Objavljeno 02.06.
Z duhom preteklosti v danes, pri Marušič v Lokvici
Prav s posebnim namenom objavljam ta prispevek tudi na tem blogu. Tisti, ki me spremljate in berete tudi drugje veste, da se zadnje čase dosti potepam in potem na dolgo in na široko zapisujem svoja doživetja ob odkrivanju draguljčkov naše lepe deželice. Tokrat pa skušam povedati, da tista pristna prijaznost, veselje pokazati in povedati tudi drugim, še ni izumrla. Da so ljudje, ki enostavno so...
Prenočišče z zajtrkom sva imela rezervirano na Turistični kmetiji Marušič v Lokvici, ki spada v občino Miren-Kostanjevica, tako kot Bilje, tik ob italijanski meji... Na srečo sta tehnika in povezave na netu tako izpopolnjena, da te »čitanje« karte lahko pripelje direktno na dvorišče - kjerkoli in kamorkoli. Tudi midva sva se brez iskanja ustavila na dvorišču v Lokvici 25.
Prijazno naju je pozdravil Davorin, starejši od Marušičev, ki sva jih spoznala... Bila sva utrujena, pred očmi mi je poplesavala le še postelja, kjer bom lahko raztegnila svoje zatekle noge... In tudi prilično lačna... Nekako sva si zamislila, da bova na kmetiji dobila kaj za pod zob. Seveda se pršutu ne bi odrekla, ma kako le... Med vljudnim kramljanjem se je na dvorišče s traktorjem pripeljal tudi mlajši Marušič, Primož, naju pozdravil in se predstavil in že ga ni bilo več...
Ko naju je Davorin povabil, da naju popelje na razgledno točko, bi najraje odklonila. Res sem bila utrujena in lačna, ura je bila tam nekje osem in še nekaj... vendar, nekako nisva želela zavrniti povabila... Sam Bog ve, kaj bi zamudila, če bi ga. Res bi bila totalna bebca, če bi to naredila... In smo se odpeljali. Umirjena okolica kraške pokrajine in njena pristnost naju je v trenutku sprejela medse... V trenutku sva pozabila na lakoto. Otekle noge - kaj je to? Davorin naju je najprej popeljal do spomenika na Cerju (do koder vodi sicer idilična pešpot, a glede na pozno uro, smo se zapeljali z avtomobilom). Že z Mirenskega gradu sva ga opazila, sploh pa ob vsakokratnem obisku pri Ajri, greben, ki se dviguje južno od Vipavske doline in jo ločuje od Krasa. Je najzahodnejši slovenski vrh na katerem so pred nekaj leti postavili ogromen »obrambni stolp«. Kljub navidezni neuglednosti in hkratni mogočnosti se je s Cerja odprl čudovit razgled na Vipavsko dolino, Goriško in Sveto goro, tržaški in koperski zaliv, savudrijski rt, na doline in grape in planote, katerih imena sem pozabila, baje so v ozadju v lepem vremenu vidne tudi Julijske Alpe. Na teh hribih so se bile nekatere najbolj krvavih bitk soške fronte, in Davorinovo poznavanje okolice in zgodovinskega dogajanja naju je naravnost prevzelo...
Bila sva presenečena nad tem, kako dolg je že dan. In kako poln je lahko trenutek... Bilo je prijetno toplo, dišalo je opojno, težko bi opisala ta vonj... Čarobnost, svečanost trenutka, ne vem, vonjalo je po bogatenju Davorinovega pripovedovanja, o obeležjih I. svetovne vojne, soški fronti, ki se je krvavo bila na tem območju..., o vezeh, ki so se stkale, ki so jih nonoti prenesli na vnuke... Davorin, vsekakor eden takšnih vnukov, naju je popeljal še do nekaterih obeležij... Priznati moram, da bi jih sama težko našla, če pa že, pa si neuka ne bi znala niti slučajno pričarati trenutka polnosti...
