Odgovora na moje včerajšnje vprašanje ni bilo. Kaj je "kajlimino(u)ge"? Gre za odsek v Renetovem breznu na Kaninskem pogorju. Tile naši jamarji imajo res "pametne" ideje za poimenovanje rovov v jamah oz. breznih. Še nekaj "cvetk" iz kaninskih brezen: Kaj dela Nada, Pralnica, Prekleti skavti, Fičo, Rolling Stones, Don`t worry, be happy ...

No zdaj pa k tokratni sredini popotniški uganki. Mislim, da bo najtežja doslej. Ko me kdo vpraša, kje vse sem že potoval in mu omenim tudi državo kjer je nastala spodnja fotka, je vsak kar nekoliko presenečen, pa čeprav to mesto sploh ni daleč stran. V katerem mestu je predsedniška palača, "bela hiša" kot jo tudi imenujejo, na spodnji sliki? Veste? Ne veste? Vsaj ugibajte!

MATEj

Prejšnji teden sem "skril" Ottawo, pred 14. dnevi pa Innsbruck. Tokrat se "skriva" zelo znano mesto, a za cerkvijo, ki je med najmanj znanimi znamenitostmi tega mesta, pravzaprav te cerkve še pred nekaj leti ni obiskal skorajda nobenen turist. Za katero cerkev torej gre oz. v katerem mestu stoji?

MATEj

Trenutno jem le juhe, čokolino in podobne redke, tekoče jedi (zaradi operacije mandeljev). Potem pa v članku o Ottawi in Niagarskih omenjam KEG in Hard Rock Cafe ... se mi kar meša od dobrot?! Kaj je značilno za kanadsko kuhinjo oz. za ameriško? Najbolj preprost odgovor: imajo vse! In daleč od tega, da bi bila slaba ali da jejo samo hamburgerje. Za Kanado je najbolj znana italijanska in kitajska kuhinja, ne manjka pa tudi grških, francoskih ... skratka hrana iz vsega sveta, no pa tudi bolj ali manj hitra hrana. Kaj je treba probat, če greš v Toronto, Ottawo ... Ontario torej? Kitajsko. Mi smo jo naročili kar "na dom" in smo si pripravil samopostrežno (glej prvo fotko). KEG. To je steak house, sicer zelo drag, a tako dobro še nisem jedel, pa še nekaj podobnega tenstanemu krompirju sem dobil (glej drugo fotko). Hard Rock Cafe. Neverjetni hamburgerji, solate, testenine ... omamno dobro (raje ne pokažem fotke kako se bašem). Italijansko. Je povsod, pasta, pizze. Za gurmane so drage francoske in grške restavracije. Seveda pa ni severnoameriške kuhinje brez nedeljskega barbacueja. Mi smo si lani privoščili klobasice in rebrca s sladkokislo omako ... mnajmi. v tamkajšnjih knjigarnah najdeš police knjig z recepti za barbacue.

No, zdaj pa grem za zmiskano banano?!

MATEj

O svojem lanskem potovanju v Kanado sem na svojem blogu že pisal, pa tudi na popotniškem portalu www.potuj.org. Danes sem za potuj.org prispeval še članek in fotografije iz Ottawe ter Niagarskih slapov.

Do Niagarskih slapov je iz Toronta z vatom približno dve uri vožnje. Slapovi so definitivno vredni ogledi, vzeti pa si je treba vsaj en cel dan. Maid of the Mist je odvezna. Z ladjico se zapelje pod Ameriški in Podkvasti slap, moker definitivno si! Lani je bila meglica zelo velika in smo bili zelo mokri, tudi fotoaparat je kar malo trpel in je nato še dva dni delal bolj počasi, fotke prav zaradi mokrote v zraku niso ratale najboljše. Sicer pa Niagarski ponujajo še mnogo več kot le slapove (poleg Maid of the Mist je fajn it še na Journey behind the falls), ni čudno, da si marsikdo Niagarske vzame kar za enotedenski dopust. V bližini je Butterfly Conservatory ter Marineland in kakšnih 30 minut stran idilično mestece Niagara-on-the-lake, ki je arhitekturno ostalo v 19. stoletju. Obenem se tam končna t.i. sadni oz. sončni pas Ontaria, kjer gojijo sadje in vinsko trto. Tako, da se splača poizkusit njihovo vse bolj znano ledeno vino ali pa marmelado. Sicer je v v mestecu, kjer je nekaj časa živel Edgar Allan Poe, nekaj zelo zanimivih (nenavadnih) trgovinic, kot sta Just Christmas (365 dni na leto prodajajo božične okraske in darila) in Cows. Ko ste v Severni Ameriki ne morete, da ne bi šli v kakšnega od Hard Rock Cafe, eden je pri Niagarskih slapovih in hrana je odlična (se splača kljub nekoliko višji ceni). Sicer je pa v smeri iz Toronta proti Niagarskim še ena ogleda vredna stvar, to pa je uro vožnjo iz Toronta Royal Ontario Gardens v Hamiltonu.  Skratka za vse ljubitelje rož, grmov, zelenja ... sicer zelo popularen krja za poroke (mi smo uleteli na tri). Še par fotk ...

