KOLESARJENJE IN JAZ

Arhiv July 2010

Objavljeno 26.07.2010

Postojna – Mangart

25.7. Nedelja.

Dan po dežju in občutnih ohladitvah, grem proti alpam. Iz Postojne krenem že ob 4:15 zjutraj z naglavno lučko. Bal sem se, da bom čudno zgledal ob taki uri na cesti s kolesom, vendar sem do Kalc srečal kar 5 kolesarjev v temi. Malce me je zeblo v prste na rokah (temperatura je bila 9°C), dodatno pa me je hladila še megla od Planine do Godoviča. Prvi sončni žarki so se me dotaknili pri 80-tem kilometru. V Tolminu pa je temperatura zrasla že na 20°C.

Do Bovca se je sonce sicer spet skrilo za oblake. Ravno ob mojem prihodu v Bovec pa se je spet občutno segrelo in na soncu na klopci, sem se lepo ogrel in počakal Tomaža, Borisa in Miho, ki pa so prišli iz Kamnika preko Predila z avtom.

Malce smo posedeli, pripravili prtljago  in krenili.

 

Iz Postojne, do Loga pod Mangartom sem potreboval 5 ur (134km). Sam vzpon pa je dolg 17 km, iz nadmorske 640m na nadmorsko 2020m. Za  vzpon sem potreboval 1uro 50 minut plus 25 minut postankov. Že na začetku vzpona sem čutil zametke krčev v stegnu in zato sem vozil malce bolj previdno. Krč me sicer ni zagrabil, čutil pa sem občasne bolečine v mišicah.

Temperatura na vrhu je bila 14°C. Samo 300m nižje pa že 24°C. Ker nisem vozil na vso moč in tudi nisem bil pretirano oblečen, na vrhu niti nisem bil preveč moker. Med vzponom me je na trenutke celo malce zeblo . Na vrhu sem oblekel suho švic majico in brezrokavnik, dres pa se mi je v tem času čisto posušil. Tako, da mi je bilo na vrhu kar prijetno.

Iz Postojne do vrha Mangartskega sedla se je tako nabralo točno 150 km .

Sledil je spust, ki pa bi se mu najraje izognil. Zaradi pogostega zaviranja, se vsa teža telesa prenaša naprej, zato bolijo mišice rok. Od vrha pa nazaj do »starta« v Logu pod Mangartom smo bili v 35 minutah.

 

objavil-a markobajec @ 11:50:54 - Št. komentarjev: 0

Objavljeno 12.07.2010

Na Dolenjsko in v Belo Krajino

Nedelja 11 Julij. Na kolo sem si želel že zgodaj zjutraj. Tudi zbujen sem že bil ob 5-tih zjutraj, pa sem si rekel; samo še malce oddremam, pa so prišle sanje. Sanjal sem da je sredi julija čez noč zapadel sneg, in da so se temperature močno spustile. In našel sem opravičilo, da sem spal naprej.

Kljub vsemu sem vstal ob 6-tih in 6.30 že krenil na pot. Smer Dolenjska, Bela Krajina.

Preko Bloške Police (770 n.m.), Ribnice sem prišel v 70 km oddaljeno Kočevje(490 n.m.) nekje okrog 9 ure.

Nadaljeval sem proti 115km oddaljenem Novem Mestu(190 n.m.) in tja prišel ob 10.45. Povprečno hitrost sem imel 29,5km/h in ura je bila zgodnja.

Zato sem se odločil iti še naprej proti Metliki. Tu pa me je čakalo majhno presenečenje. Vzpon na Vahto(616 n.m.). Za teh 16 km vzpona iz Novega Mesta, v vročini 33°C sem potreboval eno uro. Sledil je spust v Metliko (194 n.m.).

Tja sem prišel ob 12.10 in povprečna je še vedno solidnih 28km/h.

Nadaljeval sem proti Črnomlju(184 n.m). Tam pa sem vzel napačen odcep proti Novem Mestu, namesto proti Kočevju in naredil kakih 20 dodatnih kilometrov. (Že v Novem Mestu sem naredil nekaj dodatnih kilometrov na obvozu zaradi del na cesti.)