Po vrnitvi na Marušičevo dvorišče, smo posedli okrog kamnite mize. V popolnosti večera, ki smo ga nadaljevali ob pršutu in drugih suhih domačih mesninah, da o olivah, ki jih pripravljajo po Primoževem receptu in teranu z dodatkom nečesa (nedvomno ljubezni do Krasa, do zgodovine...) ..., sploh ne govorim. Klepetali smo do krepko čez polnoč, kot stari znanci. Bilo je prijetno toplo. Škržati ali murnčki ali kaj je pač tisto bilo, se je oglašalo po svoje. Iz daljave se je slišalo čukovo oglašanje. Sicer pa mir.
Spanja je bilo bolj malo, pa vendar manjka nisva čutila... Vse je bilo sicer tako zelo, zelo polno... V tisti na pol prebedeni noči, sem ob sestavljanju Davorinove pripovedi v moji glavi v bistvu dojela smisel »slovenstva«, narodne zavesti in narodne pripadnosti... Sploh ljudi ob zahodni meji (verjetno velja enako ali vsaj podobno za vsa obmejna področja)... Prva svetovna vojna, ki je v bojni metež pahnila številne evropske narode, je s svojo jugozahodno fronto na meji med Italijo in Avstro-Ogrsko močno zaznamovala ta del naše deželice. Tukaj so se nizala bojišča, na katera še po skoraj celem stoletju spominja gosta mreža poti, vojaških cest, ostankov železnic, pa tudi strelski jarki, kaverne, utrdbe, topniški položaji, pokopališča... Kraško bojišče velja za enega najbolj krvavih bojišč prve svetovne vojne. Tu je italijanska vojska, ki se ji je v obrambo postavila avstro-ogrska, narodnostno močno mešana vojska, poskušala prodreti proti Trstu in naprej v osrčje tedanje monarhije. Velika vojna, kot ji tukaj pogosto pravijo, ni pustila usodnih sledi le med vojaki in domačini, ki so morali v begunstvo, ampak je globoko zarezala tudi v pokrajino. Kamnita kraška planota je povsem ogolela in izropana dočakala konec vojne, preprežena z jarki, navrtana s kavernami, bičana od udarcev tisočerih granat. Prav zato se ta del Krasa še danes precej razlikuje od ostalih delov visoke planote med Tržaškim zalivom in Vipavsko dolino. Gozd le počasi porašča nekdanje goličave, nekaj tudi s pomočjo človeka, ki je sadil črni bor. Največ pa je kraške gmajne, ki jo zaraščajo v jesenskem času škrlatno ožarjeni grmi ruja, gabri, jeseni, rešeljike in drugo grmičevje, med njimi pa bogastvo suhih kraških travnikov z živopisno cvetano, v kateri se sredozemski predstavniki mešajo s celinskimi... Ob vsemu nizanju podatkov, doživljanja, čutenja in tudi vonja Krasa sem se na momente počutila prav opeharjeno za neko znanje, vedenje... Kajti o prvi svetovni vojni skorajda nisva vedela ničesar. Nekaj na kup nametanih podatkov, in to bi naj bilo to...
Dan se je prebudil zgodaj... ob žlahtnem vonju okolja, s pogledom na tržaški zaliv in tržaško letališče sem dočakala jutro... Bilo bi škoda spati in zamuditi ptičje petje... Škržati so potihnili, oglasili so se slavci, kosi...
Zajtrk, ki naju je pričakal - sveže nabrane češnje, domače maslo in domača marmelada s kruhom, ki se je sam od sebe raztopil v ustih. Kava, bela kava. In potem dodatek, sem si morala prav zapisati - fartalija... Nekaj podobnega omleti, s koromačem, pršutom, sirom, sončnim zeljem... Mjami, mjam! Moram dodati, da sva dobila še popotnico? Ogromna sendviča s pršutom?
Vsekakor nisva bila zadnjič na Marušičevi kmetiji, kjer oče in sin delata z ramo ob rami... Vodi ju, po moje, velika ljubezen do Krasa, spoštovanje preteklosti, ohranjanje nonotove izkušnje...
Objavljeno 08.09.
