Fantje so združili moči in se poigrali z računalniškimi programi. Pod prsti glavnega avtorja, člana ŠD GAMS Kobarid Vladimirja GRKOVIČA je nastala fantastična diaprojekcija, vendar celotna zaradi premočne datoteke ne more biti predstavljena, zato smo jo malo predelali in prerezali. Po nekaj poizkusih je prišlo do zbirke 6. delov predstavitve tega podviga naših fantov. Prav to vam želimo tudi predstaviti. S klikom na posamezni del se vam bodo odprle čudovite predstavitve junijske odprave na najvišji vrh Evrope.


Dobrodošli k ogledu !!


PROSIMO MALCE POTRPLJENJA, SAJ SE STVAR NEKAJ ČASA NALAGA!!!


MONT BLANC - 1. DEL

MONT BLANC - 2. DEL

MONT BLANC - 3. DEL

MONT BLANC - 4. DEL

MONT BLANC - 5. DEL

MONT BLANC - 6. DEL


Hvala za ogled!!

Na kratko smo vam pripravili predstavitev, ki jo najdete ob kliku na WATZMANN, vendar pa bolj radovedne vabimo na predstavitev v besedi in sliki v nadaljevanju.





Člani planinske sekcije ŠD GAMS Kobarid smo se že pred časom dogovorili, da za zaključek planinske sezone obiščemo Bavarsko, si ogledamo nekaj turističnih znamenitosti, izlet pa kronamo z osvojitvijo 2713 metrov visokega Watzmanna.

Tako smo se dne 18.09.2006 ob 3.00 uri štirje člani društva – KUSTERLE, BALAŽIČ, SIVEC in FLANDER zbrali na PP Kobarid in krenili na pot.

Za potovanje smo izbrali udoben Binetov avtomobil in zanesljivega šoferja – lastnika avtomobila. Kljub slabim vremenskim obetom, saj je bilo za oba dneva napovedano slabo vreme z rahlim dežjem smo se na pot podali tradicionalno - dobre volje.

Pot nas je vodila preko MMP Predel, kjer smo brez Schengenske kontrole vstopili v Evropo. Preko Italije, kjer smo v bližini Trbiža vstopili na avtocesto, nas je pot vodila skozi Avstrijo po Turski avtocesti. Pomanjkanje spanja smo potniki nadoknadili z prijetnim dremanjem, voznik pa je spanec preganjal z privilegijem lastnika vozila – kajenjem.

Po dobrih treh urah vožnje po avtocesti, ki smo jo prekinili le z enim postankom za raztegovanje, švoh kafe, Bine pa za – cigaret, smo ob svitu prispeli na Avstrijsko - Nemško mejo v bližini Salzburga. V pokrajini Berchtesgaden, ki velja za najlepšo pokrajino v Nemčiji smo se ustavili v Obersalzbergu, kjer smo imeli v načrtu ogled znamenitega ORLOVEGA GNEZDA. Po znameniti panoramski gorski cesti, vklesani v živo skalo smo se s turističnem avtobusom pripeljali do nadmorske višine 1710 m. Tam smo vstopili 127 metrov dolg tunel, ki vodi v sredino hriba, kjer se nahaja dvigalo, ki nas je po 124 m pripeljalo do Orlovega Gnezda na višini 1834 metrih nad morjem.
V restavraciji, ki je bila nekoč Hitlerjeva rezidenca smo si namesto obljubljenega fantastičnega razgleda privoščili »zasluženo« rundo piva. Pri natakarju smo se v polomljeni nemščini zanimali, če je vse enako kot v Hitlerjevih časih, ta pa nam je kot iz topa odgovoril: »Znate šta dečki, ovde je sve originalno osim piva i personala.« Po obveznem fotografiranju in občudovanju razgleda na panoramski tabli smo se kmalu odločili za spust saj smo imeli v načrtu še ogled rudnika soli v Halleinu. Vreme naj nas vsaj pri tem ne bi motilo.
Ob vhodu v rudnik soli, ki je prenehal z obratovanjem leta 1987 in je preurejen v muzej smo si oblekli zaščitne kombinezone in se v spremstvu vodičke sprehodili po rudniških rovih. Pri sporazumevanju nismo imeli težav, saj je vodičkine komentarje sproti prevajal poliglot Bine.

