Berta Helene Amalie »Leni« Riefenstahl, nemška igralka, režiserka in producentka,
22. avgust 1902, † 8. september 2003
Vsestranska nemška plesalka, igralka, režiserka in fotografinja se je v sto-enem (101) letu življenja vtisnila v spomin tako z, danes problematičnimi, v svojem času pa mednarodno nagrajenimi, filmi Zmagoslavje volje in Olimpiada 1936, kot posnetki plemena Nube in čudovitimi podvodnimi fotografijami.
Riefenstahlova, ki je okrevala po operaciji raka je umrla zaradi pljučnice osemnajst dni po svojem 101. rojstnem dnevu na svojem domu na Bavarskem. Do zadnjega dne je delala, ustvarjala. Na vseh področjih je fascinirala. Bila je zelo lepa, graciozna, izobražena. Končala je rusko baletno šolo v Berlinu. Zaradi njene nenarejene privlačnosti, naravnosti so jo povabili k filmu, kjer je pokazala še svoj drugi talent, poleg baleta tudi igro. Opravičeno so jo imenovali DIVA NEMŠKEGA FILMA.


mlada, graciozna igralka

Leni Riefenstahl je bila zelo opazna zaradi svoje estetike in napredkov v filmski tehniki. Njena najbolj razvpita dela so dokumentarni propagandni filmi za nemško nacistično stranko. Riefenstahlovo so dolga desetletja po koncu Tretjega rajha povezovali z nacistično oblastjo, jo okvalificirali kot Hitlerjevo ljubico, vendar je nikoli niso zares obsodili. Po vojni je bila preganjana. Takoj po vojni se je poročila z ameriškim oficirjem in živela pozabljena ter bojkotirana v Muenchenu.

Ko se je kot feniks dvignila iz pepela leta 1965, je film zagovarjala z besedami: »To je historija. Je dokument in ne propagandni film.« Začela je z novo kariero, postala je fotografinja. V SV Afriki je odkrila NUBE.


v Afriki

Pri 70-ih letih je imela enega samega prijatelja, 22-letnega Nuba. Njena prva monografija NUBE tik pred izumrtjem - je obšla svet.
Z 71-imi leti je kot Bavarka naredila izpit iz podvodnega potapljanja. Odkrila je še en svet pred izumrtjem – Svet koral.


podvodna potapljačka

Pri 80-ih letih, v času rocka, je vse svoje prijatelje med pop zvezdniki portretirala.
Pri 99-ih letih je preživela helikoptersko strmoglavljenje in »sudansko bolnico«.
Svoj 100. rojstni dan je preživela vsa v pompu, z vsemi, ki kaj veljajo v svetu.


v 101 letu

Njeno najbolj znano delo je film Zmagoslavje volje (Triumph des Willens), za katerega je leta 1935 v Benetkah prejela zlato medaljo, dve leti kasneje pa še zlato medaljo na Svetovni razstavi v Parizu, po drugi svetovni vojni pa so ga označili za propagandni film nacionalsocializma. Triumf volje se je začel predvajati 1935 in naglo postal eden najboljših primerov propagande v filmski zgodovini. Izboljšane tehnike Riefenstahlove kot so premikajoče se kamere, uporaba teleobjektivov za ustvarjanje izkrivljene perspektive, fotografiranje iz zraka in revolucionaren pristop do uporabe glasbe in kinomatografije, so Triumfu prislužile priznanje kot enega največjih propagandnih filmov v zgodovini, kljub slavljenju nacističnega režima. Riefenstahlova je dobila nekaj nagrad ne le v Nemčiji, ampak tudi v Združenih državah Amerike, Franciji, na Švedskem in v drugih državah. Film je bil popularen v tretjem rajhu in drugod in je še naprej vplival na filme, dokumentarce in reklame vse do danes, kljub temu, da dviguje vprašanje razmejitev.


režiserka

V Riefestahlovi stvaritvi o kongresu nacionalsocialistov v Nürnbergu od 4. do 10. septembra 1934 vidimo predvojne inscenacije Hitlerjevih nürnberških govorov, ki so estetsko oplemeniteni z masovnimi marši, pokloni voditelju, ceremonijami ipd. Te estetsko sterilne prireditve, ki jih ornamentira uniformiran človeški material, so dejansko namenjene zgolj filmski reprodukciji Riefestahlove. Film pa je bil deloma samorefleksiven - prikazoval je tudi stranske dogodke, priprave na ceremonije in Hitlerjeve govore ter tako poskušal skozi »napake«, ki so bile del inscenacije, voditelja postaviti v intimno sfero gledalca. Ljudstvo je ta film lahko gledalo v kinematografih, sam filmski trak pa se je pokazal kot zelo primeren tudi za televizijski prenos. Posnete »reči« v tem filmu postanejo simbolična ikonografija realnosti; ne gre za mimetično dokumentarnost filmskega medija, temveč za uporabo filmskega medija kot mašine za produciranje mita - s simulacijo in s tem z manipulacijo.Posnela je epopejo u velikim številom kamer. S filmom je fascinirala, vnesla neko novo estetiko. Podobno je bilo s filmom o olimpiadi v dveh delih - Praznik narodov (Fest der Voelker) in Praznik lepote (Fest der Schoenheit) - ki je prejel zlato medaljo v Parizu leta 1937, prvo nagrado v Benetkah kot najboljši film leta 1938, leto kasneje pa še olimpijsko nagrado Mednarodnega olimpijskega komiteja. Kot je na svoji spletni strani trdila Riefenstahlova je bil film leta 1956 uvrščen še med deset najboljših filmov na svetu. Ne glede na spornost sporočil, je to najboljši športni film, posnet z 42-imi kamerami. Začetek filma je postavila v staro Grčijo in z izjemno tehniko prelevila živo dogajanje…
Kot fotografinja je pripravila številne reportaže o afriških Nubah, objavljala je v več uglednih revijah, fotografije s potovanj po Afriki pa je objavila tudi v več knjigah. Leta 2001 se je spet odpravila k Nubam, a se je med zapuščanjem Sudana poškodovala, saj je helikopter, v katerem je letela, strmoglavil. Razstave svojih fotografij o olimpijskih igrah leta 1936 v Berlinu in o sudanskih Nubah pa zaradi bolezni julija 2003 ni več zmogla obiskati.
Leta 1992 je bil o delu in življenju Leni Riefenstahl posnet dokumentarec Moč podob (Die Macht der Bilder), ki je bil nagrajen z emmyjem. Leta 1987 pa je objavila tudi svoje spomine.


poslednje slovo od velike osebnosti