Prav s posebnim namenom objavljam ta prispevek tudi na tem blogu. Tisti, ki me spremljate in berete tudi drugje veste, da se zadnje čase dosti potepam in potem na dolgo in na široko zapisujem svoja doživetja ob odkrivanju draguljčkov naše lepe deželice. Tokrat pa skušam povedati, da tista pristna prijaznost, veselje pokazati in povedati tudi drugim, še ni izumrla. Da so ljudje, ki enostavno so... 

Prenočišče z zajtrkom sva imela rezervirano na Turistični kmetiji Marušič v Lokvici, ki spada v občino Miren-Kostanjevica, tako kot Bilje, tik ob italijanski meji... Na srečo sta tehnika in povezave na netu tako izpopolnjena, da te »čitanje« karte lahko pripelje direktno na dvorišče - kjerkoli in kamorkoli. Tudi midva sva se brez iskanja ustavila na dvorišču v Lokvici 25.

Prijazno naju je pozdravil Davorin, starejši od Marušičev, ki sva jih spoznala... Bila sva utrujena, pred očmi mi je poplesavala le še postelja, kjer bom lahko raztegnila svoje zatekle noge... In tudi prilično lačna... Nekako sva si zamislila, da bova na kmetiji dobila kaj za pod zob. Seveda se pršutu ne bi odrekla, ma kako le... Med vljudnim kramljanjem se je na dvorišče s traktorjem pripeljal tudi mlajši Marušič, Primož, naju pozdravil in se predstavil in že ga ni bilo več...

Ko naju je Davorin povabil, da naju popelje na razgledno točko, bi najraje odklonila. Res sem bila utrujena in lačna, ura je bila tam nekje osem in še nekaj... vendar, nekako nisva želela zavrniti povabila... Sam Bog ve, kaj bi zamudila, če bi ga. Res bi bila totalna bebca, če bi to naredila... In smo se odpeljali. Umirjena okolica kraške pokrajine in njena pristnost naju je v trenutku sprejela medse... V trenutku sva pozabila na lakoto. Otekle noge - kaj je to? Davorin naju je najprej popeljal do spomenika na Cerju (do koder vodi sicer idilična pešpot, a glede na pozno uro, smo se zapeljali z avtomobilom). Že z Mirenskega gradu sva ga opazila, sploh pa ob vsakokratnem obisku pri Ajri, greben, ki se dviguje južno od Vipavske doline in jo ločuje od Krasa.  Je najzahodnejši slovenski vrh na katerem so pred nekaj leti postavili ogromen »obrambni stolp«. Kljub navidezni neuglednosti in hkratni mogočnosti se je s Cerja odprl čudovit razgled na Vipavsko dolino, Goriško in Sveto goro, tržaški in koperski zaliv, savudrijski rt, na doline in grape in planote, katerih imena sem pozabila, baje so v ozadju v lepem vremenu vidne tudi Julijske Alpe. Na teh hribih so se bile nekatere najbolj krvavih bitk soške fronte, in Davorinovo poznavanje okolice in zgodovinskega dogajanja naju je naravnost prevzelo...

Bila sva presenečena nad tem, kako dolg je že dan. In kako poln je lahko trenutek... Bilo je prijetno toplo, dišalo je opojno, težko bi opisala ta vonj... Čarobnost, svečanost trenutka, ne vem, vonjalo je po bogatenju Davorinovega pripovedovanja, o obeležjih I. svetovne vojne, soški fronti, ki se je krvavo bila na tem območju..., o vezeh, ki so se stkale, ki so jih nonoti prenesli na vnuke... Davorin, vsekakor eden takšnih vnukov, naju je popeljal še do nekaterih obeležij... Priznati moram, da bi jih sama težko našla, če pa že, pa si neuka ne bi znala niti slučajno pričarati trenutka polnosti...

