GREM PLEZAT ČEZ?

Stojim pred zidom svojih dvomov,

trden je od mojih strahov,

velik od mojih okov,

nepremagljiv je od mojih odporov...

A na drugi strani je moja svoboda.

Grem plezat čez?

Kaj drugega mi pa preostane?,

če je le iskra v očeh ta, ki me gane,

ta pa plezanja čez zid me stane,

potem naj bo tako,

želim si dihanja z vsemi pljuči,

bistre misli, moč se zjokati

in s tem si prostor dati -

svoji duši, da ta raste...,

če je le iskra v očeh ta, ki me gane,

ta pa plezanja čez zid me stane -

potem naj bo tako...

Plezat grem!

Moja draga je odšla na počitnice v Dalmacijo. Pogrešam njo in najinega/o še ne rojenega/o Gabra/Piko.

KO ZADRŽIM SVOJ DIH

Pogrešam jo, kot zvezde,

ki mi očaranost rodijo,

in ko uležem v hladne se rjuhe,

mi od spominov se oči rosijo ...

in se sprašujem, kje zdaj je ona,

katere skrbi srce ji bremenijo,

misli takšne, kot so moje,

v njej prav tako živijo?

Če verjel bi v njih ...

preklel bi vse bogove,

ko zadržim svoj dih,

okoli sebe slišim njene že glasove ...

Mar slišim tebe draga?

(Mislim nate z vsakim vdihom.)

Mar slišim tebe draga?

(Kmalu se vrnem in se ti vržem v objem!)

                       ------------------------------------------------------

»LAHKO JE ODITI, KO RAZČISTIŠ S SEBOJ«

(posvečeno dr. Janezu Drnovšku)

Lahko je oditi, če mirno gledaš nazaj,

prepustiš se življenju in rečeš:

»Pripravljen sem zdaj«,

koliko mora človek dati skozi osebnega učenja,

da postane odprt za skrivnosti spokojnega Življenja.

Lahko je ljubiti,

ko se sprejmeš v sebi,

se pobotaš s strahovi, demoni, zidovi ...
Se zdi da Ljubezen Vesolja je snov take vrste,

da bolj ko jo grabiš,

bolj polzi ti skoz prste.

Za seboj puščamo svoja lastna dejanja,

rodovi se bodo spominjali

našega notranjega miru,

in ni lepšega, če ostanejo besede nad teboj:

»Lahko je oditi, ko razčistiš s seboj.«

RODOVI SE BODO SPOMINJALI NAŠEGA NOTRANJEGA MIRU

Na predsednika g. dr. Janeza Drnovška sem osebno postal pozoren v njegovem življenjskem obdobju, ko je doživel duhovno preobrazbo in so bila njegova dejanja   kot dejanja humanista in zagovornika pravic živali in vegetarijanskega načina življenja meni osebno za vzor. Občudoval sem njegovo pokončno držo pred množicami pri zagovarjanju svojih načel življenja in bivanja, ko se mnogi niso strinjali z njim ali pa so se iz njega celo norčevali na račun njegovega načina prehranjevanja (vegetarijanstva). Nisem razumel, zakaj so bili mnogi mnenja, da kot predsednik države ne bi smel zagovarjati takšnega alternativnega načina  življenja, obenem pa so si želeli voditelja, ki bi jim pokazal in utrl pot do boljšega in kakovostnejšega vsakdana. Zame je bil g. Drnovšek po duhovni preobrazbi absolutno voditelj, ki nam je kazal drugačno življenjsko pot, ki mu ni bilo do politične moči in vodstva, temveč je želel ljudem pokazati svoj, drugačen način potovanja po življenjski poti. Pokazal nam je, da znajo tudi politični voditelji biti duhovni vodje, toda bojim se, da v našem političnem prostoru takšen človek ne more ostati dolgo voditelj, saj bi ga politiki (ki jim gre samo za moč in vodstvo, ne pa za narodov blagor) kmalu odstavili s pomočjo raznih afer in umazanih iger. Tako se moramo vsi, vsak pri sebi, vprašati, kakšnega voditelja si želimo - takšnega, ki  mu je pomembna politična moč in denar, ali takšnega, kateremu so vrednote kvaliteta in etika življenja. Od nas je odvisno, kakšen človek nas bo vodil.

