Zjutraj je bila ura 8:30 ko sem krenil iz Postojne. Temperatura je bila 3°C, zato sem se toplo oblekel.

Po dolgem času sem se spet spustil po Rebrnicah. Cesta je res v slabem stanju,  in ker nisem tvegal predrtja gume sem si privoščil bolj turistični spust. Pri spustu pa sem srečal le dva avtomobila. Prometa ni bilo. V Podnanosu pa je na opozorilni tabli za veter pisalo da piha 77km/h. In res na ravnini je pihalo v sunkih in me odnašalo proti sredini ceste. Pred Vipavo sem zavil na Kras in problemov z vetrom ni bilo več. Po stranski neprometni cesti sem kmalu prišel v Štanjel.

Od tu pa se je začel spust proti Novi Gorici, mimo dreves bogatimi s kakiji. Zadnji kilometri pred Novo Gorico pa so prinesli tudi nekaj več prometa.

Tu se je tudi že precej ogrelo. Bilo je okrog 17°C. Zato sem se temu primerno slekel. in Nadaljeval proti Ajdovščini

Čeprav je bila temperatura tudi v Vipavski dolini okrog 17°C, pa je spet pihal bočni veter v sunkih, le da me je tokrat zanašal ven iz cestišča.

Sledil je še vzpon po Rebernicah. Spet skoraj nič prometa. Na začetku je bila temperatura še 14°C v zadnjem ovinku pred Razdrtim pa je že zapihal hladni veter in temperatura je padla na 7°C.

.

V soboto 26.09.2009 je Postojnski Kolesarski Klub priredil tekmo "Kronometer na Kalič".

Jan je že nekaj časa komaj čakal to tekmo. Ker pa sem pri Jurišu na Vršič videl kolesarja, ki je na vrh v otroškem sedežu pripeljal otroka sem si rekel: "Zakaj nebi Tine pripel na trailgator pa bi šli vsi trije na Kalič".

In res smo se zjutraj odpeljali proti Kaliču. Že ob vznožju sem poklical Mitjo, da nas prijavi bolj na začetek startne liste. In na vrhu prejeli prvi dve startni Številki.

Kolesarji so se podali na ogrevanje skozi Postojno, mi pa smo med tem počakali na Kaliču.

In se nato spustili na start. Do talne oznake 0 km

Jan je startal prvi, takoj za njim pa midva s Tino ob močnem pospešku Romana. Nato pa so se v razmaku 30 sekund podajali na start ostali tekmovalci.

Vstrajno smo poganjali proti vrhu, mimo nas pa so kar švigali sotekmovalci. Nekje na polovici poti sva s Tino ujela Jana. Vendar ga do cilja nisva prehitela.

Zmagovalec je prišel v Času 6min 33 sek, Midva s Tino 16min 7sek in Jan 16min 30sek

Moj rekord s cestnim kolesom je 10min

Sledilo je preračunavanje rezultatov za današnjo tekmo in tudi za Pokal 7.tekem za zlato samokolnico.

Tina me je na koncu okregala. "Ati zakaj si šel tako počasi". Med čakanjem na rezultate smo bili deležni še pasulja iz Livovske kuhinje.

Sledila je razglasitev rezultatov in podelitev priznanj. Na veliko presenečenje sta bila priznanj deležna tudi Tina in Jan, kot najmlajša udeleženca.

Z navdušenjem nad priznanji smo se odpravili proti domu. Oba sta zatrdila da drugo leto spet. Jan pa me je spraševal, kdaj bova šla skupaj na Mašun. Upam da že letos. Sicer pa bo Jan že v naslednjih dneh v Šoli opravljal kolesarski izpit.

Več fotk s Kaliča na naslovu:

http://www.kolesarskiklub-postojna.si/Foto_galerija/leto_2009/2009_09_26_krono_kalic/index.html

Tukaj pa tudi 17 minutni video s prihodi v cilj:

http://www.vimeo.com/6821726

Avto porabi najmanj goriva, če ves čas vozimo pri optimalnem številu vrtljajev. Enako velja za porabo energije pri Kolesarjenju. V povprečju je optimalno število vrtljajev pedalov, tako za moške kot ženske od 60 do 80 obratov gonilke na minuto. To je mogoče s pravočasnim prestavljanjem in predvidevanji med vožnjo vzdrževati tudi na zelo dolgih progah. Seveda se lahko posameznik sam zase odloči, ali bo kolesaril v visoki prestavi z nizko frekvenco obratov (mišice so bolj obremenjene, in v njih se poviša nivo mlečne kisline), ali raje v nizki prestavi z visoko frekvenco obratov (aerobna vožnja).

Da bi se izognili predčasni obrabi prestav, je priporočljivo tik pred prestavljanjem za trenutek popustiti pritisk s pedalov. Še posebej to velja za prestave na prednjih zobnikih.