Ottawa je kanadska prestolnica, je mesto parlamentarnih stavb in številnih muzejev, nima tipičnega downtowna (stolpnic je le za vzorec), ima pa stari del mesta. Mi smo si lani vzeli dva dneva za ogled. Iz Toronta je do Ottawe (če se prav spomnim) z avtom približno šest ur vožnje. Splača se vzet "bus tour" po mestu, kjer si v uro in pol dolgi vožnji po mestu ogledate vse kar je v mestu zanimivega in od vodiča na busu zveste marsikaj zanimivega. Kar pa je najbolje, vozovnica velja dva dneva in lahko z njo neomejeno vstopate in izstopate na postajah, ki jih turistični bus ima, te pa so ob glavnim znamenitostih ter muzejih. V Ottawi ponujajo še vožnjo z ladjico po kanalu katerega ime sem pozabil, pa se niti ne splača it. Kaj si torej pogledat v Ottawi? Parlamentarni grič s parlamentarnimi stavbami. Vstop je možen v glavno parlamentarno stavbo, kjer je zelo, zelo lepa knjižnica (a se ne sme slikat); vzpeti se je mogoče tudi na Peace Tower odkoder je super razgled nad Ottawo ter onstran reke na provinco Qeubec (Ottawa je še v Ontariju). Poleti na zelenici pred parlamentom za turiste prirejajo menjavo častne straže. Vredno ogleda. Mi smo bili lani tam ravno nekaj dni pred 1. julijem (Canada Day) in je bil že pripravljenm oder za veliko zabavo (po zelenici pa se je sprehajal bober?!). Splača se sprehodit po starem mestnem jedru (Old Ottawa), kjer je nekaj super trgovinic in restavracij (mi smo izbrali KEG - sila drago steak house, ampak hrana je bila fenomenalna). To je bil pa tudi edini kraj v Kanadi, kjer sem opazil berače. Sicer je Kanada zelo varna. Sicer je pa Ottawa mesto muzejev in galerij (prej omenjeni bus vas odloži pred vsemi večjimi, tudi tistimi, ki so iz samega centra malce bolj oddaljeni). Mi smo si ogledali War Museum (v njem je nagrada, ki jo je dobila Kanada, ko je v 2. sv. vojni sodelovala na pravi strani - Hitlerjev avto), sicer pa se splača pogledat še Muzej Civilizacij, pa glavno galerijo (ki ponavadi gosti zelo zanimive razstave), Aviation Museum ... Sicer pa vse informacije dobite že v hotelu (sam sem v tamkajšnjem prvič doživel pravega conciergea, ki je brez, da bi ga kaj vprašali, stopil do nas in nam svetoval kaj vse početi in pogledati v Ottawi - še en dokaz, da so Kanadčani zelo, zelo prijazni). Še nekaj fotk ... (na prvi je hotel v stilu srednjeveškega gradu ter spomenik padlim v 1. svetovni vojni).

Upam, da sem vam nanizal še nekaj razlogov, da se v Kanado oz. v Ontario res splača it. Tri tedne si boste v Torontu, Ottawi, Hamltonu, NP Bruce Peninsula, na Nigarskih slapovih zlasti zapolnili, blizu je pa še Montreal in Quebec City. Za dodatni nasvet sem vam zmeraj na voljo.

MATEj

Sreda je in čas za uganko za vse nas popotnike. V katerem mestu je spomenik padlim v prvi svetovni vojni in hotel v stilu srednjeveškega gradu na spodnji sliki? Ne gre za največji znamenitosti tega zelo zanimivega mesta s številnimi muzeji in parlamentarnimi stavbami. Joj, zdaj pa že preveč pomagam!

