Nekaj dni nazaj sem postala simpatizer Gibanja za pravičnost in razvoj. Nekaj je v tem, kar me je potegnilo vase. Zelo spoštujem predsednikova prizadevanja po boljšem in kvalitetnejšem življenju, njegovo iskreno željo, da se ljudje končno osvestijo, da se začno zavedati smiselnosti življenja, ko v bistvu zastavlja svoje ime, politični vpliv, ki ga ima v svetu, skratka, ko "dela" za dobro vseh...
Cenena se mi zdijo "natolcevanja" in "globokoumje", ki ga je moč zaslediti v medijih v zadnjem času, da gre pri predsedniku zgolj za "dobro premišljeno politično potezo" pred jesenskimi volitvami... Priznavam, da je dr. Janez Drnovšek politična osebnost. Nedvomno. Je predsednik naše ljube države na "sončni strani Alp"... Vendar... Janez Drnovšek je tudi človek. Človek, ki je pred leti zbolel za rakom, kar je nedvomno zelo osebna izkušnja Človeka - Janeza Drnovška. Ne državnika. Ne predsednika. Ne politika. Njegova osebna. Nihče, ki ni doživel podobne izkušnje, direktne postavljenosti pred dejstvo, da smo fizično umrljivi ne more razumeti, še manj soditi, s kakšnimi strahovi se je moral soočiti. On sam. Človek. Ne državnik, ne predsednik, ne politik. Janez Drnovšek. Oče Jaše in Nane.



"Januarja 2005 sem bil na pregledih v ljubljanskem Kliničnem centru in izboljšanja ni bilo, metastaze so se celo malo povečale. Vse od tedaj nisem imel več nobenih stikov niti z zdravniškim timom v Ljubljani, niti z alternativno medicino," je povedal Drnovšek, ki je medtem popolnoma spremenil svoj življenjski slog.

Spremenil je življenjski in politični slog.

Drnovšek priznava, da je spremenil svoj politični slog. "Ne taktiziram več, povem tisto, za kar mislim, da je res. Ne gre mi za funkcijo za vsako ceno in se tako tudi obnašam. Sam v sebi sem miren in ničesar več se ne bojim."

Na podlagi njegovih pogledov na ohranjanje zdravja in življenjske moči je tako mogoče razumeti tudi zadnja Drnovškova diplomatska prizadevanja za reševanje najhujših kriznih žarišč v svetu.

Socialna pravičnost - Misel dneva
Pravice na tem svetu ni. Morda bo na drugem. Naša razmerja so daleč od pravičnih. Govorim seveda o človeštvu kot celoti.
Tako neenakomerno so porazdeljena zemeljska bogastva, da je to pravo nasprotje pravičnosti. Kdor tega ne vidi, je več kot slep. Polovica človeštva živi v veliki revščini, mnogi umirajo od lakote, majhen del človeštva pa razpolaga z neizmernim bogastvom.



Kaj lahko storimo?
Nikakor ne kaj revolucionarnega. Verjetno je samo še marksistična revolucija slabša od sedanje svetovne ureditve. Toliko zla so prinesle krvave revolucije. Toliko nedolžnih ljudi je izgubilo življenje in trpelo v zaporih. In vzpostavljena je bila enakost v revščini, ki pa spet ni veljala za vladajočo elito.
Novega svetovnega reda ni mogoče vzpostavljati s silo, z nasiljem nad nedolžnimi ljudmi. Na takšnih temeljih ne more zrasti nič dobrega. Sila rodi silo, zlo rodi zlo. Zgodilo se je ravno nasprotno od pravičnega. Zgodile so se nove krivice. In ob tem je nivo človeške zavesti padel še nižje kot je bil prej. Moral pa bi se zvišati, če bi želeli ustvariti bolj pravično družbo. Nove družbene ureditve ne moremo graditi od zgoraj navzdol, z odredbami in s silo. Lahko nastaja samo od spodaj navzgor, z dvigovanjem splošnega nivoja človeške zavesti.
Šele, ko bodo ljudje toliko dvignili zavest, da jih bo sram živeti v tako krivični družbi, bodo začeli zares spreminjati svet.
Ta novi svet pa ne bo ne komunistična družba, kot so jo poskušali ustvariti marksisti, ne čista kapitalistična ureditev, ki predstavlja temelje današnje svetovne ureditve. Človek lahko sprejme tržne zakonitosti kot gibalo gospodarskega razvoja in večje učinkovitosti, ne more pa sprejeti njene logike kot temelj družbene ureditve. Vsaj ne kot temelj pravične družbene ureditve. Če moramo na tej stopnji materialnega razvoja del svojega časa nameniti gospodarski dejavnosti- kot delavci, podjetniki, direktorji, uradniki...to ne pomeni, da mora celota naših medsebojnih odnosov izhajati iz teh delovnih in gospodarskih razmerij. Pa tudi ta razmerja morajo biti čimbolj humana, ne nečloveška kot so marsikdaj zdaj.



Na visokem nivoju zavesti ne bo potrebno, da bi kdo imel petdesetkrat večjo plačo od navadnega delavca, da bi učinkovito deloval kot podjetnik ali direktor. Ne more biti materialna motivacija temelj vsega. Človeku z visokim nivojem zavesti bodo nematerialne oblike motivacije pomembnejše. Skladnost medčloveških odnosov mu bo veliko pomenila. Ne bo mogel mirno spati z visoko plačo, če bodo v njegovem podjetju delali otroci ali pa nasploh ljudje v nečloveških pogojih s plačo, ki jim ne omogoča normalnega življenja. In takšno stanje je prevladujoče v današnjem svetu.
Ne predlagam skokovitega prehoda iz sedanjega stanja v svet večje pravičnosti. To bi bila spet revolucija, ki bi jo kdo načrtoval in izvedel. In se lotil nemogoče naloge. Tisto, kar lahko storimo, so majhni koraki, iz dneva v dan, iz situacije v novo situacijo. Z zavedanjem, da morajo biti naši delovni in materialni odnosi človeka vredni. Da moramo postopno vsakemu zagotoviti normalno preživetje.
Tudi, če ob obstoječi mednarodni konkurenčnosti na kratek rok ne moremo bistveno spremeniti materialnih pogojev večine ljudi, lahko marsikaj storimo za čimbolj človeške odnose v podjetjih, v različnih pridobitnih in nepridobitnih dejavnostih. Materialno stanje, možnosti ljudi za normalno preživetje pa lahko popravljamo preko različnih socialnih dejavnosti- državnih in prostovoljskih. V mednarodnem okviru moramo zviševati razvojno in humanitarno pomoč velikemu delu človeštva, ki živi v stiski. Z zavedanjem, z majhnimi, a pravilno usmerjenimi koraki, lahko postopno spreminjamo svet v bolj pravičnega, brez, da bi zato morali porušiti obstoječe sisteme in s tem vzpostaviti kaos, kot so to na svojem začetku počele revolucije.
A potrebno je zavedanje in kritična masa ljudi. In to želimo doseči z našim Gibanjem.

dr.Janez Drnovšek