25.7. Nedelja.

Dan po dežju in občutnih ohladitvah, grem proti alpam. Iz Postojne krenem že ob 4:15 zjutraj z naglavno lučko. Bal sem se, da bom čudno zgledal ob taki uri na cesti s kolesom, vendar sem do Kalc srečal kar 5 kolesarjev v temi. Malce me je zeblo v prste na rokah (temperatura je bila 9°C), dodatno pa me je hladila še megla od Planine do Godoviča. Prvi sončni žarki so se me dotaknili pri 80-tem kilometru. V Tolminu pa je temperatura zrasla že na 20°C.

Do Bovca se je sonce sicer spet skrilo za oblake. Ravno ob mojem prihodu v Bovec pa se je spet občutno segrelo in na soncu na klopci, sem se lepo ogrel in počakal Tomaža, Borisa in Miho, ki pa so prišli iz Kamnika preko Predila z avtom.

Malce smo posedeli, pripravili prtljago  in krenili.

Temperatura na vrhu je bila 14°C. Samo 300m nižje pa že 24°C. Ker nisem vozil na vso moč in tudi nisem bil pretirano oblečen, na vrhu niti nisem bil preveč moker. Med vzponom me je na trenutke celo malce zeblo . Na vrhu sem oblekel suho švic majico in brezrokavnik, dres pa se mi je v tem času čisto posušil. Tako, da mi je bilo na vrhu kar prijetno.

Sledil je spust, ki pa bi se mu najraje izognil. Zaradi pogostega zaviranja, se vsa teža telesa prenaša naprej, zato bolijo mišice rok. Od vrha pa nazaj do »starta« v Logu pod Mangartom smo bili v 35 minutah.

Nedelja 11 Julij. Na kolo sem si želel že zgodaj zjutraj. Tudi zbujen sem že bil ob 5-tih zjutraj, pa sem si rekel; samo še malce oddremam, pa so prišle sanje. Sanjal sem da je sredi julija čez noč zapadel sneg, in da so se temperature močno spustile. In našel sem opravičilo, da sem spal naprej.

Kljub vsemu sem vstal ob 6-tih in 6.30 že krenil na pot. Smer Dolenjska, Bela Krajina.

Preko Bloške Police (770 n.m.), Ribnice sem prišel v 70 km oddaljeno Kočevje(490 n.m.) nekje okrog 9 ure.

Nadaljeval sem proti 115km oddaljenem Novem Mestu(190 n.m.) in tja prišel ob 10.45. Povprečno hitrost sem imel 29,5km/h in ura je bila zgodnja.

Zato sem se odločil iti še naprej proti Metliki. Tu pa me je čakalo majhno presenečenje. Vzpon na Vahto(616 n.m.). Za teh 16 km vzpona iz Novega Mesta, v vročini 33°C sem potreboval eno uro. Sledil je spust v Metliko (194 n.m.).

Tja sem prišel ob 12.10 in povprečna je še vedno solidnih 28km/h.

Nadaljeval sem proti Črnomlju(184 n.m). Tam pa sem vzel napačen odcep proti Novem Mestu, namesto proti Kočevju in naredil kakih 20 dodatnih kilometrov. (Že v Novem Mestu sem naredil nekaj dodatnih kilometrov na obvozu zaradi del na cesti.)

In končno sem se s pomočjo tamkajšnjega kolesarja vrnil v Črnomelj in našel pot in tablo na kateri je pisalo Kočevje 47 km. Tukaj sem se ustavil in si v gostilni privoščil belo kavo. Od tu naprej sem sledil talnim označbam trase DOS-a. Znašel sem se sam v Kočevskih gozdovih, tik ob Hrvaški meji. Izven naselij, in ker sem se slabo oskrbel z vodo sem skoraj 20 km vozil brez tekočine. No na tem delu sta me spet čakala dva vzpona na skoraj 600 m nadmorske višine. Na enem od spustov sem dosegel tudi svoj hitrostni rekord 70km/h.