19.9.2009 Dva tedna po preloženem Jurišu na Vršič, smo tudi mi odjurišali v Kranjsko Goro. Jaz s familijo in Tomaž z Mojco. V Kranjski Gori smo šli najprej v prireditveni šotor po štartno številko in darilno vrečko.

Nov dres sva takoj oblekla, raztovorila kolesi se pripravila in šla na en krog za ogrevanje. Naši pa so odšli z avtom navzgor k Erjavčevi Koči, kjer je pred enim tednom Jan preživel tri dni na šolskem taboru.

Ob 11.00 START

Kakih 700 kolesarjev je krenilo proti vrhu. Skozi Kranjsko Goro, mimo jezera Jasna in še nekaj časa je proga dokaj položna, potem pa se začne.

Iz ovinka v ovinek, ko se števec nadmorske višine premika hitreje kot števec kilometrov.

Proti vrhu na določenih odsekih poje kar zadnja prestava. Na teh odsekih si ne moreš privoščiti postanka, ker je potem skoraj nemogoče spet zajahati kolo. Vendar dvakrat sem se ustavil, na bolj položnih odsekih pod vrhom.

In prišli smo na vrh

Popila sva čaj, se oskrbela z žitnimi palčkami, se preoblekla in počakala naše, ki so odšli na pohod. Pri povratku pa so za seboj pripeljali še ovce.

.

Nato pa spust nazaj v Kranjsko Goro. V šotor smo prišli ravno ob razglasitvi zmagovalcev. Letos je bil to Jure Robič. Pojedli smo golaž in odšli naprej. Ogledat smo si odšli Zelence.

Nato mimo Brnika, v Kamnik k Borisu in Domov.

Bili so še lepi poletni dnevi, ko sem sobotnega dne sedel na kolo in naravnal smer proti Kamniku. Iz Postojne do table Ljubljana (45km) sem potreboval uro in pol.

Zato pa je pot skozi Ljubljano trajala skoraj 50 minut. Semaforji, iskanje prehodov in kolesarskih poti je kar prava pustolovščina, Vendar je kar šlo.

Izbral sem pot mimo BTC-ja in preko Zadobrove in Domžal.

Še pred Kamnikom je Kraj Šmarca, kjer sem se za kratek čas ustavil pri Bratu.

Nato Kamnik.

In nazaj v Smeri Ljubljane.

V Ljubljani sem se odločil še za skok Na Ljubljanski Grad.

Nato pa še malo po Ljubljani.

Pa na Ješprenj in proti Domu.

.

Končal se je naš družinski dopust v Bohinjski Bistrici in spet je bilo treba zajahati kolo in na pot. Vendar sem se tokrat odločil za daljšo varianto. Čez Vršič domov. Predvidoma bo to med 220 in 230 km, zato je bilo treba na pot že zgodaj.

Sobota, megleno jutro 6³⁰ in štart. Bilo je še hladno, tako da sem si do Bleda navlekel še dolge rokave in Windstoper brezrokavnik. Blejsko jezero sem obšel po zahodni strani.

Mimo Spodnjih Gorij, čez hrib Kočno v Jesenice.

Od Jesenic naprej pa vse do Kranjske Gore se cesta ves čas blago vzpenja, vendar imaš občutek kot da voziš po ravnini. Tako da je prav prijetno za kolesarjenje. Na križišču z Mojstrano je Aljažev spomenik, ki z roko kaže proti Triglavu. Triglav pa je bil ta dan malce v oblakih.

Prav na tem križišču se začne kolesarska pot, ki je nekaj deset metrov odmaknjena od ceste in pelje po ravnini vse do Tamarja in Planice. Vendar, jaz sem v Kranjski Gori zavil na Benzinsko črpalko in se opremil z izotoničnimi napitki in ostalo tekočino za moj Juriš na vršič. Tik pred začetkom vzpona sem se ustavil še ob jezeru Jasna in se fotkal ob kozorogu.

Potem pa ob gorskem potoku Pišnica navzgor. Mimo ruske Kapelce, lepih pogledov na vršace, okna v eni od sten in mimo krav, ki se pasejo in seveda kakajo kar po asfaltu. Od Benzinske črpalke pa do vrha je približno 12km, ki sem jih prevozil v 1 uri in 15 minut.

Večji del vzpona je bil promet kar redek. Kakšen kilometer pod vrhom pa se je  začela gneča. Na vrhu pa prometni kaos, kot bi bil sredi Portoroža. Privoščil sem si skoraj uro počitka in sušenja dresa. Kajti čakal me je spust, katerega me je bilo bolj strah kot vzpona. Ob spustu sem občudoval lepoto okolice, Kugyjev spomenik, izvir Soče, slap Boka....

