Po zares delovnem dnevu, sem se odločil, da si za večerjo (in hkrati še kosilo) skuham nekaj dobrega. Ker je tunina nekako že stalnica mojih kuharskih specialitet, je tudi tokrat nisem pustil na cedilu. Je pa na žalost to zadnja tuna v moji shrambi, tako da bom moral čimprej v nabavo. Skratka odločil sem se, da si bom pripravil pikantno rižoto s tuno. Zakaj s tuno sedaj že veste, zakaj ravno pikantno pa boste zvedeli v naslednjih stavkih. Pikantno iz dveh razlogov. Prvi razlog je ta, da mi je še od Massovega piknika ostalo še kar nekaj ekstra-pekočih feferonov, ki jih je že načel zob časa, drug razlog pa je ta, da sem tudi v resnici velik ljubitelj pikantne kuhinje. Zato stara mama na vrtu goji kar celo gredico pekočih feferonov, ki so pri nas doma priloga pri vsakem kosilu. To sem verjetno podedoval po dedku, ki je imel doma celo dve (!) gredici feferonov. Kolikor jih je pojedel on, jih jaz verjetno niti videl ne bom. Je bil pa kar se feferonov tiče, že kar malo ekstremist. Spomnim se, da je feferone nosil s seboj v žepu od srajce, za vsak primer, če bo treba kje kaj pojesti. V vsaki gostilni je imel s seboj svoj feferon. Skratka, feferoni so ga spremljali prav povsod. Spomnim se zares zabavne anekdote, ko smo pred približno desetimi leti, praznovali stričev rojstni dan. Cela družina se je zbrala v gostilni Portal na kosilu. Na mizo začno nositi jedi, na kar dedek z grozo ugotovi, da je žep na srajci prazen. Feferoni so ostali doma! Postal je nejevoljen in začel se je presedati sem in tja. Ko je stric izvedel, kaj je povod za njegovo nejevoljo, je natakarju naročil, naj prinese feferone. Dedek je vmes govoril, da so edini pravi feferoni na njegovem vrtu, da ostali niso nič posebnega, da sploh ne pečejo, da so zanič in sploh, da so njegovi feferoni neprekosljivi... Natakar je na majhnem kavnem krožničku prinesel velik zelen feferon.  Vsaj takole na pogled je zgledal zelo pekoč. Dedek ga je vzel v roko, si ga nekaj sekund ogledoval, nato pa z enim grižljajem spravil celega v usta in ga pojedel - v znak protesta, kajpak. Da feferon vendarle ni bil tako nedolžen, kot ga je ocenil stari mož, se je pokazalo kaj kmalu. Rdečica mu je šinila v obraz in pot mu je zalil čelo. "Pa stvarno je bio ljut," je bilo vse kar je lahko izdavil v tistem trenutku. Seveda smo se ostali za mizo krohotali na ves glas. Kljub temu pa ni po tem dogodku nikoli več pozabil feferona doma. Vsaj v moji prisotnosti ne.

Skratka na zmernem ognju sem segrel olivno olje in na njem popekel česen, da je rahlo porumenel. Nato sem dodal tunino in na drobno sesekljan feferon, na vse skupaj pa sem stresel še origano, baziliko in rožmarin. Mešal sem toliko časa, da se je tunina zrahljala, nato pa sem vse skupaj prelil z domačo paradižnikovo omako. Glede na to, da je prišla babica v zgornje nadstropje poročati kako diši, si lahko mislite, da se je kuhalo nekaj res dobrega. Medtem sem na ogenj že pristavil riž. Vse skupaj se je kuhalo približno 15 minut, nato pa sem odcejeni riž stresel v posodo z omako in novonastalo jed (rižoto) dobro premešal. Naj me sedaj kakšen pikolovski kuhar ne lovi na nekoliko prirejenem receptu, saj se prava rižota kuha nekoliko drugače. Vendar pa, kam pa pridemo brez domišljije. Dodal sem še nakaj parmezana in jed je bila nared. Vsedem se za mizo in si prinesem še sobotno prilogo. Pikantna rižota s tuno in sobotna priloga po napornem dnevu: ni lepšega. Dober tek Simon.

Simon Brezovar