Po ogledu rudnika in »švoh« malici, pa se je začelo zares. Naš glavni cilj Watzmann je bil še pred nami, vreme pa nikakor ni imelo namena pokazati lepšega lica. Še naprej je iz megle rahlo pršil dež. Odpeljali smo se skozi Berchtesgaden do Wimbachbrucka, kjer je bilo izhodišče naše planinske poti. Po neuspešnem prepričevanju manjšine v odpravi, da je vreme preslabo za planinski vzpon, je prevladalo mnenje, da smo Gamsi in nas vreme ne sme ovirati. Nadeli smo si nahrbtnike, se kolikor toliko zaščitili pred dežnim pršenjem in zagrizli v klanec. Po približno 3 urah hoje smo prispeli do Watzmanhausa na nadmorski višini 1930 metrov.
Po okrepčilu z manjšim vrčkom piva nas je opazil oskrbnik koče in nas spoštljivo povabil v posebno sobo, ki je posvečena prvopristopniku na Watzmannn našemu rojaku Valentinu Staniču, ki je že daljnega leta 1800 osvojil Watzmann in izmeril njegovo višino. Presenečeni smo ugotovili, da je o našem rojaku vedel več od vseh nas.

Ker je bil za nami naporen dan smo se kmalu dogovorili za prenočišče, se povzpeli na pograde in zaspali kot ubiti.

Naslednjega dne nas je zjutraj pričakalo »stabilno« vreme brez najmanjše spremembe. Megla iz katere je rahlo pršel dež je prekrivala bližnje vrhove. Po spogledovanju, kjer je en član odprave spet poskušal nevsiljivo namigniti, da je vreme nemogoče je bil spet deležen pojasnila, da Gamsi plezajo po skalah tudi v dežju. Treba se je bilo spet vdati v usodo, stisniti zobe in z polno planinsko opremo zagristi v strmino. Po začetnem vzpenjanju po strmih serpentinah smo prišli do zahtevnejšega dela, kjer pot varujejo jeklenice in klini. Zaradi mokre in spolzke poti po skalah so bili ti pripomočki še kako dobrodošli. Po dobrih dveh urah trpljenja smo prispeli na vrh Mittelspitze 2713m. Po okrepčilu, požirku domačega in ponovnem slikanju smo ugotovili, da se za lep razgled ne splača čakati do naslednjega dne, zato smo se kmalu spustili nazaj v civilizacijo. V koči smo bili spet deležni občudovanja, saj smo bili le mi dovolj trmasti in vztrajni, da smo kljub slabemu vremenu prišli na vrh. Po okrepčilu smo se preko strmih pašnikov spustili v dolino. Po menjavi prepotenih majic smo se vkrcali v avto in jo mahnili proti domu.
Po nekaj kilometrih vožnje nas je kot bi se iz nas hotelo norčevati, obsijalo prijetno jesensko sonce. Tako smo imeli vsaj lepše vreme za povratek. Občudovali smo nenormalno lepo urejeno avstrijsko pokrajino.
Po štirih urah vožnje smo po dveh dneh spet morali poiskati osebne dokumente, saj nas je čakala mejna kontrola na MMP Predel.
Po okrepčilu pri Starem kovaču v Bovcu in Teji v Kobaridu smo na PP Kobarid za zaključek dvodnevnega izleta potegnili še rekapitulacijo.

Ugotovljeno je bilo, da je bilo SUPER.






Tekst: SIVEC Demetrij

Foto: BALAŽIČ Stanko, FLANDER Ljubo

Dne 27.06. 2000 smo se ob 05.00 uri odpeljali na planino Kuhinja od koder se je začel vzpon na Krn. Pot nas je vodila mimo planine Slapnik iz Zaslap kjer so pastirji že opravili jutranjo molžo. S pridobivanjem višine se nam je odpiral razgled po dolini in naprej v furlansko nižino in naprej do morja.




Po dveh urah mučnega vzpona smo prispeli do Gomiščkovega zavetišča, kjer smo ob pogledu na termometer pozabili, da smo sredi poletja. V nahrbtnikih smo poiskali toplejša oblačila. Okrepčali smo se z šilcem domačega in malico iz svojih nahrbtnikov. Tako okrepčani smo se povzpeli na vrh, kjer smo opravili »krst«dveh novopečenih planincev. Posneli smo nekaj fotografij za spomin in odšli proti krnskemu jezeru. Pot nas je vodila skozi krnsko škrbino, kjer so ostaline iz I. svetovne vojne in tudi spomenik borcem iz 2. svetovne vojne. Po dobri uri hoje smo prišli do Krnskega jezera, kjer smo nahranili ribice, samo pa smo za naslednjo malico poskrbeli v bližnji koči.


Sledil je še spust v Lepeno. Spust nam je pobral še poslednje moči in pokazal kdo je izbral slabo obutev za tak pohod. Vreme, katerega nismo mogli izbirati pa nam je bili naklonjeno.
V dolini smo ob hladnem pivu ohladili žulje in sklenili, da jeseni osvojimo še Triglav.




