Živimo v ciklizaciji tednov in razpoloženja!Zakaj so vse nedelje enake? Zakaj so ljudje ob nedeljah depresivni in brez življenjske energije? Nedeljski izleti, kosila in filmi. Vse po istem kopitu. Ljudje zaprti vase, slabe volje ker je pred njimi spet delavnik. Nedelji sledi ponedeljek, ko vsak odgovori da ni pretirano dober volje saj mora ponovno poprijeti za delo in opravljati različne opravke. Torki in srede so ponavadi za vsakega drugačni in pestri.Ob. četrtkih je že začutiti veselje in vsakdo se veseli petka. Pa kaj mislijo ljudje da bodo ob nedelavnikih dosegli katarzo in nirvano? Vsi povni pričakovanj in prepričani, da sta petek in sobota najlepša živijo zgolj za dva dneva v tednu in temu podrejajo življenja, ostali čas pa so slabe volje in ga sprejemajo kot nujno zlo! Nujno zlo pa vam/nam je prišlo v navado in prav tako slaba volja ob določenih dnevih! Pa kdo je kriv da ne znamo živeti vsakega dneva kot bi bil naš zadnji? Kje je naša inovativnost? Zakaj se ne znamo vsak dan zabavati? Prilagodimo življenje sebi in ne sebe življenju!!!

                                                                              Blaž Bešvir

Živjo!

Zelo na kratko bom poročal (še vedno izpoved pijanega človeka). Imeli smo se enkratno. Nejc Ž., Rok L., Peter K in Nejc G. smo se na samem začetku srečali pred plesno šolo Urška. Tam smo izmenjali nekaj besed, nato pa smo se, do zob oboroženi z pivom in vinom, odpravili v bližnji park, nekako na stičišču Bavarskega dvora in Glavne železniške postaje. Tam smo se raztovorili in načeli prijetno debato, ob kozarčku rujnega. Pridružil se nam je še Gašper A., prav tako do zob oborožen in zasedba je bila popolna. Tam smo vztrajali nekako do 10.30 (vsaj mislim tako), vmes pa se nam je pridružila še Urška N., s prijateljicama X.Y in Z.X. Malo smo še podebatirali, nato pa smo se podali na nepozabno zabavo v prostore Gospodarskega raztavišča. Tam smo srečali polno znanih obrazov, od katerih bi še posebej izpostavil koroškega jeklarja Andarža N. in Velenjskega knapa "Plibrška". Družba je bila tako zares zaključena. 

Omeniti velja, da se je kvaliteta glasbe od nastopa do nastopa stopnjevala. Omar, Alya in 6pack so svoje povedali na samem začetku, Kingstoni so sceno že nekoliko bolj ogreli, za vrhunec pa je kajpak poskrebela slovenska, lahko si že dovolim reči, legendarna skupina, Big Foot Mama. Zmagali so, brez primere in nekaterim (Golobu in meni zagotovo, pa verjetno še komu) močno naježili kožo - Led iz severa. Res izjemen nastop, pospremljen predvsem s starimi uspešnicami in morda le z dvema novima štiklcema, se je prehitro iztekel in za konec je sledil, meni osebno, precej ponesrečen nastop Trkaja. Ponesrečen morda tudi zato, ker so Big Footi dejansko postavili previsok kriterij. 

Prenekateri so se na koncu strinjali, da bi moral Trkaj na sceno stopiti prej in da bi Big Footi tako dejansko uprizorili veličasten epilog, ki bi se ga vsi prisotni še dolgo spominjali. Pa drugič... 

Simon Brezovar

p.s. Še enkrat bi rad poudaril. Članek je zapisala oseba, ki je zaužila prekomerno količino alkohola, zato se vam za morebitne slovnične napake iskreno oproščam. Vsebinskih napak pa, to vam garantiram, ne boste našli. Niti jih niste sposobni najti, razen če ste bili z nami!

