MILANO CITY MARATHON     - 02/12/2007

Pred vami je popolno poročilo našega asa, ki je v začetku decembra skupaj s svojo ženo Klavdijo uspešno "oddihal" VELIKI MARATON. Preberite si spodaj, kako so potekale priprave nanj in si skozi celotno sliko ustvarite to, kar mnogi izmed nas ne bodo nikoli dosegli. To je za garače... to je za "norce"... to je za CHAMPIONE!!! In naš LEŠNIK zagotovo spada mednje.

Pa poglejmo kako;

Priprave:

Zadnje tri mesece sem se pripravljal le na eno tekmo - milanski maraton.Treniral sem trdo opravil sem  v večji meri vse treninge po planu priznanega italijanskega tekača Orlanda Pizzolata (plan treningov sem dobil v italijanski reviji Correre).

Zaradi tega sem tudi izpustil udeležbo na Ljubljanskem maratonu, pol maratonu v Palmanovi in še kje....

Zadnji teden je nekaj bolehala Klavdija, ki se je prav tako pripravljala na svoj prvi maraton.Vsak dan sem pojedel ogromne količine vitaminov , da ostanem zdrav. Napolnil sem tudi glikogenske rezerve, torej pojedel ogromne količine hidratov (pašta, riž, krompir...) in nekako mi je vse to uspelo, čeprav s strahom in spoštovanjem, sva se 01.12.2007 z vlakom odpravila proti Milanu.

Milano:

Ob prihodu v Milano je sledila vožnja s podzemno železnico na piazza Duomo, kjer sva v posebno pripravljenem šotoru dvignila startne številke in vse ostalo kar potrebujeva za tekmo.

V šotoru sem srečal tudi človeka po katerih načrtih sem treniral. Za spomin na maraton sva si s Klavdijo kupila še eno njegovo knjigo, in se z njim fotografirala.

Moram reči, da mi je to dalo še dodatnih moči za naslednji dan.

Po vsem se odpraviva s podzemno do Klavdijinih znancev in tam prespiva.

Milano city marathon:

Vstaneva zgodaj, pojeva malo zajtrka ,in se odpraviva zopet na podzemno proti startu na parku Sempione.

Tukaj je že množica tekačev, ki se vali proti parku. Temperatura je okoli 5 C. Preoblečem se v tekaška oblačila, na sebi pustim še staro trenerko, za katero že vem da jo bom na startu odvrgel v dobrodelne namene. Ostala oblačila oddava v za to pripravljenem prostoru.

Počasi se odpraviva proti startu.

Startni blok: 

Dvajset minut je še do starta, malo prej sva se razšla s Klavdijo in si zaželela polno sreče. Razvrščeni smo v različne startne bloke in to glede na predviden čas, v katerem nameravamo odteči maraton. Jaz sem v zelenem bloku, kjer so tekači, ki nameravajo teči pod 3 urami in pol. Klavdija je odšla nazaj v rdeči blok-čas okoli 5 ur in pol.

V bloku se poskušam ogreti, koliko se zaradi gužve pač še da. Udeležencev maratona je preko 5000. Oziram se okrog in v mojem bloku vidim ogromno tekačev za katere sem prepričan, da ne bodo  zmogli maratona niti v štirih urah. Že vidim  da me bodo na startu upočasnjevali in ko pogledam naprej proti startni liniji vidim pred sabo še najmanj 1500 tekačev. Malo mi je žal da nisem prijavil časa pod tremi urami, saj potem bi najbrž bil kar v pravem bloku , vendar se s situacijo sprijaznim in se poskušam osredotočit le na tek, ki je pred mano.

Pet minut je še do starta, gneča se začne stiskati, vsak želi še malo naprej Po zraku začnejo frčati oblačila, tudi sam odvržem gornji del trenerke.

Za trenutek se poskušam umiriti in pozabiti na to, da sem na startu in da me čaka njegovo veličanstvo - maraton.

