V daljni preteklosti, pred nekaj tisoč leti, je obstajal kontinent in na njem srečno ljudstvo v blagostanju, miru in medsebojni harmoniji. Polja so bogato rodila, zemlja je v svojih globinah skrivala dragocene rude... Tako pravi legenda o Atlantidi, ki je postala vir inspiracije, hrepenenja, iskanja in upanja.



Najstarejše, širši javnosti dostopne zapise o legendarnem kontinentu, je v svoji bogati zakladnici literarno-filozofskih del zapustil veliki grški mislec Platon v Dialogih: "... Pred izlivom, ki mu pravite Herkulovi stebri, je ležal otok, večji kot sta Azija in Libija skupaj ..."
Devet stoletij pozneje je grški filozof Proklos napisal obsežen komentar k Platonovem Dialogu Timej. V njem opisuje zgodbo nekega Grka, ki je v templju boginje Neit odkril hieroglife, ki so potrjevali Platonovo zgodbo o Atlantidi. Od takrat, pa vse do srednjega veka, je Atlantida potonila v pozabo (k temu je v precejšnji meri pripomogel razcvet krščanstva). Odkrivanja novih svetov in kontinentov pa so z zaprašene zgodbe o bogati in srečni civilizaciji odpihnila prah in jo spet spravila na površje. Raziskovanja in razmišljanja o tem legendarnem kontinentu se od takrat pa vse do danes še vedno niso polegla.
Dejstvo, da je o Atlantidi pisal Platon, je bila velika spodbuda za razne raziskovalce. Da se je zanimanje zanjo v zadnjih desetletjih še nekoliko povečalo, pa je pripomogla vse naprednejša tehnologija, ki je na voljo, pa tudi novi val zanimanja za duhovnost oziroma za iskanje duhovnih korenin človeštva. Rezultati raziskav, razmišljanj ter na njihovi podlagi nastalih teorij, so zapisani v prenekateri izmed 250.000 knjig, ki zajemajo tematiko Atlantide. Trditve o obstoju kontinenta, ki se je v strahotni katastrofi potopil v morje (v tradicijah in legendah je ta dogodek znan kot vesoljni potop), postajajo spričo rezultatov sodobnih raziskav vse bolj verjetne. Čeprav zares neizpodbitnega znanstvenega dokaza o obstoju Atlantide raziskave še niso prinesle, pa se vedno več raziskovalcev strinja, ali pa vsaj ne zanikajo možnosti, da se je v Atlantskem oceanu "nekaj" vendarle dogajalo.
Kje točno naj bi se nahajalo to bajeslovno domovanje Atlantov? Ali so Azurni otoki zares vrhovi potopljenih gora Atlantide, so podvodne ruševine na t.im. Bahamski ploščadi ostanki veličastnih stavb, ali se na osnovi vodnih tokov in potovanj jegulj v Atlantskem oceanu zares da ugotoviti lokacijo potopljenega kontinenta ...? Vse to nas tokrat ne bo zanimalo (v knjigarnah ali na internetu lahko poiščete cele razprave o teh vprašanjih). To obdobje si bomo ogledali v luči večne modrosti, ki opisuje čas Atlantide predvsem z zornega kota razvoja človeštva. Ob tem se bomo dotaknili še nekaterih značilnosti te daljne preteklosti. in spregovorili o tem, česa se lahko iz zgodbe o legendarnem kontinentu lahko naučimo za današnji čas.