Stanko BALAŽIČ in Franc RIHTER









V dneh 27.08. in 28.08.2001 smo se člani planinske sekcije ŠD GAMS Kobarid odpravili na potepanje v Triglavsko pogorje. Ob 04.30 uri smo se iz Kobarida odpeljali v Zadnjico, nato pa po mulatjeri do Tržaške koče na Doliču 2151m. Po počitku in malici smo pot nadaljevali proti vrhu Triglava, kamor smo prišli okoli poldneva. Dan je bil čudovit, razgled jasen. Sledil je krst novih »pravih Slovencev«, ter kakšna fotka. Na vrhu smo ob lepem vremenu uživali celo uro, nato pa se spustili proti Planiki 2401m. Vmes smo lahko gledali strmoglavljenje helikopterja podjetnika Stroja na Velem polju.


V Domu Planika smo pojedli toplo enolončnico. Še pred večerom smo prišli do Doliča, kjer smo strnili vtise današnjega dne in se odpravili k počitku. Zjutraj smo nameravali na Kanjavec 2568 m in po dolini Triglavskih jezer, vendar nas je presenetila novica, da se moramo vrniti v službo. Zjutraj naslednjega dne smo se odpravili v dolino in domov, saj nas je popoldan čakala služba. Kljub skrajšani turi smo se imeli lepo. Manjkajoči del poti pa smo sklenili dokončati drugič.




Tekst in foto:

Stanko BALAŽIČ









Dne 27.06.2002 smo se člani planinske sekcije ŠD GAMS Kobarid odpravili na Mangart 2679 m, ki je tretja najvišja gora v Sloveniji. Odpeljali smo se na Mangartsko sedlo, od tam pa peš po italijanski poti proti vrhu. Hodili smo okoli 1 uro in pol. Privoščili smo si malico iz domačega nahrbtnika, se razgledali po okoliških vrhovih in dolinah. Vreme je bilo kot nalašč za obisk gora. Tudi kakšna fotka se je zgodila vmes. Po slabi urici smo se odpravili nazaj do avtomobilov. Kasneje pa smo se odpeljali nad Vrsno, kjer smo si privoščili piknik.

Ob prijetnem druženju se je dan prevesil v pozno popoldne. Domov smo se odpravili prešerne volje z obljubo da v jeseni dokončamo potepanje po Krnskih jezerih.




Tekst in foto:

Stanko BALAŽIČ









V lanskem letu so nam prekinili potepanje po Triglavskem pogorju, zato smo se odpravili dokončati začeto in videti še kaj novega. Tako smo se odpravili na dvodnevno potepanje po dolini Triglavskih jezer, nato čez krnsko pogorje do doma.



Dne 04.09. 2002 smo se zgodaj zjutraj odpeljali v Zadnjico. Močno je deževalo. Napoved tudi ni bila obetavna. Sklenili smo malo počakati, kar se je kasneje obrestovalo. Okoli 08.00 ure je prenehalo deževati, težki sivi oblaki so postali svetlejši. Gremo. Iz Zadnjice smo se najprej povzpeli do Zasavske koče na Prehodavcih 2071 m. Pojedli smo malico in jo po krajšem počitku mahnili po dolini mimo slikovitih triglavskih jezer. Vreme je držalo. Srečavali smo tudi druge planince. Ogledali smo si lepoto te doline, jezera, razrit skalnat svet. Na levi navpične stene Zelnaric in Lepega Špičja na desni. Prišli smo do Koče pri Triglavskih jezerih, kjer smo se malo odpočili. Pot smo nadaljevali proti Komni. Pred večerom smo prišli do Koče pod Bogatinom 1513 m, kjer smo prespali.

Naslednji dan (05.09.2006 smo odšli preko Bogatinskega sedla na Tolminsko stran, proti Prehodavcem. Opazovali smo lahko ostaline iz preteklih vojn. Na tem delu je potekala tudi meja med Italijo in Jugoslavijo, takoimenovana Rapalska meja. Prisopihali smo do spomenika na Peskih in se nato spustili k jezeru v Lužnici. Pot pa nadaljevali mimo planine Sleme, ter nato na Mrzli vrh 1359 m. Pred tem smo si ogledali kaverno, kjer je bila med prvo svetovno vojno Madžarska vojaka kapela
Spustili smo se v Gabrje, kjer nas je Branetova družina in prijatelji počakala z kraljevsko malico. Domača goveja župca, Gabrska frika in seveda kakšno pivce je zelo teknilo.

