Dva potujoča angela sta se ustavila pri premožni družini, da bi prenočila. Družina je bila nesramna in njihovi želji, da bi prespala v sobi za goste ni ugodila. Namesto sobe za goste so ju napotili v majhno sobico v hladni kleti. Ko sta si pripravila postelji je starejši angel videl luknjo v steni in jo popravil. Zatem ga je mlajši angel vprašal, čemu je popravil luknjo. Starejši angel je odgovoril: "Stvari niso vedno taksne, kot se zdijo."



Naslednjo noč sta prišla angela k zelo revni hiši. Prijazen gospodar in njegova žena sta z njima delila večerjo in jima dovolila, da prespita v njihovi postelji in se resnično dobro
naspita in odpočijeta. Ko se je sonce naslednje jutro dvignilo sta angela našla gospodarja in njegovo ženo v solzah. Njuna edina krava, katere mleko je bilo njihov edini prihodek je ležala mrtva na njivi. Mlajši angel je bil resnično razjarjen in vprašal starejšega, kako je lahko to dopustil. Prvi gospodar je imel vse, pa si mu vseeno pomagal. Drugi gospodar pa ima zelo malo a naju je kljub temu prijazno sprejel, naju nahranil in dovolil celo, da sva prespala v njegovi postelji, pa si pustil, da mu je edina krava umrla. Drugi angel je zopet odgovoril: "stvari niso vedno taksne, kot se zdijo."
"Ko sva bila v hladni kleti sem opazil, da je v tisti luknji v steni bilo shranjeno zlato. Ker je bil gospodar zelo pohlepen in ni bil pripravljen deliti svojega bogastva sem "popravil" luknjo zato, da zlata ne bo mogel več najti.Prejšnjo noč, ko sva spala v gospodarjevi postelji je prišel angel smrti po njegovo ženo. Dal sem mu kravo namesto nje. Stvari niso vedno taksne, kot se zdijo."

Včasih se zgodi točno to, kadar se stvari ne iztečejo tako, kot bi se morale. Vse v kar je potrebno je verjeti je to, da je vsak taksen dogodek v tvojo prednost. Izvedel-a bos čez nekaj časa...

V daljni preteklosti, pred nekaj tisoč leti, je obstajal kontinent in na njem srečno ljudstvo v blagostanju, miru in medsebojni harmoniji. Polja so bogato rodila, zemlja je v svojih globinah skrivala dragocene rude... Tako pravi legenda o Atlantidi, ki je postala vir inspiracije, hrepenenja, iskanja in upanja.



Najstarejše, širši javnosti dostopne zapise o legendarnem kontinentu, je v svoji bogati zakladnici literarno-filozofskih del zapustil veliki grški mislec Platon v Dialogih: "... Pred izlivom, ki mu pravite Herkulovi stebri, je ležal otok, večji kot sta Azija in Libija skupaj ..."
Devet stoletij pozneje je grški filozof Proklos napisal obsežen komentar k Platonovem Dialogu Timej. V njem opisuje zgodbo nekega Grka, ki je v templju boginje Neit odkril hieroglife, ki so potrjevali Platonovo zgodbo o Atlantidi. Od takrat, pa vse do srednjega veka, je Atlantida potonila v pozabo (k temu je v precejšnji meri pripomogel razcvet krščanstva). Odkrivanja novih svetov in kontinentov pa so z zaprašene zgodbe o bogati in srečni civilizaciji odpihnila prah in jo spet spravila na površje. Raziskovanja in razmišljanja o tem legendarnem kontinentu se od takrat pa vse do danes še vedno niso polegla.
Dejstvo, da je o Atlantidi pisal Platon, je bila velika spodbuda za razne raziskovalce. Da se je zanimanje zanjo v zadnjih desetletjih še nekoliko povečalo, pa je pripomogla vse naprednejša tehnologija, ki je na voljo, pa tudi novi val zanimanja za duhovnost oziroma za iskanje duhovnih korenin človeštva. Rezultati raziskav, razmišljanj ter na njihovi podlagi nastalih teorij, so zapisani v prenekateri izmed 250.000 knjig, ki zajemajo tematiko Atlantide. Trditve o obstoju kontinenta, ki se je v strahotni katastrofi potopil v morje (v tradicijah in legendah je ta dogodek znan kot vesoljni potop), postajajo spričo rezultatov sodobnih raziskav vse bolj verjetne. Čeprav zares neizpodbitnega znanstvenega dokaza o obstoju Atlantide raziskave še niso prinesle, pa se vedno več raziskovalcev strinja, ali pa vsaj ne zanikajo možnosti, da se je v Atlantskem oceanu "nekaj" vendarle dogajalo.
Kje točno naj bi se nahajalo to bajeslovno domovanje Atlantov? Ali so Azurni otoki zares vrhovi potopljenih gora Atlantide, so podvodne ruševine na t.im. Bahamski ploščadi ostanki veličastnih stavb, ali se na osnovi vodnih tokov in potovanj jegulj v Atlantskem oceanu zares da ugotoviti lokacijo potopljenega kontinenta ...? Vse to nas tokrat ne bo zanimalo (v knjigarnah ali na internetu lahko poiščete cele razprave o teh vprašanjih). To obdobje si bomo ogledali v luči večne modrosti, ki opisuje čas Atlantide predvsem z zornega kota razvoja človeštva. Ob tem se bomo dotaknili še nekaterih značilnosti te daljne preteklosti. in spregovorili o tem, česa se lahko iz zgodbe o legendarnem kontinentu lahko naučimo za današnji čas.



