Objavljeno 17.06.
Alessandro Caboni
Da »osservazioni«
Nuvole di velluto viaggiano
illuminate da una luce immensa
tagliata da venti freddi-
Il sole si attarda all`orizzonte
Illuminando i drappi di un sipario naturale-
Genti lontane e assenti
Vagano nei centri commerciali
Cercando l`«incontro«
Tra carrelli e scaffali-
E intanto un tramonto immenso
si tuffa in mare,
Dipinto naturale-
Solo come le solitudini umane.

Objavljeno 30.01.
NEGRAMARO
cancella le mie stesse ossa
Cade la pioggia e tutto casca
e scivolo sull'acqua sporca
Si, ma a te che importa poi
rinfrescati se vuoi
questa mia stessa pioggia sporca
Dimmi a che serve restare
lontano in silenzio a guardare
la nostra passione che muore in un angolo e
non sa di noi
non sa di noi
non sa di noi
Cade la pioggia e tutto tace
lo vedi sento anch'io la pace
Cade la pioggia e questa pace
č solo acqua sporca e brace
c'č aria fredda intorno a noi
abbracciami se vuoi
questa mia stessa pioggia sporca
Dimmi a che serve restare
lontano in silenzio a guardare
la nostra passione che muore in un angolo
E dimmi a che serve sperare
se piove e non senti dolore
come questa mia pelle che muore
che cambia colore
che cambia l'odore
Tu dimmi poi che senso ha ora piangere
piangere addosso a me
che non so difendere questa mia brutta pelle
cosě sporca
tanto sporca
com'č sporca
questa pioggia sporca
Si ma tu non difendermi adesso
tu non difendermi adesso
tu non difendermi
piuttosto torna a fango si ma torna
E dimmi che serve restare
lontano in silenzio a guardare
la nostra passione non muore
ma cambia colore
tu fammi sperare
che piove e senti pure l'odore
di questa mia pelle che č bianca
e non vuole il colore
non vuole il colore
no..
no..
La mia pelle č carta bianca per il tuo racconto
scrivi tu la fine
io sono pronto
non voglio stare sulla soglia della nostra vita
guardare che č finita
nuvole che passano e scaricano pioggia come sassi
e ad ogni passo noi dimentichiamo i nostri passi
la strada che noi abbiamo fatto insieme
gettando sulla pietra il nostro seme
a ucciderci a ogni notte dopo rabbia
gocce di pioggia calde sulla sabbia
amore, amore mio
questa passione passata come fame ad un leone
dopo che ha divorato la sua preda ha abbandonato le ossa agli avvoltoi
tu non ricordi ma eravamo noi
noi due abbracciati fermi nella pioggia
mentre tutti correvano al riparo
e il nostro amore č polvere da sparo
il tuono č solo un battito di cuore
e il lampo illumina senza rumore
e la mia pelle č carta bianca per il tuo racconto
ma scrivi tu la fine
io sono pronto

Objavljeno 28.01.
Sreča
Sreča je jutranji pozdrav
in podarjen nasmeh,
Iskrica v otroško radovednih očeh,
Je biserna kaplja jutranje rose,
Snežinka, ki se stopi na premraženem nosku
in razgretih licih razigranih otrok,
Vdih svežega jutra,
Vonj po sveže pečenem kruhu,
Topli žarek na ramenih,
Lepota mavričnih barv,...

Objavljeno 27.09.
LORD BYRON
Napis na spomeniku novofundlandskega psa
Kadar se v prah povrne kak zemljan,
ne po zaslugah - le po rodu znan,
takrat na moč potrudi se kipar,
da slava mrtvega blesti se žar,
da sploh ne bereš v glosi slikoviti kaj bil je - temveč - kaj bi moral biti.
A bedni pes, ta tvoj prijatelj vdani,
ki prvi te pričaka, prvi brani,
ki v tvojem srcu svoje ima srce,
ki srečen je, če zate v ogenj sme - ta gre v pozabo,
ker mu ne prizna Bog duše, ki na svetu jo ima;
medtem ko človek, ta mrčes mrčesa,
lahko s kesanjem upa na nebesa.
O, človek, bedna, enodnevna muha,
ti hlapčevsko niče, ti cvet napuha!
Kdor te spozna, te s studom zapusti, ti grudica izprijene prsti.
Prijateljstvo ti je le goljufija,
ljubezen - strast,
smehljaj - hipokrizija
Če na dve nogi vstala bi žival, bi se lahko v dno duše sramoval!
- Kdor pred to žaro si postal - odidi! ni vredna,
da ti jo oko sploh vidi:
prijatelju v spomin ta grob stoji;
le enega sem imel - tu leži.

