Letošnji petdnevni dopust je minil aktivno. Zjutraj smo kolesarili popoldan pa se kopali v termah 3000.

Pridna sta bila tudi Jan in Tina saj smo v petih dneh skupaj prekolesarili malo več kot 100km po Prekmurju.

Meni pa tudi zadnji dan ni preostalo drugega kot, da se vrnem s kolesom. Saj imam na prtljažniku prostora le za štiri kolesa, med njimi je tudi moje gorsko kolo. Zato sem pač moral s Cestnim spet na pot. Tokrat v soboto zjutraj ob 7:00

Pot sem predvsem po Prekmurskem in Štajerskem koncu nekoliko spremenil. Nisem šel skozi center ampak po obrobju Ptuja. Do Celja pa sem šel skozi Šmarje pri Jelšah in Šentjur. Nazaj pa so me spremljale visoke temperature tudi preko 30°.

V Laškem sem si privoščil mali hamburger in malo Laško pivo. Kar mi je sicer nekoliko otežilo mišice vendar polepšalo razpoloženje. Skozi dolino Save sem dokaj hitro prišel do Litije. In po stranskih poteh do Ljubljane. Tu se imam namen ustaviti pri Mateju, pa mi 300m pred njegovim blokom poči guma. Skupaj sva zamenjala zračnico in odpeljal sem naprej proti Postojni.

Domov sem prispel ob 8h zvečer

Na poti sem bil 13,5 ur za samo vožnjo porabil 10,5 ur.

Prevozil 282 km in opravil 1555 višincev.

Zjutraj ob 4:00 skozi temo proti mejnem prehodu Dolga vas. Grem na Madžarsko vendar brez Forinta v žepu. Bil sem prepričan da so že prevzeli Evro. To je moje prvo razočaranje nad Madžarsko.

Prevozim mejo, in že kmalu sem v mestu Lenti. Temperatura je nekje okrog 13°C. Vendar še ne občutim mraza. Od Lentija naprej se začne ravnica skozi gozd. Tema se okrepi, hlad tudi in vsaki 500m me spremljajo opozorilni znaki Pozor divjad na Cesti.

Najprej si ogledujem srnice na prometnih znakih, ki pa s časom pričnejo dobivati rogove. Preganjati me začenjajo strahovi, kaj vse lahko prileti iz teme gozda. In sredi teh bojazni mi 10 m pred kolesom na cesto prileti lisica. Srečanje je presenečenje za oba. Lisica v zmedi naredi še en krog po cestišču in se na robu cestišča obrne v mojo smer ter zvedavo opazuje moje pedaliranje v temi. Vendar ravnina, tema in hlad, ki je že padel na 11° ne poneha. Niti ne strahovi.

Preblisk, kaj če bi sedaj ostal brez svetilke. Še dobro da imam dve: eno na čeladi, eno na krmilu. In še dobro da sem kupil nove Duracel baterije. Saj na televiziji zajček z njimi pride veliko dlje.

Dobro, razmišljam naprej, če bo šlo v tem velikostnem redu ne bo problema.

Gozd se prične nekoliko redčiti, tudi nebo postaja svetlejše hlad pa ne popušča. Kot bi ga veter prinašal iz Sibirije. Do Blatnega jezera me loči še 30 km in ugotovim da mobitel ne deluje. Kako poklicati domov, da je vse v redu. Odločim se da bom poklical s prve pošte ob jezeru. In v mesto Balatonbereny pridem ob 7:30. Parkiram ob jezeru ki je res blatno in tudi razburkano saj kar precej piha

Pošta je odprta, vendar nihče ne zna angleško.

Ker nimam Forintov moram najprej v menjalnico, ta pa je še zaprta. Zato se odločim za povratek in obisk kake pošte ob poti. Naslednji kraj postanek v nekem uradu, spet brez sreče z angleščino, vendar narišejo mi pot do pošte. Na pošti me možakar, ki spet ne zna angleško pošlje v menjalnico 5km nazaj.

Obupam in se odločim da bom raje vzel pot pod kolo in ne bom več zapravljal časa. Moje drugo razočaranje nad Madžarsko je njihovo znanje angleščine.