Prebujanje čustev in želja

Človeštvo se je v svoji zgodovini srečalo z različnimi obdobji lastnega razvoja; tako kot se danes nahajamo v obdobju razcveta razuma oz. mentalnega delovanja (to lahko prepoznamo v pospešenem razvoju znanosti, tehnologije, telekomunikacij ... - torej na tistih področjih delovanja, kjer je potreben izrazito racionalen pristop), se je človeštvo najprej soočilo z razvojem svoje fizične narave in nagonov (prazgodovina človeštva), pozneje pa še z razvojem svojega čustveno-željnega delovanja, oz. duševnostjo. Ravno slednje je povezano s časom bajeslovnega kontinenta.
Pri večini ljudi do tega obdobja še ni bilo razvito čustveno-željno delovanje. Čustvovanje je bilo za takratnega človeka nekaj zelo naprednega. Kar neverjetno lahko zveni, da je nekaj, kar je danes tako samo po sebi umevno, nekoč predstavljalo zelo zahtevno stopnjo delovanja, ki so jo dosegali le redki posamezniki. Življenje so v veliki meri krojili nagoni in gole fizične potrebe. Polagoma pa so se v čedalje večji meri na aktivnost takratnih ljudi navezovala prva, takrat še zelo šibka čustva in želje. Zadovoljevanje potreb, ki so pomenila zgolj preživetje, sčasoma ni več zadostovalo - vse bolj pogosto se je pojavljala tudi težnja po občutkih in čustvih, ki so dopolnjevala in nadgrajevala osnovne življenjske potrebe. Bolj, ko se je razvijala duševnost, bolj so celo sama čustva postajala potreba. Tako kot fizično telo potrebuje hrano za svoj obstoj, je duševnost takratnega človeka potrebovala čustveno hrano za svoje prebujanje in novo življenje. Postopoma se je tehtnica pozornosti prevesila na stran čustev. Ta so začela prevladovati, nosilec dogajanja pa je vse bolj postajala duševnost ali astral.
O svojem delovanju so se odločali na osnovi občutkov, kar v veliki meri počnemo še danes. Tudi komunikacija je potekala na osnovi čustvenih vzgibov. Šlo je za nekakšno čustveno telepatijo, zato govora, v meri kot ga poznamo in uporabljamo danes, niso poznali - bil je bolj v dopolnilo astralnem komuniciranju.
Dejanski energijski center takratnega, čustveno prebujenega človeka, je bil pleksus solaris, oz. trebušna čakra. V tem področju je zaznaval dogajanje in od tod se je odzival nanj (mimogrede: ker naj bi v današnjem obdobju človeštvo pospešeno razvijalo razum, je glavno središče delovanja področje glave, zato je prebujanje pleksus-solaris centra svojevrstni atavizem).
Še ena zanimivost, povezana s tem obdobjem in z duševnostjo, je kontinuiteta zavesti med fizično in astralno ravnjo: za razliko od današnjega človeka, so Atlanti preprosto zapustili fizično raven, se z zavestjo vpotegnili v svet sanj in tam delovali naprej vse do ponovnega "bujenja", pri čemer so se dogajanja v času spanja normalno spominjali. Ta sposobnost jim je omogočila komunikacijo z umrlimi, ki so jih do neke mere lahko spremljali na njihovi poti. Zato je bil strah pred smrtjo za tisti čas nekaj neznanega.



Visoka tehnološka raven

Gotovo je ena najprivlačnejših skrivnosti Atlantide zelo visoka stopnja tehnične kulture. Mnoge raziskovalce je na sled Atlantidi gnala ravno slutnja o fantastičnih tehničnih dosežkih in obsežnem znanju s tega področja, ki je daleč presegala današnjo stopnjo tehnološke razvitosti. S tehnologijo, ki jo poznamo danes, bi se le stežka lotili izgradnje mogočnih piramid, kot so v Egiptu in Južni Ameriki. Po nekaterih virih naj bi jih zgradili ravno s pomočjo atlantidske tehnologije. Z raznimi okultnimi, mantričnimi metodami, so dosegali energetske spremembe v materiji in jo na ta način (v veliko večji meri kot smo to sposobni danes) podrejali svojim namenom. Današnji poskusi v to smer in parapsihološki fenomeni, ki smo jim priča (npr. telekineza - premikanje predmetov na daljavo), so le bleda senca tistega, kar so s pomočjo okultnega znanja dosegali v času Atlantide.
Današnja znanost je utemeljena na zakonitostih najbolj grobe, materialne ravni življenja. Takraten razvoj pa je ubral druga pota, usmeril se je bolj na subtilno, energijsko (etrsko ali bioenergijsko) raven. Razširjena je bila uporaba kristalov, s katerimi so obvladovali in usmerjali etrske energije, kar je odpiralo neskončno paleto možnosti njene uporabe.
Uporaba etrske energije je onemogočila onesnaževanje in rušenje ravnovesja v naravi, kot se to dogaja danes. Tehnologija je dejansko služila človeštvu. Zagotavljala je vse življenjsko potrebne pogoje in še več kot to: omogočila je pospešen evolucijski razvoj takratnih ljudi.


platon

Pomoč mojstrov modrosti

Ob vsem tem si upravičeno lahko zastavimo vprašanje: kako so ljudje, ki so bili komaj sposobni čustvenega, kaj šele razumskega oz. miselnega delovanja, razvili tako visoko stopnjo tehnološke razvitosti? Za razvoj visoke tehnologije je vendarle nujna uporaba določenih umskih sposobnosti; razčlenjevanje podatkov, njihovo povezovanje v celoto in končno sklepanje, predvidevanje. Vse to je potrebno za razvoj katerekoli znanosti, in teh sposobnosti takratni ljudje niso imeli (vsaj v takšni meri ne, kot bi to bilo potrebno za razvoj tehnologije, katere sposobnosti bi še danes imeli za čudeže).
Zaradi bogastva, blagostanja in pogojev, ki so jih imeli za življenje, lahko o času Atlantide govorimo o pravi zlati dobi človeštva. Legende opisujejo, pa tudi ezoterični nauki potrjujejo obstoj takšne "zlate" dobe (na Vzhodu jo imenujejo sat juga), ko je človeštvo živelo v blagostanju. Hkrati pa naj bi bilo to srečno obdobje tudi čas, ko so "bogovi hodili med ljudmi". Po ezoteričnih naukih so bili "bogovi" v resnici posamezniki, ki so se že osvobodili okov materije: spoznali so svoje notranje bistvo in se zlili z njim. Ti posamezniki - poznamo jih pod različnimi imeni: samouresničeni, osvobojeni, razsvetljeni, prebujeni, mojstri modrosti - so od nekdaj sodelovali in pomagali človeštvu na njegovi poti, vendar nikoli tako neposredno in v tako konkretni obliki kot prav v času Atlantide. Sami ali prek svojih učencev (to so bili tisti redki posamezniki, ki so do neke mere že uspevali vzpostaviti stik s svojo notranjo naravo ter so bili sposobni in pripravljeni pomagati pri delu mojstrov modrosti), so bili vedno ob strani voditeljem takratne družbe, včasih pa so celo sami zasedali najpomembnejše strateške položaje. Na ta način so lahko s svojo modrostjo neposredno pripomogli k vzpostavitvi pravičnejšega reda. Atlantida je bila znana po odlični in pravični zakonodaji, kar v svojih Dialogih pravi tudi Platon.
V življenju je bilo vzpostavljeno stabilno ravnovesje, seveda takšno, ki ga je bilo v danih okoliščinah pač moč doseči. Vseeno pa je omogočalo izgradnjo pravilnejših medčloveških odnosov ter spoštljivega odnosa do drugih kraljestev narave. Takratni človek še ni mogel zares razumeti, da je v ozadju vsega, kar obstaja, ena sama duhovna realnost, en ocean življenja, ena zavest. Vseeno pa je s pomočjo bolj izkušenih duhovnih vodnikov lahko vsaj zaslutil, morda tudi začutil neizmerno širino življenja, ki vse povezuje v mogočno celoto. Z ohranjanjem ravnovesja med duhovnim v sebi in osebnimi življenjskimi potrebami se je lahko približal resnici in vodi življenja ter pil neposredno pri njenem izvoru.
Organizirane so bile posebne šole za vzgojo naprednejših posameznikov. Učenci so s pomočjo pridobljenega znanja, ceremonialov, z uporabo manter in različnih okultnih simbolov pripomogli k vse večjemu vključevanju duhovnih naukov v takratni življenjski utrip. V tem obdobju je bila ljudem prvič razodeta joga predanosti - bhakti joga, s katero so v tistem času naprednejši posamezniki pospešeno evolucijsko zoreli. Lepi in v duhovnem smislu zelo bogati časi so bili to, a pravljična idila žal ni trajala večno.