Imejmo se radi! - Tomo Križnar
Nuba - čisti ljudje
Pozitivno vrednost nubskega ljudstva vidi in opisuje na način: »V Nubskih gorah se ni ohranilo samo avtohtono afriško dojemanje, ampak morda tudi prvobitna, prvinska človeška občutljivost, prvinska čutnost, prvotno čutenje, prvobitno človekovo sodelovanje in zdravje. (...) Mislim na nedolžnosti, neposrednost, čistost. Mislim na ono najbolj človeško. Mislim na to, kar nas dela ljudi. Mislim na tisto, kar moramo ohraniti za preživetje.« Meditativnost je povezana prav z vrednostno sodbo, saj so meditacije večinoma usmerjene v življenje in izginjanje nubskega ljudstva. Kot je ta, ki razlaga podnaslov knjige: Čisti ljudje: »Bolj kot materialne zadeve in odnose so Nube razvijali sožitje in harmonijo z življenjem okrog sebe. Zato niso gradili tovarn in leteli na Luno, niso si skušali prilagoditi okolja svojim potrebam, ampak so se sami prilagajali potrebam okolja. Izvirna kultura, ki so ji Nube tako mojstrsko razvili, je služila sožitju in harmoniji z vsem okoli sebe. V njihove posebnem duhovnem ravnovesju se najbrž skriva vzrok, zakaj so Nube preživeli tako ekološko neoporečni, zdravi, radostni in srečni.«
prvinskost, avtohtonost, prešernost
Križnarju še daleč ni tuja metaforičnost in pesniškost jezikovnega izraza. Hladnost in odtujenost medčloveških odnosov je izrazil z metaforo: »Trije mladi moški v hlačah in srajcah so vstali in stopili bliže k pultu. Tudi na daleč in kljub pesku v zraku sem lahko čutil roževino okrog src.«
Tudi cilj potovanja je izražen metaforično: »Z vsem srcem, z vso svojo bitjo si želim Onkraj. Rad vas imam, divjaki. Tudi jaz sem divjak. Že od kar pomnim.«
Tomo Križnar
O Križnarju danes vsi vse vemo. Tako mislimo. Z mešanjem politike in človečnosti v njegovem reševanju iz sudanskih zaporov si nekateri pripenjajo medalje… Glavno je, da je doma, v Sloveniji. Vendar. Odgovor Križnarja mogoče zopet komu ne bo všeč, ker je bil iskren in brez pomisleka izrečen. Rekel je, da je za njegovo rešitev iz zapora najbolj zaslužen Alah. Ni mislil dobesedno. Mislil je višja sila, pozitivna energija, skratka nevidne sila ali Bog! Tega prerekanja in kazanja s prstom drug na drugega, bo pa morda s tem le konec! Vsi smo ljudje z napakami!
Imejmo se radi!
Mogoče ne bi bilo odveč, če bi si njegove besede vzeli k srcu in jih večkrat ponovili:
"Življenje je darilo. Darilo se spodobi sprejeti, si ga ogledati, pa tudi prijeti, ga občutiti, povonjati, okusiti, uživati in uporabiti...
Darila so namenjena v dobro. Pravzaprav je vse namenjeno v dobro. Vsak dogodek, tudi velik problem, v sebi nosi darilo - izkušnjo, doživetje, smisel življenja.
Potovanje z biciklom je bil poskus videti ta naš svet na nekonvencionalen način, oziroma razviti novo občutljivost za drugačno predstavljanje stvarnosti, načinov bivanja in transcendentalnega preživetja.
Ljudje smo kot celice istega kozmičnega organizma. Vsak ima svojo funkcijo in svoj smisel. Sopotniki smo. Vsak človek je sam svoj odrešenik in vsak ima svojo pot...
Vsi pa smo otroci iste matere. Imejmo se radi."
DIVA NEMŠKEGA FILMA - Leni Riefenstahl
22. avgust 1902, † 8. september 2003
Vsestranska nemška plesalka, igralka, režiserka in fotografinja se je v sto-enem (101) letu življenja vtisnila v spomin tako z, danes problematičnimi, v svojem času pa mednarodno nagrajenimi, filmi Zmagoslavje volje in Olimpiada 1936, kot posnetki plemena Nube in čudovitimi podvodnimi fotografijami.