In končno Kočevje, ura 16.30, tukaj sem danes že bil, trasa nazaj mi je poznana, zato sem se ustavil na eni pašti. Med potjo sem sicer jedel energijske ploščice in popil par energijskih napitkov. Popil sem 12 litrov tekočine (Zalo mešano z isosportom). Zaradi neudobnih stolov v gostilni sem čutil, kako se mi v nogah začenjajo krči. Zato sem hitro pojedel in nadaljeval. Kar se tiče pozicije mi je bil bolj udoben zic na kolesu, čeprav sem imel zadnjo plat močno odrgnjeno in žgočo. Tako da je bilo še najudobneje stati na kolesu.

Premagati sem moral še vzpon na Bloško Polico in bil sem skoraj na cilju.

V Postojno sem prišel ob 20.30, vendar sem zato, da sem zaokrožil kilometre naredil še en krog po Postojni.

Tako da je zneslo prevoženih 301km, višinski metri 3060m, povprečna hitrost 25,6km/h. Na poti sem bil 14 ur, od tega 11ur in 45minut čiste vožnje.

Pa še to. V primerjavi z jutranjim tehtanjem, sem bil zvečer lažji za 3 kilograme.

Po tuširanju in večerji, sem si na ledenih obkladkih na zadnji plati ogledal še finale svetovnega prvenstva Španija – Nizozemska.

Drugi vikend pa sledi kakšna bolj družinska tura, sicer mi bo žena dala odpoved, ker se cel dan sam potikam naokrog.

Prišel je dan in jutro maratona, do katerega imam velik rešpekt. Zjutraj se še sprašujem, kaj je meni tega treba bilo. Ampak tukaj smo in gremo naprej. V Kamniku se najprej parkiramo. Jasna in Jan me počakata, kasneje pa gresta na Kamniški vrh.

Jaz pa najprej po vrečko in startno številko. Namestim čip, se manažem, pripravim pijačo, naredim en krog za ogrevanje, potem pa kar na start. Tam pridejo še Boris, Simona in Aljaž s Tino.

In Maraton se začne. Najprej ravnina in najboljši kar letijo mimo mene. Občutek imam da me je prehitelo kakih tristo kolesarjev. Nekje po tridesetem kilometru pa se nekako ugnezdim v skupino, ki gre zmeren tempo. Tudi jaz sem se odločil varčevati z energijo. Letos moram najprej spoznati progo.

In čakam kdaj se bodo začeli klanci. 40-ti kilometer, pa še vedno ni pretiranih vzponov. 50-ti kilometer in že sem na Jezerskem Vrhu z nadmorsko višino 1200m. Sledi spust na Avstrijsko stran in na nasprotnem pobočju že vidim kolono kolesarjev, ki se vzpenja na Pavliča.

No, vzpon na Pavličevo sedlo, ki je dolg kakih 6km pa je nekoliko bolj konkreten, in tik pod vrhom (1390m)  za trenutek zajamem sapo. Sicer pa sem ta vzpon prevozil v 38 minutah. 

Glavnina je premagana in sledi spust. Potem pa ravnina mimo Logarske doline. V mislih imam še Črnivec, zato ne vozim na polno. Na okrepčevalni postaji pred vzponom na Črnivec pa se usuje ploha. Pere me kake 5 kilometrov in preneha tik na začetku vzpona. Vzpon, spet ni predstavljal kakšnega prevelikega zalogaja. Ugotovim, da sem se veliko preveč šparal. Čisto na vrhu Črnivca pa se spet usuje in lije vse do Kamnika, še kakih 15km.

Progo sem prevozil v 5urah in 17 minutah. Od tega sem imel za 30 minut postankov.

Cilj za drugo leto je prekolesariti maraton manj kot v 5 urah. 

Četrtek 24 junij dan pred Državnim praznikom. Volja za kolesarjenje na nuli. Ampak računam, da bom tja do Ajdovščine že dobil nekaj poleta.

Torej odločil sem se prekolesariti kakih 150km in pri tem opraviti 2000 višinskih metrov, kar bo primeren trening za maraton Alpe. 

Najprej proti Ajdovščini in tam vzpon na Predmejo.Nekje sredi klanca me je potegnilo in šlo je lepo, brez težav do vrha.

Sledil je spust do Cola in nato vzpon nad Črni vrh. Spust v Idrijo in vzpon na Govejk proti Žirem.