Kot Leni Riefenstahl je tudi Tomo Križnar v Afriki »odkril« Nube. Fasciniran nad njihovo avtohtonostjo je izdal knjigo – Nuba, čisti ljudje.


Nuba - čisti ljudje

Pozitivno vrednost nubskega ljudstva vidi in opisuje na način: »V Nubskih gorah se ni ohranilo samo avtohtono afriško dojemanje, ampak morda tudi prvobitna, prvinska človeška občutljivost, prvinska čutnost, prvotno čutenje, prvobitno človekovo sodelovanje in zdravje. (...) Mislim na nedolžnosti, neposrednost, čistost. Mislim na ono najbolj človeško. Mislim na to, kar nas dela ljudi. Mislim na tisto, kar moramo ohraniti za preživetje.« Meditativnost je povezana prav z vrednostno sodbo, saj so meditacije večinoma usmerjene v življenje in izginjanje nubskega ljudstva. Kot je ta, ki razlaga podnaslov knjige: Čisti ljudje: »Bolj kot materialne zadeve in odnose so Nube razvijali sožitje in harmonijo z življenjem okrog sebe. Zato niso gradili tovarn in leteli na Luno, niso si skušali prilagoditi okolja svojim potrebam, ampak so se sami prilagajali potrebam okolja. Izvirna kultura, ki so ji Nube tako mojstrsko razvili, je služila sožitju in harmoniji z vsem okoli sebe. V njihove posebnem duhovnem ravnovesju se najbrž skriva vzrok, zakaj so Nube preživeli tako ekološko neoporečni, zdravi, radostni in srečni.«


prvinskost, avtohtonost, prešernost

Križnarju še daleč ni tuja metaforičnost in pesniškost jezikovnega izraza. Hladnost in odtujenost medčloveških odnosov je izrazil z metaforo: »Trije mladi moški v hlačah in srajcah so vstali in stopili bliže k pultu. Tudi na daleč in kljub pesku v zraku sem lahko čutil roževino okrog src.«
Tudi cilj potovanja je izražen metaforično: »Z vsem srcem, z vso svojo bitjo si želim Onkraj. Rad vas imam, divjaki. Tudi jaz sem divjak. Že od kar pomnim.«


Tomo Križnar

O Križnarju danes vsi vse vemo. Tako mislimo. Z mešanjem politike in človečnosti v njegovem reševanju iz sudanskih zaporov si nekateri pripenjajo medalje… Glavno je, da je doma, v Sloveniji. Vendar. Odgovor Križnarja mogoče zopet komu ne bo všeč, ker je bil iskren in brez pomisleka izrečen. Rekel je, da je za njegovo rešitev iz zapora najbolj zaslužen Alah. Ni mislil dobesedno. Mislil je višja sila, pozitivna energija, skratka nevidne sila ali Bog! Tega prerekanja in kazanja s prstom drug na drugega, bo pa morda s tem le konec! Vsi smo ljudje z napakami!


Imejmo se radi!

Mogoče ne bi bilo odveč, če bi si njegove besede vzeli k srcu in jih večkrat ponovili:

"Življenje je darilo. Darilo se spodobi sprejeti, si ga ogledati, pa tudi prijeti, ga občutiti, povonjati, okusiti, uživati in uporabiti...
Darila so namenjena v dobro. Pravzaprav je vse namenjeno v dobro. Vsak dogodek, tudi velik problem, v sebi nosi darilo - izkušnjo, doživetje, smisel življenja.
Potovanje z biciklom je bil poskus videti ta naš svet na nekonvencionalen način, oziroma razviti novo občutljivost za drugačno predstavljanje stvarnosti, načinov bivanja in transcendentalnega preživetja.
Ljudje smo kot celice istega kozmičnega organizma. Vsak ima svojo funkcijo in svoj smisel. Sopotniki smo. Vsak človek je sam svoj odrešenik in vsak ima svojo pot...
Vsi pa smo otroci iste matere. Imejmo se radi."

