za kosilo pretepeni hrbti

v resnico prebarvane laži

otroci objeti v najstarejši obrti

s krvjo umazan lonec brez dna

kosti po zvezdni preprogi

kjer te še lastna roka izda

in glava udarja po nogi

na križe pribite z lažnimi upi

krive za vse, nas boža sveti oče

preden do smrti nas zastrupi

zahodni malček nas na kolenih hoče.

Požrt bo čas

požgane oči

ni več lune

ni več noči

vrejo reke

pokajo skale

črne pike na soncu

le te so ostale

gledaš, ker znaš

ne vidiš česar ni

nihče razen tebe

nima takšnih oči

takrat boš tulil

iz svojih dlani

in vedel, da

pravzaprav razlike ni

karkoli bo šlo

vse po zlu

tebe ne briga

tebe ni tu.

Cesta mi leti v obraz, 

razdalja ni vprašanje,

praznina, mala celica,

topla, edina v trenutku.

Na vetrobranu le odsev,

utrujene, hiteče

sanje o denarju,

prazne marnje.

Utrujene, zadete scene,

dol s ceste,

izven poti,

tam življenje se godi.

Črni nič, bele črte,

kot hudič se mešajo v daljavo,

tam daleč je konec,

začetek poti.

Rad bi te

še enkrat videl,

da prepoznal bi

tvoj obraz,

vedela ti ne bi,

da tisto,

to sem jaz.

A nama,

se ne križajo poti,

nisem tam,

tu te ni,

misel zmedena,

le ta potuje,

ne ve od koga,

ne čuti kam,

še raziskuje.

Svetlikal se je sneg,

hladna mesečina je vabila,

nisi me pogrešala v objemu,

njemu in še njemu, nisi se zbudila.

Noč bila je dolga kača,

nisem gledal skozi zid ni šlo,

nisem videl z očmi, moja duša tam je stala,

in ti si se smejala, sopla, po tebi je bilo.

Vmes si blodila, se majala,

razkazala globino in širino,

nisi padla, nisi se pobrala,

brizgala si to, lizala si slino.

Dalje potem še megla, potenje

sunkovito naprej, trdo do konca,

vsakič notranji, v notranjosti vrenje,

povabljeni dodatki vstopijo brez zvonca.

Tam moja duša stala je ob strani,

Eva Adama parkirala je z ročno,

ples za smrt, telo premika in omami,

po taktu v vrtincu, dobivala si bočno.

Ni bil sneg, le slana,

ne v slino, ti si padla prej,

spotena in premešana je tvoja prana,

sedaj pa ugibaj v ogledalu se poglej.

Nikoli tvoj,

nikoli svoj,

le njen,

tako zelo.

Ne vidim te,

me vidiš ne,

le njen,

do zvezd trdno.

Rad bi s teboj

in ti z menoj,

le njen

a nikdar več z njo.

List med starimi

na veji spoznanja,

premlada je prišla,

da bi znala ostati,

pajek je končal,

mreža sluti drhtenje,

sestra kaznuje brata,

za notranjost skrivno,

prepirajo se vrata.

Orumeneli list,

med neštetimi

na drevesu življenja,

vrtnice po tleh,

zadaj gosti smeh,

ob razstavi poželenja,

preden kosec zagrozi,

dež pritisne, se zmrači,

soba izgine, vse leti.

Bobna po glavi,

list porjavi,

črno pokima

in se zgodi,

brezmejne, širne poljane,

stkane iz belih las,

sanje, izkušnje, spomini,

vse besede, solze,

kar ne obstaja je čas.

Iz teme se poženem v noč,

v srcu iščem novo moč,

da misel čudeže spozna,

telo z duhom se igra.

Ne čuvajo več kerubini,

kar imenujemo spomini,

srce ni več mehka goba,

to noč vstalo je iz groba.

Nikogar ni, ki bi opazil,

da me plamen je oplazil,

srečen med ljudmi a sam,

odpiram vrata se predam.

Jemljem, kar se mi ponuja,

svetloba se v dan prebuja,

tu v meni je rešitev,

jasna, ostra kakor britev.

Umiram od lakote.

Lakote po življenju.

Bil sem živ a nisem živel,

zaradi bratov, ki želijo več.

Ki želimo vse.

Bil živ za brate,

da bi jedel kruh,

in bil za brate.

Da bratje bi imeli več

a nikoli dovolj.

Ki nam nikoli ni dovolj.

Bili gledali vstran

brez sramu in jaz.

Ki gledamo vstran.

Ustvarili smo si Bogove,

po svoji nemarni podobi.

Jaz, vzemljan.

Tančico temno predem,

pred mislimi oči zapiram,

ruševine za seboj podiram.

Naj sliši zrak, da te pogrešam,

ko divjam z viharji

in za drobiž pogajam se z brodarji.