Vse kar ste hoteli ali želeli vedeti o ŠD GAMS Kobarid

Arhiv 08 August 2006

Objavljeno 08.08.2006

KRONOLOGIJA SEKCIJE "HRIBOLAZCEV" ŠD GAMS KOBARID









Dne 27.06. 2000 smo se ob 05.00 uri odpeljali na planino Kuhinja od koder se je začel vzpon na Krn. Pot nas je vodila mimo planine Slapnik iz Zaslap kjer so pastirji že opravili jutranjo molžo. S pridobivanjem višine se nam je odpiral razgled po dolini in naprej v furlansko nižino in naprej do morja.





Po dveh urah mučnega vzpona smo prispeli do Gomiščkovega zavetišča, kjer smo ob pogledu na termometer pozabili, da smo sredi poletja. V nahrbtnikih smo poiskali toplejša oblačila. Okrepčali smo se z šilcem domačega in malico iz svojih nahrbtnikov. Tako okrepčani smo se povzpeli na vrh, kjer smo opravili »krst«dveh novopečenih planincev. Posneli smo nekaj fotografij za spomin in odšli proti krnskemu jezeru. Pot nas je vodila skozi krnsko škrbino, kjer so ostaline iz I. svetovne vojne in tudi spomenik borcem iz 2. svetovne vojne. Po dobri uri hoje smo prišli do Krnskega jezera, kjer smo nahranili ribice, samo pa smo za naslednjo malico poskrbeli v bližnji koči.



Sledil je še spust v Lepeno. Spust nam je pobral še poslednje moči in pokazal kdo je izbral slabo obutev za tak pohod. Vreme, katerega nismo mogli izbirati pa nam je bili naklonjeno.
V dolini smo ob hladnem pivu ohladili žulje in sklenili, da jeseni osvojimo še Triglav.




Stanko BALAŽIČ in Franc RIHTER










V dneh 27.08. in 28.08.2001 smo se člani planinske sekcije ŠD GAMS Kobarid odpravili na potepanje v Triglavsko pogorje. Ob 04.30 uri smo se iz Kobarida odpeljali v Zadnjico, nato pa po mulatjeri do Tržaške koče na Doliču 2151m. Po počitku in malici smo pot nadaljevali proti vrhu Triglava, kamor smo prišli okoli poldneva. Dan je bil čudovit, razgled jasen. Sledil je krst novih »pravih Slovencev«, ter kakšna fotka. Na vrhu smo ob lepem vremenu uživali celo uro, nato pa se spustili proti Planiki 2401m. Vmes smo lahko gledali strmoglavljenje helikopterja podjetnika Stroja na Velem polju.



V Domu Planika smo pojedli toplo enolončnico. Še pred večerom smo prišli do Doliča, kjer smo strnili vtise današnjega dne in se odpravili k počitku. Zjutraj smo nameravali na Kanjavec 2568 m in po dolini Triglavskih jezer, vendar nas je presenetila novica, da se moramo vrniti v službo. Zjutraj naslednjega dne smo se odpravili v dolino in domov, saj nas je popoldan čakala služba. Kljub skrajšani turi smo se imeli lepo. Manjkajoči del poti pa smo sklenili dokončati drugič.




Tekst in foto:

Stanko BALAŽIČ










Dne 27.06.2002 smo se člani planinske sekcije ŠD GAMS Kobarid odpravili na Mangart 2679 m, ki je tretja najvišja gora v Sloveniji. Odpeljali smo se na Mangartsko sedlo, od tam pa peš po italijanski poti proti vrhu. Hodili smo okoli 1 uro in pol. Privoščili smo si malico iz domačega nahrbtnika, se razgledali po okoliških vrhovih in dolinah. Vreme je bilo kot nalašč za obisk gora. Tudi kakšna fotka se je zgodila vmes. Po slabi urici smo se odpravili nazaj do avtomobilov. Kasneje pa smo se odpeljali nad Vrsno, kjer smo si privoščili piknik.


Ob prijetnem druženju se je dan prevesil v pozno popoldne. Domov smo se odpravili prešerne volje z obljubo da v jeseni dokončamo potepanje po Krnskih jezerih.




Tekst in foto:

Stanko BALAŽIČ










V lanskem letu so nam prekinili potepanje po Triglavskem pogorju, zato smo se odpravili dokončati začeto in videti še kaj novega. Tako smo se odpravili na dvodnevno potepanje po dolini Triglavskih jezer, nato čez krnsko pogorje do doma.