Berta Helene Amalie »Leni« Riefenstahl, nemška igralka, režiserka in producentka,
22. avgust 1902, † 8. september 2003
Vsestranska nemška plesalka, igralka, režiserka in fotografinja se je v sto-enem (101) letu življenja vtisnila v spomin tako z, danes problematičnimi, v svojem času pa mednarodno nagrajenimi, filmi Zmagoslavje volje in Olimpiada 1936, kot posnetki plemena Nube in čudovitimi podvodnimi fotografijami.
Riefenstahlova, ki je okrevala po operaciji raka je umrla zaradi pljučnice osemnajst dni po svojem 101. rojstnem dnevu na svojem domu na Bavarskem. Do zadnjega dne je delala, ustvarjala. Na vseh področjih je fascinirala. Bila je zelo lepa, graciozna, izobražena. Končala je rusko baletno šolo v Berlinu. Zaradi njene nenarejene privlačnosti, naravnosti so jo povabili k filmu, kjer je pokazala še svoj drugi talent, poleg baleta tudi igro. Opravičeno so jo imenovali DIVA NEMŠKEGA FILMA.


mlada, graciozna igralka

Leni Riefenstahl je bila zelo opazna zaradi svoje estetike in napredkov v filmski tehniki. Njena najbolj razvpita dela so dokumentarni propagandni filmi za nemško nacistično stranko. Riefenstahlovo so dolga desetletja po koncu Tretjega rajha povezovali z nacistično oblastjo, jo okvalificirali kot Hitlerjevo ljubico, vendar je nikoli niso zares obsodili. Po vojni je bila preganjana. Takoj po vojni se je poročila z ameriškim oficirjem in živela pozabljena ter bojkotirana v Muenchenu.

Ko se je kot feniks dvignila iz pepela leta 1965, je film zagovarjala z besedami: »To je historija. Je dokument in ne propagandni film.« Začela je z novo kariero, postala je fotografinja. V SV Afriki je odkrila NUBE.


v Afriki

Pri 70-ih letih je imela enega samega prijatelja, 22-letnega Nuba. Njena prva monografija NUBE tik pred izumrtjem - je obšla svet.
Z 71-imi leti je kot Bavarka naredila izpit iz podvodnega potapljanja. Odkrila je še en svet pred izumrtjem – Svet koral.


podvodna potapljačka

Pri 80-ih letih, v času rocka, je vse svoje prijatelje med pop zvezdniki portretirala.
Pri 99-ih letih je preživela helikoptersko strmoglavljenje in »sudansko bolnico«.
Svoj 100. rojstni dan je preživela vsa v pompu, z vsemi, ki kaj veljajo v svetu.


v 101 letu

Njeno najbolj znano delo je film Zmagoslavje volje (Triumph des Willens), za katerega je leta 1935 v Benetkah prejela zlato medaljo, dve leti kasneje pa še zlato medaljo na Svetovni razstavi v Parizu, po drugi svetovni vojni pa so ga označili za propagandni film nacionalsocializma. Triumf volje se je začel predvajati 1935 in naglo postal eden najboljših primerov propagande v filmski zgodovini. Izboljšane tehnike Riefenstahlove kot so premikajoče se kamere, uporaba teleobjektivov za ustvarjanje izkrivljene perspektive, fotografiranje iz zraka in revolucionaren pristop do uporabe glasbe in kinomatografije, so Triumfu prislužile priznanje kot enega največjih propagandnih filmov v zgodovini, kljub slavljenju nacističnega režima. Riefenstahlova je dobila nekaj nagrad ne le v Nemčiji, ampak tudi v Združenih državah Amerike, Franciji, na Švedskem in v drugih državah. Film je bil popularen v tretjem rajhu in drugod in je še naprej vplival na filme, dokumentarce in reklame vse do danes, kljub temu, da dviguje vprašanje razmejitev.


režiserka

V Riefestahlovi stvaritvi o kongresu nacionalsocialistov v Nürnbergu od 4. do 10. septembra 1934 vidimo predvojne inscenacije Hitlerjevih nürnberških govorov, ki so estetsko oplemeniteni z masovnimi marši, pokloni voditelju, ceremonijami ipd. Te estetsko sterilne prireditve, ki jih ornamentira uniformiran človeški material, so dejansko namenjene zgolj filmski reprodukciji Riefestahlove. Film pa je bil deloma samorefleksiven - prikazoval je tudi stranske dogodke, priprave na ceremonije in Hitlerjeve govore ter tako poskušal skozi »napake«, ki so bile del inscenacije, voditelja postaviti v intimno sfero gledalca. Ljudstvo je ta film lahko gledalo v kinematografih, sam filmski trak pa se je pokazal kot zelo primeren tudi za televizijski prenos. Posnete »reči« v tem filmu postanejo simbolična ikonografija realnosti; ne gre za mimetično dokumentarnost filmskega medija, temveč za uporabo filmskega medija kot mašine za produciranje mita - s simulacijo in s tem z manipulacijo.Posnela je epopejo u velikim številom kamer. S filmom je fascinirala, vnesla neko novo estetiko. Podobno je bilo s filmom o olimpiadi v dveh delih - Praznik narodov (Fest der Voelker) in Praznik lepote (Fest der Schoenheit) - ki je prejel zlato medaljo v Parizu leta 1937, prvo nagrado v Benetkah kot najboljši film leta 1938, leto kasneje pa še olimpijsko nagrado Mednarodnega olimpijskega komiteja. Kot je na svoji spletni strani trdila Riefenstahlova je bil film leta 1956 uvrščen še med deset najboljših filmov na svetu. Ne glede na spornost sporočil, je to najboljši športni film, posnet z 42-imi kamerami. Začetek filma je postavila v staro Grčijo in z izjemno tehniko prelevila živo dogajanje…
Kot fotografinja je pripravila številne reportaže o afriških Nubah, objavljala je v več uglednih revijah, fotografije s potovanj po Afriki pa je objavila tudi v več knjigah. Leta 2001 se je spet odpravila k Nubam, a se je med zapuščanjem Sudana poškodovala, saj je helikopter, v katerem je letela, strmoglavil. Razstave svojih fotografij o olimpijskih igrah leta 1936 v Berlinu in o sudanskih Nubah pa zaradi bolezni julija 2003 ni več zmogla obiskati.
Leta 1992 je bil o delu in življenju Leni Riefenstahl posnet dokumentarec Moč podob (Die Macht der Bilder), ki je bil nagrajen z emmyjem. Leta 1987 pa je objavila tudi svoje spomine.


poslednje slovo od velike osebnosti

"Jutri ni pomemben, saj sem živel danes". (Horacij)
Štiriindvajset naslednjih ur je vse, kar nam je obljubljeno. Obljubo spremlja zagotovilo,da bomo naleteli na priložnosti za rast, ki izvirajo iz včerajšnjega dne. Naša evolucija ima namen in poteka po načrtu; zatorej se nam ni treba ubadati s prihodnostjo. Ko bo prešla v sedanjost, nas bo zagotovo učila in potolažila.
Tesnobnost se razblini, ko dojamemo, da imajo situacije, ki danes privabljajo naše odzive, svoj namen. Ko docela razumemo, se strah razkroji. Življenska izkustva si gotovo ne sledijo slepo, saj smo medsebojno povezani. Dogodki se prepletajo v našo korist. Še več, sleherni dogodek omogoča le bežen pogled na celotno sliko. Današnji razsvetljuje izkustva včerajšnjega dne in prejšnjega tedna, nemara tudi lanskega leta. Tudi jutri bo tako. Toda danes je naša edina skrb. Prinaša natanko tiste priložnosti, ki jih potrebujemo za spletanje naslednjega dela izbranega načrta.