Zgodilo se je! Rok in Gašper sta se odpravila v Bazni tabor III. Čakali smo ju in čakali, vendar odgovora ni bilo. Dosti časa je že minilo. Ali bi se vrnila nazaj in poročala o neuspehu, ali pa bi iz baznega tabora poročala o uspehu. Druge opcije skorajda ni. Besnel pa je na gori vihar, mogočna megla se je spustila kmalu po njunem odhodu, tako da vendarle obstaja kar nekaj ugibanj, kje sta se dejansko vrla moža izgubila. V upanju, da se je pokvaril radio in da se sedaj že veselo grejeta v "trojki" smo lahko le nemo opazovali zakulisje III. baze. Ironična situacija; ves čas jo imamo pred sabo, ne vemo pa, ali je v njej življenje ali ne. In tako je padel ukaz, da se skušam jaz (solo) prebiti do baznega tabora III. Ideji nisem kaj dosti oporekal. Ozrl sem se proti cilju, nato pa jo mrtvohladno mahnil na pot.

Začetek kajpak, kot vedno, lahek. Skoraj prelahek. Spretno sem se gibal mimo mogočnih serakov, premagoval sem izpostavljena mesta, skratka izkazalo se je, da sem odlično razpoložen za hojo. Vedel pa sem, da vendarle ne bo šlo tako zlahka do konca. In kaj kmalu sem naletel na prve resnejše težave. Zgoščene skale, prekrite s snegom, so mi resno otežile nadaljevanje. Previdno sem stopal preko njih in možnost, za sprožitev plazu, je stalno visela v zraku. Koraki so bili previdni in hitri ob enem. Človek v tovrstni situaciji ne sme kaj preveč premišljevati, ampak se mora domala v sekundi odločiti, ali bo korak izpeljal do konca, ali pa bo raje še nekoliko postal na skali. To je tisti občutek, ki ga alpinist dobi z izkušnjami.

Pač pa je glavna težava nastopila kaj kmalu po koncu "zasneženih skalnih pasti". Pred sabo sem zagledal mogočen nabrekel greben v obliki dveh hribčkov, z nekakšnimi "vršički" na vrhu. Kaj točno sta bila ta vršička, je bilo od tod težko presoditi. Zatrdim pa lahko, da sta nabreklo in izzivalno štrlela iz svojih mogočnih "podstavkov". Hribčka sta bila na začetku povsem skupaj, nato pa sta se iz metra v meter bolj oddaljevala, dokler nista dosegla na "vršičkih" maksimalno možno razdaljo. Odločil sem se, da se bom nastale ovire polotil na klasični način. Cepina sem, po nekakšnem oklevanju in nežnem otipavanju gorovja, previdno zabodel v gričevje. Skušal sem previdno napredovati nakar se je zgodilo. Za mano se je zaslišalo mogočno grmenje. Ozrl sem se nazaj in ugledal veličasten prizor; kot da bi se gora rušila za mano.

Mogočen plaz je hitel proti meni in prepričan sem bil da je po meni. Zamedlo me bo in tako bo izgubljen še tretji član odprave. Vsaj umrl bom na kraju, ki ga ljubim. Takšne so bile nekako moje misli. Vendar pa usoda je hotela drugače. Gromki plaz se je ustavil, verjeli ali ne, nekaj decimetrov pred mano. Obliznil mi je že prste na nogah, naprej pa se ni spravil. Kot da bi me nekako hotel opzoriti, da je zabadanje cepinov v "sveto gorovje" prepovedano. Predobro sem razumel signal, ki ga je nadme poslala višja sila in zato sem klasično tehniko opustil. Dobro sem premislil in se odločil, da jo bom do "trojke" ubral kar po sredini, z malenkostnim cik-cakom, kjer bo pač potrebno. In ta tehnika se je obnesla. Izognil sem se še trem ali štirim mogočnim serakom, kopici skal, ki so bedno visele objete s snegom in se varno prebil do baznega tabora III.

