Bog veter nad zemljo, in vode upadejo; in zapro se brezna studenci in zatvornice neba, in ustavi se dež z neba. In vode se neprenehoma vračajo s površja zemlje in se manjšajo, odkar je minilo stoinpetdeset dni. In ladja je obstala sedmi mesec, sedemnajsti dan meseca, na gorovju Araratskem. In vode so vedno bolj upadale do desetega meseca: deseti mesec, prvi dan meseca se pokažejo vrhovi gora.

Poučna in aktualna zgodba za današnji čas