Meditacija: Spokojen sem. Jutrišnji dan bo sam poskrbel zase.

"Mana je skrivnost Velike skrivnosti. Mana je tisto v vsem kar je. Mana je tisto, kar omogoča življenje. Mana nima niti začetka, niti konca. Iz mane se vse rodi. In v mano se vse vrne. In skozi mano se vse prerodi."
"Tudi bogovi?"
"Da, tudi bogovi. Bog je velik, ampak drevo je večje."
"Otroci iste matere smo. In naš oče je isti Sveti duh. Bog ni naredil po svoji podobi samo nas ljudi, ampak tudi živali, rastline, vode, sape, blato, mrak, propad, smrt, rojstvo, ves veličastni čudež. Vse kar je, priča o Svetem duhu."
"Tudi ljudje?"
"Ljudje smo kot katerikoli drugi del narave. Čistemu je vse čisto."
"Manitu človeku ne govori naravnost. Manitu se kaže skozi živali, zvezde, sonce, luno, drevesa, reke, gore.
Manitu govori skozi svoja dela."
Kako nas bele tujce doživljajo domorodci Južnih morij? Kako si naše strahove razlagajo potomci Olmekov, Toltekov, Aztekov, Majev? Kaj so z mano počeli indijanski atje in mame, vičolski vrači, čamulski čarovniki in garifunske šamanke? Kaj me je gnalo čez vse tiste dolge klance?
Odlomek iz knjige: Mana (Tomo Križnar)



Fascinantna so mi spoznanja, na kakšen način se ljudje srečujemo z besedico »mana«, ne da bi večina ljudi sploh vedela karkoli o dodajanju elementov določenim kulturam, o vzrokih onkraj vzrokov... Takšen tipičen primer je besedica »mana«.
In to ne tista »nebeška mana«, snov, ki jo je Bog pošiljal Izraelcem za hrano v puščavi na poti v Palestino, niti tisti »sladek sok« nekaterih rastlin, ki so ga predelale ušice…
Govorim o MANI, ki je pojem, s katerim razlagamo funkcioniranje sveta. Ki pomeni temelj vzroka, za kaj se neke stvari dogajajo… Obstajajo vzroki onkraj vidnih vzrokov. MANA = TISTO NEKAJ! Nekaj več, česar ne razumemo, tisto, ki se nas dotakne, nas pritegne… Izhaja iz Eseja o daru, Marcela Maussa, ki je za simbolno dimenzijo daru uporabil malinezijski izraz »mana« - elaboracija vzrokov, ki so onkraj vzrokov. »Mana« je koncept, ki razlaga zakaj so stvari takšne kot so, onkraj vzročnosti. »Mana« opredeljuje naše življenje in določa naš status. Ima nekaj, kar je 'onkraj'.

Eden takšnih tipičnih primerkov: Marilyn Monroe je imela »mano«; to vsi vemo. Madonna, ki jo je pa skoraj v celoti imitirala, pa te »mane« ni imela. Zakaj? Ker »mana« = »tisto nekaj«, onkraj.


marilyn

»Mana« je pravi razlog, da so stvari takšne kot so.
Med evropskimi narodi »to« oziroma »tisto« poznajo le Francozi, ki »to« imenujejo LA SPRI.
Govoriti o »mani«, pa se ne dotakniti »Teorije privlačnosti« , je skorajda bogokletno…



Kako prosim? Kje točno ste se ušteli? Zakaj vas neznansko privlači ženska, ki jo pet naslednjih tipov ne bi niti povohalo? Poznate pravilo »vsake oči imajo svojega pleskarja«? Gre namreč le za laično različico pravila »vsaka oseba ima za drugo osebo drugačno mano«. Ja, spet »mana«. Skrivnostna dvozložna beseda. Največji trik »mane« je ta, da v slovenščini nimamo ekvivalentne besede, ki bi lahko dobro opisala to besedo. Antropologi se vrtijo okoli primernih izrazov vzrok onkraj vzroka, tudi energija, duh, v bistvu pa gre le za »tisto nekaj«, kar je neopisljivo na človeku, ki vas tako neznansko privlači. Zagotovo se vam je že kdaj zgodilo, da so vas prijatelji vprašali, kaj hudiča vidite na moškem/ženski, ki ga/jo trenutno videvate. »Nekaj«, ste odgovorili. On/ona je namreč resnično lep-a, ima fantastičen okus za oblačenje, on dobro ritko/ona solidna pljuča, a precej naporen karakter (ker ni nič tako dobro, kot izgleda na prvi pogled. Verjemite mi!). Toda pod vsem tem je on/ona imel-a »nekaj«, kar vas je privlačilo bolj kot vse ostalo. »Pozitivno mano«.


Imel jo je tudi Elvis

In sedaj najlepši del. Mana nima pravil. »Mana« izvira iz celotnega paketa neke osebe. »Mana« je čudovit fenomen in verjetno odgovor na premnoga vprašanja o privlačnosti. Zakaj ta oseba? Zakaj ne? Demistifikacija koncepta mane na način, kot je tukaj izdelan, je sicer nepopolna in nesporno brez teoretske osnove, vsekakor pa gre za bistvo, ki so ga velika imena antropologije razložila natančno in večplastno v povezavi predvsem z institucijo darovanja. In to med primitivnimi plemeni. Kjer je vse pristno in brez celofana. In predvsem brez vse preveč transparentnih zaigranih karakterjev in prisiljene abstinence. Na račun ponosa, lastne cene in slabe volje. A vendarle, dobrodošli v zahodnjaškem svetu. Verjamete morda v »mano«
Po Lévi-Straussu predstavljajo pojmi tipa mana raznolikost pomenov, ki jih pripisujejo pojmu mana. Ta raznolikost je velika in v sebi združujejo še tako nasprotujoče si pojme, kot so abstraktno in konkretno, vsepričujoče in lokalno, zato Lévi-Strauss pravi: »Res, mana je vse to hkrati; toda ali ni razlog v tem, da ni nič od tega: preprosta forma ali, natančneje, simbol v čistem stanju, in zatorej sposoben, da prevzame katerokoli simbolno vsebino?« Mana je torej ničta simbolna vrednost, ki »...omogoča simbolni misli, da deluje navkljub protislovju, ki je zanjo značilno.« Mana je kot nekakšno mašilo, ki je nujno potrebno za občutek totalitete sistema in če tega ne bi bilo, bi uvideli brezno, ki se razpira in ki je vzrok za ambivalentnost občutij, ki jih sproži vse, kar ja mana.


