Svetlikal se je sneg,

hladna mesečina je vabila,

nisi me pogrešala v objemu,

njemu in še njemu, nisi se zbudila.

Noč bila je dolga kača,

nisem gledal skozi zid ni šlo,

nisem videl z očmi, moja duša tam je stala,

in ti si se smejala, sopla, po tebi je bilo.

Vmes si blodila, se majala,

razkazala globino in širino,

nisi padla, nisi se pobrala,

brizgala si to, lizala si slino.

Dalje potem še megla, potenje

sunkovito naprej, trdo do konca,

vsakič notranji, v notranjosti vrenje,

povabljeni dodatki vstopijo brez zvonca.

Tam moja duša stala je ob strani,

Eva Adama parkirala je z ročno,

ples za smrt, telo premika in omami,

po taktu v vrtincu, dobivala si bočno.

Ni bil sneg, le slana,

ne v slino, ti si padla prej,

spotena in premešana je tvoja prana,

sedaj pa ugibaj v ogledalu se poglej.

List med starimi

na veji spoznanja,

premlada je prišla,

da bi znala ostati,

pajek je končal,

mreža sluti drhtenje,

sestra kaznuje brata,

za notranjost skrivno,

prepirajo se vrata.

Orumeneli list,

med neštetimi

na drevesu življenja,

vrtnice po tleh,

zadaj gosti smeh,

ob razstavi poželenja,

preden kosec zagrozi,

dež pritisne, se zmrači,

soba izgine, vse leti.

Bobna po glavi,

list porjavi,

črno pokima

in se zgodi,

brezmejne, širne poljane,

stkane iz belih las,

sanje, izkušnje, spomini,

vse besede, solze,

kar ne obstaja je čas.

Umiram od lakote.

Lakote po življenju.

Bil sem živ a nisem živel,

zaradi bratov, ki želijo več.

Ki želimo vse.

Bil živ za brate,

da bi jedel kruh,

in bil za brate.

Da bratje bi imeli več

a nikoli dovolj.

Ki nam nikoli ni dovolj.

Bili gledali vstran

brez sramu in jaz.

Ki gledamo vstran.

Ustvarili smo si Bogove,

po svoji nemarni podobi.

Jaz, vzemljan.