Letos sem se Franje udeležil v dveh delih.

Prvič v soboto, družinska Franja. Jan, Jasna in jaz. Tina pa je z vnetim grlom počakala pri Babi v Ljubljani. Približno 30 km dolga proga po ljubljanski kotlini. Izključno in samo ravnina in velika gneča, ki se ne razčisti do cilja

Seveda pa je naslednji dan sledil zame vrhunec. Letos še zadnjič mali maraton Franja, Tokrat v družbi Borisa, Tomaža, in Miha. Na start smo prišli že ob 8:30 in si ogledali start velikih. Potem pa po startne številke, priprava, maže za sončenje i.t.d.

Startali smo malo bolj spredaj kot jaz lansko leto. Na Tržaški ulici nas je spet pozdravil Matej. Do nekje pred Dobrovo smo šli skupaj. Potem pa se je gneča malo razpršila in šli smo naprej. Z vzponom sem z lahka opravil. Ustavil sem se na prvih dveh okrepčevalnicah, tisto v Tacnu pa sem izpustil.

V cilj sem prišel ob 14:15. Takoj po prihodu v cilj pa je Slovenija zabila prvi gol na svetovnih prvenstvih.

Vnovčili smo še bone za pašto in pivo. Potem pa domov.

Naslednje leto pa 30-ti jubilejni maraton. Takrat pa grem na velikega.

Četrti junij, petek, v službi vzamem dopust in jo mahnem na obalo. Moj cilj je Portorož, skozi tunel.

Jutro je bilo še malce hladno, ampak v Divači se je že ogrelo na temperaturo za kolesarjenje. V Kopru sem zavil na cesto, ki je vzporedna s hitro cesto in nato po kolesarski stezi, do Izole. Ustavil sem se še v kolesarski trgovini Ritoša, nato pa sledil znakom, ki so kazali kolesarsko pot. Naenkrat sem se znašel sredi klanca. Ker se je iztrošila baterija na oddajniku števca, sem izgubil še občutek za kilometre in naenkrat sem bil v Kortah.

Spustil sem se v Sečovlje in v Luciji kupil novo baterijo za števec.

Pot skozi predor sem našel za nazaj iz Portoroža, blizu avditorija.V predoru je bil prijeten hlad, potem pa ozka kolesarska pot, ki se vije po ravnini od Strunjana do Izole in naprej ob obali proti Kopru. 

Bilo je Valentinovo in Pustna nedelja. Lep sončen, ampak v Postojni mrzel in zasnežen dan. Zato - Kolo v avto pa na morje.

V Kopru parkiram na mestnem parkirišču. Temperatura od 10 do 15 stopinj C. Dobrih 10 več kot v Postojni.

Kolesarska pot ob obali se začne z krožiščem kolesarskih stez.Kolesarska pot vodi do Izole, kjer se odcepi in čez celino pelje vse do Sečovelj in meje. Vendar sem se odločil za pot ob obali in zavil naprej proti Strunjanu, Fiesi, Belemu Križu. V Piran sem prišel mimo cerkve in se po ulici spustil na Tartinijev trg.

Nato ob obali mimo Bernardina, Portorož, po plaži in pešpoteh do Lucije, zato tudi v turističnem tempu.

Na koncu Lucije pa spet na cesto in normalnejšem tempu naprej do Mejnega prehoda Sečovlje, ob Dragonji in preko Šmarja nazaj v Koper. Prevoženih 50km.

Malce po Kopru. Privoščim si en pustni krof. Potem pa nazaj v zasneženo Notranjsko, ki jo je pozdravil že Nanos z belo kapo oblakov.. 

Zjutraj je bila ura 8:30 ko sem krenil iz Postojne. Temperatura je bila 3°C, zato sem se toplo oblekel.

Po dolgem času sem se spet spustil po Rebrnicah. Cesta je res v slabem stanju,  in ker nisem tvegal predrtja gume sem si privoščil bolj turistični spust. Pri spustu pa sem srečal le dva avtomobila. Prometa ni bilo. V Podnanosu pa je na opozorilni tabli za veter pisalo da piha 77km/h. In res na ravnini je pihalo v sunkih in me odnašalo proti sredini ceste. Pred Vipavo sem zavil na Kras in problemov z vetrom ni bilo več. Po stranski neprometni cesti sem kmalu prišel v Štanjel.