Dvodnevna tura je bila zelo lepa, ravno prav naporna. Treba jo bo še kraj ponoviti je bila skupna ugotovitev vseh udeležencev. Sine in Franc, vama pa je lahko žal, da nista doživela tako lepo izkušnjo. Že vesta zakaj!!




Tekst in foto:
Stanko BALAŽIČ








Dne 23.03.2003 ob 07.00 uri smo se zbrali v Kobaridu. Popili smo jutranjo kavo in se nato okoli 07.30 ure z osebnimi avtomobili odpeljali na Petrovo Brdo. Od tam naprej smo se peš odpravili proti vrhu. Na poti je bila velika gneča, saj je bil tradicionalni pohod in ob 11.00 uri krajša spominska slovesnost z kulturnim programom. Udeležili smo se proslave, nato pa pri koči okrepčali iz svojih nahrbtnikov. Odločili smo se da se spustimo po drugi strani gore v smeri Jesenice in nato v Zakojco do turistične kmetije Pri Flandru. Tam smo se okrepčali in počakali Boštjana, ki se je vrnil po avtomobil na Petrovo Brdo, da nas odpelje domov. Tokrat nas je bilo malo, vendar je bila tura prijetna, skoraj zimska, spremljal nas je tudi močan veter.

Vreme pa je bilo kristalno jasno tako, da je bil razgled nad okoliškimi vrhovi res čudovit.






Tekst in foto:

Stanko BALAŽIČ








V dneh 01.07. in 02.07.2003 smo se člani planinske sekcije ŠD GAMS Kobarid odpravili v italijanske Dolomite. Glavni cilj je bil osvojiti kraljico Dolomitov 3342 m visoko Marmolado (Punta Penia). Ob 03.00 uri prvega dne smo se z lastnimi avtomobili odpeljali v osrčje Dolomitov do umetnega jezera Lago di Fedaia. Od tam smo se z žičnico povzpeli do ledenika.

Po dve urnem vzponu smo prišli na vrh, kjer smo se okrepčali, naredili nekaj posnetkov in se odpravili nazaj v dolino. Še isto popoldne smo se odpeljali do jezera Musurina in naprej do Tre Cime – bisera Dolomitov. Pred nočitvijo v planinski postojanki Riffugio di Auronzo smo se sprehodili po okolici. Ponoči je divjala stražna nevihta. Zjutraj smo se zbudili v nekaj centimetrski snežni odeji.
Odpravili smo se v pogorje Monte Cristalla, kjer smo po dobro varovani ferrati stopili na 3145 m visok vrh Cime di Mezzo. Pot je bila vse prej kot lahka, saj je bila zaradi snega močno zaledenela. Po malici in ogledovanju mogočnih vrhov v soseščini smo se spustili v dolino. Po skromnem pikniku smo se odpravili nazaj proti domu. Polni lepih spominov smo sklenili, da še v tem poletju osvojimo Grossglockner v Visokih Turah - Avstrija.


Tekst in foto:

Stanko BALAŽIČ








V dneh 19.08. in 20.08.2003 smo se člani planinske sekcije ŠD »GAMS« Kobarid nameravali odpraviti na Grossglockner. Žal razmere na ledeniku tega niso dopuščale, zato smo ponovno odšli v Italijanske Dolomite. Glavni cilj je bil osvojiti vrh Piz Boe 3152 m po težki »ferrati« Cesara Piazzetta. Ob 03.00 uri prvega dne smo se zbrali in z lastnimi avtomobili odpeljali na prelaz Passo Pordoi 2230 m. Od tam smo se povzpeli mimo grobnice nemških vojakov iz prve in druge svetovne vojne do navpičnega ostenja Piz Boa , ker je vstop v »ferrato«. Po napornem plezanju smo v dveh urah prišli na vrh Piz Boa 3152 m, kjer smo se okrepčali, naredili nekaj fotografij in se z gondolo odpeljali nazaj v dolino. Zvečer smo se odpeljali do Riffugia Auronzo pri Treh Cimah, kjer smo prenočili.


Zgodaj zjutraj naslednjega dne smo se odpravili v pogorje Monte Paterna 2746 m, kjer smo se skozi temne tunele in dobro varovano »ferrato« prebili na vrh. Občudovali smo lahko spretnosti vojakov v prvi vojni, ki so se borili v tem pogorju , saj so izklesane kaverne, strelski jarki , tuneli in tovorne mulatjere v živo skalo, kar vabili k ogledu. Uživali smo v razgledu na Tre Cime in ostale vrhove v okolici. Na vrhu smo naredili še nekaj posnetkov in se odpravili v dolino k avtomobilom.

