Minilo je že kar nekaj časa od kar smo se začeli pogovarjati o izletu na Pohorje. Kljub nekaterim težavam, ki se zgrinjajo nad nami ali prav zaradi njih smo se dne 06.10.2007 ob 03.00 uri zbrali na PP Kobarid, da uresničimo načrt in se podamo na dvodnevno pot čez Pohorje. Zbralo se nas je 7 junakov, ki se nismo ustrašili slabega vremena.

Ob 03.00 uri smo se s kombijem odpeljali  preko MMP Predel preko Italije in Avstrije do Dravograda,  Ribnice na Pohorju do končnega cilja Ribniške koče na Pohorju. Vso pot nas je spremljal močan dež.  Okoli 7.30 ure smo se pripeljali do Ribniške koče.

Megleno in rahlo deževno jesensko vreme nas je prisililo v hiter umik v planinsko kočo. V koči je velika zakurjena lončena peč kar vabila v njeno bližino.  Naročili smo jutranjo kavo in pojedli pošten zajtrk iz nahrbtnika. Kljub dežju smo se odločili, da najprej osvojimo najvišji vrh Pohorja - Črni vrh 1543 m. Našega Bineta je ob pogledu na višinsko razliko med kočo in vrhom napadel izbruh smeha saj je višinska razlika le 36 m.  Izkazalo se je, da je bilo potrebno skromno višinsko razliko premagovati celih 30 minut.

Pot smo kasneje nadaljevali mimo Ribniške koče, naprej mimo Ribniškega jezera vse do Lovrenških jezer, katere smo si tudi podrobneje ogledali. Pot smo nadaljevali do Koče na Pesku. Tam smo si v planinski koči privezali dušo z velikimi porcijami odličnega Pohorskega lonca. Da je bila mera polna pa še vsak velik kos brusničnega štrudlja s skuto. Tako okrepčani smo se junaško podali naprej proti Osankarici. Zaradi pomanjkljivih markacij in oznak smeri smo se le-teh lotili kar po cesti. Saj je le 18 km. Vsaj toliko je pisalo na prometnem kažipotu. Kljub naporni hoji po makadamu smo bili dobre volje in nasmejani. Tudi vreme je postajalo vedno boljše. Ob 18.00 uri smo tako prikorakali do Doma na Osankarici.

Najprej smo se malo odpočili, nato pa si ogledali spominsko razstavo in dokumentarni film o legendarnem Pohorskem bataljonu.  Po ogledu smo se v koči okrepčali z dobrotami iz nahrbtnika in hladilnika. Sledilo je spanje. Slavica nam je voščila še »lahko noč otroci« in potem vse tiho je bilo....

Zjutraj smo se najprej odpravili v spominski park in si ogledali kraj, kjer je 08.01.1943 leta v hudem boju padel legendarni Pohorski bataljon. Pot smo nadaljevali mimo Črnega jezera do Pohorskega pragozda Šumik, kjer smo si ogledali slap Veliki Šumik.

Hojo smo nadaljevali proti Arehu oz. Ruški koči. Sledil je krajši počitek pri koči. Poskušali smo si ogledati staro romarske cerkvico, vendar je bila zaprta. Nadaljevali smo proti Mariborskemu Pohorju. Z Bellevuea smo si ogledali mesto Maribor, ki je ležalo pod nami. Sledil je spust s kombijem v dolino, vožnja skozi Maribor in končna postaja Rošpoh. Na »ranču« mojega očeta, smo se najprej okrepčali z dobrotami iz mamine kuhinje, nato pa še iz štajerskih vinogradov.

V dobri družbi je čas hitro mineval in potrebno se je bilo posloviti. Sledila je pot proti domu in sicer v obratnem vrstnem redu. V kombiju se je vnela razprava in analiziranje  prehojene poti med Pohorskimi gozdovi. 

Pot proti domu je bila spet nekaj posebnega, saj smo bili vsi dobro razpoloženi in nasmejani. Posebno doživetje je bil pozni obisk Celovca, natančneje gostilne, kjer je Bine učil avstrijsko natakarico Slovenščine. No to pa je že druga zgodba, ki jo mogoče razkrijemo kdaj drugič.

V Kobarid smo prispeli v poznih večernih urah. Pospravili smo prtljago in se poslovili, no vsaj nekateri...

Izlet je bil zanimiv, poučen, celo malo naporen, vsekakor pa za vse nas lepo doživetje.

Pa lep planinski pozdrav!       

Stane

P.S. Še kako slikco več pa si lahko ogledate na naši FOTOGALERIJI