Od tu pa se je začel spust proti Novi Gorici, mimo dreves bogatimi s kakiji. Zadnji kilometri pred Novo Gorico pa so prinesli tudi nekaj več prometa.

Tu se je tudi že precej ogrelo. Bilo je okrog 17°C. Zato sem se temu primerno slekel. in Nadaljeval proti Ajdovščini

Čeprav je bila temperatura tudi v Vipavski dolini okrog 17°C, pa je spet pihal bočni veter v sunkih, le da me je tokrat zanašal ven iz cestišča.

Sledil je še vzpon po Rebernicah. Spet skoraj nič prometa. Na začetku je bila temperatura še 14°C v zadnjem ovinku pred Razdrtim pa je že zapihal hladni veter in temperatura je padla na 7°C.

.

V soboto 26.09.2009 je Postojnski Kolesarski Klub priredil tekmo "Kronometer na Kalič".

Jan je že nekaj časa komaj čakal to tekmo. Ker pa sem pri Jurišu na Vršič videl kolesarja, ki je na vrh v otroškem sedežu pripeljal otroka sem si rekel: "Zakaj nebi Tine pripel na trailgator pa bi šli vsi trije na Kalič".

In res smo se zjutraj odpeljali proti Kaliču. Že ob vznožju sem poklical Mitjo, da nas prijavi bolj na začetek startne liste. In na vrhu prejeli prvi dve startni Številki.

Kolesarji so se podali na ogrevanje skozi Postojno, mi pa smo med tem počakali na Kaliču.

In se nato spustili na start. Do talne oznake 0 km

Jan je startal prvi, takoj za njim pa midva s Tino ob močnem pospešku Romana. Nato pa so se v razmaku 30 sekund podajali na start ostali tekmovalci.

Vstrajno smo poganjali proti vrhu, mimo nas pa so kar švigali sotekmovalci. Nekje na polovici poti sva s Tino ujela Jana. Vendar ga do cilja nisva prehitela.

Zmagovalec je prišel v Času 6min 33 sek, Midva s Tino 16min 7sek in Jan 16min 30sek

Moj rekord s cestnim kolesom je 10min

Sledilo je preračunavanje rezultatov za današnjo tekmo in tudi za Pokal 7.tekem za zlato samokolnico.

Tina me je na koncu okregala. "Ati zakaj si šel tako počasi". Med čakanjem na rezultate smo bili deležni še pasulja iz Livovske kuhinje.

Sledila je razglasitev rezultatov in podelitev priznanj. Na veliko presenečenje sta bila priznanj deležna tudi Tina in Jan, kot najmlajša udeleženca.

Z navdušenjem nad priznanji smo se odpravili proti domu. Oba sta zatrdila da drugo leto spet. Jan pa me je spraševal, kdaj bova šla skupaj na Mašun. Upam da že letos. Sicer pa bo Jan že v naslednjih dneh v Šoli opravljal kolesarski izpit.

Več fotk s Kaliča na naslovu:

http://www.kolesarskiklub-postojna.si/Foto_galerija/leto_2009/2009_09_26_krono_kalic/index.html

Tukaj pa tudi 17 minutni video s prihodi v cilj:

http://www.vimeo.com/6821726

Avto porabi najmanj goriva, če ves čas vozimo pri optimalnem številu vrtljajev. Enako velja za porabo energije pri Kolesarjenju. V povprečju je optimalno število vrtljajev pedalov, tako za moške kot ženske od 60 do 80 obratov gonilke na minuto. To je mogoče s pravočasnim prestavljanjem in predvidevanji med vožnjo vzdrževati tudi na zelo dolgih progah. Seveda se lahko posameznik sam zase odloči, ali bo kolesaril v visoki prestavi z nizko frekvenco obratov (mišice so bolj obremenjene, in v njih se poviša nivo mlečne kisline), ali raje v nizki prestavi z visoko frekvenco obratov (aerobna vožnja).