Start:

Naenkrat zaslišim odštevanje cinque, quatro, tre..... in pok startne pištole. Elitni tekači so se pognali čez startno črto, za njimi pa še vsi drugi. Počasi se premikam proti startni liniji tudi sam. Hoja postaja tek. Preverjam svojo uro -utrip, merilec tempa, hitrosti. Vse je o.k. Prestopim startno črto slišim znani »bip« in računalniški čip pritrjen na mojem športnem copatu začne meriti čas.

Pred menoj in za menoj je nepopisna gneča. Kar ne morem verjeti koliko tekačev je v gneči, nekako iščem pot med njimi, da bi čimprej ujel svoj željen tempo. Prvi km: čas 4:30, prepočasi vendar nekako sem že našel predvsem prostor za tek. Poskušam ujeti čim bolj enakomeren tempo.

Iskanje pace-makerja:

Na tekmi so postavljeni tudi priznani tekači, ki držijo tempo za predvidene čase. Tisti, ki sem se ga hotel ali pa vsaj poskušal držati je bil močno v ospredju, le daleč spredaj sem videl roza balone, ki so označevali  tek okoli 3 ure. Navedeni pace maker se je že segreval v bloku Elite, tako, da je že na startu bil minuto pred menoj.

Tega ne bom lovil sem se odločil, saj bom porabil za to preveč energije.

Dohitim skupino tekačev med katerimi ima eden na hrbtu napisan svoj priimek ter ciljni čas 3.00.00. Pove mi da je eden izmed treh pace makerjev za ta čas. Sedaj pa samo teči v njegovem tempu dokler bo šlo si rečem.

Prvi gel - 9 km:

Vsakih 5 km je okrepčilna postaja. Odločil sem se da bom pil samo vodo. Ne bom poskušal z njihovo hrano in sokovi. S seboj imam 4 energijske gele (40 milil.). Cela umetnost jih je bilo pospraviti, tako da me pri teku ne bi motili. Prvega stisnem v usta.Na okrepčilni postaji na 10 km pa popijem še vodo. Trenutno ga ne rabim, vendar vem da je energijo potrebno nadomeščati že prede zmanjka.

Na okrepčilnih postajah je voda v majhnih plastenkah kar je odlično, saj jo vzameš in piješ med tekom, nato pa odvržeš. S plastičnimi kozarci imam preveč težav.

10 km: 42 minut 53 s :

Pravkar sem prešel linijo na 10 km, zadovoljen sem s tempom pace makerja, tečem z njim vse gre po načrtih.Pace maker več krat umirja tempo in razlaga , da se maraton prične šele po 30 km.

15 km:

Pace maker še kar naprej umirja tečemo okoli 4:18 na km. Pravi da smo približno 40 sekund za predvidenim tempom.Sam sem s tekom izredno zadovoljen, počutim se odlično in uživam.

20 km - Adijo pace-makerju:

Na 19 km sem popil drugi gel.

Dobim občutek, da bi lahko tekel vsaj malo hitreje, pace - maker razlaga, da bo moral še na wc, tudi mene tišči,  pa si mislim bo že minilo.Tečem naprej, naenkrat sem sam. Pace-maker je zaostal, sprašujem se: ali sem prehitro začel pospeševati? ali ne bom tega drago plačal? Ampak počutim se dobro in sedaj je moj pace maker le ura.

Pol maraton: 1 ura 30 minut 17 s

Prestopil sem črto na polovici maratona in čaka me še en krat toliko, kot sem pretekel do sedaj.

Odločil sem se da bom držal tempo okoli 4:16 in to mi lepo uspeva, utrujenosti ni, razpoloženje je super. Dohitevam tekače,  z večino poskušam nekaj časa teči, vendar nimajo tempa, ki mi bi ustrezal, zato nadaljujem.Jaz in moja ura.

30 km:Začetek maratona

Na 29 km sem popil tretji gel. Ne čutim nobene krize, kot da bi bilo za menoj 10 in ne že 30 km. S spoštovanjem preidem linijo na 30 km:2 uri 8 minut 37 s. Sedaj se prične maraton. Vse kar se da narediti ali pa izgubiti je v teh 12 km,ki so še ostali do cilja.

Tečem proti 31, nato 32 km in naprej kilometri kar nekako drvijo mimo mene. Prehitevam tekače, nekatere z zelo počasnim tempom, nekateri že odstopajo....