Po skromnem pikniku smo se v poznih popoldanskih urah čez čudovite doline Tirolske in Ziljske doline odpravili proti domu. Kljub začetnemu razočaranju, da nismo mogli osvojiti Grossglocknerja v Visokih Turah nam je bilo ponovno snidenje z Dolomiti v veliko veselje. Vreme je bilo kot naročeno, razgledi po okoliških vrhovih pa čudoviti in neponovljivi.


Planinski pozdrav!

Tekst in foto Stanko BALAŽIČ







Za zaključek letošnje planinske sezone predlagam bližnjo Malo Mojstrovko 2332 m po Hanzovi varovani zahtevni plezalni poti.

Dne 26.09.2003 smo se ob 07.00 uri s svojimi osebnimi avtomobili odpeljali na prelaz Vršič 1611m. Odpravili smo se proti prevalu Vratica 1799m v smeri Slemena in nato v zavarovano plezalno pot. Pot je bila izpostavljena, vendar dobro varovana z klini in pletenicami, kar pa smo bili po letošnjih turah že vajeni. Po okoli 2 urah plezanja smo stopili na vrh Male Mojstrovke 2332m. Vrh in lepo vreme sta nam postregla z lepim razgledom na Trento, Tamar, dolino Planice in tja do avstrijskih gora. Po krajšem počitku in malici smo se odpravili nazaj na Vršič po južni strani gore, se spustili po melišču do parkiranih avtomobilov.

V zgodnjih popoldanskih urah smo se vrnili na PP Kobarid, kjer smo s skromnim a piknikom dostojno zaključili letošnjo planinsko sezono.





Tekst in foto

Stanko BALAŽIČ







Grossglockner nas vabi in pričakuje že nekaj let, vendar nam do sedaj kljub vztrajni želji ni uspelo stopiti na vrh najvišje gore sosednje Avstrije. To nam je uspelo v dneh 06.07. in 07.07. 2004


V torek 06.07.2004 ob 05.00 uri smo se dobili PP Kobarid. Po kavi smo se z lastnimi avtomobili odpeljlai preko MMP Predel, mimo Rajbla, Beljaka, Winklerna do Helingenbluta v Avstriji. Od tam naprej po znameniti Huchalpenstrasse do razgledne ploščadi Franz Josefhaus na višini 2481 m. Tja smo prispeli okoli 10.00 ure. Po krajšem okrepčilu smo se podali na ledenik Pasterze (Pastirica). Po dobro uhojeni poti po ledeniku smo se čez dobro uro začeli vzpenjati proti ledeniku Hofmannskees. Po okoli 4 urah smo prišli do najvišje ležeče koče Erherzog Johannshute, ki leži na višini 3.454 m. V koči smo pomalicali, se namestili in kasneje tudi prenočili.



V sredo, 07.06.2004 ob 07.00 uri smo se po zajtrku podali proti vrhu. Ponoči je zapadlo okoli 10 cm novega snega. Najprej smo se vzpenjali po položnem ledeniku Hofmannskees do prvih težav v prehodu pod Kleines (malim) Glocknerjem. Tukaj se je začelo resno delo naveze. Zatem nas je pot vodila skozi škrbino, ki je praktično najtežji del poti proti vrhu. Zaradi slabšega vremena ni bilo gneče. Ko premagamo to oviro je bila pot proti vrhu najvišjega vrha Avstrije Gross (veliki) Glocknerja 3798 m odprta. Od koče do vrha smo hodili okoli 1 uro in pol.



Slovenci ta vrh imenujemo Veliki Klek in ga imamo nekako za svojega, čeprav je simbol Avstrijcev kot pri nas Triglav. Med prvopristopniki je bil slovenski planinec, alpinist in duhovnik Valentin Stanič. Na vrhu je bil čas samo za nekaj fotografij in krajše razglede po okoliških gorah saj so se občasno oblaki strgali. Nato smo se bomo odpravili do koče, kjer smo se malo odpočili, pojedli kosilo in se odpravili v dolino do svojih avtomobilov. V
poznih večernih urah smo se po isti poti vrnili domov.




Tekst in foto:

Stanko BALAŽIČ







Dne 23.09.2004 smo se člani planinske sekcije ŠD GAMS Kobarid skupaj s prijatelji iz Bovca podali na planinsko turo na 2753 m visoki Montaž v sosednji Italiji.