raznolikost

Knjiga meditacij za vsak dan v letu - Obljuba novega dne (Karen Casey in Martha Vanceburg) ponuja prijazne modrosti, ki nam bodo pomagale, da bo naš vsakdanjik lepši. Zbrane so z vsega sveta in iz vseh zgodovinskih obdobij, predstavljajo vir duhovne rasti, imajo zdravilno moč in spodbujajo razumevanje.



Kakšna modrost se nam ponuja za danes, 6.septembra?

"Vsaka nova stran, ki sem jo obrnila v življenju, se sledila morečemu in težavnemu prehodu. Charlotte Bronte"

Je še kje kdo med nami, ki se ne bi mogel poistovetiti s to modrostjo?

Kako bi bilo, ko bi mogli odvreči svojo kožo, ko nam postane premajhna, ko se mogli leviti kot kača? Morebiti je nelagodje, ki ga občutimo na vsaki novi razvojni stopnji, podobno temu občutku. Res je namreč, da vsaka nova stran v življenju, vsako novo življensko obdobje sledi težavnemu uvodu - toda če se spomnimo, da je tako, nam spoznanje pomaga v težkih trenutkih.
Vse prepogosto se dogaja, da v primežu spremembe oslepimo in ne vidimo, kaj postajamo. Ste se kdaj vprašali, kako bi bilo, ko bi bili ličinka, nato pa bi se spremenili v krilato bitje? Mučen prehod je precej lažji, če se spomnimo, da se pripravljamo na novo obdobje v življenju, ko bomo nemara odvrgli stari jaz kot kačji pastir, ki se izleže iz ličinke.
Čas in modrost prineseta vedenje, da je rast vselej pospremljena z bolečino. Laže jo bomo prenesli, če se bomo opomnili, da se pripravljamo na trenutek, ko bomo obrnili stran.



"Moj duh in moje telo nosita v sebi skrivnost rasti in spremembe."

Zate, Kaplja


Ona je večna, brezčasna

Čeprav je minilo več kot trideset let od njenih prvih profesionalnih glasbenih nastopov, je Josipa Lisac še danes ena izmed najbolj samosvojih in posebnih pevk hrvaške estradne scene. Svoj izraz je pred leti oblikovala z ekstravagantnimi oblekami, nastopi in predvsem odličnim petjem. Album Dnevnik Jedne Ljubavi iz leta 1973 ostaja še dandanes eden najboljših albumov vseh časov, kar jih je bilo posnetih na območju bivše Jugoslavije. Skladbe O jednoj mladosti, Kao stranac, Magla, Dok razmišljam o nama, Danas sam luda in mnoge druge so Josipo Lisac postavile na posebno mesto med glasbenimi ustvarjalci. Lahko bi dejali, da je njena glasba brezčasna - to dokazujejo različne generacije poslušalcev, ki jo zvesto spremljajo skozi njeno kariero.


Z Alenom Hraniteljem

Življenje Josipe Lisac je ljubezen, skozi katero osvobaja svoja čustva in jim odpira vrata med ostale smrtnike. Vendar smrt ni konec, je le prehodna postaja na poti naprej. In tu nekje se ponovno srečamo, oplemeniteni s spoznanjem in sprijaznjeni s preteklostjo. Tako bi najlaže opredelili ploščo Josipe Lisac, ki ji je dala jasen naslov – Život (Življenje) in je posvečena njeni večni ljubezni Karlu Metikošu. Vendar se je življenje Josipe Lisac dogajalo že pred tem. Njena strast, izraznost in izjemne vokalne sposobnosti so jo oblikovale v eno najboljših in najbolj karizmatičnih pevk na področju celotne bivše domovine.


Drugačna na svoj način


Vedno je bila drugačna. Nikoli se ni prilagajala času, ampak se je čas prilagajal njej. Njena izrazna mimika in sposobnost številnih transformacij, ki jih je opredeljevala z subjektivnim simbolizmom, so presegle mainstreamovsko ikonografijo glasbenikov. Njena vizualnost ni bila nikoli končna, vedno je pustila odprt prostor, znotraj katerega je opredeljevala svoj slog. Enako velja tudi za njeno glasbo, s katero je občutno zaznamovala določen čas in prostor v preteklosti, da bi z zadnjo ploščo začela od začetka in se ponovno prepotovala življenje umetnice, katere vloga in pojava je nadčasna. Njene pesmi so vedno aktualne in po mnogih letih še vedno zvenijo kot bi bile napisane včeraj. Pri tem ne izgubijo lastne identitete in ne žlahtnosti, pa naj si bodo prilagojene aktualnemu času ali izvedene v prvotnih aranžmanih. Nedvomno so del njene osebnosti, ki poje o bolečini, razhajanju, smrti in na koncu o verovanju v večno ljubezen in možnosti ponovnega srečanja z izgubljeno-ljubljeno osebo. Zato so križišče emocij, ki jih najdemo v najglobljem delu človeškega srca, kjer izvira upanje. In to umre zadnje.


Fantastična je, brez dvoma

Josipa Lisac je svoj izjemni glasbeni talent pokazala že pri desetih letih, ko je prepevala v hrvaškem zboru RTV. Usodno in najpomembnejše pa je bilo zanjo gotovo srečanje s skladateljem Karlom Metikošem, ki je dokončno izoblikovalo njen umetniški portret. "Dnevnik neke ljubezni", njun prvi album, je še danes eden najboljših konceptualnih rock izdelkov bivše Jugoslavije. Skupaj sta nato posnela še 13 plošč, sledil je odhod v Ameriko in po nekaj letih bogatih izkušenj vrnitev na Hrvaško. Josipa je dobitnica velikega števila hrvaških glasbenih nagrad in še vedno je ena najbolj fascinantnih, enkratnih, nepredvidljivih, zanimivih in provokativnih pevk.