Da bi se izognili predčasni obrabi prestav, je priporočljivo tik pred prestavljanjem za trenutek popustiti pritisk s pedalov. Še posebej to velja za prestave na prednjih zobnikih.

19.9.2009 Dva tedna po preloženem Jurišu na Vršič, smo tudi mi odjurišali v Kranjsko Goro. Jaz s familijo in Tomaž z Mojco. V Kranjski Gori smo šli najprej v prireditveni šotor po štartno številko in darilno vrečko.

Nov dres sva takoj oblekla, raztovorila kolesi se pripravila in šla na en krog za ogrevanje. Naši pa so odšli z avtom navzgor k Erjavčevi Koči, kjer je pred enim tednom Jan preživel tri dni na šolskem taboru.

Ob 11.00 START

Kakih 700 kolesarjev je krenilo proti vrhu. Skozi Kranjsko Goro, mimo jezera Jasna in še nekaj časa je proga dokaj položna, potem pa se začne.

Iz ovinka v ovinek, ko se števec nadmorske višine premika hitreje kot števec kilometrov.

Proti vrhu na določenih odsekih poje kar zadnja prestava. Na teh odsekih si ne moreš privoščiti postanka, ker je potem skoraj nemogoče spet zajahati kolo. Vendar dvakrat sem se ustavil, na bolj položnih odsekih pod vrhom.

In prišli smo na vrh

Popila sva čaj, se oskrbela z žitnimi palčkami, se preoblekla in počakala naše, ki so odšli na pohod. Pri povratku pa so za seboj pripeljali še ovce.

.

Nato pa spust nazaj v Kranjsko Goro. V šotor smo prišli ravno ob razglasitvi zmagovalcev. Letos je bil to Jure Robič. Pojedli smo golaž in odšli naprej. Ogledat smo si odšli Zelence.

Nato mimo Brnika, v Kamnik k Borisu in Domov.

Bili so še lepi poletni dnevi, ko sem sobotnega dne sedel na kolo in naravnal smer proti Kamniku. Iz Postojne do table Ljubljana (45km) sem potreboval uro in pol.

Zato pa je pot skozi Ljubljano trajala skoraj 50 minut. Semaforji, iskanje prehodov in kolesarskih poti je kar prava pustolovščina, Vendar je kar šlo.

Izbral sem pot mimo BTC-ja in preko Zadobrove in Domžal.

Še pred Kamnikom je Kraj Šmarca, kjer sem se za kratek čas ustavil pri Bratu.

Nato Kamnik.

In nazaj v Smeri Ljubljane.

V Ljubljani sem se odločil še za skok Na Ljubljanski Grad.

Nato pa še malo po Ljubljani.

Pa na Ješprenj in proti Domu.

.

Končal se je naš družinski dopust v Bohinjski Bistrici in spet je bilo treba zajahati kolo in na pot. Vendar sem se tokrat odločil za daljšo varianto. Čez Vršič domov. Predvidoma bo to med 220 in 230 km, zato je bilo treba na pot že zgodaj.

Sobota, megleno jutro 6³⁰ in štart. Bilo je še hladno, tako da sem si do Bleda navlekel še dolge rokave in Windstoper brezrokavnik. Blejsko jezero sem obšel po zahodni strani.

Mimo Spodnjih Gorij, čez hrib Kočno v Jesenice.

Od Jesenic naprej pa vse do Kranjske Gore se cesta ves čas blago vzpenja, vendar imaš občutek kot da voziš po ravnini. Tako da je prav prijetno za kolesarjenje. Na križišču z Mojstrano je Aljažev spomenik, ki z roko kaže proti Triglavu. Triglav pa je bil ta dan malce v oblakih.

Prav na tem križišču se začne kolesarska pot, ki je nekaj deset metrov odmaknjena od ceste in pelje po ravnini vse do Tamarja in Planice. Vendar, jaz sem v Kranjski Gori zavil na Benzinsko črpalko in se opremil z izotoničnimi napitki in ostalo tekočino za moj Juriš na vršič. Tik pred začetkom vzpona sem se ustavil še ob jezeru Jasna in se fotkal ob kozorogu.