Tokrat torej malo težja naloga. Imate nekaj dni časa za ugibanje, brskanje po spetu in iskanje odgovora, da se pač malo pozabavate. Jaz se bom med tem "zabaval" v bolnici?! Držite pesti, da bo poseg šel po planu in ne bom preveč tarnal zaradi bolečin. Ko pridem domov, se pa spet tipkamo (in seveda povem, potrdim pravi odgovor).

MATEj

Odslej, da se malo pozabavamo, vsako sredo objavljal fotografijo "skritega" mesta. Na vas je, da poveste za katero mesto gre. Lahko pa se dodatno dokažete, če poveste še za katero reko in hribe gre. Za prvič naj bo nekaj lahkega. Veste kje je to ...

MATEj

V četrtek sva s snemalcem za zurnal24 TV v okolici dvorane Tivoli ter v parku Tivoli snemala prispevek, pa ne bi o tem, temveč o skorajda popolnem mrtvilu, ki vlada v največjem ljubljanskem parku, v najbolj znanem slovenskem parku. Priznam, da sam ne zahajam v Tivoli, a sem že slišal, da bolj ali manj sameva, da pa je tako zelo prazen, si pa res nisem mislim. Bil je lep, topel, sončen dan, v Tivoliju pa le sem in tja kakšen sprehajalec. Res škoda, da nisem imel s seboj fotoaparata. Kjerkoli po svetu sem doslej potoval, so bili parki eno od središč družabnega življenja, ne glede na dan v tednu ali uro so polni življenja. Primer parka Jardine du Luxsemburg v Parizu: ljudje se sprehajajo in klepetajo, berejo na klopcah in stolih po parku, poležavajo na zelenicah, po ribnikih spuščajo ladjice, balinajo, na igriščih igrajo košarko ... Dodajam dve fotki iz omenjega pariškega parka, nista sicer najboljši, a vsaj delno pokažate tisto o čemer pišem. Pri nas pa te v parku kvečjemu napade kak pes, klopce so polovico leta neuporabne (ker odstranijo sedala), na zalenicah pa ponavadi piše, da ne hodi po travi (osnovni namen parkov, pa je prav to, da meščani lahko hodijo po zelenju!). Zakaj je tako? Še ena zanimiva primerjava: v tujini na avtobusih in podzemnih železnicah večina bere, od časopisja do resne literature, ko pa si želi izboriti prostor za izstop, lepo prijazno prosi zanj; pri nas pa se večina preriva bo busu gor in dol, sedi kot kup nesreče ali pa blebeta nekam v prazno, če stojiš blizu vrat, te stare gospe naderejo, pa čeprav bi se odmaknil, brali pa so doslej le šolarji (kake plonkce pred testi). No vsaj kar se tiče branja, smo z brezplačnikom Žurnal24 naredili nekaj za dvig kulture na javnih mestih.

MATEj

Čas je, da spoznate INUKSHUK! Se vam ne sanja kaj to je?

Inukshuk je poleg javorjevega lista in bobra eden od ključnih simbolov Kanade. Na prvi pogled gre zgolj za naložene skale. Je pa še mnogo več: simbol upanja, varnosti in prijateljstva. Najpozneje leta 2010 bo inukshuk spoznal ves svet. Ker bo logotip zimskih olimpijskih iger v Vancouvru. 

Več v članku, ki ga objavljam na zurnal24.si: Spoznajte inukshuk! Samo za naš članek je več o pomenu Inukshuka povedal Kanadčan, ki ta kanadski simbol res dobro pozna in ceni. Članku je dodana tudi fotogalerija (nekaj fotografij je agencijskih, dve pa sem sam posnel na svojem lanskoletnem potovanju v Ontariu)!

MATEj

P.S.: Spomnimo se na vikend, ki sem ga lani preživel na kanadskem podeželju na zasebnem posestvu, seveda v tistem vrtu ne manjka inukshuk!

V zadnjem času mi zmanjkuje tako časa kot energije, pa tudi idej, za bloganje. Tako danes dodajam del tretjega članka, ki sem ga prispeval za nov popotniški forum potuj.org. Fotke si lahko ogledate na forumu, tule nekaj koristnih informacij za vse tiste, ki se odpravljate v Kanado (Toronto) in bi radi nekaj dni preživeli stran od mestnega vrveža, v prekrasni naravi Ontaria!