Tam me je čakal neverjeten prizor. Kockasto zasilno prebivališče, ki sem ga pričakoval praznega, je bilo nabito polno. Mnogo odprav se je prikopalo do sem, polega tega tudi slovenska, kakor mi je zatrdil vodja ruske odprave. Vendar pa sta se naša dva alpinista že podala v tabor IV. Seveda mi je odleglo, saj je bilo z našima fantoma vse v redu. Takoj sem brzojavil v Bazo II, da je situacija na gori strogo pod kontrolo in da sta se prva moža že napotila proti "štirici", od koder bosta jutri poskušala naskočiti vrh (morda pa sta ga celo že, vrag si ga vedi).  Sam sem se izmučen vrgel v šotor, si pripravil čaj, pokramljal nekoliko s člani hrvaške odprave, nato pa se počasi začel vračati v Bazo II. Takšno je pač življenje na gori. Adaptacija je dolgotrajen proces in čeprav je bila želja po "štirici" in dalje po vrhu zelo močna, je bila vrnitev v "dvojko" prava izbira. Povratek je bil sprejet s kopico topline in z očitnim olajšanjem, da sta predhodnika varno prispela v "trojko" in da lepo napredujeta proti štirici. Kmalu bom tudi jaz tam. Zelo kmalu...

Simon Brezovar 

p.s. Prispevek je zapisal mož, ki je pred tem spil kar nekaj vrčkov piva in vodke s primesmi red-bulla, zato so slovnične napake zelo verjetne. Prosim za razumevanje. 

 
Pa smo si ga vendarle ogledali. Saw III. Film, ki naj bi bil po besedah mnogih eden najbolj groznih filmov vseh časov. Film, ob katerem so bojda ljudje omedlevali in predčasno zapuščali dvorano. Film, ob igranju katerega so se zgražali še igralci. Resnici na ljubo, tako hudo ni. Ostareli in od tumorja shirani Jigsaw in njegova sodelovka Amanda, nadaljujeta s svojim poslanstvom: stori si nekaj hudega, ali pa boš umrl. Kako daleč si pripravljen iti, da boš zavaroval svojo eksistenco? Identičen nauk, nove ideje. Po zares brutalnih treh scenah, ki jim je gledalec priča na začetku, režiser nekako ilustrira rdečo nit, po kateri se bo film odvijal. In to, moramo priznati, mu uspe zelo dobro. Gledalca drži praktično cel film v napetosti, prav tako pa tudi liki nikoli niso pasivni. Časa za sprejemanje odločitev praktično ni. Vse kar ti je ukazano moraš storiti takoj. Ubogaj šefa in vse bo v redu. Zelo zanimiva je tudi ideja, kako se novi triki in scene dopolnjujemo z nekaterimi pojasnitvami iz prvih dveh delov. Tako gledalcu v nekaj trenutkih postane jasno, kaj se je pravzprav do sedaj sploh zgodilo. Kljub temu pa je treba priznati, da se je še enkrat več izkazalo, da so nadaljevanja vse prej tako dobra kot izvirnik. In tudi pri Žagi je tako. Ljudje smo mahnjeni na inovativne ideje, bodisi v filmu bodisi na drugih področjih. In prvi del Žage, je nedvomno bil mojstrovina in inovacija. Nadaljevanje, težko pričakovano in v očeh množice dobro sprejeto - ideje se niso ponavljale, gledalec se je imel možnost spoznati z Jigsawjem osebno. Za tretji del pa mislim, da bi bilo kar v redu, da bi bil zadnji saj bi tako že zmeraj na "okusen" način zaključil to brutalno trilogijo. Četrti del res ni potreben.