Montaž je najmogočnejši vrh v zahodnih Julijskih Alpah, katerega je najbolj cenil velik ljubitelj in poznavalec naših gora dr. Julijus Kugy. Med 1. svetovno vojno pa se je tudi boril v teh gorah. Z vrha Montaža je zelo lep razgled na Kanisnko pogorje, Dolomite, Karnijske in druge vrhove zahodnih Julijcev (Viš, Gamsova mati, Divja koza, idr).


Ob 05.00 uri smo se z avtomobili odpeljali preko MMP Predel, mimo Rajbelskega jezera, skozi Jezersko dolino na planino Pecol. Tam smo pustili avtomobile, oprtali nahrbtnike in se začeli vzpenjati po travnikih do navpičnih sten Montaža. Po okoli uri in pol smo prišli do najatraktivnejšega dela poti, tako imenovane Pipanove lestve. Pripravili smo si čelade, plezalne pasove in samovarovalne komplete, ter vstopili v ferrato. Po okoli 60 metrih navpičnega vzpona po lestvah smo prišli na greben gore. Še dobre pol ure pa smo na vrhu. Razgled je bil res čudovit. Kljub jasnemu vremenu je bil mraz, veter pa nas ni nič kaj prijazno božal. Po obveznem fotografiranju in skromni malici iz nahrbtnika smo se začeli vračati po grebenu do lestev. Odločili smo se, da prečimo pogorje po kar izpostavljeni ferrati Augusta Leva do Špika Hudih Polic. Pot je lepo zavarovana, izpostavljena in razgibana.

Spustili smo se do koče Brazza na sami planini Pecol. Po počitku smo se vrnili do avtomobilov in se po isti poti vrnili domov. Pozno popoldan pa smo se okrepčali z Gabrsko friko na Branetovem vikendu v Gabrjah. Lepa kratka tura, ki jo priporočam tudi drugim.



Tekst in foto

Stanko BALAŽIČ







Dne 16.06.2005 smo se člani ŠD GAMS Kobarid odpravili na kratek planinski pohod na Krasji vrh 1773 m na Kobaridom. Do Planine Zaprikraj smo se pripeljali z osebnimi avtomobili, nato pa se peš odpravili mimo lovske koče Pretovč proti vrhu. Hodili smo več kot eno uro. Trud je bil poplačan z lepim razgledom po celotni dolini, proti Kobaridu, Trnovem ob Soči, naprej na Bovško, ter bližnje vrhove. Na vrhu smo se malo oddahnili, opravili krst novih pristopnikov na tako visok hrib in pojedli dobrote iz nahrbtnika. Kasneje smo sestopili na sedlo Debeljaka, kjer smo si ogledali ostanke utrdb, strelskih jarkov, spominske plošče, ki so jih gradili italijanski vojaki v 1. svetovni vojni.

Sestopili smo do avtomobilov in se odpeljali v dolino. Kratek in prijeten pohod, ki je v družbi prijateljev in sodelavcev kar prehitro minil.

Lanskoletni cilj in obljuba, da letos osvojimo najvišji italijanski samostojni štiritisočak Gran Paradiso 4061 m. n.m. je doživela skorajšnjo uresničitev.

Večmesečnim pripravam, zbiranju sredstev, kondicije, nabavi hrane, se je pridružila ideja, da "spotoma" osvojimo še Breithorn 4165 m.n.m. Ideja je bila med interesenti dobro sprejeta. Prišel je težko pričakovan dan odhoda. Dne 27.06.2005 ob 21.00 uri smo se zbrali na PP Kobarid. Napolnili smo kombi s vso potrebno opremo, popili kavico za popotnico za dolgo utrujajočo pot.


Tako smo se člani planinske sekcije ŠD »GAMS« Kobarid ob 21.30 uri odpeljali iz Kobarida. Pot nas je vodila mimo Vidma, nato po avtocesti mimo, Venezie, Padove, Vincenze, Verone, Brescie, Bergama, Milana, Novare do doline Aoste. Počasi smo se začeli vzpenjati proti našemu cilju 2050 metrov visokemu mondenemu zimsko - letnemu letovišču Breuvilu - Cerviniji. Ob 05.00 uri naslednjega dne smo parkirali kombi, se pretegnili po napornem sedenju. Skuhali smo jutranjo kavo, pojedli zajtrk, pripravili opremo, ter ob 07.15 uri odšli proti spodnji postaji gondolske žičnice. Navdušeni smo opazovali mogočen Matterhorn, ki se je dvigoval nad dolino in se veselili čudovitega sončnega dne, ki je bil pred nami. Kupili smo vozovnice in se z žičnico (dvakrat smo morali prestopiti) odpeljali do zgornje postaje - Plateu Rosa na višini 3470 metrov.