Vse to pa ob spoštavanja gora, malce strahu zaradi drvenja ob pogleda na previsne stene, in smradu po gumi. Ampak ta smrad je prihajal od mojih zavor. Kar nekajkrat sem se ustavil in preveril, da ne bi kakšna gumica kar odletela, in tipal aluminijaste obroče, ki so skoraj žareli. Če bi kolo zapeljal v Sočo, bi Soča kar zavrela.

Mikalo me je da bi se kar večkrat ustavil in se bolj posvetil lepotam. Vendar moral sem se držati plana, da bi prišel domov pred temo. .

Spust pa se je nadaljeval še naprej, vendar je bil tak, da se je dalo tudi pritisniti na pedale in zavore so se lahko malce ohladile. Skupaj s Sočo sem drvel mimo Bovca do Tolmina, ki leži na nadmorski višini 200m, vmes pa je bilo le par krajših vzponov.

Tik pred Tolminom pa sem skočil v Sočo. Hlače sem zavihal visoko, počepnil v deročo vodo vanjo vtaknil še glavo ter se oprhal po hrbtu. Prav mikalo me je da bi v vodo vtaknil še pekočo rit. Naslednjič nujno vzamem še kopalke. Ta kopel me je poživila in name delovala kot doping.

Naslednja postaja je bila Most na Soči. Vendar sem znameniti most skoraj spregledal, saj sem pričakoval most dosti večjih razsežnosti kot je dejansko bil, nekoliko skrit za zelenje dreves.

Tukaj sem se tudi poslovil od Soče, ter krenil ob reki Idrijci navzgor. Na Slapu ob Idrijci sem si ob 5 uri popoldne privoščil Soško postrv in  naredil drugi daljši postanek.  Pot do Idrije je spet ravnina in prav prijetna za kolesarjenje. Malce me je skrbel vzpon na Godovič, vendar je šel brez problemov. Čeprav je bila ura že 7 zvečer in v riti sem imel že 200 km.

Prav tako ni bilo nobenega problema na Planinskih ridah. Prav zadovoljen sem bil, da se mi mišice niso zakislile. Očitno sem pravilno razporejal kurjenje energije in počitke. Domov sem prišel ob 20³⁰ že v rahlem mraku, s prevoženimi 233km in opravljenimi 2650m vzponov. Za izlet sem potreboval 14 ur in pol, od tega čiste vožnje 10 ur in pol. V 4 ure pavze pa sta všteta dva postanka po 1 uro in več krajših postankov ter čakanj na semaforjih. Edini problem, ki sem ga čutil pa je bila rdeča in pekoča rit. Zato sem še kakšni dve uri sedel na ledenih obkladkih.

Na celi poti sem popil 10 litrov tekočine, kar je kar majhna poraba 4,3litra/100km. :)

Ob koncu sem že planiral naslednje relacije. Manjka mi še kolesarjenje od Mostu na Soči mimo Nove Gorice do Krasa, pa bom imel prekolesarjeno celotno vzhodno Slovenijo.

Mislim pa, da bo tudi to relacijo čez Vršič treba še kdaj ponoviti. Počutje in občutki so enkratni.

V času kolektivnega dopusta sem tako prevozil 1000 km. Od tega skupaj z družino kakih 150 km. S tem pa se moje kolesarjenje za letos še ne konča.

V dveh letih sem na račun kolesarjenja shujšal za 16 kg.

Zjutraj kmalu po sedmi uri sem s cestnim kolesom odpeketal proti Gorenjski. Že prejšnji večer smo vse spakirali v avto  in zadaj priklopili vsa gorska kolesa.

Kolesarjenje je potekalo kar dobro. Le da sem v Cerknem skrenil s planirane poti proti Davči in se povzpel na Kladje. Pot se mi je tako podaljšala za 30 km.

Preko Škofje Loke in Železnikov. Vendar sem kolesaril po dolini, pa še nekaj kilometrskemu makadamu pri Davči sem se izognil s specialko.

S Kladij sem se spustil proti Gorenji Vasi, kjer se združita mali in veliki maraton Franja.Naredil sem pravi slalom po Gorenjski. Za konec me je čakal še 10 do 15% vzpon na 1300m visoko Soriško Planino.

Na cilj v Bohinjsko Bistrico pa sem prispel ob 15. 45

Na poti sem si privoščil 2 uri počitka. Nekajkrat po 15 minut. In izključno za vožnjo porabil    -   6 ur in 20 minut.

  

Naslednji dan pa sem presedlal na gorsko kolo in se z družino odpravil na Krog okrog Bohinjskega jezera. Od Bohinjske Bistrice do jezera po glavni cesti je 7,5 km. Severna stran jezera je komaj prehodna, kaj šele prevozna. Ampak prišli smo čez tiste 4 kritične kilometre.