Algonquin, preko 7000 kvadratnih kilometrov velik naravni park, se nahaja severozahodno od Toronta oz. jugozahodno o Ottawe, in sicer kakšne tri, štiri ure vožnje z avtom iz Toronta oz. Ottawe. Je eden najstarejših v Kanadi. Gre za neokrnjeno gozdno pokrajino z več kot 2000 jezerci in številčno divjadjo (medvedi, losi, bobri, volkovi). Kaj tam početi: kampiranje, pohodništvo, kajak ... predvsem pa sprostitev v mirnem okolju, daleč od mestnega vrveža. Večina popotnikov tja zaide, da bi v naravnem okolju opazovala divje živali, a se medvedi, volkovi, losi ... ljudi izogibajo in moraš imeti veliko sreče, da jih vidiš. Bržkone se boste morali zadovoljiti s chipmunki (vrsta severno ameriške veverice).

Zanimiva sta tudi naravni park Point Pele (na skrajnem jugu Ontaria) ter St. Lawrence Islands (otočki na reki Sv. Lovrenca, kjer se zapeljete na dveurni izlet z ladjico).

Sam sem na svojem lanskoletnem potovanju po Ontariu obiskal polotok Bruce, in s tem narodni park Bruce Peninsula. Iz Toronta do mesteca Collingwood ob Georgian Bayu (Jurjevem zalivu), kjer smo prenočevali, smo potrebovali dve uri. Bivali smo v turističnem naselju Blue Mountain Resort, in sicer gre za največje smučarsko središče v Ontariu (res lepo urejeno), kjer pa se da marsikaj početi tudi poleti (gorsko kolesarjenje, pohodništvo, golf, plavanje ...). Smučišča ter proge za spuste z gorskimi kolesi so na t.i. Niagarski stopnji (Niagara Escarpement) - kakšnih 400 kilometrov stran, v smeri jugovzhoda, čez to stopnjo padajo Niagarski slapovi, kakšnih 400 kilometrov severozahodno od tu pa se stopnja (na koncu polotoka Bruce) spusti v jezero Huron oz. Jurjev zaliv. Vse od Niagarskih slapov to Tobermoryja (vasica na rtu polotoka) poteka t.i. Bruce Trail - 843 kilometrov dolga pohodniška pot. Mi smo se iz Blue Mountain Resorta povzpeli na vrh stopnje in sledili Bruce Trailu nekaj kilometrov do Scenic Caves (nekdanje indijanske jame), s stopnje se odpira čudovit pogled proti samemu turističnemu središču, Collingwoodu ter Georgian Bayu. Vsem pravim pohodnikom priporočam, da se po Bruce Trailu odpravijo na nekaj dnevno pot proti narodnemu parku Bruce Peninsula oz. Tobermoryju (vmes so urejeni prostori za kampiranje). Mi smo se v NP Bruce Peninsula (končni del polotoka Bruce) odpeljali kar z avtom (še dve uri vožnje iz Collingwooda). Tam smo naredili nekaj urno pohodno turo po neokrnjenem gozdu ter ob čudoviti obali Georgian Baya (nekaj malega smo spet sledili Bruce Trailu ter opazovali kako se Niagarska stopnja postopno spušča v jezero). Tu imaš občutek, kot da bi hodil po pohorskih gozdovih, nato pa kar naenkrat stopil na karibsko obalo. Res čudovito! V Visitor Centru (kilometer pred Tobermoryjem) dobite vse informacije o turah po parku, o kampiranju ... Priporočam turo od Tobermoryja do jame Grotto (13 kilometrov) ali pa vsaj krožno turo na območju jezerca Cyprus (Cyprus Lake - Horse Lake - Halfway Rock - Grotto - Marr Lake - Cyprus Lake), ki vam vzame dve, tri ure. Prav tu (Halfway Rock, Grotto) je eden najlepših delov obale Jurjevega zaliva. Geomorfološko gledano je polotok Bruce preplet kraškega, ledeniškega ter jezerskega oblikovanja (več o tem v moji nastajajoči diplomski nalogi), vse skupaj je ustvarilo izjemno lepo pokrajino.