Simon Brezovar

 
Po zares delovnem dnevu, sem se odločil, da si za večerjo (in hkrati še kosilo) skuham nekaj dobrega. Ker je tunina nekako že stalnica mojih kuharskih specialitet, je tudi tokrat nisem pustil na cedilu. Je pa na žalost to zadnja tuna v moji shrambi, tako da bom moral čimprej v nabavo. Skratka odločil sem se, da si bom pripravil pikantno rižoto s tuno. Zakaj s tuno sedaj že veste, zakaj ravno pikantno pa boste zvedeli v naslednjih stavkih. Pikantno iz dveh razlogov. Prvi razlog je ta, da mi je še od Massovega piknika ostalo še kar nekaj ekstra-pekočih feferonov, ki jih je že načel zob časa, drug razlog pa je ta, da sem tudi v resnici velik ljubitelj pikantne kuhinje. Zato stara mama na vrtu goji kar celo gredico pekočih feferonov, ki so pri nas doma priloga pri vsakem kosilu. To sem verjetno podedoval po dedku, ki je imel doma celo dve (!) gredici feferonov. Kolikor jih je pojedel on, jih jaz verjetno niti videl ne bom. Je bil pa kar se feferonov tiče, že kar malo ekstremist. Spomnim se, da je feferone nosil s seboj v žepu od srajce, za vsak primer, če bo treba kje kaj pojesti. V vsaki gostilni je imel s seboj svoj feferon. Skratka, feferoni so ga spremljali prav povsod. Spomnim se zares zabavne anekdote, ko smo pred približno desetimi leti, praznovali stričev rojstni dan. Cela družina se je zbrala v gostilni Portal na kosilu. Na mizo začno nositi jedi, na kar dedek z grozo ugotovi, da je žep na srajci prazen. Feferoni so ostali doma! Postal je nejevoljen in začel se je presedati sem in tja. Ko je stric izvedel, kaj je povod za njegovo nejevoljo, je natakarju naročil, naj prinese feferone. Dedek je vmes govoril, da so edini pravi feferoni na njegovem vrtu, da ostali niso nič posebnega, da sploh ne pečejo, da so zanič in sploh, da so njegovi feferoni neprekosljivi... Natakar je na majhnem kavnem krožničku prinesel velik zelen feferon.  Vsaj takole na pogled je zgledal zelo pekoč. Dedek ga je vzel v roko, si ga nekaj sekund ogledoval, nato pa z enim grižljajem spravil celega v usta in ga pojedel - v znak protesta, kajpak. Da feferon vendarle ni bil tako nedolžen, kot ga je ocenil stari mož, se je pokazalo kaj kmalu. Rdečica mu je šinila v obraz in pot mu je zalil čelo. "Pa stvarno je bio ljut," je bilo vse kar je lahko izdavil v tistem trenutku. Seveda smo se ostali za mizo krohotali na ves glas. Kljub temu pa ni po tem dogodku nikoli več pozabil feferona doma. Vsaj v moji prisotnosti ne.

Skratka na zmernem ognju sem segrel olivno olje in na njem popekel česen, da je rahlo porumenel. Nato sem dodal tunino in na drobno sesekljan feferon, na vse skupaj pa sem stresel še origano, baziliko in rožmarin. Mešal sem toliko časa, da se je tunina zrahljala, nato pa sem vse skupaj prelil z domačo paradižnikovo omako. Glede na to, da je prišla babica v zgornje nadstropje poročati kako diši, si lahko mislite, da se je kuhalo nekaj res dobrega. Medtem sem na ogenj že pristavil riž. Vse skupaj se je kuhalo približno 15 minut, nato pa sem odcejeni riž stresel v posodo z omako in novonastalo jed (rižoto) dobro premešal. Naj me sedaj kakšen pikolovski kuhar ne lovi na nekoliko prirejenem receptu, saj se prava rižota kuha nekoliko drugače. Vendar pa, kam pa pridemo brez domišljije. Dodal sem še nakaj parmezana in jed je bila nared. Vsedem se za mizo in si prinesem še sobotno prilogo. Pikantna rižota s tuno in sobotna priloga po napornem dnevu: ni lepšega. Dober tek Simon.

