Matajur : 01.05.2008

Dne 01.05.2008 smo se v Italiji v izredno slabem vremenu udeležili lepe triatlonske tekme.

Tekmo začne kolesar v kraju Savogna (200 višinskih metrov) in vozi do kraja Montemaggiore (1000 n.m)  od tukaj naprej teče tekač na vrh Matajurja (1647 n.m), z vrha pa teče tretji tekač navzdol do kraja Masseris (800 n.m).

Do tekme sem prišel na povabilo Sergeja, kateri  mi je rekel, da mu za sestavo ekipe manjka tekač navzgor. Seveda, ker sem takoj videl, da bo prava »klapa« nisem dolgo razmišljal  in potrdil udeležbo.

Na dan tekmovanja smo se dobili v kraju Savogna z našim kolesarjem Urošem in vsi smo se strinjali, da poimenujemo ekipo GAMSI.

Po opravljenih prijavnih formalnostih smo odšli počasi vsak na svoj start. Na startu se je zbralo 31 ekip, 6 iz Slovenije.

Vreme je bilo deževno in megleno, pa tudi mrzlo. Nekdo, nekje je rekel «glej jih norce po kakšnem vremenu se lotevajo tekme«. Vendar če je prava družba ni problema in ni ti žal za vsak korak, ki si ga naredil po blatu, za »vsrano kolo«, za rahle odrgnine in še in še....

V kraj Montemaggiore sem prispel kakšno uro pred prihodom kolesarja in se pričel ogrevati. Zaradi nenehnih nalivov je bilo ogrevanje oteženo. Nekje po 53 minutah tekme je že prišlo sporočilo, da prihaja prvi kolesar, na veselje nas vseh Slovencev je bil to Borut Rovšček. No sam sem čakal še malo in po 58 minutah je kot 7 prispel tudi Uroš - ves blaten, tako, da sem ga komaj spoznal. Dotik rok in že sem bil na progi na vzponu proti vrhu Matajurja.

Proga je bila težka, blatna, spolzka, vse skupaj pa je začinila še megla, saj je bila vidljivost le kakšnih 10 metrov. Copate sem imel kar dobre. Odločil sem se tudi da bom uporabljal palice in prav nič mi ni bilo žal, da sem jih imel s sabo saj so me rešile marsikaterega padca.

Drugače pa sem se poskušal držati proge, ki je bila sicer dobro označena, vendar se ni videlo nič, tako da sem nekaj krat tudi zašel iz smeri in samo upal da ne pridem na kakšen drug hrib. Poslušal sem glasove za sabo - nič, pred seboj - nič,zdelo sem mi je da sem sam na progi. Tukaj pada sodra, sneži..

Na enkrat zaslišim nad seboj glas iz megle, prihaja številka štiri, bil sem že prav pod vrhom in ko zagledam Sergeja se mi oddahne. Še srečno mu zaželim in že se je podal v dolino. Sam pa se hitro stisnem v majhni cerkvici med množico tekačev in popijem čaj. Obdržal sem 7 mesto in Sergeja poslal na pot z lepo prednostjo.

Tudi Sergej je svoj tek odtekel super in prišel na cilj kot sedmi.

Ko smo se vsi dobili v cilju se nismo mogli načudit razmeram na progi, celotna ekipa pa je bila zadovoljna z zavidljivim rezultatom.

Ob tej priliki bi rad osebno še en krat čestital sotekmovalcema Urošu Breški - kolesarju ter Sergeju Čujcu - spust, za nastop in povedal, da je bilo v takšni ekipi z veseljem tekmovati in upam, da to ob podobni priložnosti ponovimo.

V cilju sem videval ekipe, ki niso bile zadovoljne s kakšnim članom in so valili krivdo drug na drugega iskali vzroke in govorili koga bo potrebno zamenjati da bodo boljši.

Moje osebno mnenje in najbrž še koga je, da takšni ljudje ne sodijo na ekipno tekmo. Dovolj je individualnih tekem, kjer se lahko dokaže vsak sam koliko velja. Ta tekma pa pokaže koliko velja kolektivni

duh in ta pri naši ekipi prav gotovo ni manjkal.

"Srečni so tisti, ki imajo sanje, še srečnejši pa tisti, ki so se pripravljeni potruditi, da se bodo uresničile ."

Renato