Čudovit razgled po okoliških vrhovih nam je jemal sapo, sneg, ki nas je obdajal pa je zahteval, da si nataknemo sončna očala. Po slabi uri hoje smo prišli na Breithornpass. Tam smo prvič v celoti zagledali današnji cilj - Breithorn. Pomanjkanje kisika na višini skoraj štiri tisoč metrov je zahteval počitek. Okrepčali smo se z nekaj energijskimi napitki. Pot nas je vodila samo še navkreber. Pomanjkanje kisika je bilo čutiti na vsakem koraku. Po dobri uri hoda smo ob 11.10 uri stopili na vrh. Razgled je bil čudovit, vidljivost enkratna. V neposredni bližini s snegom močno obdani štiri tisočaki Kastor, Polux, Liskam, Monte Rosa, na drugo stran v daljavi Mont Blanc, vsem najbližji, najlepši in najmogočnejši pa prav Matterhorn.


Po polurnem počitku, razgledih, fotografiranju smo se odpravili nazaj v dolino. Pot je bila ravno tako naporna tudi navzdol. Ob 14.30 uri smo prispeli nazaj v dolino.


Odpeljali smo se proti dolini Aoste. Vmes smo se ustavili ob močnejšem potoku, kjer smo skuhali kosilo. Okrepčani smo se odpeljali skozi kraj Aosta proti kampu Pont, izhodišču do osrednjega cilja naše odprave Gran Paradisa. Kmalu po začetku vzpona po strmi cesti nam je začel nagajati kombi, kateremu se je pregreval motor. Kljub prebiranju navodil, preverjanju varovalk smo prišli do spoznanja, da je pot navkreber s takim kombijem nemogoča. Izdala nas je tehnika. Razočarani smo spoznali, da Gran Paradisa ne bomo osvojili, saj nas je čakalo še 25 km vzpona do izhodišča. Sledil je "bojni posvet". Odločili smo se, da se vrnemo v dolino, poiščemo kamp in prenočimo. Tako smo tudi storili. Ob pivu, ki smo ga pili v kampu smo sklenili, da se bomo ločili. Primož in njegova skupina bo odšla sama na Gran Paradiso, ostali pa naslednji dan počasi proti domu. Tako smo tudi storili. Naša skupina je postavila šotore in se kasneje odpravila spat, Primož pa se je odpeljal s svojim avtomobilom v Pont.


Naslednje jutro smo pojedli zajtrk in se dogovorili, da si ogledamo dolino znamenite Aoste. Odpeljali smo se v Courmayer, ki je mondeno smučarsko središče, poleti pa izhodišče za vzpone na Mont Blanc in številne štiritisočake v njegovi okolici. Znan je tudi po tunelu pod Mont Blancom, ki povezuje Italijo in Francijo. Ogledali smo si Courmayer, kupili nekaj spominkov in se odpeljali nazaj v kamp. Skuhali smo kosilo, pospravili šotore in ostalo opremo. Popoldan smo se odpeljali do nekaj kilometrov oddaljenega srednjeveškega gradu Fenis. Dolina Aoste je bila včasih Francoska. V tem času in še prej so zgradili veliko gradov, ki so bili rezidence ali domovi francoskih kraljev in njihovih sorodnikov. Ogledali smo si enega najlepših in najbolj ohranjenih izmed njih. Po ogledu smo se odpeljali nazaj proti Sloveniji. Pot po avtocesti mimo Milana je bila zaradi tehničnih zmogljivosti kombija, gneče in kolon avtomobilov prava drama. Naš voznik Bine je bil pravi mojster. Pot smo kasneje brez zapletov nadaljevali mimo Bergama, Brescie, Verone, Vicenze, Padove, Venezie, Vidma do Kobarida, kamor smo prispeli ob 01.10 uri. Skupno smo prevozili 1332 km.


Kljub naporni vožnji smo bili z izkupičkom dveh dni kljub temu zadovoljni. Osvojili smo Breithorn, si ogledali nekaj zanimivosti doline Aoste, srečno pripeljali domov, kasneje pa še izvedeli, da je Primož s svojo skupino osvojil Gran Paradiso. Želja in upanje ostajata...


ZAHVALA

Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil vsem sponzorjem, predvsem pa IPA RK Nova Gorica in vodstvu PP Kobarid, da so nam omogočili ta podvig in lepo doživetje.



Tekst: Stanko BALAŽIČ

Foto : Stanko BALAŽIČ, Ljubo FLANDER, Primož LAPANJA

Mont Balnc 4.807 m


Leta 2005 smo se odločili, da bomo 10. letnico delovanja ŠD GAMS obeležili z osvojitvijo najvišjega vrha Evrope, Mt. Blanca 4.807 m.