Dne 04.09. 2002 smo se zgodaj zjutraj odpeljali v Zadnjico. Močno je deževalo. Napoved tudi ni bila obetavna. Sklenili smo malo počakati, kar se je kasneje obrestovalo. Okoli 08.00 ure je prenehalo deževati, težki sivi oblaki so postali svetlejši. Gremo. Iz Zadnjice smo se najprej povzpeli do Zasavske koče na Prehodavcih 2071 m. Pojedli smo malico in jo po krajšem počitku mahnili po dolini mimo slikovitih triglavskih jezer. Vreme je držalo. Srečavali smo tudi druge planince. Ogledali smo si lepoto te doline, jezera, razrit skalnat svet. Na levi navpične stene Zelnaric in Lepega Špičja na desni. Prišli smo do Koče pri Triglavskih jezerih, kjer smo se malo odpočili. Pot smo nadaljevali proti Komni. Pred večerom smo prišli do Koče pod Bogatinom 1513 m, kjer smo prespali.


Naslednji dan (05.09.2006 smo odšli preko Bogatinskega sedla na Tolminsko stran, proti Prehodavcem. Opazovali smo lahko ostaline iz preteklih vojn. Na tem delu je potekala tudi meja med Italijo in Jugoslavijo, takoimenovana Rapalska meja. Prisopihali smo do spomenika na Peskih in se nato spustili k jezeru v Lužnici. Pot pa nadaljevali mimo planine Sleme, ter nato na Mrzli vrh 1359 m. Pred tem smo si ogledali kaverno, kjer je bila med prvo svetovno vojno Madžarska vojaka kapela
.

Spustili smo se v Gabrje, kjer nas je Branetova družina in prijatelji počakala z kraljevsko malico. Domača goveja župca, Gabrska frika in seveda kakšno pivce je zelo teknilo.

Dvodnevna tura je bila zelo lepa, ravno prav naporna. Treba jo bo še kraj ponoviti je bila skupna ugotovitev vseh udeležencev. Sine in Franc, vama pa je lahko žal, da nista doživela tako lepo izkušnjo. Že vesta zakaj!!




Tekst in foto:
Stanko BALAŽIČ









Dne 23.03.2003 ob 07.00 uri smo se zbrali v Kobaridu. Popili smo jutranjo kavo in se nato okoli 07.30 ure z osebnimi avtomobili odpeljali na Petrovo Brdo. Od tam naprej smo se peš odpravili proti vrhu. Na poti je bila velika gneča, saj je bil tradicionalni pohod in ob 11.00 uri krajša spominska slovesnost z kulturnim programom. Udeležili smo se proslave, nato pa pri koči okrepčali iz svojih nahrbtnikov. Odločili smo se da se spustimo po drugi strani gore v smeri Jesenice in nato v Zakojco do turistične kmetije Pri Flandru. Tam smo se okrepčali in počakali Boštjana, ki se je vrnil po avtomobil na Petrovo Brdo, da nas odpelje domov. Tokrat nas je bilo malo, vendar je bila tura prijetna, skoraj zimska, spremljal nas je tudi močan veter.

Vreme pa je bilo kristalno jasno tako, da je bil razgled nad okoliškimi vrhovi res čudovit.







Tekst in foto:

Stanko BALAŽIČ









V dneh 01.07. in 02.07.2003 smo se člani planinske sekcije ŠD GAMS Kobarid odpravili v italijanske Dolomite. Glavni cilj je bil osvojiti kraljico Dolomitov 3342 m visoko Marmolado (Punta Penia). Ob 03.00 uri prvega dne smo se z lastnimi avtomobili odpeljali v osrčje Dolomitov do umetnega jezera Lago di Fedaia. Od tam smo se z žičnico povzpeli do ledenika.


Po dve urnem vzponu smo prišli na vrh, kjer smo se okrepčali, naredili nekaj posnetkov in se odpravili nazaj v dolino. Še isto popoldne smo se odpeljali do jezera Musurina in naprej do Tre Cime – bisera Dolomitov. Pred nočitvijo v planinski postojanki Riffugio di Auronzo smo se sprehodili po okolici. Ponoči je divjala stražna nevihta. Zjutraj smo se zbudili v nekaj centimetrski snežni odeji.

Odpravili smo se v pogorje Monte Cristalla, kjer smo po dobro varovani ferrati stopili na 3145 m visok vrh Cime di Mezzo. Pot je bila vse prej kot lahka, saj je bila zaradi snega močno zaledenela. Po malici in ogledovanju mogočnih vrhov v soseščini smo se spustili v dolino. Po skromnem pikniku smo se odpravili nazaj proti domu. Polni lepih spominov smo sklenili, da še v tem poletju osvojimo Grossglockner v Visokih Turah - Avstrija.