Simon Brezovar

 
Včeraj sva z Andražem Nabernikom, vedno za zabavo razpoloženim Koroškim jeklarjem, po medmrežju iskala študentska dela. Stvari sem se lotil kot vedno - zdolgočasen in nezainteresiran, saj navadno naletim samo na nezanimiva in brezvezna dela. Težka fizična dela so navadno še kar dobro plačana, vendar pa si po njih tako izžet, da lahko samo še padeš v posteljo. Lažja fizična dela se vlečejo in so monotona, plača pa ni prav nič posebnega (kot na primer sedaj v Mercatorju). Tista udobna dela, pa zahtevajo bodisi izkušnje kakšnega programskega jezika, biti moraš študent fakultete za šport, arhitekturo... Psihologi smo, vsaj kot psihologi v času študijskega procesa na svojem področju neuporabni. To je tudi razumljivo, saj moraš biti za resno delo z ljudmi 100% kompetenten in podkovan z vsem potrebnim znanjem, ki pa ga v enem letu ali dveh ne moraš pridobiti. No, včeraj pa sem na spletnih straneh Študentskega servisa Maribor, vendar zagledal spodbuden oglas za študentsko delo. Potrebujejo nekoga, ki bo vnašal podatke v računalnik in nato iz njih izvajal statistične analize. Zadnji del oglasa, ki me je naravnost razradostil, pa se je glasil takole: študent mora nujno obvladati SPSS. Takoj sem izvohal telefonsko številko od kontaktne osebe, kjer mi je prijazna deklica, njeno ime sem že pozabil, razložila, naj na mail pošljem življenjepis in da mi bodo poslali odgovor. Bojda sva zaenkrat poklicala samo dva in da so opcije za pridobitev službe zelo visoke (vzeli naj bi jih okoli 6). Ker sem bil ravno sredi študijskega dela, sem življenjepis napisal naslednji dan (danes) in ga nemudoma oddal. Vmes sem še enkrat poklical kontaktno dekle in se naredil malo neumnega, da sem izgubil elektronski naslov, če mi ga lahko še enkrat pove. Prijaznost v njenem glasu ni pojenjala in v nekem momentu se mi je celo zazdelo, da sedaj so pa možnosti za pridobitev tega, bojda dobro plačanega dela res velike. Vendar pa raje se ne bom veselil prezgodaj in trezno počakal na odgovor (v upanju da pride). Sedaj pa je že čas, da grem malo žvečilke in bombone premetat. Verjamem da me nestrpno čakajo. Spodaj prilagam še življenjepis, ki sem ga danes (seveda malo napihnjenega) poslal, upajmo, da bodočemu delodajalcu.

Simon Brezovar

Življenjepis

Rodil sem se 29. aprila, leta 1986. Obiskoval sem osnovno šolo Miška Kranjca, nato pa športno gimnazijo Ljubljana Šiška. Po končani gimnaziji, sem se vpisal na Filozofsko fakulteto, na kateri sedaj obiskujem 2. letnik - smer psihologija. V prvem letniku smo se slušatelji v okviru predavanj iz predmeta Informatika in računalništvo za psihologe podrobno seznanili s statističnim paketom SPSS. V okviru vaj smo obdelali praktično vse SPSS-ove funkcije in se seznanili z večino analiz, ki jih ta program omogoča (korelacija, regresija, neparametrični testi, analiza variance, t-test). Dodobra smo se spoznali tudi z risanjem slik in grafov. Praktični del izpita, ki je baziral na znanju SPSS-a in Excela, sem opravil z 92 odstotno uspešnostjo. Znanje SPSS-a smo kasneje še nadgradili v okviru predmeta Statistika za psihologe, letos pa ga tudi veliko uporabljamo pri predmetu Psihometrija I. Prejšnje leto sem na oddelku za psihologijo kolegom nudil tudi študijsko pomoč pri uporabi SPSS-a, napisal pa sem tudi študijsko skripto Informatika in računalništvo za psihologe, v kateri sem dovolj nadrobno predstavil tudi delovanje SPSS-a in njegove funkcije.

Z delovnimi mesti, na katerih bi bilo potrebno vnašati podatke v računalnik, za zdaj še nimam izkušenj, menim pa, da to pri zaposlitvi ne bi predstavljalo ovire. Imam namreč že vrsto let računalniške prakse, ki me je učvrstila tudi v kakovostnem in hitrem tipkanju.

Simon Brezovar

"Nobena slika, noben program in nobena tehnologija ne naredi tega, kar naredi narava." Rok Viškovič, je bil vidno ganjen ob pogledu na prekrasen sončni zahod v začetku novembra.

