Končal se je naš družinski dopust v Bohinjski Bistrici in spet je bilo treba zajahati kolo in na pot. Vendar sem se tokrat odločil za daljšo varianto. Čez Vršič domov. Predvidoma bo to med 220 in 230 km, zato je bilo treba na pot že zgodaj.

Sobota, megleno jutro 6³⁰ in štart. Bilo je še hladno, tako da sem si do Bleda navlekel še dolge rokave in Windstoper brezrokavnik. Blejsko jezero sem obšel po zahodni strani.

Mimo Spodnjih Gorij, čez hrib Kočno v Jesenice.

Od Jesenic naprej pa vse do Kranjske Gore se cesta ves čas blago vzpenja, vendar imaš občutek kot da voziš po ravnini. Tako da je prav prijetno za kolesarjenje. Na križišču z Mojstrano je Aljažev spomenik, ki z roko kaže proti Triglavu. Triglav pa je bil ta dan malce v oblakih.

Prav na tem križišču se začne kolesarska pot, ki je nekaj deset metrov odmaknjena od ceste in pelje po ravnini vse do Tamarja in Planice. Vendar, jaz sem v Kranjski Gori zavil na Benzinsko črpalko in se opremil z izotoničnimi napitki in ostalo tekočino za moj Juriš na vršič. Tik pred začetkom vzpona sem se ustavil še ob jezeru Jasna in se fotkal ob kozorogu.

Potem pa ob gorskem potoku Pišnica navzgor. Mimo ruske Kapelce, lepih pogledov na vršace, okna v eni od sten in mimo krav, ki se pasejo in seveda kakajo kar po asfaltu. Od Benzinske črpalke pa do vrha je približno 12km, ki sem jih prevozil v 1 uri in 15 minut.

Večji del vzpona je bil promet kar redek. Kakšen kilometer pod vrhom pa se je  začela gneča. Na vrhu pa prometni kaos, kot bi bil sredi Portoroža. Privoščil sem si skoraj uro počitka in sušenja dresa. Kajti čakal me je spust, katerega me je bilo bolj strah kot vzpona. Ob spustu sem občudoval lepoto okolice, Kugyjev spomenik, izvir Soče, slap Boka....

Vse to pa ob spoštavanja gora, malce strahu zaradi drvenja ob pogleda na previsne stene, in smradu po gumi. Ampak ta smrad je prihajal od mojih zavor. Kar nekajkrat sem se ustavil in preveril, da ne bi kakšna gumica kar odletela, in tipal aluminijaste obroče, ki so skoraj žareli. Če bi kolo zapeljal v Sočo, bi Soča kar zavrela.

Mikalo me je da bi se kar večkrat ustavil in se bolj posvetil lepotam. Vendar moral sem se držati plana, da bi prišel domov pred temo. .

Spust pa se je nadaljeval še naprej, vendar je bil tak, da se je dalo tudi pritisniti na pedale in zavore so se lahko malce ohladile. Skupaj s Sočo sem drvel mimo Bovca do Tolmina, ki leži na nadmorski višini 200m, vmes pa je bilo le par krajših vzponov.

Tik pred Tolminom pa sem skočil v Sočo. Hlače sem zavihal visoko, počepnil v deročo vodo vanjo vtaknil še glavo ter se oprhal po hrbtu. Prav mikalo me je da bi v vodo vtaknil še pekočo rit. Naslednjič nujno vzamem še kopalke. Ta kopel me je poživila in name delovala kot doping.

Naslednja postaja je bila Most na Soči. Vendar sem znameniti most skoraj spregledal, saj sem pričakoval most dosti večjih razsežnosti kot je dejansko bil, nekoliko skrit za zelenje dreves.

Tukaj sem se tudi poslovil od Soče, ter krenil ob reki Idrijci navzgor. Na Slapu ob Idrijci sem si ob 5 uri popoldne privoščil Soško postrv in  naredil drugi daljši postanek.  Pot do Idrije je spet ravnina in prav prijetna za kolesarjenje. Malce me je skrbel vzpon na Godovič, vendar je šel brez problemov. Čeprav je bila ura že 7 zvečer in v riti sem imel že 200 km.

Prav tako ni bilo nobenega problema na Planinskih ridah. Prav zadovoljen sem bil, da se mi mišice niso zakislile. Očitno sem pravilno razporejal kurjenje energije in počitke. Domov sem prišel ob 20³⁰ že v rahlem mraku, s prevoženimi 233km in opravljenimi 2650m vzponov. Za izlet sem potreboval 14 ur in pol, od tega čiste vožnje 10 ur in pol. V 4 ure pavze pa sta všteta dva postanka po 1 uro in več krajših postankov ter čakanj na semaforjih. Edini problem, ki sem ga čutil pa je bila rdeča in pekoča rit. Zato sem še kakšni dve uri sedel na ledenih obkladkih.

Na celi poti sem popil 10 litrov tekočine, kar je kar majhna poraba 4,3litra/100km. :)

Ob koncu sem že planiral naslednje relacije. Manjka mi še kolesarjenje od Mostu na Soči mimo Nove Gorice do Krasa, pa bom imel prekolesarjeno celotno vzhodno Slovenijo.

Mislim pa, da bo tudi to relacijo čez Vršič treba še kdaj ponoviti. Počutje in občutki so enkratni.

V času kolektivnega dopusta sem tako prevozil 1000 km. Od tega skupaj z družino kakih 150 km. S tem pa se moje kolesarjenje za letos še ne konča.

V dveh letih sem na račun kolesarjenja shujšal za 16 kg.

Zjutraj kmalu po sedmi uri sem s cestnim kolesom odpeketal proti Gorenjski. Že prejšnji večer smo vse spakirali v avto  in zadaj priklopili vsa gorska kolesa.

Kolesarjenje je potekalo kar dobro. Le da sem v Cerknem skrenil s planirane poti proti Davči in se povzpel na Kladje. Pot se mi je tako podaljšala za 30 km.

Preko Škofje Loke in Železnikov. Vendar sem kolesaril po dolini, pa še nekaj kilometrskemu makadamu pri Davči sem se izognil s specialko.

S Kladij sem se spustil proti Gorenji Vasi, kjer se združita mali in veliki maraton Franja.Naredil sem pravi slalom po Gorenjski. Za konec me je čakal še 10 do 15% vzpon na 1300m visoko Soriško Planino.

Na cilj v Bohinjsko Bistrico pa sem prispel ob 15. 45

Na poti sem si privoščil 2 uri počitka. Nekajkrat po 15 minut. In izključno za vožnjo porabil    -   6 ur in 20 minut.

  

Naslednji dan pa sem presedlal na gorsko kolo in se z družino odpravil na Krog okrog Bohinjskega jezera. Od Bohinjske Bistrice do jezera po glavni cesti je 7,5 km. Severna stran jezera je komaj prehodna, kaj šele prevozna. Ampak prišli smo čez tiste 4 kritične kilometre.

Zvečer pa sva sama z Janom odkrila še lepo makadamsko pot do jezera, ki pa je le kakšen kilometer daljša. In samo kakih 500 m je potrebno peš. Ostali del poti pa je popolnoma ravna.