 

In končno sem se s pomočjo tamkajšnjega kolesarja vrnil v Črnomelj in našel pot in tablo na kateri je pisalo Kočevje 47 km. Tukaj sem se ustavil in si v gostilni privoščil belo kavo. Od tu naprej sem sledil talnim označbam trase DOS-a. Znašel sem se sam v Kočevskih gozdovih, tik ob Hrvaški meji. Izven naselij, in ker sem se slabo oskrbel z vodo sem skoraj 20 km vozil brez tekočine. No na tem delu sta me spet čakala dva vzpona na skoraj 600 m nadmorske višine. Na enem od spustov sem dosegel tudi svoj hitrostni rekord 70km/h.

In končno Kočevje, ura 16.30, tukaj sem danes že bil, trasa nazaj mi je poznana, zato sem se ustavil na eni pašti. Med potjo sem sicer jedel energijske ploščice in popil par energijskih napitkov. Popil sem 12 litrov tekočine (Zalo mešano z isosportom). Zaradi neudobnih stolov v gostilni sem čutil, kako se mi v nogah začenjajo krči. Zato sem hitro pojedel in nadaljeval. Kar se tiče pozicije mi je bil bolj udoben zic na kolesu, čeprav sem imel zadnjo plat močno odrgnjeno in žgočo. Tako da je bilo še najudobneje stati na kolesu.

Premagati sem moral še vzpon na Bloško Polico in bil sem skoraj na cilju.

V Postojno sem prišel ob 20.30, vendar sem zato, da sem zaokrožil kilometre naredil še en krog po Postojni.

Tako da je zneslo prevoženih 301km, višinski metri 3060m, povprečna hitrost 25,6km/h. Na poti sem bil 14 ur, od tega 11ur in 45minut čiste vožnje. V tem času sem popil 12 litrov tekočine in samo dvakrat opravil malo potrebo.

Pa še to. V primerjavi z jutranjim tehtanjem, sem bil zvečer lažji za 3 kilograme.

Po tuširanju in večerji, sem si na ledenih obkladkih na zadnji plati ogledal še finale svetovnega prvenstva Španija – Nizozemska.

Drugi vikend pa sledi kakšna bolj družinska tura, sicer mi bo žena dala odpoved, ker se cel dan sam potikam naokrog.

 

objavil-a markobajec @ 10:06:27 - Št. komentarjev: 1

Objavljeno 09.07.2010

MARATON ALPE

Prišel je dan in jutro maratona, do katerega imam velik rešpekt. Zjutraj se še sprašujem, kaj je meni tega treba bilo. Ampak tukaj smo in gremo naprej. V Kamniku se najprej parkiramo. Jasna in Jan me počakata, kasneje pa gresta na Kamniški vrh.

 

Jaz pa najprej po vrečko in startno številko. Namestim čip, se manažem, pripravim pijačo, naredim en krog za ogrevanje, potem pa kar na start. Tam pridejo še Boris, Simona in Aljaž s Tino.

 

 

In Maraton se začne. Najprej ravnina in najboljši kar letijo mimo mene. Občutek imam da me je prehitelo kakih tristo kolesarjev. Nekje po tridesetem kilometru pa se nekako ugnezdim v skupino, ki gre zmeren tempo. Tudi jaz sem se odločil varčevati z energijo. Letos moram najprej spoznati progo.

In čakam kdaj se bodo začeli klanci. 40-ti kilometer, pa še vedno ni pretiranih vzponov. 50-ti kilometer in že sem na Jezerskem Vrhu z nadmorsko višino 1200m. Sledi spust na Avstrijsko stran in na nasprotnem pobočju že vidim kolono kolesarjev, ki se vzpenja na Pavliča.

No, vzpon na Pavličevo sedlo, ki je dolg kakih 6km pa je nekoliko bolj konkreten, in tik pod vrhom (1390m)  za trenutek zajamem sapo. Sicer pa sem ta vzpon prevozil v 38 minutah. 

Glavnina je premagana in sledi spust. Potem pa ravnina mimo Logarske doline. V mislih imam še Črnivec, zato ne vozim na polno. Na okrepčevalni postaji pred vzponom na Črnivec pa se usuje ploha. Pere me kake 5 kilometrov in preneha tik na začetku vzpona. Vzpon, spet ni predstavljal kakšnega prevelikega zalogaja. Ugotovim, da sem se veliko preveč šparal. Čisto na vrhu Črnivca pa se spet usuje in lije vse do Kamnika, še kakih 15km.