Šele sedaj vidim Madžarsko v dnevni svetlobi. Temperatura je že normalnih 20° . Glavna cesta od Blatnega jezera do naše meje premore nekaj zaselkov s skromno urejenimi hišami. Revna pokrajina s komaj kaj življenja. To je moje tretje razočaranje nad Madžarsko.

Sicer pa je kot mesto po urejenosti izjema le Lenti.

Pot pa se po Madžarskih ravnicah vije v neskončnost. Ravno je kar se tiče klancev in spustov. In ravno je kar se tiče ovinkov. Zato je že vsak malo manjši zavoj opremljen z znaki pozor ovinek in z belo rdečimi puščicami.

Do Dolge vasi nimam več daleč. Spet skozi Lenti tokrat v dnevni svetlobi.

Na meji kupim Telefonsko kartico in pokličem domov da jih odrešim skrbi.

Od meje do Moravskih toplic si privoščim vožnjo v nekoliko počasnejšem ritmu. In domov pridem ob 13h. Po 9 urah na poti in 8 urah čiste vožnje, ter po prevoženih 215km.

Kljub vsemu je bilo to zanimivo doživetje. Zaradi vseh razburjenj pa sem tudi nekoliko manj spil in si na Madžarskem privoščil le 2 litra vode, v katero sem stresel izotonik, ki sem ga imel s seboj.

Ponedeljek zjutraj ob 3:00 štartam iz Postojne. Zunaj je še tema ampak toplo okrog 23°C. Temperatura po poti sicer pada in je v Ljubljani že 20°. Grem mimo železniške postaje po Šmartinski ulici, do odcepa za Litijo. Tam pa me pričaka prometni znak prepovedano za kolesarje. Zato skrenem na stranske poti skozi Beričevo, Dolsko …

V Litiji se že jasni vendar temperatura še kar pada. V Soteski, skozi katero teče Sava pa temperatura pade najnižje na 18°C. Sploh pa je ta soteska hladna in mračna tudi drugače. 

Na prvem odcepu za Trbovlje te pričaka Cementarna Lafarge. Naprej naletiš na Termo elektrarno Trbovlje, potem steklarno Hrastnik in nazadnje še železniško križišče v Zidanem mostu. Tu se poslovim od Save in do Celja nadaljujem ob Savinji.

Okolica je spet prijetnejša. Najprej so tu Rimske toplice, Takoj nato Laško, ki je kot kraj zelo lepo urejen. In kmalu sem v Celju. Temperatura je le nekoliko nad 20° in oblačno.

V Celju me začenja loviti dež. Zato izberem bližnjico proti Poljčanam, ki pa se izkaže za zelo valovit teren, kratki in divji vzponi in prav taki spusti, tudi do 16%.

Pred Poljčanami že drugič ubežim dežju.

No dež me končno ujame na Ptujski Gori ampak le na kratko. Vendar imam do Ptuja mokre ceste. V Ptuju si privoščim pavzo, s kavico in češnjevim zavitkom.

Čaka me še dobrih 50 km skozi Radence, Mursko Soboto in in ob 16:00 Prihod v Moravske Toplice.

Na poti sem bil 13 ur za samo vožnjo porabil 10 ur.

Prevozil 275 km in opravil 1250 višincev.

Petek 27.maj 2011. V službi vzamem dopust.

Glede kolesarjenja imam že zjutraj dober občutek. Zbudil sem se ob 02:30 in to brez budilke. Ves sem osredotočen na relacijo, ki sem si jo zadal za danes. Cilj je Vršič. Oziroma če do 11:00 ne pridem na vrh se takrat obrnem. Popoldan so namreč napovedane nevihte.

Pripravim se in s prižganimi lučmi krenem na pot ob 3:30. Glede nočne vožnje imam bolj malo občutka zato sem predvideval da bom vozil počasneje, pa temu ni bilo tako. Praktično nič prometa in zato normalno pospešim. V Kobaridu na stotem kilometru sem tako imel 34km/h. V Tolmin (80km) pridem ob 6:00, v Bovec (120) km pa ob 8:00. In tukaj v Bovcu tudi prvič in zadnjč do vrha stopim s kolesa, se osvežim, oskrbim s pijačo in proti Vršiču. Na vrh pridem ob 10:00.