Riefenstahlova, ki je okrevala po operaciji raka je umrla zaradi pljučnice osemnajst dni po svojem 101. rojstnem dnevu na svojem domu na Bavarskem. Do zadnjega dne je delala, ustvarjala. Na vseh področjih je fascinirala. Bila je zelo lepa, graciozna, izobražena. Končala je rusko baletno šolo v Berlinu. Zaradi njene nenarejene privlačnosti, naravnosti so jo povabili k filmu, kjer je pokazala še svoj drugi talent, poleg baleta tudi igro. Opravičeno so jo imenovali DIVA NEMŠKEGA FILMA.
mlada, graciozna igralka
Leni Riefenstahl je bila zelo opazna zaradi svoje estetike in napredkov v filmski tehniki. Njena najbolj razvpita dela so dokumentarni propagandni filmi za nemško nacistično stranko. Riefenstahlovo so dolga desetletja po koncu Tretjega rajha povezovali z nacistično oblastjo, jo okvalificirali kot Hitlerjevo ljubico, vendar je nikoli niso zares obsodili. Po vojni je bila preganjana. Takoj po vojni se je poročila z ameriškim oficirjem in živela pozabljena ter bojkotirana v Muenchenu.
Ko se je kot feniks dvignila iz pepela leta 1965, je film zagovarjala z besedami: »To je historija. Je dokument in ne propagandni film.« Začela je z novo kariero, postala je fotografinja. V SV Afriki je odkrila NUBE.
v Afriki
Pri 70-ih letih je imela enega samega prijatelja, 22-letnega Nuba. Njena prva monografija NUBE tik pred izumrtjem - je obšla svet.
Z 71-imi leti je kot Bavarka naredila izpit iz podvodnega potapljanja. Odkrila je še en svet pred izumrtjem – Svet koral.
podvodna potapljačka
Pri 80-ih letih, v času rocka, je vse svoje prijatelje med pop zvezdniki portretirala.
Pri 99-ih letih je preživela helikoptersko strmoglavljenje in »sudansko bolnico«.
Svoj 100. rojstni dan je preživela vsa v pompu, z vsemi, ki kaj veljajo v svetu.
v 101 letu
Njeno najbolj znano delo je film Zmagoslavje volje (Triumph des Willens), za katerega je leta 1935 v Benetkah prejela zlato medaljo, dve leti kasneje pa še zlato medaljo na Svetovni razstavi v Parizu, po drugi svetovni vojni pa so ga označili za propagandni film nacionalsocializma. Triumf volje se je začel predvajati 1935 in naglo postal eden najboljših primerov propagande v filmski zgodovini. Izboljšane tehnike Riefenstahlove kot so premikajoče se kamere, uporaba teleobjektivov za ustvarjanje izkrivljene perspektive, fotografiranje iz zraka in revolucionaren pristop do uporabe glasbe in kinomatografije, so Triumfu prislužile priznanje kot enega največjih propagandnih filmov v zgodovini, kljub slavljenju nacističnega režima. Riefenstahlova je dobila nekaj nagrad ne le v Nemčiji, ampak tudi v Združenih državah Amerike, Franciji, na Švedskem in v drugih državah. Film je bil popularen v tretjem rajhu in drugod in je še naprej vplival na filme, dokumentarce in reklame vse do danes, kljub temu, da dviguje vprašanje razmejitev.