Progo sem prevozil v 5urah in 17 minutah. Od tega sem imel za 30 minut postankov.

Cilj za drugo leto je prekolesariti maraton manj kot v 5 urah. 

objavil-a markobajec @ 13:25:04 - Št. komentarjev: 0

Objavljeno 06.07.2010

Trening za ALPE

Četrtek 24 junij dan pred Državnim praznikom. Volja za kolesarjenje na nuli. Ampak računam, da bom tja do Ajdovščine že dobil nekaj poleta.

Torej odločil sem se prekolesariti kakih 150km in pri tem opraviti 2000 višinskih metrov, kar bo primeren trening za maraton Alpe. 

Najprej proti Ajdovščini in tam vzpon na Predmejo.Nekje sredi klanca me je potegnilo in šlo je lepo, brez težav do vrha.

 


 

Sledil je spust do Cola in nato vzpon nad Črni vrh. Spust v Idrijo in vzpon na Govejk proti Žirem.

 

  Do Logatca je sledil še vzpon preko Rovt.

 

V Logatcu pe sem se ustavil v Tandemu, da mi izmerijo verigo. Ker mi je na vzponih kar nekajkrat preskočila na zobniku. Bila je močno pretegnjena. Sicer so mi jo zamenjali vendar bistveno boljše ni bilo. Zato sem moral naslednji teden zamenjati še celo kaseto zadnjih zobnikov.

objavil-a markobajec @ 10:06:15 - Št. komentarjev: 0

MARATON FRANJA

Letos sem se Franje udeležil v dveh delih.

Prvič v soboto, družinska Franja. Jan, Jasna in jaz. Tina pa je z vnetim grlom počakala pri Babi v Ljubljani. Približno 30 km dolga proga po ljubljanski kotlini. Izključno in samo ravnina in velika gneča, ki se ne razčisti do cilja


Seveda pa je naslednji dan sledil zame vrhunec. Letos še zadnjič mali maraton Franja, Tokrat v družbi Borisa, Tomaža, in Miha. Na start smo prišli že ob 8:30 in si ogledali start velikih. Potem pa po startne številke, priprava, maže za sončenje i.t.d.

Startali smo malo bolj spredaj kot jaz lansko leto. Na Tržaški ulici nas je spet pozdravil Matej. Do nekje pred Dobrovo smo šli skupaj. Potem pa se je gneča malo razpršila in šli smo naprej. Z vzponom sem z lahka opravil. Ustavil sem se na prvih dveh okrepčevalnicah, tisto v Tacnu pa sem izpustil.

V cilj sem prišel ob 14:15. Takoj po prihodu v cilj pa je Slovenija zabila prvi gol na svetovnih prvenstvih.

Vnovčili smo še bone za pašto in pivo. Potem pa domov.

Naslednje leto pa 30-ti jubilejni maraton. Takrat pa grem na velikega.

objavil-a markobajec @ 10:01:29 - Št. komentarjev: 0

Objavljeno 05.07.2010

Na OBALO

Četrti junij, petek, v službi vzamem dopust in jo mahnem na obalo. Moj cilj je Portorož, skozi tunel.

Jutro je bilo še malce hladno, ampak v Divači se je že ogrelo na temperaturo za kolesarjenje. V Kopru sem zavil na cesto, ki je vzporedna s hitro cesto in nato po kolesarski stezi, do Izole. Ustavil sem se še v kolesarski trgovini Ritoša, nato pa sledil znakom, ki so kazali kolesarsko pot. Naenkrat sem se znašel sredi klanca. Ker se je iztrošila baterija na oddajniku števca, sem izgubil še občutek za kilometre in naenkrat sem bil v Kortah.

Spustil sem se v Sečovlje in v Luciji kupil novo baterijo za števec.

 

Pot skozi predor sem našel za nazaj iz Portoroža, blizu avditorija.V predoru je bil prijeten hlad, potem pa ozka kolesarska pot, ki se vije po ravnini od Strunjana do Izole in naprej ob obali proti Kopru. 

 

Za povratek iz Portoroža do doma (79km) sem potreboval 3ure in 45 minut
objavil-a markobajec @ 09:36:02 - Št. komentarjev: 0