Spusta se lotim počasneje in predvidevam da bo v Trenti šlo hitreje. Pa dobim tam veter v prsa tako, da kljub spustu le redko presežem 30km/h. V Bovcu grem na manjši sendvič se spet oskrbim z Vodo in naprej.

V Postojno se vrnem  ob 17.30. Čistega kolesarjenja tako znese 12 ur. Na poti pa sem bil 14 ur.

Čista povprečna hitrost vožnje 26km/h. Povprečna hitrost s postanki 22km/h.

Povprečna do Vršiča 25km/h
V tem času sem popil 10 litrov tekočine in šel samo enkrat lulat. :-)
Ta relacija predstavlja približno četrtino DOS-a.
Če bi tudi dos prekolesaril v tem tempu brez spanja bi ga prevozil v 56 urah. :-)

Bil je dan poln zanimivih občutkov.

Nekaj pred deveto uro zjutraj sem prišel na start se prijavil in se pozdravil s Francijem. Na štartu je bilo že kar nekaj kolesarjev, Temperatura 8°C  ampak kazalo je da se bo ogrelo. Zadnjo minuto pred startom je prišel še Tomaž in na progo sva se podala med zadnjimi. Ampak na začetku je imela glavnina še ogrevalni tempo, tako da sva jih do Hrašč že ujela. Na trenutke je bil veter tako močan da je bicikel skoraj premaknilo. Pri Bolku smo zavili desno, in kolesarili v glavnini do prvega vzpona, ki se začne takoj na koncu vasi Landol. Prvi klanec je sicer kratek, vendar mislim da je tam nekje 9% in vanj sem zapeljal v previsoki prestavi, tako da sem ga komaj zvozil. Ampak se mi je glavnini uspelo priključiti še pred spustom proti Erazmu.

Prve tri kroge sem še nekako lovil tempo, klanec me je od glavnine vedno malce oddaljil, vendar sem uspel spet najti stik. Pri prvem postanku po prvih treh krogih, sva z Bratom Tomažem prikolesarila celo takoj za Francijem, kot tretji in četrti.

Pri četrtem vzponu pa mi je glavnina ušla tako, da sem dva kroga prekolesaril sam in šestega skupaj s Tomažem počival. Tomaž je imel spet težave s krči, tako da je imel že počasi vsega dovolj. Prepričal sem ga še v dva kroga, tako da je prekolesaril 6 krogov. Potem pa sem nadaljeval sam. Kar mi tudi najbolj ustreza, glede razporejanja moči in diktiranja tempa.

Med mojim soliranjem sem našel družbo kakšnega kolesarja ki mu je glavnina prav tako ušla. In tako v družbi prekolesaril do postanka. Temperatura se je dvignila na 15°C ampak veter pa kar ni ponehal. Nekje ob tretji uri popoldan, ravno ko sem pojedel golaž, pa so se zgrnili oblaki. Začelo je rositi in spet se je ohladilo na 11°C. In bližala se je zadnja ura in zadnji krog.

Na računalniku, kjer je bilo urejeno sledenje Francijeve vožnje sem videl, da je ravno pol kroga pred mano, zato sem zadnji krog prekolesaril malo bolj sproščeno, in se na ravninah vozil v obe smeri, tako da bi počakal na Francija in nabral še nekaj kilometrov. Dočakal sem ga v Zagonu in skupaj sva prikolesarila tudi v Cilj.

Jaz sem prekolesaril 10 krogov in še nekaj dodatnih kilometrov po ravninah. Kar kljub vsemu ni bilo dovolj za 200km (prevoženih 190, povprečna hitrost 27km/h). Franci pa mislim, da je prevozil 12 ali 13 krogov s povprečno 30km/h. Žal mi je bilo da je bilo na koncu le še malo kolesarjev na progi. V Cilju pa so nas pričakali paraplegiki in med njimi tudi Srečko Petkovšek. Za katerega smo tudi kolesarili, da bi mu s prispevki tudi mi pomagali uresničiti njegovo željo - Kolo na ročni pogon za paraplegike.