Simon Brezovar

 
Dvomov o tem, kdo bo v kratkem postal novi lastnik BMW-a 316, ki se prodaja prek spletne avtomobilistične trgovine avto.net, ni več. To ni nihče drug, kot sotrpin z oddelka za psihologijo, karizmatični in kontraverzni Jaka Lenček. Za oranžnega oldtimerja, ki ima prevozenih manj kot 90000 kilometrov in je bil zvarjen leta 1979 bo odštel 150.000 SIT, za tehnični pregled in registracijo pa naj bi, tako Lenček, odštel letno borih 40 tisočakov. Kot pravijo na spletni prodajalni avto.net, naj bi bil stari bencinar odlično ohranjen, na informacije o dejanskem stanju, pa bomo morali še malo počakati. Jaka naj bi avtomobil prejšnjemu lastniku za trajno alieniral v soboto, 11. novembra, ko bo na vrsti tudi preizkušnja vožnja. Na le-to, pa se bom kljub temu, da naj bi bil avtomobil odlično ohranjen, podal z nemalo skepse, saj naj bi zavore ne bi bile brezhibne. Bomo videli. Jakatu vsekakor želim srečno vožnjo in naj mu ATA, kakor ga je sam poimenoval, dobro služi.

Simon Brezovar

 
Takole družba. Ura je 4.19 in počasi se odpravljam spat. Danes nisem delal, vsaj ne tistega monotonega procesa, o katerem sem včeraj poročal, pač pa sem se ubadal s projektom, ki ga moramo opraviti pri predmetu Psihometrija I. Gre za merjenje diferencialnega praga (razdalje, količine, ki je potrebna, da nek dražljaj zaznamo različen od neke točno določene vrednosti), ki smo ga merili z metodo limit (preprosto psihofizikalno metodo). No več o tem ne bom govoril, saj to trenutno ni moj namen (mimogrede, če koga slučajno več zanima, s čim smo se pri eksperimentu ubadali, naj me kontaktira). Želim vam povedati to, da se nisem vdal; pa čeprav sem že nekaj pred 23 uro zehal kot za stavo, pa tudi oči so mi nesramno lezle skupaj. Ponavadi sta zehljaj ali dva zame dovolj nazoren znak, da se je treba prestaviti v ležeče stanje in skleniti dan, tokrat pa sem zehanje prezrl in ga celo premagal. Začuda je bila tudi produktivnost neverjetno visoka. Okoli polnoči, sem se že zalotil, da v SPSS (računalniški statistični paket) vnašam napačne podatke (nekajkrat sem tudi sočno zaklel in tipkovnici prisolil zaušnico). Potem pa sem premagal nekakšen prag zaspanosti in v nekem trenutku sem zopet postal koristen. Ponosen sem na to in hkrati upam, da tale koristno prebedena noč ne bo le utrinek na nebu. Lahko noč Slovenija.

Simon Brezovar

p.s. Ameriški obrambni minister Donald Rumsfeld je sinoči odstopil s svojega položaja. 

V soboto, 4. novembra, smo bili v Ljubljani priča enemu najlepših sončnih zahodov v zadnjih letih. To je vse kar bom rekel, ostalo bodo povedale slike, ki so bile posnete s strehe naše hiše (malo pa tudi sosedove).

Simon Brezovar          

Nemogoče je mogoče. Tudi veleumni ameriški državljani in dražavljanke so (kot zadnji) ugotovili, kako nesmiselna je ameriška politika do Iraka in kakšna bedarija je vse skupaj. Potem, ko je republikanski kandidat George Bush, na zrežiranih volitvah leta 1998 vknižnil zmago in je dolgih šest let užival podporo volilcev in volilk, je sedaj Američanom končno prekipelo in odločili so se da je čas za spremembo. Na nedavno končanih kongresnih volitvah, so namreč demokrati prejeli večino in si tako zagotovili prevlado v predstavniškem domu. Boj za senat sicer še ni odločen, je pa že jasno, da imajo demokrati 4 sedeže v senatu že zagotovljene. Kaj se bo zgodilo z ostalimi tremi sedeži zaenkrat še ni jasno, saj se glasovi še preštevajo. Je pa rezultat volitev nazorno pokazal, da se vse več Američanov postavlja nasproti politiki republikancev in da jim Bushev fanatični upor proti terorizmu vse manj ugaja. Prav zanimivo, koliko časa je bilo potrebno, da so Američani doumeli, za kaj se pri vsem skupaj sploh gre. Zgleda da so bili premalo poučeni o grenkih porazih ameriške vojske v Vietnamu in navsezadnje tudi v Somaliji, ko so jim tamkajšnji fanatični gverilci zadali edina dva poraza v zgodovini. Tudi v Iraku je že dolgo časa več kot evidentno, da jim stvari uhajajo iz rok in da so pri rešitvi spora med Suniti in Šiiti bolj kot ne neuspešni (koliko jih je ta spor zanimal je spet drugo vprašanje). 