MATEj

P. S.: Fotopis s potovanja po Kanadi sem na tem blogu objavil lani poleti (glej arhiv za julij in avgust).

Na novem popotniškem forumu www.potuj.org sem objavil fotoreportažo z lanskega potovanja po Mehiki (katero ste v daljši različici na tem blogu že brali in gledali) ter dodal nekaj nasvetov za vse, ki razmišljate ali se odpravljate v to čarobno deželo (sami ali z agencijo - polemiko katera možnost je boljša na tem mestu ne bom sprožil, ker ima vsakdo svoje mnenje oz. vsaka možnost svoje + in -).

Kdaj v Mehiko? Med novembrom in aprilom - v tem času so temperature nad 20°C (na obali nad 30°C), ni nevarnosti hurikanov, morje je toplo, na Jukatanu je vlažno celo leto ... Za potovanja (rasikovanja) je čas med oktobrom in januarjem morda malce slabši, ker je dan prekratek; je pa zato v tem času na karibski obali manjša gneča.

Kaj vzameš s sabo? Če se boš potikal po arheoloških parkih v tropskem gozdu (Palenque, Calakmul, Chichen Itza ...) je obvezen repelent 30, ker sicer te bodo komarji požrli (navaden sprej proti mrčesu nič ne pomaga!). Cepljenja za Mehiko niso obvezna, niti tablete proti malariji - so pa priporočljive! Na Jukatanu boste zaradi velike vlage (neprestano potenje) rabili dovolj kosov obleke, pa kako pokrivalo. Vtičnice niso take kot pri nas, temveč ameriške (vzemite s sabo adapter oz. ga kupite na letališču!).

Kako do tja? Najboljša letalska povezava: Benetke - Madrid - Ciudad de Mexico. Iberia ima običajno (če karte naročiš preko interneta) t.i. "two pieces" paket (dva kosa prtljage, vsak max 20 kg). Med letališči znotraj Mehike pogosto kak let odpade, a vsaj na relaciji Cancun - Ciudad de Mexico je vselej dovolj letov in prostih mest (tudi če vaš let odpovedo, kot se je zgodilo nam).

Potovanje znotraj države! Ciudad de Mexico ima podzmeno železnico in ogromno taksijev (taksisti vas znajo prinesti naokoli). Med mesti so avtobusi zelo nezanesljivi (kar se tiče točnosti), taksistzi pa razen v svojih rajonih prav dobro cest ne poznajo. Železnica je v Mehiki odpovedala že pred desetletji. Rent-a-car: v mestih izjemna gneča, sicer pa povsod zelo zahrbtni ležeči policaji (tope)!

Hrana in pijača! V Mehiko se gre tudi zaradi mehiške hrane. Če je preveč pekoče, pač poplakneš z mehiškim pivom. Lahko pa naročiš nepekoče. Mehiška hrana je dobra, težko pa rečem, da se od nje ful naješ. Gre za različno meso v različnih omakah, pa za tortilje na sto in en način, zelenjavnih prilog tudi ne manjka ... Tekilo in mezcal je pa tudi treba probat. Vode iz pipe se ne pije. Sadje in zelenjavo se ponavadi pere z ustkleničeno vodo.

Cene so nižje kot pri nas (izjema je le karibska obala - Playa del Carmen, Cancun - ter Acapulco in ostala letovišča ob Pacifiku). Plačilno sredstvo je peso, dobiš ga v Mehiki (tako v zameno za ameriški dolar kot za euro) - preglej nekaj menjalnic in nato izberi najboljši menjalni tečaj! Prenočišča so kot povsod vseh cenovnih razredov, ponavadi pa je treba odštet eno zvezdico. Tako kot v ZDA ali Kanadi ne pozabit v restavraciji dat napitnine (mi je enkrat nismo in je natakar skoraj pobesnel!).

Spominki! Prodajalcev kiča je povsod dovolj (malce pazljivosti torej velja). Najboljšo izbiro spominkov imajo v San Cristobalu de las Casas ter v Chichen Itzaju (nekoliko dražje) - vse kar vam bodo ponujali že kjerkoli drugje bodo imeli v San Cristobalu. Razen: pravih izdelkov iz obsidijana (vulkanskega stekla) - delavnica in trgovina teh je v neposredni bližini Teotihuacana (res je kar drago, a zelo lep spominek ali darilo!). Na karibski obali so spominki mnogo dražji, pa še bolj pametno se mi jih zdi kupit pri Indijancih v San Cristobalu, ki živijo na pragu revščine, kot pa pri trgovcih na obali (ki znajo bit tudi Američani).