Tekst in foto:

Stanko BALAŽIČ









V dneh 19.08. in 20.08.2003 smo se člani planinske sekcije ŠD »GAMS« Kobarid nameravali odpraviti na Grossglockner. Žal razmere na ledeniku tega niso dopuščale, zato smo ponovno odšli v Italijanske Dolomite. Glavni cilj je bil osvojiti vrh Piz Boe 3152 m po težki »ferrati« Cesara Piazzetta. Ob 03.00 uri prvega dne smo se zbrali in z lastnimi avtomobili odpeljali na prelaz Passo Pordoi 2230 m. Od tam smo se povzpeli mimo grobnice nemških vojakov iz prve in druge svetovne vojne do navpičnega ostenja Piz Boa , ker je vstop v »ferrato«. Po napornem plezanju smo v dveh urah prišli na vrh Piz Boa 3152 m, kjer smo se okrepčali, naredili nekaj fotografij in se z gondolo odpeljali nazaj v dolino. Zvečer smo se odpeljali do Riffugia Auronzo pri Treh Cimah, kjer smo prenočili.



Zgodaj zjutraj naslednjega dne smo se odpravili v pogorje Monte Paterna 2746 m, kjer smo se skozi temne tunele in dobro varovano »ferrato« prebili na vrh. Občudovali smo lahko spretnosti vojakov v prvi vojni, ki so se borili v tem pogorju , saj so izklesane kaverne, strelski jarki , tuneli in tovorne mulatjere v živo skalo, kar vabili k ogledu. Uživali smo v razgledu na Tre Cime in ostale vrhove v okolici. Na vrhu smo naredili še nekaj posnetkov in se odpravili v dolino k avtomobilom.


Po skromnem pikniku smo se v poznih popoldanskih urah čez čudovite doline Tirolske in Ziljske doline odpravili proti domu. Kljub začetnemu razočaranju, da nismo mogli osvojiti Grossglocknerja v Visokih Turah nam je bilo ponovno snidenje z Dolomiti v veliko veselje. Vreme je bilo kot naročeno, razgledi po okoliških vrhovih pa čudoviti in neponovljivi.


Planinski pozdrav!

Tekst in foto Stanko BALAŽIČ








Za zaključek letošnje planinske sezone predlagam bližnjo Malo Mojstrovko 2332 m po Hanzovi varovani zahtevni plezalni poti.

Dne 26.09.2003 smo se ob 07.00 uri s svojimi osebnimi avtomobili odpeljali na prelaz Vršič 1611m. Odpravili smo se proti prevalu Vratica 1799m v smeri Slemena in nato v zavarovano plezalno pot. Pot je bila izpostavljena, vendar dobro varovana z klini in pletenicami, kar pa smo bili po letošnjih turah že vajeni. Po okoli 2 urah plezanja smo stopili na vrh Male Mojstrovke 2332m. Vrh in lepo vreme sta nam postregla z lepim razgledom na Trento, Tamar, dolino Planice in tja do avstrijskih gora. Po krajšem počitku in malici smo se odpravili nazaj na Vršič po južni strani gore, se spustili po melišču do parkiranih avtomobilov.


V zgodnjih popoldanskih urah smo se vrnili na PP Kobarid, kjer smo s skromnim a piknikom dostojno zaključili letošnjo planinsko sezono.





Tekst in foto

Stanko BALAŽIČ








Grossglockner nas vabi in pričakuje že nekaj let, vendar nam do sedaj kljub vztrajni želji ni uspelo stopiti na vrh najvišje gore sosednje Avstrije. To nam je uspelo v dneh 06.07. in 07.07. 2004



V torek 06.07.2004 ob 05.00 uri smo se dobili PP Kobarid. Po kavi smo se z lastnimi avtomobili odpeljlai preko MMP Predel, mimo Rajbla, Beljaka, Winklerna do Helingenbluta v Avstriji. Od tam naprej po znameniti Huchalpenstrasse do razgledne ploščadi Franz Josefhaus na višini 2481 m. Tja smo prispeli okoli 10.00 ure. Po krajšem okrepčilu smo se podali na ledenik Pasterze (Pastirica). Po dobro uhojeni poti po ledeniku smo se čez dobro uro začeli vzpenjati proti ledeniku Hofmannskees. Po okoli 4 urah smo prišli do najvišje ležeče koče Erherzog Johannshute, ki leži na višini 3.454 m. V koči smo pomalicali, se namestili in kasneje tudi prenočili.