Potem pa smo kakšno rekli ter spoznali želje in težave hendikepiranih na invalidskem vozičku. Kljub vsemu so polni energije. Verjetno včasih tudi bolj kot mi. Vsaka jim čast in upam da bo Srečko čim prej zbral dovolj sredstev za tako željeno kolo, s katerim bo občutil še novo dimenzijo svobode užitka in sproščenosti v naravi na kolesu.

25.7. Nedelja.

Dan po dežju in občutnih ohladitvah, grem proti alpam. Iz Postojne krenem že ob 4:15 zjutraj z naglavno lučko. Bal sem se, da bom čudno zgledal ob taki uri na cesti s kolesom, vendar sem do Kalc srečal kar 5 kolesarjev v temi. Malce me je zeblo v prste na rokah (temperatura je bila 9°C), dodatno pa me je hladila še megla od Planine do Godoviča. Prvi sončni žarki so se me dotaknili pri 80-tem kilometru. V Tolminu pa je temperatura zrasla že na 20°C.

Do Bovca se je sonce sicer spet skrilo za oblake. Ravno ob mojem prihodu v Bovec pa se je spet občutno segrelo in na soncu na klopci, sem se lepo ogrel in počakal Tomaža, Borisa in Miho, ki pa so prišli iz Kamnika preko Predila z avtom.

Malce smo posedeli, pripravili prtljago  in krenili.

Temperatura na vrhu je bila 14°C. Samo 300m nižje pa že 24°C. Ker nisem vozil na vso moč in tudi nisem bil pretirano oblečen, na vrhu niti nisem bil preveč moker. Med vzponom me je na trenutke celo malce zeblo . Na vrhu sem oblekel suho švic majico in brezrokavnik, dres pa se mi je v tem času čisto posušil. Tako, da mi je bilo na vrhu kar prijetno.

Sledil je spust, ki pa bi se mu najraje izognil. Zaradi pogostega zaviranja, se vsa teža telesa prenaša naprej, zato bolijo mišice rok. Od vrha pa nazaj do »starta« v Logu pod Mangartom smo bili v 35 minutah.

Nedelja 11 Julij. Na kolo sem si želel že zgodaj zjutraj. Tudi zbujen sem že bil ob 5-tih zjutraj, pa sem si rekel; samo še malce oddremam, pa so prišle sanje. Sanjal sem da je sredi julija čez noč zapadel sneg, in da so se temperature močno spustile. In našel sem opravičilo, da sem spal naprej.

Kljub vsemu sem vstal ob 6-tih in 6.30 že krenil na pot. Smer Dolenjska, Bela Krajina.

Preko Bloške Police (770 n.m.), Ribnice sem prišel v 70 km oddaljeno Kočevje(490 n.m.) nekje okrog 9 ure.

Nadaljeval sem proti 115km oddaljenem Novem Mestu(190 n.m.) in tja prišel ob 10.45. Povprečno hitrost sem imel 29,5km/h in ura je bila zgodnja.

Zato sem se odločil iti še naprej proti Metliki. Tu pa me je čakalo majhno presenečenje. Vzpon na Vahto(616 n.m.). Za teh 16 km vzpona iz Novega Mesta, v vročini 33°C sem potreboval eno uro. Sledil je spust v Metliko (194 n.m.).

Tja sem prišel ob 12.10 in povprečna je še vedno solidnih 28km/h.

Nadaljeval sem proti Črnomlju(184 n.m). Tam pa sem vzel napačen odcep proti Novem Mestu, namesto proti Kočevju in naredil kakih 20 dodatnih kilometrov. (Že v Novem Mestu sem naredil nekaj dodatnih kilometrov na obvozu zaradi del na cesti.)