Beatles (izvirno angleško The Beatles, tudi Beatli) so bili britanska pop in rock glasbena skupina iz Liverpoola. Beatles so nesporno najpomembejša in najuspešnejša glasbena skupina vseh časov. Podrli so mnoge prodajne rekorde, med drugim več kot 50 uvrstitev na ameriški lestvici najboljših malih plošč ter 20 prvih mest. Od njihovega začetka (1962) do danes pa so prodali več kot 400 milijonov plošč.
Skupino Beatles so sestavljali:
• John Lennon (1940 - 1980), vokal, kitara
• Paul McCartney (1942), vokal, bas kitara
• George Harrison (1943 - 2001), vokal, kitara
• Ringo Starr (1940), bobni


The Beatles

Pesmi sta pisala predvsem Lennon in McCartney, v kasnejših letih pa tudi Harrison. Večji del njihovih albumov je produciral George Martin.
Skupina se je sprva imenovala Silver beatles, kasneje so se preimenovali v The Beatles. Na začetku svoje glasbene poti so igrali po manjših lokalih in na zabavah. Njihova slava se je začela leta 1962 s pesmijo Love me do, ki se je povzpela na vrh glasbenih lestvic. Najprej so jo izdali na mali plošči, leta 1966 pa tudi na dvojnem albumu. Leta 1963 se je v Veliki Britaniji že pričela Beatlomanija, množice navdušenih poslušalk so na koncertih vreščale in padale v nezavest. Leta 1964 se je histerija po nastopu v TV oddaji razširila tudi v ZDA in drugod po svetu, kjer so nastopali. Zadnji živi koncert so odigrali v San Franciscu leta 1966, do razpada skupine leta 1970 pa so snemali studijske albume. Kasneje so se pojavljale špekulacije o ponovni združitvi, ki pa jih je dokončno prekinila Lennonova smrt leta 1980. Posamezni člani skupine so imeli kasneje tudi uspešne samostojne kariere.



Beatli so bili prva pomembnejša rockerska skupina. Pomembno so vplivali na nastanek in razvoj kasnejših glasbenih skupin, tako v Britaniji kot po svetu. Mladina se je po njihovem vzoru branila striženja las, klasičnih vzgojnih prijemov in preživelih tradicij. Beatli so z leti rastli, se razvijali in tudi postavljali modne, filozofske in glasbene smernice.

YESTERDAY
Yesterday all my troubles seemed so far away
Now it looks as though they're here to stay
Oh I believe in yesterday

Suddenly I'm not half the man I used to be
There's a shadow hanging over me
Oh yesterday came suddenly

Why she had to go? I don't know she wouldn't say
I said something wrong, now I long for yesterday

Yesterday love was such an easy game to play
Now I need a place to hide away
Oh I believe in yesterday

Why she had to go? I don't know she wouldn't say
I said something wrong, now I long for yesterday

Yesterday love was such an easy game to play
Now I need a place to hide away
Oh I believe in yesterday

Hm hm hm hm hm hm hm


Večni, edinstveni, revolucionarni

ALL YOU NEED IS LOVE
Nothing you can make that can't be made
No one you can save that can't be saved
Nothing you can do but you can learn how to be you in time
It's easy

All you need is love
All you need is love
All you need is love, love
Love is all you need

CLOSE YOUR EYES
Close your eyes and I'll kiss you
Tomorrow I'll miss you,
Remember I'll always be true.

And then while I'm away,
I'll write home every day
And I'll send all my loving to you.

I'll pretend that I'm kissing the lips
I am missing and hope that my dreams
Will come true.

And then while I'm away,
I'll write home every day
And I'll send all my loving to you.

All my loving I will send to you
All my loving darling, I'll be true
Lyrics


The Beatles

Pravilno ugibanje. Danes se nostalgično spominjam Beatlov, vseh tistih lepih trenutkov, ki so jih znali zapolniti… Vzpodbudila me je pesmica, ki sem jo slišala še na pol v snu, zgodaj zjutraj. Let It Be… Alfa in Omega mojega odraščanja… Za vse tiste, nekoliko mlajše, Beatli so legenda. So edinstveni in revolucionarni. »Uvedli« so novo zvrst glasbe in jo prenesli po širnem svetu… Fantje so jih kopirali s pričeskami, dekleta so padala v nezavest ob pogledu nanje… Danes bi rekli, da so »razturali«, ali tako nekako…

Khalil Gibran - O zakonu

Skupaj ste bili rojeni in za vselej boste ostali skupaj.
Ostali boste skupaj, ko bodo bela krila smrti razsejala vaše dni.
Da, skupaj boste ostali celo v tihem božjem spominu.
Toda naj bo v vašem sožitju dovolj prostora
in naj med vami zaplešejo vetrovi neba.

Ljubite drug drugega, toda iz ljubezni ne delajte spon; naj med obalami vaših duš raje valuje morje.
Napolnjujte čašo drugega, toda ne pijte iz iste čaše.
Delite si kruh, toda ne jejte od istega hleba.
Pojte in plešite skupaj in veselite se, toda vsak naj ostane sam,
podobno kot je vsaka struna na lutnji sama, pa vendar skupaj odzvanjajo isti napev.

Podarite si srca, toda ne izročite jih drug drugemu v posest.
Kajti le roka Življenja zmore zaobseči vaša srca.
In bodite skupaj, pa le ne pretesno:
kajti vsaksebi stoje stebri v svetišču
in hrast in cipresa ne moreta rasti v senci drug drugega.



Dragi moj,

Knjižica Prerok MI je padla na tla in se odprla na tej strani. Verjetno ne brez razloga, Ali pa. Kdo bi vedel... Nisem prepričana, da sem v njej že videla ta naslov... No, sama ne bi tega poimenova "O zakonu", temveč si tako predstavljam tisto resnično, pravo, edinstveno ljubezen..., ki se zgodi, če se zgodi Le enkrat... Tako te doživljam in tako te občutim. Ne bi mogla "izumiti" lepšega Ali popolnejšega opisa tistega, kar občutim, kar me asociira nate...

Hvala, dragi, za čudovit vikend. Doživela sem ga v vsej polnosti, v ljubezni, s tabo, ob tebi... Da ne naštevam, vsak trenutek posebej je bil popolnost zase... Tako polno, da občutim tudi težo praznine zdajle, ko te ni ob meni...