Jezik! Vsaj osnove španščine so zaželjene, ker tudi v hotelih (večinoma) ne znajo angleško (izjema seveda obala), na ulici pa itak nihče. Z italijanščino si ne boste veliko pomagali (čeprav se nam zdita jezika enaka, ne razumejo italijansko nič). Vsi vedno hvalijo prijaznost ljudi, kakorkoli že grejo. Jaz sem doslej edine res prijazne srečal v Kanadi, v Mehiki bi se lahko malce bolj potrudili.

Več na: Mehika - nasveti za potovanje, zakaj z agencijo / Mehika 2007: od Mexica do Playe (fotografije, reportaža)

Celotno reportažo z več kot 100 fotografijami si lahko pogledate v novembrskem in decembrskem arhivu mojega bloga!

MATEj

Če še niste opazili, če ga še niste poguglali, imamo pri nas nov popotniški forum: www.potuj.org. V dobrem mesecu od postavitve je na njem že vrsto popotniških reportaž, koristnih nasvetov in idej za potovanja v različne dežele sveta in seveda super fotke. Treba je poudarit, da gre za prvi res lepo urejen popotniški forum! Da bo dokončno zaživel, da vsi, ki radi potujejo zvejo zanj, pa moram nekaj zato narediti vsak od nas, ki rad odkriva svet. Jaz sem se že včlanil in sem tudi že napisal nekaj komentarjev ter včeraj odprl svojo prvo temo! Le zakaj se ne bi tudi vi, če radi potujete, če radi delite ideje in nasvete, svoje fotografije in vtise s svojih potovanj. Vabljeni! Pa povejte še vašim sorodnikom, prijateljem, znancem, sodelavcem ... vsem, ki radi kam gredo, za www.potuj.org.

Sam sem odprl temo o Kanadi in Torontu, kjer sem se sam potikal lani junija in julija. Dodal sem nekaj nasvetov o potovanju v Kanado, nekaj fotografij iz Toronta ter spisek kaj obiskati in pofotkati v tem štirimilijonskem mestu.

Potoval z Air France: 680 eurov povratna (vključno z rizikom odpovedi, kupljena preko agencije, rezervirana pol leta prej; če kupiš direktno pri Air Franceu je 650, nimajo rizika odpovedi; dva meseca pred odhodom vozovnic ni bilo več).

Kdaj: druga polovica junija, začetek julija - super vreme, v 22 dneh en deževen dan in ena popoldanska nevihta, sicer sonce in med 20 in 25°C! Smo tud poležaval na plaži, jezera so takrat še premrzla (dovolj topla le konec avgusta).

Ljudje: super prijazni, vselej pomagajo (v mestu se izgubit ne moreš)!

Potovanje znotraj države: v mestih dober in poceni javni prevoz, rent-a-car drag (še posebaj, če si pod 25), vlak po moje tudi drag (od Toronta do Montreala, povratna, okoli 140 eurov - če se prav spomnim, vozi pa skoraj šest ur, z avtom rabiš sedem ur).

Cene: nekoliko višje kot pri nas, davek zaračunajo posebaj (npr.: kavbojke na katerih je cena 50 dolarjev so v resnici 62 dolarjev).

Napitnine: nenapisano pravilo je, da v restavracija in lokalih pustiš vsaj 10 odstotkov napitnine (npr.: šest pic, kaka solatka in pijača stane 100 dolarjev, ti daš 110 dolarjev) - razen, če je hrana res zanič (natakarji so pa super prijazni, takih pri nas ni); v primeru, da je za mizo več kot osem oseb, včasih napitnino zaračunajo že kar v ceno!

Kava in slaščice: Starbucks, Super Cup, predvsem pa kanadski Tim Hortons (v Kanadi je št. 1) - ekstra velike kave za s sabo, donuts, pravi smoothie.

Več na forumu potuj.org!

Foto zgodbo s potovanja po Ontariu sem objavil v svojih lanskoletnih postih na tem blogu, evo link do arhiva, kjer se nahaja: julij / avgust .

MATEj

P.S.: Ko sem že ravno omenjal smoothieja: Fructalovega ponaradka še nisem pil, a kot slišim od drugih blogarjev, sploh ne gre za pravi smoothie, saj Fructalov sploh ni iz ledu (po domače povedano: gre za zmiksan led z nekaj malega soka, v določenih okusih tudi kofeina - zelo osvežilno!).