In končno sem se s pomočjo tamkajšnjega kolesarja vrnil v Črnomelj in našel pot in tablo na kateri je pisalo Kočevje 47 km. Tukaj sem se ustavil in si v gostilni privoščil belo kavo. Od tu naprej sem sledil talnim označbam trase DOS-a. Znašel sem se sam v Kočevskih gozdovih, tik ob Hrvaški meji. Izven naselij, in ker sem se slabo oskrbel z vodo sem skoraj 20 km vozil brez tekočine. No na tem delu sta me spet čakala dva vzpona na skoraj 600 m nadmorske višine. Na enem od spustov sem dosegel tudi svoj hitrostni rekord 70km/h.

In končno Kočevje, ura 16.30, tukaj sem danes že bil, trasa nazaj mi je poznana, zato sem se ustavil na eni pašti. Med potjo sem sicer jedel energijske ploščice in popil par energijskih napitkov. Popil sem 12 litrov tekočine (Zalo mešano z isosportom). Zaradi neudobnih stolov v gostilni sem čutil, kako se mi v nogah začenjajo krči. Zato sem hitro pojedel in nadaljeval. Kar se tiče pozicije mi je bil bolj udoben zic na kolesu, čeprav sem imel zadnjo plat močno odrgnjeno in žgočo. Tako da je bilo še najudobneje stati na kolesu.

Premagati sem moral še vzpon na Bloško Polico in bil sem skoraj na cilju.

V Postojno sem prišel ob 20.30, vendar sem zato, da sem zaokrožil kilometre naredil še en krog po Postojni.

Tako da je zneslo prevoženih 301km, višinski metri 3060m, povprečna hitrost 25,6km/h. Na poti sem bil 14 ur, od tega 11ur in 45minut čiste vožnje. V tem času sem popil 12 litrov tekočine in samo dvakrat opravil malo potrebo.

Pa še to. V primerjavi z jutranjim tehtanjem, sem bil zvečer lažji za 3 kilograme.

Po tuširanju in večerji, sem si na ledenih obkladkih na zadnji plati ogledal še finale svetovnega prvenstva Španija – Nizozemska.

Drugi vikend pa sledi kakšna bolj družinska tura, sicer mi bo žena dala odpoved, ker se cel dan sam potikam naokrog.

Prišel je dan in jutro maratona, do katerega imam velik rešpekt. Zjutraj se še sprašujem, kaj je meni tega treba bilo. Ampak tukaj smo in gremo naprej. V Kamniku se najprej parkiramo. Jasna in Jan me počakata, kasneje pa gresta na Kamniški vrh.

Jaz pa najprej po vrečko in startno številko. Namestim čip, se manažem, pripravim pijačo, naredim en krog za ogrevanje, potem pa kar na start. Tam pridejo še Boris, Simona in Aljaž s Tino.

In Maraton se začne. Najprej ravnina in najboljši kar letijo mimo mene. Občutek imam da me je prehitelo kakih tristo kolesarjev. Nekje po tridesetem kilometru pa se nekako ugnezdim v skupino, ki gre zmeren tempo. Tudi jaz sem se odločil varčevati z energijo. Letos moram najprej spoznati progo.

In čakam kdaj se bodo začeli klanci. 40-ti kilometer, pa še vedno ni pretiranih vzponov. 50-ti kilometer in že sem na Jezerskem Vrhu z nadmorsko višino 1200m. Sledi spust na Avstrijsko stran in na nasprotnem pobočju že vidim kolono kolesarjev, ki se vzpenja na Pavliča.

No, vzpon na Pavličevo sedlo, ki je dolg kakih 6km pa je nekoliko bolj konkreten, in tik pod vrhom (1390m)  za trenutek zajamem sapo. Sicer pa sem ta vzpon prevozil v 38 minutah. 

Glavnina je premagana in sledi spust. Potem pa ravnina mimo Logarske doline. V mislih imam še Črnivec, zato ne vozim na polno. Na okrepčevalni postaji pred vzponom na Črnivec pa se usuje ploha. Pere me kake 5 kilometrov in preneha tik na začetku vzpona. Vzpon, spet ni predstavljal kakšnega prevelikega zalogaja. Ugotovim, da sem se veliko preveč šparal. Čisto na vrhu Črnivca pa se spet usuje in lije vse do Kamnika, še kakih 15km.

Progo sem prevozil v 5urah in 17 minutah. Od tega sem imel za 30 minut postankov.