Prebujanje čustev in želja

Človeštvo se je v svoji zgodovini srečalo z različnimi obdobji lastnega razvoja; tako kot se danes nahajamo v obdobju razcveta razuma oz. mentalnega delovanja (to lahko prepoznamo v pospešenem razvoju znanosti, tehnologije, telekomunikacij ... - torej na tistih področjih delovanja, kjer je potreben izrazito racionalen pristop), se je človeštvo najprej soočilo z razvojem svoje fizične narave in nagonov (prazgodovina človeštva), pozneje pa še z razvojem svojega čustveno-željnega delovanja, oz. duševnostjo. Ravno slednje je povezano s časom bajeslovnega kontinenta.
Pri večini ljudi do tega obdobja še ni bilo razvito čustveno-željno delovanje. Čustvovanje je bilo za takratnega človeka nekaj zelo naprednega. Kar neverjetno lahko zveni, da je nekaj, kar je danes tako samo po sebi umevno, nekoč predstavljalo zelo zahtevno stopnjo delovanja, ki so jo dosegali le redki posamezniki. Življenje so v veliki meri krojili nagoni in gole fizične potrebe. Polagoma pa so se v čedalje večji meri na aktivnost takratnih ljudi navezovala prva, takrat še zelo šibka čustva in želje. Zadovoljevanje potreb, ki so pomenila zgolj preživetje, sčasoma ni več zadostovalo - vse bolj pogosto se je pojavljala tudi težnja po občutkih in čustvih, ki so dopolnjevala in nadgrajevala osnovne življenjske potrebe. Bolj, ko se je razvijala duševnost, bolj so celo sama čustva postajala potreba. Tako kot fizično telo potrebuje hrano za svoj obstoj, je duševnost takratnega človeka potrebovala čustveno hrano za svoje prebujanje in novo življenje. Postopoma se je tehtnica pozornosti prevesila na stran čustev. Ta so začela prevladovati, nosilec dogajanja pa je vse bolj postajala duševnost ali astral.
O svojem delovanju so se odločali na osnovi občutkov, kar v veliki meri počnemo še danes. Tudi komunikacija je potekala na osnovi čustvenih vzgibov. Šlo je za nekakšno čustveno telepatijo, zato govora, v meri kot ga poznamo in uporabljamo danes, niso poznali - bil je bolj v dopolnilo astralnem komuniciranju.
Dejanski energijski center takratnega, čustveno prebujenega človeka, je bil pleksus solaris, oz. trebušna čakra. V tem področju je zaznaval dogajanje in od tod se je odzival nanj (mimogrede: ker naj bi v današnjem obdobju človeštvo pospešeno razvijalo razum, je glavno središče delovanja področje glave, zato je prebujanje pleksus-solaris centra svojevrstni atavizem).
Še ena zanimivost, povezana s tem obdobjem in z duševnostjo, je kontinuiteta zavesti med fizično in astralno ravnjo: za razliko od današnjega človeka, so Atlanti preprosto zapustili fizično raven, se z zavestjo vpotegnili v svet sanj in tam delovali naprej vse do ponovnega "bujenja", pri čemer so se dogajanja v času spanja normalno spominjali. Ta sposobnost jim je omogočila komunikacijo z umrlimi, ki so jih do neke mere lahko spremljali na njihovi poti. Zato je bil strah pred smrtjo za tisti čas nekaj neznanega.



Visoka tehnološka raven

Gotovo je ena najprivlačnejših skrivnosti Atlantide zelo visoka stopnja tehnične kulture. Mnoge raziskovalce je na sled Atlantidi gnala ravno slutnja o fantastičnih tehničnih dosežkih in obsežnem znanju s tega področja, ki je daleč presegala današnjo stopnjo tehnološke razvitosti. S tehnologijo, ki jo poznamo danes, bi se le stežka lotili izgradnje mogočnih piramid, kot so v Egiptu in Južni Ameriki. Po nekaterih virih naj bi jih zgradili ravno s pomočjo atlantidske tehnologije. Z raznimi okultnimi, mantričnimi metodami, so dosegali energetske spremembe v materiji in jo na ta način (v veliko večji meri kot smo to sposobni danes) podrejali svojim namenom. Današnji poskusi v to smer in parapsihološki fenomeni, ki smo jim priča (npr. telekineza - premikanje predmetov na daljavo), so le bleda senca tistega, kar so s pomočjo okultnega znanja dosegali v času Atlantide.
Današnja znanost je utemeljena na zakonitostih najbolj grobe, materialne ravni življenja. Takraten razvoj pa je ubral druga pota, usmeril se je bolj na subtilno, energijsko (etrsko ali bioenergijsko) raven. Razširjena je bila uporaba kristalov, s katerimi so obvladovali in usmerjali etrske energije, kar je odpiralo neskončno paleto možnosti njene uporabe.
Uporaba etrske energije je onemogočila onesnaževanje in rušenje ravnovesja v naravi, kot se to dogaja danes. Tehnologija je dejansko služila človeštvu. Zagotavljala je vse življenjsko potrebne pogoje in še več kot to: omogočila je pospešen evolucijski razvoj takratnih ljudi.