Zvečer pa sva sama z Janom odkrila še lepo makadamsko pot do jezera, ki pa je le kakšen kilometer daljša. In samo kakih 500 m je potrebno peš. Ostali del poti pa je popolnoma ravna.

Tako kot mora vsak musliman vsaj enkrat v Meko. Tako mora vsak Slovenski Kolesar vsaj enkrat na FRANJO Sploh pa sedaj odkar so pred dvemi leti uvedli tudi krajšo različico maratona 100km.

Zjutraj se odpravim z avtom v Ljubljano. Pred BTC, kjer se zberejo Postojnčani. Nato na Prijavnico po štartno številko in Čip za merjenje časa, ki ga pritrdim na prednje kolo, na vilice.

Med tem ko se pripravljam so "VELIKI" že štartali. Do malega štarta je še uro pa pol. Namažem se proti sončni pripeki, pod Čelado dam kapo s šiltom, ki mi ščiti vrat pred soncem in rutko proti potenju. Letos sem se odločil da bom navlekel tudi dolge rokavnike za roke in noge. Malce se bojim da ne bom zakuhal, pa ni bilo problema. Potem pa na štart.

Štart pričnem bolj zadaj. Saj se spredaj dogaja veliko prerivanja, padcev itd. Pa še lepši občutek je, če kasneje ti koga prehitiš, kot pa da te drugi "šišajo" in drvijo mimo tebe. 

Čez tromostovje, mimo NAME po Tržaški do Dobrove, kjer se začne individualno merjenje časa. Kmalu po 20 km je že prvi in edini vzpon od 300 na skoraj 700 m nadmorske.

Potem pa spust in samo še ravnina do cilja. Prav na ravnini pa občutim pomankljivost gorskega kolesa. Saj mi na trenutke zmanjka brzin. Čeprav imam večino časa nastavljeno najvišjo prestavo.

Vmes se na štantih ustavim za okrepčilo. Vodo, Energijske ploščice, energijske napitke, toplo juho, sadje itd. Skupni postanek je bil 20 minut.

In ob 14.45 prihod v Cilj

Drugo leto ziher spet.

Dne 09.06. v torek sem se odpravil na prvo letošnjo daljšo turo

Postojna - Opčine - Trst - Debeli rtič - Ankaran - Črni Kal - Kozina - Postojna 140 km

Vreme je bilo lepo. Malce me je tudi sonce ožgalo. Navzdol je šlo lepo. Le od Opčin do Trsta sem se malo lovil po obvoznicah in ne vem če nisem prevozil tudi kakšnega dela avtoceste.

Sledila je pot ob obali. Prvo tako italijansko mesto je Muggia. Plaže skoraj na pločniku. Veliko se jih sonči, nekateri tudi kopajo.

Sledi bivši mejni prehod Lazaret in že sem v Sloveniji.

V Ankaranu skočim malo na plažo. Privoščim si uro pavze. Morje polno trave. Zato samo namočim noge in sedem na klopco. Med tem se mi kolesarska majica in nogavice sušijo.

Sledi naskok na Črni Kal, pred katerim imam malce rešpekta. Na začetku vzpona, v Rižani malce odpočijem in namažem noge. Podplati pečejo.

Ura je 13:30 temperatura 35°C in začenjam 5% vzpon. Ampak klanec je bil kar lepo prevozen, saj hitrost vzpenjanja ni padla pod 10km/h.

Na Kozini, si na benzinski črpalki spet umijem in osvežim noge. Potem pa veselo proti Postojni.

Tudi v februarju, prav na Valentinovo, sem opravil svojo standardno turo, vmes pa sem skočil še na Kalič.

Temperatura se je gibala od 0 do 3 stopinje Celzija.

Včeraj sem bil prvič v Letošnjem letu na kolesu. Spet klasika, čez Planinsko polje. Tokrat je bilo prevozno.

Januarsko kolesarjenje je torej odkljukano. 

Včeraj, na prvi zimski dan, sem šel na kolesarjenje po moji standardni turi  Postojna - Unec - Planina - Postojna. Vendar me je v Planini ustavilo poplavljeno Planinsko Polje

Sicer pa je bilo to prvič v življenju, da sem meseca Decembra naredil več kot 5km s kolesom.

Za drugo leto sem si zadal ta cilj, da ne bo minil niti en mesec brez odpeljanih minimalnih 20km.

V letošnjem letu na tak način neprekinjeno kolesarim od meseca Maja. V tem času sem prevozil 2000 km.

Napravil sem 18000 m višinskega vzpona. (Dobra dva vzpona na Mount Everest)

In v poletnih mesecih shujšal 10 kg.

Drugo leto nadaljujem s hujšanjem.