Kot je zapisal Boštjan Videmšek v zadnji Sobotni prilogi, je Amerika pravzaprav edina, ki še vedno dreza v osje gnezdo. Španija je prejela signal z bombnimi napadi v Madridu, marca leta 2004. Le teden dni po napadih, so na španskih volitvah zmagali socialisti in španski vojaki so bili nemudoma poklicani domov. Španci so dojeli. Julija 2005, je bilo v terorističnih napadih na londonsko podzemno železnico ubitih 52 ljudi. Blair je napovedal odhod z oblasti. Angleži so dojeli. Prav tako pa so dojeli tudi Italijani, ki so volili Romana Prodija, ki je obljubil, da bo italijanske vojake poslal iz Iraka. To je tudi storil. Skupni imenovalec teh treh nacij je ta, da so državljani hitro dojeli, zakaj se jim dogaja nekaj, kar se drugim ne. Kot kaže se temu "svetemu" skupnemu imenovalcu po polžje bližajo tudi Američani. Kljub temu, da so demokrati poželi zmago na kongresnih volitvah, pa je do predsedniških še kar dolga in v teh dveh letih se lahko zgodi še marsikaj. Samo vprašamo se lahko, koliko se bo modri Bush zmenil za ječanje demokratov.

Simon Brezovar

Definicijo monotonije nisem razumel nikoli tako dobro, kot jo razumem sedaj, ko opravljam novo delo. Zaposlen sem v Mercator centru v Šiški in sicer kot polnilec polic (Wrigleyevi izdelki (žvečilke in bomboni) ter izdelki Rio Mare). Delo je nočno in fizično gledano pravzaprav sploh ne tako naporno (po polmesečnem udejstvovanju ugotavljam, da je hrbet še najbolj na udaru). Vendar pa če bi mi rekli, naj ocenim delo na lestvici duhomornosti, dolgočasnosti in monotonije, bi mu brez pomislekov prilepil zelo visoko oceno (pri tem pa bi me še vedno jezilo, da moram oceniti samo med dvema določenima mejama in da ne morem prodreti ven v želji po še višji oceni). Opravljam ene in iste gibe (morda so le koti nekoliko spremenjeni, hitrost pa dvomim), srečujem ene in iste ljudi, v istih situacijah in na istih lokacijah. Njihovi gibi so vsak dan identični, pa tudi predmeti, ki jih vlačijo po rokah ne spreminjajo forme. Kot da bi opazoval tekoče trakove s srcem in dušo. Izbor glasbe, ki se vrti, je prav smešno okrnjen. Zgodi se, da je ena pesem predvajana celo dvakrat v večeru, medtem ko med dvema različnima dnevoma razlike v glasbenem izboru skorajda ne opazim. Pravzaprav se zdim že kar samemu sebi smešen, ko poskušam ugotoviti, ali v tej službi sploh obstaja kaj nemonotonega. Tudi vodja nočne izmene, nekoliko tečna ženička srednjih let po imenu Majda, vedno postavlja iste ukaze (kot da bi govorila robotu, predmetu brez inteligence, brez spomina). Ne samo da se ponavlja iz dneva v dan, ponavlja se celo iz ure v uro. Včeraj (sicer nisem štel) mi je najmanj petkrat ponovila, naj preverim, ali so tunine Rio Mare 3+1 pravilno zložene na policah. In takšna je situacija; pri meni dvakrat na teden, pri večini zaposlenih pa vsak dan. Ironično rečeno, je še najbolj nemotona stvar iskanje nečesa v tej trgovini, kar ni monotono.