platon

Pomoč mojstrov modrosti

Ob vsem tem si upravičeno lahko zastavimo vprašanje: kako so ljudje, ki so bili komaj sposobni čustvenega, kaj šele razumskega oz. miselnega delovanja, razvili tako visoko stopnjo tehnološke razvitosti? Za razvoj visoke tehnologije je vendarle nujna uporaba določenih umskih sposobnosti; razčlenjevanje podatkov, njihovo povezovanje v celoto in končno sklepanje, predvidevanje. Vse to je potrebno za razvoj katerekoli znanosti, in teh sposobnosti takratni ljudje niso imeli (vsaj v takšni meri ne, kot bi to bilo potrebno za razvoj tehnologije, katere sposobnosti bi še danes imeli za čudeže).
Zaradi bogastva, blagostanja in pogojev, ki so jih imeli za življenje, lahko o času Atlantide govorimo o pravi zlati dobi človeštva. Legende opisujejo, pa tudi ezoterični nauki potrjujejo obstoj takšne "zlate" dobe (na Vzhodu jo imenujejo sat juga), ko je človeštvo živelo v blagostanju. Hkrati pa naj bi bilo to srečno obdobje tudi čas, ko so "bogovi hodili med ljudmi". Po ezoteričnih naukih so bili "bogovi" v resnici posamezniki, ki so se že osvobodili okov materije: spoznali so svoje notranje bistvo in se zlili z njim. Ti posamezniki - poznamo jih pod različnimi imeni: samouresničeni, osvobojeni, razsvetljeni, prebujeni, mojstri modrosti - so od nekdaj sodelovali in pomagali človeštvu na njegovi poti, vendar nikoli tako neposredno in v tako konkretni obliki kot prav v času Atlantide. Sami ali prek svojih učencev (to so bili tisti redki posamezniki, ki so do neke mere že uspevali vzpostaviti stik s svojo notranjo naravo ter so bili sposobni in pripravljeni pomagati pri delu mojstrov modrosti), so bili vedno ob strani voditeljem takratne družbe, včasih pa so celo sami zasedali najpomembnejše strateške položaje. Na ta način so lahko s svojo modrostjo neposredno pripomogli k vzpostavitvi pravičnejšega reda. Atlantida je bila znana po odlični in pravični zakonodaji, kar v svojih Dialogih pravi tudi Platon.
V življenju je bilo vzpostavljeno stabilno ravnovesje, seveda takšno, ki ga je bilo v danih okoliščinah pač moč doseči. Vseeno pa je omogočalo izgradnjo pravilnejših medčloveških odnosov ter spoštljivega odnosa do drugih kraljestev narave. Takratni človek še ni mogel zares razumeti, da je v ozadju vsega, kar obstaja, ena sama duhovna realnost, en ocean življenja, ena zavest. Vseeno pa je s pomočjo bolj izkušenih duhovnih vodnikov lahko vsaj zaslutil, morda tudi začutil neizmerno širino življenja, ki vse povezuje v mogočno celoto. Z ohranjanjem ravnovesja med duhovnim v sebi in osebnimi življenjskimi potrebami se je lahko približal resnici in vodi življenja ter pil neposredno pri njenem izvoru.
Organizirane so bile posebne šole za vzgojo naprednejših posameznikov. Učenci so s pomočjo pridobljenega znanja, ceremonialov, z uporabo manter in različnih okultnih simbolov pripomogli k vse večjemu vključevanju duhovnih naukov v takratni življenjski utrip. V tem obdobju je bila ljudem prvič razodeta joga predanosti - bhakti joga, s katero so v tistem času naprednejši posamezniki pospešeno evolucijsko zoreli. Lepi in v duhovnem smislu zelo bogati časi so bili to, a pravljična idila žal ni trajala večno.