Cilj za drugo leto je prekolesariti maraton manj kot v 5 urah. 

Četrtek 24 junij dan pred Državnim praznikom. Volja za kolesarjenje na nuli. Ampak računam, da bom tja do Ajdovščine že dobil nekaj poleta.

Torej odločil sem se prekolesariti kakih 150km in pri tem opraviti 2000 višinskih metrov, kar bo primeren trening za maraton Alpe. 

Najprej proti Ajdovščini in tam vzpon na Predmejo.Nekje sredi klanca me je potegnilo in šlo je lepo, brez težav do vrha.

Sledil je spust do Cola in nato vzpon nad Črni vrh. Spust v Idrijo in vzpon na Govejk proti Žirem.

Letos sem se Franje udeležil v dveh delih.

Prvič v soboto, družinska Franja. Jan, Jasna in jaz. Tina pa je z vnetim grlom počakala pri Babi v Ljubljani. Približno 30 km dolga proga po ljubljanski kotlini. Izključno in samo ravnina in velika gneča, ki se ne razčisti do cilja

Seveda pa je naslednji dan sledil zame vrhunec. Letos še zadnjič mali maraton Franja, Tokrat v družbi Borisa, Tomaža, in Miha. Na start smo prišli že ob 8:30 in si ogledali start velikih. Potem pa po startne številke, priprava, maže za sončenje i.t.d.

Startali smo malo bolj spredaj kot jaz lansko leto. Na Tržaški ulici nas je spet pozdravil Matej. Do nekje pred Dobrovo smo šli skupaj. Potem pa se je gneča malo razpršila in šli smo naprej. Z vzponom sem z lahka opravil. Ustavil sem se na prvih dveh okrepčevalnicah, tisto v Tacnu pa sem izpustil.

V cilj sem prišel ob 14:15. Takoj po prihodu v cilj pa je Slovenija zabila prvi gol na svetovnih prvenstvih.

Vnovčili smo še bone za pašto in pivo. Potem pa domov.

Naslednje leto pa 30-ti jubilejni maraton. Takrat pa grem na velikega.

Četrti junij, petek, v službi vzamem dopust in jo mahnem na obalo. Moj cilj je Portorož, skozi tunel.

Jutro je bilo še malce hladno, ampak v Divači se je že ogrelo na temperaturo za kolesarjenje. V Kopru sem zavil na cesto, ki je vzporedna s hitro cesto in nato po kolesarski stezi, do Izole. Ustavil sem se še v kolesarski trgovini Ritoša, nato pa sledil znakom, ki so kazali kolesarsko pot. Naenkrat sem se znašel sredi klanca. Ker se je iztrošila baterija na oddajniku števca, sem izgubil še občutek za kilometre in naenkrat sem bil v Kortah.

Spustil sem se v Sečovlje in v Luciji kupil novo baterijo za števec.

Pot skozi predor sem našel za nazaj iz Portoroža, blizu avditorija.V predoru je bil prijeten hlad, potem pa ozka kolesarska pot, ki se vije po ravnini od Strunjana do Izole in naprej ob obali proti Kopru. 

Bilo je Valentinovo in Pustna nedelja. Lep sončen, ampak v Postojni mrzel in zasnežen dan. Zato - Kolo v avto pa na morje.

V Kopru parkiram na mestnem parkirišču. Temperatura od 10 do 15 stopinj C. Dobrih 10 več kot v Postojni.

Kolesarska pot ob obali se začne z krožiščem kolesarskih stez.Kolesarska pot vodi do Izole, kjer se odcepi in čez celino pelje vse do Sečovelj in meje. Vendar sem se odločil za pot ob obali in zavil naprej proti Strunjanu, Fiesi, Belemu Križu. V Piran sem prišel mimo cerkve in se po ulici spustil na Tartinijev trg.

Nato ob obali mimo Bernardina, Portorož, po plaži in pešpoteh do Lucije, zato tudi v turističnem tempu.

Na koncu Lucije pa spet na cesto in normalnejšem tempu naprej do Mejnega prehoda Sečovlje, ob Dragonji in preko Šmarja nazaj v Koper. Prevoženih 50km.