režiserka
V Riefestahlovi stvaritvi o kongresu nacionalsocialistov v Nürnbergu od 4. do 10. septembra 1934 vidimo predvojne inscenacije Hitlerjevih nürnberških govorov, ki so estetsko oplemeniteni z masovnimi marši, pokloni voditelju, ceremonijami ipd. Te estetsko sterilne prireditve, ki jih ornamentira uniformiran človeški material, so dejansko namenjene zgolj filmski reprodukciji Riefestahlove. Film pa je bil deloma samorefleksiven - prikazoval je tudi stranske dogodke, priprave na ceremonije in Hitlerjeve govore ter tako poskušal skozi »napake«, ki so bile del inscenacije, voditelja postaviti v intimno sfero gledalca. Ljudstvo je ta film lahko gledalo v kinematografih, sam filmski trak pa se je pokazal kot zelo primeren tudi za televizijski prenos. Posnete »reči« v tem filmu postanejo simbolična ikonografija realnosti; ne gre za mimetično dokumentarnost filmskega medija, temveč za uporabo filmskega medija kot mašine za produciranje mita - s simulacijo in s tem z manipulacijo.Posnela je epopejo u velikim številom kamer. S filmom je fascinirala, vnesla neko novo estetiko. Podobno je bilo s filmom o olimpiadi v dveh delih - Praznik narodov (Fest der Voelker) in Praznik lepote (Fest der Schoenheit) - ki je prejel zlato medaljo v Parizu leta 1937, prvo nagrado v Benetkah kot najboljši film leta 1938, leto kasneje pa še olimpijsko nagrado Mednarodnega olimpijskega komiteja. Kot je na svoji spletni strani trdila Riefenstahlova je bil film leta 1956 uvrščen še med deset najboljših filmov na svetu. Ne glede na spornost sporočil, je to najboljši športni film, posnet z 42-imi kamerami. Začetek filma je postavila v staro Grčijo in z izjemno tehniko prelevila živo dogajanje…
Kot fotografinja je pripravila številne reportaže o afriških Nubah, objavljala je v več uglednih revijah, fotografije s potovanj po Afriki pa je objavila tudi v več knjigah. Leta 2001 se je spet odpravila k Nubam, a se je med zapuščanjem Sudana poškodovala, saj je helikopter, v katerem je letela, strmoglavil. Razstave svojih fotografij o olimpijskih igrah leta 1936 v Berlinu in o sudanskih Nubah pa zaradi bolezni julija 2003 ni več zmogla obiskati.
Leta 1992 je bil o delu in življenju Leni Riefenstahl posnet dokumentarec Moč podob (Die Macht der Bilder), ki je bil nagrajen z emmyjem. Leta 1987 pa je objavila tudi svoje spomine.
poslednje slovo od velike osebnosti
Objavljeno 07.09.
7. september
Štiriindvajset naslednjih ur je vse, kar nam je obljubljeno. Obljubo spremlja zagotovilo,da bomo naleteli na priložnosti za rast, ki izvirajo iz včerajšnjega dne. Naša evolucija ima namen in poteka po načrtu; zatorej se nam ni treba ubadati s prihodnostjo. Ko bo prešla v sedanjost, nas bo zagotovo učila in potolažila.
Tesnobnost se razblini, ko dojamemo, da imajo situacije, ki danes privabljajo naše odzive, svoj namen. Ko docela razumemo, se strah razkroji. Življenska izkustva si gotovo ne sledijo slepo, saj smo medsebojno povezani. Dogodki se prepletajo v našo korist. Še več, sleherni dogodek omogoča le bežen pogled na celotno sliko. Današnji razsvetljuje izkustva včerajšnjega dne in prejšnjega tedna, nemara tudi lanskega leta. Tudi jutri bo tako. Toda danes je naša edina skrb. Prinaša natanko tiste priložnosti, ki jih potrebujemo za spletanje naslednjega dela izbranega načrta.
Meditacija: Spokojen sem. Jutrišnji dan bo sam poskrbel zase.
Objavljeno 06.09.
Mana je skrivnost Velike skrivnosti
"Tudi bogovi?"
"Da, tudi bogovi. Bog je velik, ampak drevo je večje."
"Otroci iste matere smo. In naš oče je isti Sveti duh. Bog ni naredil po svoji podobi samo nas ljudi, ampak tudi živali, rastline, vode, sape, blato, mrak, propad, smrt, rojstvo, ves veličastni čudež. Vse kar je, priča o Svetem duhu."
"Tudi ljudje?"
"Ljudje smo kot katerikoli drugi del narave. Čistemu je vse čisto."
"Manitu človeku ne govori naravnost. Manitu se kaže skozi živali, zvezde, sonce, luno, drevesa, reke, gore.
Manitu govori skozi svoja dela."