Izbruhi ognjenikov me vselej fascinirajo. Od včeraj še močneje bruha Tungurahua, vulkan oddaljen kakšnih 130 kilometrov od perujske prestolnice Ekvadorske prestolnice Quito. Prebivalce izpod gore že avakuirajo. Gre za šolski primer stožčastega oz. stratovulkana, ki je del centralnih perujskih andov. Oceanska litosferska plošča se podriva pod južnoameriško celinsko ploščo, tako je tudi nastalo gorstvo Andi, kjer se od severa do juga dvigajo vulkani, nekateri že uglasli, drugi še aktivni. Tungurahua je ponovno aktiven od leta 1999, v zadnjih dneh pa izmeče vse več piroklastičnega materiala, pa tudi nekaj lave.

MATEj

Objavljam nekaj fotografij s petkovega izleta v Innsbruck. Dan je bil ravno prav dolg za ogled mesta obkroženega z zasneženimi alpskimi vrhovi, v sami dolini reke Inn pa snega ni bilo. Vožnja z osebnim avtom iz Ljubljane do Innsbrucka traja približno pet ur (za povratek proti domu smo porabili uro več, saj je bila strašanska gneča na cesti München - Salzburg, ker so se domov vračali turški in balkanski izseljenci). Opoldne smo se z novo gorsko železnico odpeljali na razgledni grič Hungerburg, odkoder je bil spektakularen pogled proti vrhovom Brandjochspitze (2549 m.n.v.), Kaminspitzen (2432 m.n.v.), Hafelekarspitze (2334 m.n.v.)... ter zaradi meglice malce slabši proti mestu Innsbruck. Popoldne smo se sprehodili skozi staro mestno jedro Innsbrucka, občudovali zelo zanimive stavbe, Jauhenthalerjeve snežene jaslice ter po christkindlmarktih oprezali še za zadnjimi božičnimi darilci (nos in oči so me zapeljale v "špekeraj"). Zvečer mi je uspela še doslej najlepša nočna fotka, in sicer posnetek jaslic izpred katedrale St. Jakop.

MATEj

© Kakršnakoli javna uporaba fotografij s te spletne strani brez dovoljenja avtorja ni dovoljena!

Ob enih zjutraj sem se vrnil iz Innsbrucka, a fotozgodba z drugega letošnjega predbožičnega izleta sledi jutri ali pojutrišnjem. Dolžan sem vam še nekaj fotografij iz St. Wolfganga, ki sem jih posnel prejšnji vikend, ko sem najprej obiskal Salzburg, kjer so bile letos stojnice res dobro založene, nato pa (že tretjič) St. Wolfgang. Gre za malo vasico ob jezeru Wolfgangsee. Res je bilo lepo: zasnežena pokrajina, prekrasne hiše starega jedra, bogato založen cristkindlmarkt, vonj po pecivu, vinu, kadilu, super vzdušje,...

Več fotografij iz St. Wolfganga in Salzkamerguta sem objavil pred dobrim letom dni in sicer tiste iz potovanja izpred dveh let, ko smo imeli za razliko od lani pravo snežno pravljico, letos je sneg sicer bil, a niti slučajno toliko kot 2005.

MATEj

P.S.: Ko smo že pri fotkah - za tiste s povečevalnim steklom: v današnjem (tedenskem) Žurnalu me najdete na skupinski fotki online ekipe zurnal24.si!

© Kakršnakoli javna uporaba fotografij s te spletne strani brez dovoljenja avtorja ni dovoljena!

Cene te vržejo na rit (glühwein s šalco je 3 do 4 eure - a brez šalce domov se ne pride!), a se jih splača it vsaj pogledat: christkindlmarkte oz. božične sejme v naši severni soseščini. Naslednje fotografije sem posnel v soboto na christkindlmarktih v Salzburgu,na osrednji nakupovalni, promenadni ulici v mestu Getriedegasse ter jaslice v katedarli Dom oz. na razstavi jasliv v palači Residenz zu Salzburg.

Jutri: še nekaj posnetkov iz najlepše avstrijske božične vasi St. Wolfgang.

MATEj

© Kakršnakoli javna uporaba fotografij s te spletne strani brez dovoljenja avtorja ni dovoljena!