19.9.2009 Dva tedna po preloženem Jurišu na Vršič, smo tudi mi odjurišali v Kranjsko Goro. Jaz s familijo in Tomaž z Mojco. V Kranjski Gori smo šli najprej v prireditveni šotor po štartno številko in darilno vrečko.

Nov dres sva takoj oblekla, raztovorila kolesi se pripravila in šla na en krog za ogrevanje. Naši pa so odšli z avtom navzgor k Erjavčevi Koči, kjer je pred enim tednom Jan preživel tri dni na šolskem taboru.

Ob 11.00 START

Kakih 700 kolesarjev je krenilo proti vrhu. Skozi Kranjsko Goro, mimo jezera Jasna in še nekaj časa je proga dokaj položna, potem pa se začne.

Iz ovinka v ovinek, ko se števec nadmorske višine premika hitreje kot števec kilometrov.

Proti vrhu na določenih odsekih poje kar zadnja prestava. Na teh odsekih si ne moreš privoščiti postanka, ker je potem skoraj nemogoče spet zajahati kolo. Vendar dvakrat sem se ustavil, na bolj položnih odsekih pod vrhom.

In prišli smo na vrh

Popila sva čaj, se oskrbela z žitnimi palčkami, se preoblekla in počakala naše, ki so odšli na pohod. Pri povratku pa so za seboj pripeljali še ovce.

.

Nato pa spust nazaj v Kranjsko Goro. V šotor smo prišli ravno ob razglasitvi zmagovalcev. Letos je bil to Jure Robič. Pojedli smo golaž in odšli naprej. Ogledat smo si odšli Zelence.

Nato mimo Brnika, v Kamnik k Borisu in Domov.