Po vrnitvi na Marušičevo dvorišče, smo posedli okrog kamnite mize. V popolnosti večera, ki smo ga nadaljevali ob pršutu in drugih suhih domačih mesninah, da o olivah, ki jih pripravljajo po Primoževem receptu in teranu z dodatkom nečesa (nedvomno ljubezni do Krasa, do zgodovine...) ..., sploh ne govorim. Klepetali smo do krepko čez polnoč, kot stari znanci. Bilo je prijetno toplo. Škržati ali murnčki ali kaj je pač tisto bilo, se je oglašalo po svoje. Iz daljave se je slišalo čukovo oglašanje. Sicer pa mir.

Spanja je bilo bolj malo, pa vendar manjka nisva čutila... Vse je bilo sicer tako zelo, zelo polno... V tisti na pol prebedeni noči, sem ob sestavljanju Davorinove pripovedi v moji glavi v bistvu dojela smisel »slovenstva«, narodne zavesti in narodne pripadnosti... Sploh ljudi ob zahodni meji (verjetno velja enako ali vsaj podobno za vsa obmejna področja)... Prva svetovna vojna, ki je v bojni metež pahnila številne evropske narode, je s svojo jugozahodno fronto na meji med Italijo in Avstro-Ogrsko močno zaznamovala ta del naše deželice. Tukaj so se nizala bojišča, na katera še po skoraj celem stoletju spominja gosta mreža poti, vojaških cest, ostankov železnic, pa tudi strelski jarki, kaverne, utrdbe, topniški položaji, pokopališča... Kraško bojišče velja za enega najbolj krvavih bojišč prve svetovne vojne. Tu je italijanska vojska, ki se ji je v obrambo postavila avstro-ogrska, narodnostno močno mešana vojska, poskušala prodreti proti Trstu in naprej v osrčje tedanje monarhije. Velika vojna, kot ji tukaj pogosto pravijo, ni pustila usodnih sledi le med vojaki in domačini, ki so morali v begunstvo, ampak je globoko zarezala tudi v pokrajino. Kamnita kraška planota je povsem ogolela in izropana dočakala konec vojne, preprežena z jarki, navrtana s kavernami, bičana od udarcev tisočerih granat. Prav zato se ta del Krasa še danes precej razlikuje od ostalih delov visoke planote med Tržaškim zalivom in Vipavsko dolino. Gozd le počasi porašča nekdanje goličave, nekaj tudi s pomočjo človeka, ki je sadil črni bor. Največ pa je kraške gmajne, ki jo zaraščajo v jesenskem času škrlatno ožarjeni grmi ruja, gabri, jeseni, rešeljike in drugo grmičevje, med njimi pa bogastvo suhih kraških travnikov z živopisno cvetano, v kateri se sredozemski predstavniki mešajo s celinskimi... Ob vsemu nizanju podatkov, doživljanja, čutenja in tudi vonja Krasa sem se na momente počutila prav opeharjeno za neko znanje, vedenje... Kajti o prvi svetovni vojni skorajda nisva vedela ničesar. Nekaj na kup nametanih podatkov, in to bi naj bilo to...

Dan se je prebudil zgodaj... ob žlahtnem vonju okolja, s pogledom na tržaški zaliv in tržaško letališče sem dočakala jutro... Bilo bi škoda spati in zamuditi ptičje petje... Škržati so potihnili, oglasili so se slavci, kosi...

Zajtrk, ki naju je pričakal - sveže nabrane češnje, domače maslo in domača marmelada s kruhom, ki se je sam od sebe raztopil v ustih. Kava, bela kava. In potem dodatek, sem si morala prav zapisati - fartalija... Nekaj podobnega omleti, s koromačem, pršutom, sirom, sončnim zeljem... Mjami, mjam! Moram dodati, da sva dobila še popotnico? Ogromna sendviča s pršutom?

Vsekakor nisva bila zadnjič na Marušičevi kmetiji, kjer oče in sin delata z ramo ob rami... Vodi ju, po moje, velika ljubezen do Krasa, spoštovanje preteklosti, ohranjanje nonotove izkušnje...