Kakšen znak postaviti med pojma roke na eni strani, in znanje na drugi strani, je seveda že od pamtiveka evidentno. Je pa služba, ki jo trenutno opravljam, stališče do odnosa roke<znanje, samo še bolj okrepila. Sprašujem se, zakaj ni sistem države takšen, da bi vsakega državljana še takrat, ko je mlad in neumen, poslala na tovrstno delo, polno monotonije, dolgočasja in duhomornosti (niti ni nujno da zelo zahtevno, fizično delo) in mu s tem dala vedeti, kaj ga čaka, ako ne bo prijel knjige v roko. Biti tekoči trak s srcem in dušo celo življenje - tega si ne znam predstavljati.

Simon Brezovar

S Cenetom Šubicem sva se 1. novembra v večernih urah odpravila na ljubljanske Žale, prižgati svečko prezgodaj preminulemu atletu Maticu Šušteršiču. Pripeljeva se do Žal, parkirava avto in se napotiva na pokopališče. Pred pokopališčem pa je situacija vse prej kot prvonovembrska. Kakih 350 metrov pred vhodom najprej naletiš na toplo oblečene možakarje in ženice, ki pečejo kostanj (še nekako sprejemljivo). Dobrih 50 metrov naprej naju na levi preseneti nova postojanka, v obliki možakarja, ki peče pleskavice, čevapčiče in ostalo meso (hmm). Še nekaj metrov naprej, je parkiran avtomobil, katerega lastnik se kot kaže ne zaveda prav dobro, da je morda le kakih 100 metrov stran pokopališče in da to ni ravno najbolj primeren prostor, za glasno navijanje glasbe (in povrhu tega še čudno vesele). No še kak streljaj stran proti Žalam pa naju čaka vrhunec: že od daleč se v nagravžnem akvariju opazi lahkotno skakajoč beli stiropor, zraven pa možakar v kovinsko oglato posodo vstavlja lesene palčke, jih nekajkrat zavrti v posodi in nato razposajenim otrokom postreže s pinki zdravo prehrano. Nagravžno je prav smešno mila beseda za opis dogajanja pred Žalami. Starši, ki svojim otrokom brezpogojno ustrežejo in jim "iz prve" potisnejo rozasti drek na palici v njihovo roko, bi se lahko morda nekoliko zamislili, pred kakšno institucijo svojih ljubim otročičkom postrežejo z amerikanizirano, skomercializirano plastiko. 

No, po tem vrhuncu, vendarle prideva na pokopališče, kjer pa je zaenkrat vendarle še mir. A koliko časa še bo? Glede na to, da je noč čarovnic (še eden v seriji potrošniških praznikov, ki je pri nas vse bolj popularen) tako blizu prvemu novembru, se bodo morda ljudje že naslednje leto podali na pokopališče oblečeni v čarovnice, s pokovko v eni in sladkorno peno v drugi roki.

Simon Brezovar

Nedolgo nazaj (datumsko ne vem točno povedati), se je minister za šolstvo in šport g. Milan Zver, odločil izpeljati še eno bistro potezo. In sicer se gre za izbirne vsebine na osnovnih šolah. Trebanjski osnovni šoli, je minister Zver zagotovil za okoli 800.000 SIT opreme za golf in profesorje ki tam poučujejo, poslal na brezplačni enomesečni tečaj golfa v Mokrice. Tam so si omenjeni profesorji pridobili naziv inštruktor golfa in bojo ta "šport" sedaj lahko poučevali na osnovni šoli. To mi je prišlo na ušesa zato, ker je eden od teh inštruktorjev golfa moj stric in sedaj v okviru izbirnih vsebin, ponosno uči otročad, kako igrati golf. Bilo bi popolnoma nesmotrno razmišljati, za koliko bolj koristnih stvari bi šel lahko ta denar, zato vsaj kar se potencialnih (sedaj kajpak prepoznih) investicij v druga, bolj pomembna področja, debate ne bom več nadeljeval. Dejstvo pa je, da ta golfovska reforma izbirnih vsebin gotovo ni doletela samo trebanjske osnovne šole, ampak tudi več drugih šol širom Slovenije. Imen osnovnih šol in pa števila le-teh, ki so vključena v novi golf-projekt vam žal ne znam povedati, dejstvo pa je, da je uvedba eminentnega, visokoslojnega in razslojevalnega "športa" v osnove šole še eden od absurdov, ki nam ga je na šolsko sceno pripeljala zver.

Simon Brezovar