Objavljeno 29.01.
PABLO NERUDA
Počasi umira, kdor postane suženj navad,
ki si vsak dan postavlja iste omejitve,
kdor ne zamenja rutine,
kdor si ne upa zamenjati barv,
kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna...
Počasi umira, kdor beži pred strastmi
in njihovimi močnimi emocijami,
zaradi katerih se zasvetijo oči
in znova oživijo osamljena srca...
Počasi umira, kdor ne zamenja življenja,
ko je nezadovoljen s službo ali z ljubeznijo,
kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči,
kdor ne sledi svojim sanjam,
kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju
ubežati pametnim nasvetom...
Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere,
kdor ne posluša glasbe, kdor ne najde miline v sebi;
Počasi umira, kdor uničuje lastno ljubezen,
kdor ne dovoli, da bi mu pomagali,
kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo
ali nad neprestanim dežjem...
Počasi umira, kdor opusti načrt še preden ga poskusi izvesti,
kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve,
kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve...
Ne dovoli si počasnega umiranja!
Tvegaj in uresniči želje še danes!
Živi za danes!

Objavljeno 17.01.
Bina Štampe Žmavc
SVETOVJA
Na vrhu sveta
je še en svet:
neskončno obzorje
razpeto v vesolje.
Svet bogov in planetov
rimskih cest in kometov.
Zvezdnih jas in poti,
padlih senc in sledi.
Pod vznožjem sveta
je še en svet:
globoko v morje
potopljeno obzorje.
Svet podvodnih bogov,
morskih nimf in cvetov.
Bajnih školjk in koral,
nemih rib in obal.
Za vsakim čelom
je še en svet.
Pritajen in neznan,
svet skrivnosti in sanj.

Bina Štampe Žmavc
PREBUJANJA
Med spanjem in budnostjo
je obala srebra
z odtisi vilinjih stopal
na bokih puhastih skal.
Med spanjem in budnostjo
je nabrežje koral.
Oko se potaplja v slike,
v ris nenavadne oblike.
Med spanjem in budnostjo
je dežela zrcal,
nedoumljivih odbleskov
dobrih in zlih ogledal.
Med spanjem in budnostjo
je labirint duha.
Kraljestvo lebdečih drobcev
neulovljivega sveta.

Bina Štampe Žmavc
DNEVI IN LETA
Dnevi drobencljajo
z nožicami od ena do sedem
in pricapljajo v Teden.
Tedni copatajo
v copatkih do četrte vasi,
prav do vrat, kjer se Mesec
rodi.
Meseci hitijo
v čeveljcih k dvanajsti obali,
da bodo svečko Letu prižgali.
Leta bežijo
na perutnicah časa,
do tam, kjer jih srebrna jasa
tiho čaka, da zaspijo...

Bina Štampe Žmavc
ZAKAJ JE NEBO
Nebo je zato,
da po njem jadrajo oblaki,
da skozenj pobliskujejo
sonca bleščeči koraki.
Nebo je zato,
da po njem letajo ptice,
da oko si v daljavah
pripne sinje perutnice.
Nebo je zato,
da imajo misli krila,
da poletijo v breztežnost
brez strahu, da bi se jim zlomila!

Objavljeno 19.12.
TONE PAVČEK
Ko hodiš,
pojdi zmeraj do konca.
Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.
A če ne prideš ne prvič, ne drugič
do krova in pravega kova
poskusi: vnovič
in zopet
in znova.
![]()
Objavljeno 17.11.
Giorgia

Marzo
Le cose non vanno mai come credi
un'altra notte ti svegli e ti chiedi
se hai sbagliato per quella promessa
se hai mentito per una carezza
per questo viaggio ci vuole coraggio
per questo amore pieghiamo il destino
ti resto accanto su questo cammino
però ti prego tu dammi la mano
I'll show you something good (something good)
I'll show you something good
E tutto quello che è stato è già stato
lo metteremo nel nostro passato
Vieni con me ti porterò
sopra i deserti che ho scoperto con te
vieni con me ti condurrò
per quegli abissi dove mi perderei
e io sarò una regina
sarò l'estate e la nebbia di mattina
sarò il tuo miele
sarò le tue vele e per questo ti chiedo
amami!!!
La cose non vanno mai come credi
il cuore è pieno di lacrime rotte
il tempo è ladro di cose mai dette
e so che indietro mai più si ritorna
eppure ancora ti resto vicino
stanotte resta su questo cuscino
I'll show you something good (something good)
I'll show you something good
E tutto quello che è stato è già stato
lo metteremo nel nostro passato
Vieni con me ti porterò
sopra i deserti che ho scoperto con te
vieni con me ti condurrò
per quegli abissi dove mi perderei
e io sarò una regina
sarò l'estate e la nebbia di mattina
sarò il tuo miele
sarò le tue vele e per questo ti chiedo
amamiiiiii
Le cose non vanno mai come credi (sii)
amamiiiiii
Le cose non vanno mai come credi
amamiiiiii
ancora, ancora, ancora, ancora
amamiiiiii
Vieni con me ti porterò
sopra i deserti che ho scoperto con te
vieni con me ti condurrò
per quegli abissi dove mi perderei
e io sarò una regina
sarò l'estate e la nebbia di mattina
sarò il tuo miele
sarò le tue vele e per questo ti chiedo
amamiiiiii
amamiiiiii (ancora)
( per Alex Baroni )