Pripravljati smo se pričeli pozimi, ki je letos z obilno snežno odejo približala razmere na vrhu Evrope. Ker smo doma pod Krnom, smo imeli poligon na dosegu nog. Teden pred odhodom smo se še zadnjič dobili skupaj v Kobaridu in še v temi opravili zadnji preizkus vzdržljivosti – peš iz Kobarida do vrha Krna. Ob povratku smo z veseljem pomagali obračati seno v vasi Krn in Vrsno in tako vsaj malo pomagali domačinom, ki vztrajajo na strmih pobočjih nad reko Sočo.



Prišel je čas odhoda.

V ponedeljek 26.06.2006 ob 04.00 uri smo vso potrebno opremo zložili v kombi in vodja odprave - Bine nas je odpeljal preko Italije, skozi predor pod Mt .Blancom v Francijo. Ob 13.30 uri smo že iskali kamp v Chamonixu in Les Houchesu. Po obilnem kosilu-pašti, smo se odpravili na ogled mesta, se fotografirali pri spomeniku -prvopristopnikov, nato pa v kampu pripravili nahrbtnike, ki so nas že s svojo težo opozarjali na zahtevnost vzpona.


V torek 27.06.2006 ob 07.30 uri smo se z žičnico odpeljali na Bellevue, ker pa zobata železnica ni delovala, še peš do Nid d' Agile (2372 m), kjer smo se ovekovečili z prvimi fotkami. Nadaljevali smo do koče Tette Rouse (3167 m), kjer smo v razgovoru s skupino špancev ugotovili, da je na vrhu slabo vreme, da že dva dni ni nihče odšel na vrh pa tudi napoved za nadaljne tri dni je slaba. Do koče Gouter (3817 m) smo najprej posamično prečili strmo melišče –Great Coluar, kjer je nevarno padalo kamenje, nato pa po strmem grebenu do koče, kjer smo si uredili prenočišče.




V sredo 28.06.2006 ob 01.30 uri je zunaj divjala prava nevihta, tako da se je okrog 80 planincev po 08.00 uri zaradi slabega vremena pričelo vračati v dolino.

Odločili smo se, da počakamo do naslednjega dne, kljub temu, da je vremenska napoved bila še naprej slaba.

Ob 09.30 uri smo se odločili, da se preizkusimo v snežnem metežu in naredimo nekaj višinskih metrov proti vrhu.

Po dobri uri hoje sta dva člana ocenila, da trenutno vreme in napoved nista najbolj primerna za vzpon in se vrnila v kočo. Ostali člani so se odločili, da pot nadaljujejo, saj se z vso potrebno opremo in izkušnjami, še vedno lahko varno vrnejo do koče.

Po dobri uri hoje je močan veter raztrgal oblake in vrh v daljavi se je prikazal v soncu. Polni zanosa smo po 30 – 40 korakih in iskanju kisika ob 15 uri osvojili vrh. Zaradi močnega vetra smo si najprej čestitali, se fotografirali, nato pa odpravili nazaj do koče, kamor smo prispeli ob 18.00 uri. Tudi v koči so nam čestitali za osvojitev »Top of Mt. Blanc«. Uredili smo si prenočišče, saj je bilo zaradi novopristopnikov do koče ponovno vse zasedeno (80 ležišč).

Ponoči je spet divjalo neurje in prineslo 20 cm novega snega. Po 8.00 uri v četrtek smo se v navezi vračali v dolino. Štirje planinci so tega dne poskušali osvojiti vrh, vendar so se po 2 urah vrnili zaradi vetra, snega in megle. V popoldanskih urah smo se ponovno nastanili
v kampu v Les Houches in se presrečni ozirali proti vrhu, saj smo v preteklih štirih dneh edini osvojili
vrh Europe.


Naslednji dan je sledil povratek domov, brez zapletov le z običajno prometno gnečo. Laško pivo za dobrodošlico v baru »Gotar« v Kobaridu pa nas je počasi začelo vračati v kruti delovni vsakdan.


Pot so nam poleg lastnih sredstev omogočili tudi sponzorji "Mines IB d.o.o.", Peskanje Lah, IPA Nova Gorica in drugi..





ČLANI ODPRAVE ŠD GAMS:


- LAPANJA Primož


- KUSTERLE Albin


- GRKOVIČ Vladimir


- FLANDER Ljubo


- BALAŽIČ Stane


- PISK Aleš


- SIVEC Demetrij





Pripravila: Albin Kusterle in Stanko Balažič