Kako nas bele tujce doživljajo domorodci Južnih morij? Kako si naše strahove razlagajo potomci Olmekov, Toltekov, Aztekov, Majev? Kaj so z mano počeli indijanski atje in mame, vičolski vrači, čamulski čarovniki in garifunske šamanke? Kaj me je gnalo čez vse tiste dolge klance?
Odlomek iz knjige: Mana (Tomo Križnar)
Fascinantna so mi spoznanja, na kakšen način se ljudje srečujemo z besedico »mana«, ne da bi večina ljudi sploh vedela karkoli o dodajanju elementov določenim kulturam, o vzrokih onkraj vzrokov... Takšen tipičen primer je besedica »mana«.
In to ne tista »nebeška mana«, snov, ki jo je Bog pošiljal Izraelcem za hrano v puščavi na poti v Palestino, niti tisti »sladek sok« nekaterih rastlin, ki so ga predelale ušice…
Govorim o MANI, ki je pojem, s katerim razlagamo funkcioniranje sveta. Ki pomeni temelj vzroka, za kaj se neke stvari dogajajo… Obstajajo vzroki onkraj vidnih vzrokov. MANA = TISTO NEKAJ! Nekaj več, česar ne razumemo, tisto, ki se nas dotakne, nas pritegne… Izhaja iz Eseja o daru, Marcela Maussa, ki je za simbolno dimenzijo daru uporabil malinezijski izraz »mana« - elaboracija vzrokov, ki so onkraj vzrokov. »Mana« je koncept, ki razlaga zakaj so stvari takšne kot so, onkraj vzročnosti. »Mana« opredeljuje naše življenje in določa naš status. Ima nekaj, kar je 'onkraj'.
Eden takšnih tipičnih primerkov: Marilyn Monroe je imela »mano«; to vsi vemo. Madonna, ki jo je pa skoraj v celoti imitirala, pa te »mane« ni imela. Zakaj? Ker »mana« = »tisto nekaj«, onkraj.
marilyn
»Mana« je pravi razlog, da so stvari takšne kot so.
Med evropskimi narodi »to« oziroma »tisto« poznajo le Francozi, ki »to« imenujejo LA SPRI.
Govoriti o »mani«, pa se ne dotakniti »Teorije privlačnosti« , je skorajda bogokletno…
Kako prosim? Kje točno ste se ušteli? Zakaj vas neznansko privlači ženska, ki jo pet naslednjih tipov ne bi niti povohalo? Poznate pravilo »vsake oči imajo svojega pleskarja«? Gre namreč le za laično različico pravila »vsaka oseba ima za drugo osebo drugačno mano«. Ja, spet »mana«. Skrivnostna dvozložna beseda. Največji trik »mane« je ta, da v slovenščini nimamo ekvivalentne besede, ki bi lahko dobro opisala to besedo. Antropologi se vrtijo okoli primernih izrazov vzrok onkraj vzroka, tudi energija, duh, v bistvu pa gre le za »tisto nekaj«, kar je neopisljivo na človeku, ki vas tako neznansko privlači. Zagotovo se vam je že kdaj zgodilo, da so vas prijatelji vprašali, kaj hudiča vidite na moškem/ženski, ki ga/jo trenutno videvate. »Nekaj«, ste odgovorili. On/ona je namreč resnično lep-a, ima fantastičen okus za oblačenje, on dobro ritko/ona solidna pljuča, a precej naporen karakter (ker ni nič tako dobro, kot izgleda na prvi pogled. Verjemite mi!). Toda pod vsem tem je on/ona imel-a »nekaj«, kar vas je privlačilo bolj kot vse ostalo. »Pozitivno mano«.