V sredo, 07.06.2004 ob 07.00 uri smo se po zajtrku podali proti vrhu. Ponoči je zapadlo okoli 10 cm novega snega. Najprej smo se vzpenjali po položnem ledeniku Hofmannskees do prvih težav v prehodu pod Kleines (malim) Glocknerjem. Tukaj se je začelo resno delo naveze. Zatem nas je pot vodila skozi škrbino, ki je praktično najtežji del poti proti vrhu. Zaradi slabšega vremena ni bilo gneče. Ko premagamo to oviro je bila pot proti vrhu najvišjega vrha Avstrije Gross (veliki) Glocknerja 3798 m odprta. Od koče do vrha smo hodili okoli 1 uro in pol.




Slovenci ta vrh imenujemo Veliki Klek in ga imamo nekako za svojega, čeprav je simbol Avstrijcev kot pri nas Triglav. Med prvopristopniki je bil slovenski planinec, alpinist in duhovnik Valentin Stanič. Na vrhu je bil čas samo za nekaj fotografij in krajše razglede po okoliških gorah saj so se občasno oblaki strgali. Nato smo se bomo odpravili do koče, kjer smo se malo odpočili, pojedli kosilo in se odpravili v dolino do svojih avtomobilov. V
poznih večernih urah smo se po isti poti vrnili domov.




Tekst in foto:

Stanko BALAŽIČ








Dne 23.09.2004 smo se člani planinske sekcije ŠD GAMS Kobarid skupaj s prijatelji iz Bovca podali na planinsko turo na 2753 m visoki Montaž v sosednji Italiji.

Montaž je najmogočnejši vrh v zahodnih Julijskih Alpah, katerega je najbolj cenil velik ljubitelj in poznavalec naših gora dr. Julijus Kugy. Med 1. svetovno vojno pa se je tudi boril v teh gorah. Z vrha Montaža je zelo lep razgled na Kanisnko pogorje, Dolomite, Karnijske in druge vrhove zahodnih Julijcev (Viš, Gamsova mati, Divja koza, idr).



Ob 05.00 uri smo se z avtomobili odpeljali preko MMP Predel, mimo Rajbelskega jezera, skozi Jezersko dolino na planino Pecol. Tam smo pustili avtomobile, oprtali nahrbtnike in se začeli vzpenjati po travnikih do navpičnih sten Montaža. Po okoli uri in pol smo prišli do najatraktivnejšega dela poti, tako imenovane Pipanove lestve. Pripravili smo si čelade, plezalne pasove in samovarovalne komplete, ter vstopili v ferrato. Po okoli 60 metrih navpičnega vzpona po lestvah smo prišli na greben gore. Še dobre pol ure pa smo na vrhu. Razgled je bil res čudovit. Kljub jasnemu vremenu je bil mraz, veter pa nas ni nič kaj prijazno božal. Po obveznem fotografiranju in skromni malici iz nahrbtnika smo se začeli vračati po grebenu do lestev. Odločili smo se, da prečimo pogorje po kar izpostavljeni ferrati Augusta Leva do Špika Hudih Polic. Pot je lepo zavarovana, izpostavljena in razgibana.


Spustili smo se do koče Brazza na sami planini Pecol. Po počitku smo se vrnili do avtomobilov in se po isti poti vrnili domov. Pozno popoldan pa smo se okrepčali z Gabrsko friko na Branetovem vikendu v Gabrjah. Lepa kratka tura, ki jo priporočam tudi drugim.



Tekst in foto

Stanko BALAŽIČ








Dne 16.06.2005 smo se člani ŠD GAMS Kobarid odpravili na kratek planinski pohod na Krasji vrh 1773 m na Kobaridom. Do Planine Zaprikraj smo se pripeljali z osebnimi avtomobili, nato pa se peš odpravili mimo lovske koče Pretovč proti vrhu. Hodili smo več kot eno uro. Trud je bil poplačan z lepim razgledom po celotni dolini, proti Kobaridu, Trnovem ob Soči, naprej na Bovško, ter bližnje vrhove. Na vrhu smo se malo oddahnili, opravili krst novih pristopnikov na tako visok hrib in pojedli dobrote iz nahrbtnika. Kasneje smo sestopili na sedlo Debeljaka, kjer smo si ogledali ostanke utrdb, strelskih jarkov, spominske plošče, ki so jih gradili italijanski vojaki v 1. svetovni vojni.


Sestopili smo do avtomobilov in se odpeljali v dolino. Kratek in prijeten pohod, ki je v družbi prijateljev in sodelavcev kar prehitro minil.











objavil-a gamsi @ 13:06:14 - Št. komentarjev: 2