Potem pa ob gorskem potoku Pišnica navzgor. Mimo ruske Kapelce, lepih pogledov na vršace, okna v eni od sten in mimo krav, ki se pasejo in seveda kakajo kar po asfaltu. Od Benzinske črpalke pa do vrha je približno 12km, ki sem jih prevozil v 1 uri in 15 minut.

Večji del vzpona je bil promet kar redek. Kakšen kilometer pod vrhom pa se je  začela gneča. Na vrhu pa prometni kaos, kot bi bil sredi Portoroža. Privoščil sem si skoraj uro počitka in sušenja dresa. Kajti čakal me je spust, katerega me je bilo bolj strah kot vzpona. Ob spustu sem občudoval lepoto okolice, Kugyjev spomenik, izvir Soče, slap Boka....

Vse to pa ob spoštavanja gora, malce strahu zaradi drvenja ob pogleda na previsne stene, in smradu po gumi. Ampak ta smrad je prihajal od mojih zavor. Kar nekajkrat sem se ustavil in preveril, da ne bi kakšna gumica kar odletela, in tipal aluminijaste obroče, ki so skoraj žareli. Če bi kolo zapeljal v Sočo, bi Soča kar zavrela.

Mikalo me je da bi se kar večkrat ustavil in se bolj posvetil lepotam. Vendar moral sem se držati plana, da bi prišel domov pred temo. .

Spust pa se je nadaljeval še naprej, vendar je bil tak, da se je dalo tudi pritisniti na pedale in zavore so se lahko malce ohladile. Skupaj s Sočo sem drvel mimo Bovca do Tolmina, ki leži na nadmorski višini 200m, vmes pa je bilo le par krajših vzponov.

Tik pred Tolminom pa sem skočil v Sočo. Hlače sem zavihal visoko, počepnil v deročo vodo vanjo vtaknil še glavo ter se oprhal po hrbtu. Prav mikalo me je da bi v vodo vtaknil še pekočo rit. Naslednjič nujno vzamem še kopalke. Ta kopel me je poživila in name delovala kot doping.

Naslednja postaja je bila Most na Soči. Vendar sem znameniti most skoraj spregledal, saj sem pričakoval most dosti večjih razsežnosti kot je dejansko bil, nekoliko skrit za zelenje dreves.

Tukaj sem se tudi poslovil od Soče, ter krenil ob reki Idrijci navzgor. Na Slapu ob Idrijci sem si ob 5 uri popoldne privoščil Soško postrv in  naredil drugi daljši postanek.  Pot do Idrije je spet ravnina in prav prijetna za kolesarjenje. Malce me je skrbel vzpon na Godovič, vendar je šel brez problemov. Čeprav je bila ura že 7 zvečer in v riti sem imel že 200 km.

Prav tako ni bilo nobenega problema na Planinskih ridah. Prav zadovoljen sem bil, da se mi mišice niso zakislile. Očitno sem pravilno razporejal kurjenje energije in počitke. Domov sem prišel ob 20³⁰ že v rahlem mraku, s prevoženimi 233km in opravljenimi 2650m vzponov. Za izlet sem potreboval 14 ur in pol, od tega čiste vožnje 10 ur in pol. V 4 ure pavze pa sta všteta dva postanka po 1 uro in več krajših postankov ter čakanj na semaforjih. Edini problem, ki sem ga čutil pa je bila rdeča in pekoča rit. Zato sem še kakšni dve uri sedel na ledenih obkladkih.

Na celi poti sem popil 10 litrov tekočine, kar je kar majhna poraba 4,3litra/100km. :)

Ob koncu sem že planiral naslednje relacije. Manjka mi še kolesarjenje od Mostu na Soči mimo Nove Gorice do Krasa, pa bom imel prekolesarjeno celotno vzhodno Slovenijo.

Mislim pa, da bo tudi to relacijo čez Vršič treba še kdaj ponoviti. Počutje in občutki so enkratni.

V času kolektivnega dopusta sem tako prevozil 1000 km. Od tega skupaj z družino kakih 150 km. S tem pa se moje kolesarjenje za letos še ne konča.

V dveh letih sem na račun kolesarjenja shujšal za 16 kg.