Tokrat poročilo malo drugače z vidika osebnega doživetja tekme. Upam, da bo zadeva zanimiva še komu!

Tri mesece treningov po vseh vremenskih razmerah, odrekanja, pogledov nekaterih »češ glej ga, tudi v takšnem vremenu laufa, pa saj je nor« je za mano...

Nahajam se na štartnem prostoru 7. malega kraškega maratona v Sežani v množici 2312 tekačev, kar je malo prej napovedal uradni napovedovalec. Tekma  šteje tudi kot kvalifikacije za svetovno policijsko prvenstvo na katerega se bodo uvrstili štirje najbolje uvrščeni. No zaradi tega sem tudi tukaj, drugače me letos najbrž ne bi bilo.

V zadnjih dveh tednih me je spremljalo preveč težav (poškodba stegenske mišice, prehlad), pa vendar nisem hotel pustiti vsega vloženega truda kar doma.

V glavi se mi mešajo misli »če bo noga vzdržala bo šlo, pripravljen sem dobro«, poskušam se preriniti bolj v ospredje, to mi uspe le delno, »dobro« si rečem tekma je dolga, na progi bo še čas priti v ospredje. Okrog mene je mnogo znanih obrazov z drugih tekem, navsezadnje tudi sam tukaj tečem že četrtič. Nekateri se smejejo, nekateri zaprti vase, nekateri v bundah drugi v kratkih hlačah. Čez dva tisoč različnih zgodb, upanj, pričakovanj.....

Dokaj mrzlo je, predvsem pa piha močan veter.

Štarter nas malo spodbuja nato pa startni strel in vsa množica tekačev se prične premikati. Sam prvi kilometer malo slalomiram, da se prebijem bolj naprej, kjer bo lažje teči. Pri prvem km pogledam na uro 3min 56s, dobro je si rečem , na 5 km sem v času 19 min 30 s, na 10 km 38 min 20s.

Vse gre po načrtu, počutim se dobro na okrepčevalnicah popijem malo vode in to je vse kar rabim.

Na italijanski strani slalomiram malo med avti, ker oni pač ne zapirajo ceste ko je tekma?!? Vsem pa se seveda strašno mudi  »mangiare« , mi jih pa pri tem oviramo!!

Že sem na 15 km (57 min 40s).Vse mi gre po načrtih, če gre tako naprej končam okoli 1.22.00. Vem tudi, da že ves čas tečem trdno na 4 mestu v kategoriji policija.

Ob prihodu nazaj v Slovenijo (16 km) nas pričaka močan veter, tudi nekaj klanca je, vendar progo poznam in vem kaj me čaka.

Na 17 km pogledam na uro zadnji km v času 4 min 58 s. Nekaj ni v redu. V stegenski mišici začnem čutiti bolečino.

Stiskam zobe vendar vedno težje je, tečem nekam čudno, skoraj po eni nogi, ker me druga boli, izčrpan sem, trpim kot «ranjena žival«. Po glavi mi rojijo misli »Ali naj odstopim?, začnem hoditi? Ne, vzdrži!« se preprečujem!

Oznaka 19 km je za mano, ta dva pa še že vzdržim si rečem in trpim naprej.

Prehiti me konkurent iz vrst policije, sem že na 5 mestu in uvrstitev na svetovno prvenstvo gre mimo mene, kot veter ki piha zadnjih 6 km. Poskušam mu slediti, vendar ne gre, preveč boli, preveč sem utrujen, stiskam zobe in zagledam ciljno ravnino, še 100 metrov do cilja. Slišim spodbujanje ljudi, ploskanje, nenadoma pa padem, noga kakor da je nimam in padel sem po tleh kot klada. Nekdo priskoči k meni in mi pomaga, da vstanem, ne vem kako se privlečen skozi cilj na najdaljših 21 km v življenju.

Sprašujejo me če sem dobro? »Dobro sem«, odgovorim čeprav ni res, boli me noga, jezen sem, besen, psihično uničen!

Odidem v športno dvorano, sedem na tla in zrem nekam v strop. Po glavi mi rojijo misli: »ali je bilo vredno? Zakaj ni noga vzdržala še tista dva kilometra?« Ne najdem odgovora, vstanem odidem do avta, se preoblečem. Počakam še ženo, ki priteče v cilj prav tako razočarana nad svojim tekom.

Skupaj se odpraviva v športno dvorano, kjer so zbrani vsi tekači na kraški joti, tukaj so tudi tekaški prijatelji iz Tolmina. Skupaj pojemo omenjeno joto ter popijemo kozarček terana.

Čas 1.25.48 zadošča za 74 mesto med 1245 udeleženci.

V kategoriji policija absolutno dosežem 8. mesto, ter na moje presenečenje 3. mesto v kategoriji nad 35 let, za kar prejmem tudi medaljo.

Uradni napovedovalec me kliče na podelitev češ ŠD GAMS, če je gams bo priskakal kar čez mize pravi, jaz pa počasi, saj noga še vedno boli, no pa vendar pridem tudi do odra za podelitve.

Najprej sem se spraševal zakaj ni noga vzdržala še tista 2 km? Je bilo vredno iti na tekmo, kljub temu, da sem lahko pričakoval prav to kar se je zgodilo?

Lahko bi odstopil, kar bi jih najbrž 99% izmed nastopajočih v takšnem stanju naredilo!

Danes ko sem strnil misli pa vem, da je bilo tako prav, takšen pač sem, »fajter« do konca. Če ne bi šel, ali odstopil bi se zopet tolkel po glavi , gledal rezultate ter mislil, saj takšen čas pa zame ni problem!

Je pa tudi prav, da se je zadeva razvila tako, saj v stanju kot sem ne bi mogel nastopiti na svetovnem prvenstvu in bi bil nezadovoljen zato je prav da tja gredo zdravi tekmovalci, kateri bodo lahko dali svoj maksimum, jaz trenutno tega ne bi mogel! Tekem bo pa seveda še več kot preveč!!!

Sklenil sem, da bom kakšen mesec dal v »malo« nižjo prestavo, da se poškodba sanira, potem pa vsaj močno upam odtekel še veliko tekov!!!!

HVALA vsem,ki ste me spodbujali in verjeli vame, naredil sem vse kar je bilo v moji moči in upam, da to vsak razume!

Pa še nekaj. Upam, da s tem poročilom nisem pobral komu volje do teka, gibanja rekreacije.

To se na športni poti dogaja vsem in če vam povem, danes mislim že naprej, grenka preizkušnja kot preteklost je za mano in komaj čakam, da bo zopet naslednja tekma!!!!!

Renato