Siddharta
Ciklon Orka
Ko ne dohajam vsega tega hitenja okoli nas
se le sprašujem kam to vodi kje je past
ko le dojamem
da se vse bolj potimo za isti kos
Nadomestila pa za to nikdar ne bo
ko me zavaja vsakodnevna izdaja
na vrhu vsa poštenost kar zbledi
Kaj naj naredim in ko ne dohajam več vse te galame in pritiska vsega name
se na sredini najde mesto le zame
Na sredini se vesolje odpre
na sredini lahko delam vse
ne obremenjuje me
kaj imam in kaj poznam okoli sebe
naj naj najdem in spoznam vse
kar rabim tam
Se ne nadejam da me ta pot ponese do čudeža
a morda od tod se vidi najlepši del neba
in kje so meje za katerimi več ne uživaš sanj
Verjamem da jih ni
ustvariš te si sam
in ko seštejejo se zlobne ideje
ostane vedno isti rezultat
ta vodi v prepad,
In ko na samem zamižim in ujamem svoje misli
ko dojamem da na sredini pravo mesto je zame
Na sredini se vesolje odpre
na sredini lahko delam vse
ne obremenjuje me
Kaj imam in kaj poznam
okoli sebe naj naj najdem
in spoznam vse kar rabim tam
Ko ne obstajajo zmage porazi in en sam cilj
ko ne obstaja več tisti moment
ko ne veš kaj bi
Ko se zavedamo
da vse kar sveti se ni zlato
le na ta način nam mnogo lažje bo
na sredini sijaj na sredini je moč
(me ne zanima več drugod)
Na sredini sijaj na sredini je moč
(le tu gre mimo vsaka pot)
na sredini sijaj
na sredini je moč...
In jaz rabim to
Na sredini se vesolje odpre

George Noel Gordon lord Byron
"Romanje grofiča Harolda"
drugi spev, kitici 25, 26
Razmišljati na skalah tik prepada;
počasi stopati skoz gozdni mrak,
kjer so stvari, ki človek jim ne vlada
in kjer ni hodil še njegov korak;
za čredo divjih koz skoz siv oblak
v neznano plezati po gorski steni;
strmeti v slapa belogrivi trak -
to ni samota - to samo pomeni
pomenkovati se z naravo v vsej lepoti njeni.
A v hrupu, gneči gledati, čutiti,
živeti med ljudmi in od spoznanj
utrujen tujec v tujem svetu biti,
brez koga, ki bi bil dvom tvojih sanj
brez koga, ki bi ti bil sreča zanj,
brez koga, ki kot ti ta svet zaznava,
ki bi, ko umreš, smejal se malo manj
kot ves ta svet, ki zdaj te obletava -
to je res biti sam, to je samota prava.

SIMON GREGORČIČ
ZIMSKI DAN
Sneženi prt zemljo odeva,
krasna pod njim sta gozd in plan;
z neba jasneje sonce seva
kot je sijalo letni dan.
Iskre po polju diamanti,
po drevju biseri blešče,
potok se v srebro zdi vkovan ti,
v zlato vkovane pa gore.
Kar ti oko najdalje plava,
vse jasno, krasno, vse svetlo!
Krog bela steza se planjava,
nad njo se modro pne nebo.
A vsa lepota, ki tu seva,
mrtva se duši moji zdi;
kjer cvetja ni in kjer ni speva,
življenja ondi srcu ni.
Ta beli prt je za cvetice
prostrt širok mrtvaški prt,
ta mrzli svit odgnal je ptice,
kjer še je v cvetju gaj in vrt.
To sonce ko pokopana sveča
nad mrtvo stvarnico visi,
pač slika sonca je bleščeča,
a živo sonce to več ni!
Vsa zemlja v mrzli tej bleščobi
pobeljena gomila je,
in meni na tem splošnem grobi
bridkost srce zalila je:
Podoba žive naše dobe
si ti, oj jasni zimski dan,
prepoln kot ona si svetlobe,
kot ona -- mrtev in hladan!
Po glavah svetlo je in jasno,
a v srcu zimsk je mraz in mrak;
tam ne poganja cvetje krasno,
tam ne odmeva spev sladak.
Ti pa, srce, mi čuvaj cvetje,
da mraz ne stre ga in vihar,
poshrani v toplo ga zavetje
kot umen in skrban vrtnar.
In vi, oj pesmi tožni glasi,
v tej zimi ne molčite nič;
saj tudi v golem grmu včasi
zapoje kak samoten ptič!
Ti, cvet in spev pozimski, budi
ljudem spomin krasnejših let,
a budi hrepenenje tudi,
da vrnil bi se spev in cvet!