Imel jo je tudi Elvis
In sedaj najlepši del. Mana nima pravil. »Mana« izvira iz celotnega paketa neke osebe. »Mana« je čudovit fenomen in verjetno odgovor na premnoga vprašanja o privlačnosti. Zakaj ta oseba? Zakaj ne? Demistifikacija koncepta mane na način, kot je tukaj izdelan, je sicer nepopolna in nesporno brez teoretske osnove, vsekakor pa gre za bistvo, ki so ga velika imena antropologije razložila natančno in večplastno v povezavi predvsem z institucijo darovanja. In to med primitivnimi plemeni. Kjer je vse pristno in brez celofana. In predvsem brez vse preveč transparentnih zaigranih karakterjev in prisiljene abstinence. Na račun ponosa, lastne cene in slabe volje. A vendarle, dobrodošli v zahodnjaškem svetu. Verjamete morda v »mano«
Po Lévi-Straussu predstavljajo pojmi tipa mana raznolikost pomenov, ki jih pripisujejo pojmu mana. Ta raznolikost je velika in v sebi združujejo še tako nasprotujoče si pojme, kot so abstraktno in konkretno, vsepričujoče in lokalno, zato Lévi-Strauss pravi: »Res, mana je vse to hkrati; toda ali ni razlog v tem, da ni nič od tega: preprosta forma ali, natančneje, simbol v čistem stanju, in zatorej sposoben, da prevzame katerokoli simbolno vsebino?« Mana je torej ničta simbolna vrednost, ki »...omogoča simbolni misli, da deluje navkljub protislovju, ki je zanjo značilno.« Mana je kot nekakšno mašilo, ki je nujno potrebno za občutek totalitete sistema in če tega ne bi bilo, bi uvideli brezno, ki se razpira in ki je vzrok za ambivalentnost občutij, ki jih sproži vse, kar ja mana.
raznolikost
6. september
Kakšna modrost se nam ponuja za danes, 6.septembra?
"Vsaka nova stran, ki sem jo obrnila v življenju, se sledila morečemu in težavnemu prehodu. Charlotte Bronte"
Je še kje kdo med nami, ki se ne bi mogel poistovetiti s to modrostjo?
Kako bi bilo, ko bi mogli odvreči svojo kožo, ko nam postane premajhna, ko se mogli leviti kot kača? Morebiti je nelagodje, ki ga občutimo na vsaki novi razvojni stopnji, podobno temu občutku. Res je namreč, da vsaka nova stran v življenju, vsako novo življensko obdobje sledi težavnemu uvodu - toda če se spomnimo, da je tako, nam spoznanje pomaga v težkih trenutkih.
Vse prepogosto se dogaja, da v primežu spremembe oslepimo in ne vidimo, kaj postajamo. Ste se kdaj vprašali, kako bi bilo, ko bi bili ličinka, nato pa bi se spremenili v krilato bitje? Mučen prehod je precej lažji, če se spomnimo, da se pripravljamo na novo obdobje v življenju, ko bomo nemara odvrgli stari jaz kot kačji pastir, ki se izleže iz ličinke.
Čas in modrost prineseta vedenje, da je rast vselej pospremljena z bolečino. Laže jo bomo prenesli, če se bomo opomnili, da se pripravljamo na trenutek, ko bomo obrnili stran.
"Moj duh in moje telo nosita v sebi skrivnost rasti in spremembe."
Objavljeno 03.09.
O zakonu
Khalil Gibran - O zakonu
Skupaj ste bili rojeni in za vselej boste ostali skupaj. Ostali boste skupaj, ko bodo bela krila smrti razsejala vaše dni. Da, skupaj boste ostali celo v tihem božjem spominu. Toda naj bo v vašem sožitju dovolj prostora in naj med vami zaplešejo vetrovi neba. Ljubite drug drugega, toda iz ljubezni ne delajte spon; naj med obalami vaših duš raje valuje morje. Napolnjujte čašo drugega, toda ne pijte iz iste čaše. Delite si kruh, toda ne jejte od istega hleba. Pojte in plešite skupaj in veselite se, toda vsak naj ostane sam, podobno kot je vsaka struna na lutnji sama, pa vendar skupaj odzvanjajo isti napev. Podarite si srca, toda ne izročite jih drug drugemu v posest. Kajti le roka Življenja zmore zaobseči vaša srca. In bodite skupaj, pa le ne pretesno: kajti vsaksebi stoje stebri v svetišču in hrast in cipresa ne moreta rasti v senci drug drugega.