Malce po Kopru. Privoščim si en pustni krof. Potem pa nazaj v zasneženo Notranjsko, ki jo je pozdravil že Nanos z belo kapo oblakov.. 

Zjutraj je bila ura 8:30 ko sem krenil iz Postojne. Temperatura je bila 3°C, zato sem se toplo oblekel.

Po dolgem času sem se spet spustil po Rebrnicah. Cesta je res v slabem stanju,  in ker nisem tvegal predrtja gume sem si privoščil bolj turistični spust. Pri spustu pa sem srečal le dva avtomobila. Prometa ni bilo. V Podnanosu pa je na opozorilni tabli za veter pisalo da piha 77km/h. In res na ravnini je pihalo v sunkih in me odnašalo proti sredini ceste. Pred Vipavo sem zavil na Kras in problemov z vetrom ni bilo več. Po stranski neprometni cesti sem kmalu prišel v Štanjel.

Od tu pa se je začel spust proti Novi Gorici, mimo dreves bogatimi s kakiji. Zadnji kilometri pred Novo Gorico pa so prinesli tudi nekaj več prometa.

Tu se je tudi že precej ogrelo. Bilo je okrog 17°C. Zato sem se temu primerno slekel. in Nadaljeval proti Ajdovščini

Čeprav je bila temperatura tudi v Vipavski dolini okrog 17°C, pa je spet pihal bočni veter v sunkih, le da me je tokrat zanašal ven iz cestišča.

Sledil je še vzpon po Rebernicah. Spet skoraj nič prometa. Na začetku je bila temperatura še 14°C v zadnjem ovinku pred Razdrtim pa je že zapihal hladni veter in temperatura je padla na 7°C.

.

V soboto 26.09.2009 je Postojnski Kolesarski Klub priredil tekmo "Kronometer na Kalič".

Jan je že nekaj časa komaj čakal to tekmo. Ker pa sem pri Jurišu na Vršič videl kolesarja, ki je na vrh v otroškem sedežu pripeljal otroka sem si rekel: "Zakaj nebi Tine pripel na trailgator pa bi šli vsi trije na Kalič".

In res smo se zjutraj odpeljali proti Kaliču. Že ob vznožju sem poklical Mitjo, da nas prijavi bolj na začetek startne liste. In na vrhu prejeli prvi dve startni Številki.

Kolesarji so se podali na ogrevanje skozi Postojno, mi pa smo med tem počakali na Kaliču.

In se nato spustili na start. Do talne oznake 0 km

Jan je startal prvi, takoj za njim pa midva s Tino ob močnem pospešku Romana. Nato pa so se v razmaku 30 sekund podajali na start ostali tekmovalci.

Vstrajno smo poganjali proti vrhu, mimo nas pa so kar švigali sotekmovalci. Nekje na polovici poti sva s Tino ujela Jana. Vendar ga do cilja nisva prehitela.

Zmagovalec je prišel v Času 6min 33 sek, Midva s Tino 16min 7sek in Jan 16min 30sek

Moj rekord s cestnim kolesom je 10min

Sledilo je preračunavanje rezultatov za današnjo tekmo in tudi za Pokal 7.tekem za zlato samokolnico.

Tina me je na koncu okregala. "Ati zakaj si šel tako počasi". Med čakanjem na rezultate smo bili deležni še pasulja iz Livovske kuhinje.

Sledila je razglasitev rezultatov in podelitev priznanj. Na veliko presenečenje sta bila priznanj deležna tudi Tina in Jan, kot najmlajša udeleženca.

Z navdušenjem nad priznanji smo se odpravili proti domu. Oba sta zatrdila da drugo leto spet. Jan pa me je spraševal, kdaj bova šla skupaj na Mašun. Upam da že letos. Sicer pa bo Jan že v naslednjih dneh v Šoli opravljal kolesarski izpit.

Več fotk s Kaliča na naslovu:

http://www.kolesarskiklub-postojna.si/Foto_galerija/leto_2009/2009_09_26_krono_kalic/index.html

Tukaj pa tudi 17 minutni video s prihodi v cilj:

http://www.vimeo.com/6821726