Objavljeno na strani Gibanja za Pravičnost in Razvoj, dne 30.08.2006 http://www.gibanje.org/?id=1976

Kaj lahko naredimo blogerji za to?

Pomoč Bredi Smolnikar

Pozdravljeni!
Upam, da vas je čimveč slišalo za pisateljico Bredo Smolnikar, ki jo je sodišče obsodilo na drakonsko kazen, ki znaša veliko več kot vse njeno imetje, ki je ne bo mogla odplačati niti do konca življenja. Le zato, ker sta dve gospe v nekem opisu v knjigi prepoznali svojo mamo. Kakšen človek je sodnik, ki je določil takšno kazen? Žal očitno ustvarjalnost pri nas ni cenjena, vsak lahko avtorje preganja, kakor hoče.
Sprašujem se, kaj lahko storim zanjo. Zbiranje podpisov, kaj več?Upam, da mi boste pri tem člani Gibanja pomagali. Hvala, lep pozdrav!
Barbara Györfi, Škofljica

Za to, da navdušeno zakorakamo v vsak dan svojega življenja, je potreben pogum.



Iz knjige: Obljuba novega dne - Meditacije za vsak dan

29.avgust
"Ne naveličamo se vsak dan jesti in spati, kajti lakota in zaspanost se vračata. Sicer bi se ju naveličali. Zato se naveličamo duhovnih stvari, če ne čutimo lakote Po njih."
(Blaise Pascal)

Naš čas zaznamuje velika duhovna lakota. Žal pa je obdobje, v katerem živimo, tako posvetno, da je ne prepoznamo. Čutimo praznino in skušamo jo zapolniti s potrošniškim blagom ali z raznoterimi delavnicami. Naš nemirni narcizem teka do ene modne norosti do druge, a ker jih nismo zares lačni, se jih naveličamo.
Duhovno hrano daje le samopozaba. Zveni protislovno; toda preseči sebe je največji možni Dar. Niste opazili, da so ljudje, ki živijo za druge, najbolj spokojni ljudje na svetu?
Ko najdemo pravi vir duhovnega bogastva, se naučimo potolažiti lakoto. In vrnila se bo! Naše potrebe po oživljanju duha bodo postajale čedalje bolj ožariščene in bolje določene. Znali jih bomo zadovoljiti. Nikoli ne moremo gojiti duha z osredotočanjem nase.


duhovnost

"Krepil bom duha s prizadevanjem, da bi deloval nesebično v odnosu do drugih."

Kako in kdaj je izšel človek (Homo sapeins) iz evolucijske verige je osnovno vprašanje antropogeneze. Da bi znali na to vprašanje odgovoriti, si pomagamo tako s posredno kot z neposredno "evidenco", dokazovanjem in sklepanjem.



Evolucija človeka, nastanek človeške vrste je antropogeneza. Za preučevanje antropogeneze je potrebno povezati raznovrstne znanstvene izsledke.
1. Antropologija se pri preučevanju antropogeneze povezuje s paleontropologijo, ki preučuje "starega človeka". V to vedo sodi tudi paleontologija, ki preučuje fosilne ostanke izumrlih rastlin, živali in človeka oz. njegovih prednikov.
Posebno raziskovalno področje, iz katerega lahko antropologija črpa znanje o antropogenezi, je preučevanje fosilov. Prav z odkritjem fosilov in njihovim razvrščanjem v zemeljsko preteklost bo prej ali slej odkrita cela veriga, ki se evolucijsko razteza od manj razvitih k bolj razvitih oblikam.
Človeško telo po smrti hitro razpade. Fizični in kemični procesi naglo načnejo še zlasti mehke dele telesa, le okostje ima večjo obstojnost. Če se telo ne ohrani v prav posebnih okoliščinah (zmrznitev), se fosilizirajo pravzaprav le kosti, zobje in trdnejši deli organizmov. Temu pravimo fosilni ostanki. Vendar pa se tudi ti trdi deli telesa ohranjajo le v optimalnih geoloških in klimatskih razmerah. Fosilne najdbe so zato redke in praviloma v slabem stanju.
Pri preučevanju fosilov je potrebno določiti njihovo starost. Odkritih je že veliko metod takega določevanja, seveda pa so najnatančnejša tista datiranja, v katerih kombiniramo več metod in tako se izognemo pomanjkljivostim vsake od njih.
2. Za preučevanje antropogeneze je pomembno tudi povezovanje antropologije s primatologijo. Človek je izšel iz živalskega sveta in je evolucijski člen v verigi razvoja vrst. To pa nas sili k primerjavi z drugimi vrstami, še posebej z najbližjim sorodstvom, primati, kar dela prav primatologija. Tu gre za osvetlitev človekove biološke narave, kar lahko naredimo prav s primerjalnimi podatki iz primatologije.
3. Pri preučevanju antropogeneze si antropologi pomagajo tudi s strokovnjaki iz molekularne biologije, ekologije, fizike in kemije itd.



Molekularna antropologija se veže z molekularno biologijo. Danes se lahko določa molekularno evidenco, t.j. nekakšno uro, ki nam pove, kdaj so se posamezne vrste ločile. Izhodišče za določanje molekularne evidence je preučevanje proteinov iz fosilnih najdb ter analiza hemoglobina, albuminov in kolagenov v krvi, tkivih in posebej kosteh. Prav te preiskave so dale izjemno pomembne rezultate. Tako so ugotovili, da so nekatere med omenjenimi snovmi organizirane skoraj enako pri človeku in pri opicah, s čimer so nedvoumno potrdili njuno sorodstvo.
4. Za preučevanje antropogeneze si pomagamo tudi z genetiko. Le-ta ugotavlja, da so v osrčju celičnih jeder kromosomi, ki so nosilci dednih sporočil. Vsaka vrsta ima svojo kromosomsko "izkaznico". Iz primerjave med njimi je moč narediti genealoška debla, ki pokažejo na sorodstvo med vrstami in na sorodstvene povezave znotraj ene vrste.
5. Pri preučevanju antropogeneze pa je potrebno upoštevati tudi človekovo kulturno evolucijo. Dokazi za to evolucijo so arheološkega izvora. Arheologija kot veda o "starih dobah" izkopava in prepoznava med drugim tudi t.i. artefakte, človeške stvaritve materialne kulture. Artefaktov je vedno več, ko antropogeneza stopa v faze, v katerih se približuje modernemu človeku.