Ko je g. Drnovšek predal funkcijo predsedovanja novoizvoljenemu predsedniku g. Tϋrku, je dejal: »Lahko je oditi, ko razčistiš s seboj.«

----------------------------------------------

 september 07

PESMI IZ ZBIRKE ŽIVLJENJE, MOJ NAVDIH

Predstavljam vam pesmi iz moje pesniške zbirke Življenje, moj navdih. Zbirko je izdala založba Amalietti & Amalietti d.n.o., izšla je v marca 2007.

Zbirka je na voljo v knjigarni Konzorcij (MK), spletni knjigarni Cangura (leposlovje, poezija) http://www.cangura.com/, spletni knjigarni Buča http://buca.si/ in drugje, ter v nekaterih knjižnjicah. Prijetno branje!

 V zbirki bralcu odprto predstavljam svoje strahove in svoj način razčiščevanja z njimi, željo po ljubezni ni kakovostnem partnerskem odnosu, željo in težnjo po duhovni rasti, svoj kritičen pogled na odnos sodobnega človeka do narave in erotično privlačnost ženskega telesa.

Tematike mojih pesmi so praviloma štiri:

• notranja rast
• ljubezen oz. partnerski odnos
• problematičen odnos sodobnega človeka do narave
• erotika ženskega telesa

Poleg aktualne tematike, so moje pesmi zgrajene iz rim, ki naredijo pesem lahko in tekoče berljivo, z izrednim občutkom za oblikovanje rim pa poeziji vračam romantičnost in smisel.

GRIČA TVOJEGA TELESA

Svoje prsi zaupala si soncu,

se odkrila in spustila jih na plano,

on jih boža, ljubi to kar mu je dano,

jih okuša, če je sladko ali slano.

Nedaleč stran, tako da me ne vidiš,

kot začaran ujet sem v tvoje prsi,

te opazujem, občudujem in se sprašujem:

"Jih kdaj zaupala boš meni?"

Ta lepa griča, ki rad bi ju prehodil,

sta v lasti tvojega telesa,

v šumenju grmovja in dišečega drevesa,

zadovoljna v dlaneh toplega sta sonca.

Vstaneš in slediš glasovom,

ki prihajajo iz morja,

biser školjke in pa zvezda

sta okoli tvojega zapestja,

večer je že in kliče te

globina morskega kraljestva,

prsi odhajajo s teboj,

dovolj je sonca za nocoj,

jutri čakam te prav tu,

ko boš spet zaupala jih soncu.

V MENI POMLAD

Jeseni je konec,

prišla je že zima,

z njo hladni so dnevi,

gozd listja več nima,

a v zraku diši,

ker gozd zdaj cveti -

v meni.

Padel je sneg,

prekril vse vrtove,

glas ptic se ne sliši

in nič ne rjove,

a rože cvetijo,

sinice letijo -

v meni.

Dnevi so kratki,

sonca več ni,

gosta megla ga ne prepusti,

a žarek ostaja,

ker sonce vzhaja -

v meni.

Narava zaspala

je v beli oddeji,

vsem je hudo,

ker ni več toplo,

a nekje vse živi,

kjer pomlad se godi -

v meni.

NIMAM DOVOLJ

Posekal sem drevesa,

zastrupil potoke

in z njimi vse reke,

ker voda tja teče,

ubil sem živali,

da mi nebi jemali

to, kar sam sem vzel.

Izropal sem vire,

ker hočem vse več,

ničesar v življenju

se nočem odreč ',

umazal sem zrak,

dan je zdaj mrak,

a še vedno nimam dovolj.

V morja zdaj zlivam

in skrivam kemijo,

kopičim orožje,

da se me vsi bojijo,

pravim, da ljubim,

a v resnici sovražim,

ker nikoli nimam dovolj.

Ne vidim da zemlja

moja je Mati,

ko ona umira

umiram jaz z njo,

tega ne vidim,

a v glavi pa slišim,

da nimam, še nimam dovolj!