35 km :Letim!!!!

Popil sem že zadnji gel, pravkar sem prešel linijo 35 km - čas:2 uri 30 minut.Še vedno se počutim dobro, zadnjih 5 km me ni prehitel nihče sam pa kar prehitevam, ne vem od kod jemljem energijo. 37 km pretečem v času 4:06.Umiri se pravim, da ne »crkneš«, vendar pa mi nekje globoko v meni govori, stisni to je tvoja tekma.

40 km: Še 2 km!!!

40 km zopet pretečem v tempu 4:06, čutim že mišice na nogah kako bolijo, Renato vzdrži si govorim sam sebi in tečem, kot da sem na treningu na intervalih.Ne vem od kod jemljem energijo. Tekači okoli mene se premikajo s težavo jaz pa kar drvim proti cilju. Kakšnih 200 metrov pred ciljem mi ura zapiska in označi da sem maraton pretekel v času : 2:59:25.

Ura je seveda merila tudi moje odhode do okrepčevalnic pa kakšen ovinek bolj po zunanjem robu itd. Naenkrat sem na ciljni ravnini in ves vesel pretečem ciljno črto in uradnih 42 km 195 metrov je za menoj. Čas : 3:00:30

Cilj:

Sem za ciljno črto. Počasi hodim noge me bolijo, srečen in vesel sem.Žarim od radosti. Nisem si mislil, da sem sposoben preteči  maraton v takšnem času. Organizatorji nam dajo folijo, da nas ne zebe in okoli vratu obesijo težko prisluženo medaljo. Počasi se premikam, oziram se nazaj proti ciljni črti in se čudim kako sem lahko še dva metra nazaj šprintal proti cilju, sedaj pa še hodim komaj.

Odidem do šotora, ter se prepustim masaži, nakar se preoblečem , nekaj pojem in grem nazaj na cilj čakat Klavdijo.

Klavdija : 4:51:54

Stojim na ciljni ravnini, tudi sonce je pokukalo izza megle. Zelo mi ugaja, saj sem izčrpan. Spremljam tekače, ki prihajajo v cilj, izmučeni a srečni saj so uspeli premagati maraton. Z nestrpnostjo čakam Klavdijo. Po glavi mi rojijo misli; ali ji bo uspelo? Ali je morda odstopila? Zadnji teden jo je močno lovil prehlad!

Takrat pa zagledam Klavdijo kako se bliža cilju, od sreče žari tudi ona, še bolj pa najbrž jaz, veselim se bolj njenega uspeha kot mojega.

Vem kaj pomeni za vsakogar preteči njegovo veličanstvo maraton in pri tem dati vse od sebe.

Stisnem še eno fotko, poskušam teči za njo, da jo ujamem še pri prehodu ciljne črte, vendar ne gre, mišice so se mi shladile in le s težavo hodim,  tako da o teku niti ne razmišljam. 

Ko jo v cilju dohitim, ji iz srca čestitam za njen prvi pretečeni maraton.

Še en krat vsaka ti čast!

Za konec:

Med tekom me je spremljal moj vesten trener GARMIN 305. Ta je kriv, da sem vedno natančno vedel kakšen tempo tečem. Posnel je tudi celotno traso, krivuljo srčnega utripa,višinske metre, spremembe tempa in mi omogočil, da sem lahko to doživetje napisal kar se da natančno.

Med tekom sem porabil 3700 kcal. Povprečen srčni utrip sem imel 162, maksimalen pa 177.

Tekač pace-maker je prišel v cilj s časom 3 ure 2 minuti, torej kakšno minuto in pol za menoj.

Tek  je zmagal Cheruiyot Kiprop iz Kenije s časom 2:09:15

Med več kot 5100 udeleženci je maraton končalo 4473 tekačev.

Uvrstil sem se na 374 mesto.

V drugem delu maratona sem napredoval za 185 mest.

Na maratonu sem med petimi tekači  iz Slovenije bil tudi najbolje uvrščen Slovenec.

Tekel sem svoj drugi maraton!

»Tek je kot knjiga. Teči in nikoli preteči maratona pomeni prebrati v tej knjigi le eno stran.«

Renato