Tri dni nazaj, pri tridesetih stopinjah, pa res še nisem pomislila na vse zgoraj našteto. Danes pa, tretji dan pod desetimi stopinjami, se je tudi hiša že pošteno ohladila. Pomislila sem na čaj! Potem sva z otrokom gledala Pujso Peppo in sem si zaželela deke na ledeno mrzlih stopalih. Padla je tema in zadišale so mi sveče. V omari sem poiskala tiste toplejše copate. In brezrokavnik iz termoflisa.

Jp, prihaja. Zima. Čisto drug svet. Čisto druga jaz. Poletna jaz je aktivna, razganja jo sonce, zrak, narava, svoboda, akcija, odkrivanje, nenehno gibanje, energija, vsak dan je prekratek, pa če je še tako dolg. Zimska jaz pa je zapečkarska, ne more se upret kuhinjskim skušnjavam, vsak dan je dolg, ker ima toliko večera in teme, zato je morda ta jaz bolj ustvarjalna, zabubljena v knjižno polico, s slušalkami na ušesih, zavita v kak topel kožuh in scartana. Pozimi je lažje ždeti za compom in vleči črte po načrtih.

Sprašujete me, kaj je še novega, razen tega, da se poglabljam v CERN. Kaj počnemo, kako se imamo, kdaj bo za prebrat kakšen lažji tekst, ki se ga bo dalo komentirat tudi takrat, ko možgani ne delajo.

Najbolj pri Davorinu; treba je bit dober trener, treba je sebe držat v formi, treba je hodit na vse mogoče aktivnosti, ki jih vikend za vikendom, pa še kdaj vmes štepa Zveza, treba je bit na službenih terenskih aktivnostih, ki jih jeseni ne zmanjka. Treba je marsikaj in marsikdaj pride domov, ko sine že spi in je žena že napol koma.

Rene je tisti, ki jeseni dobiva v vrtcu nove prijatelje. Vrtec že nekaj časa ni zgolj varstvena ustanova, ampak tudi vzgojna. Vesela sem, da je v dobrih rokah sposobnih in ljubećih vzgojiteljic, ki preživita med tednom z njim več časa kot starša. Septembrski zagon je Reneja precej razštelal, kako ne bi, ostal je najstarejši v skupini najmlajših, skupaj z osmimi novinci, ki so komaj shodili. Efekt je podoben, kot bi doma imeli dojenčka – nekaj stagnacije ali nazadovanja v otrokovem obnašanju in razvoju, ampak vidim, da se bo kar dobro izmazal. O našem Žigolu pa bi lahko napisala toliko, da ne bi končala do jutri. Pa naj ostane nekaj še za drugič.  

Jaz pa križarim nekje vmes. Na firmi bomo ponovno zagnali naš angleški tečaj. Oktobra, ko bo Duhec že definitivno out in ko bo že večna tema, se bom poskušala pridružit možu na karateju. Po rahlem avgustovskem zatišju se kopičijo tudi projekti v službi. En utrinek z aktualnega projekta vam lahko privoščim: 3D posnetek stare kmečke hiše; sicer pa je jutri polaganje temeljnega kamna za prizidek k OŠ Dobrna, ki smo ga na naši firmi zakrivili po nekajletnem kvačkanju z investitorjem. Spodaj je naslovnica lokalnega časopisa.

 

Danes je bila otvoritev »zahodnega bloka« v Novi vasi, ki smo ga prav tako zakrivili na naši firmi. Je tip bloka z notranjim atrijem, a žal je izpadel bolj kot Alcatraz, ne pa stanovanjski objekt prijetne energije. V notranjem atriju je nastala zanimiva fotka, ki je bila na foto strani tudi presenetljivo dobro ocenjena. Tule nekje (klik!) jo najdete, skupaj z vsemi ostalimi. Tu in tam kdaj me namreč zamika, da se pustim skritizirat s strani foto frikov. Da ne govorim o tem, kako me mika pokukat v vrste fotografskega kluba, le urnika si še nekako nisem uspela temu prilagoditi… Konec koncev bi morala biti družina na prvem mestu. Pa ni tako. Najprej vse za ljubi kruhek, potem vse za tiste, ki ga pridno uživamo, nato pa čas za vse »postranske« aktivnosti. Teoretično. V praksi pa … se že ve, kam pes taco moli, ali ne?

P.S. Prvotno besedo DEKA v naslovu sem zamenjala z DELO - sem potem po še enem branju ugotovila, da bolj paše. .... Zdaj pa dodajam še dve slikci s ceremonije ob polaganju temeljnega kamna za prizidek OŠ Dobrna. S sabo sem namreč vzela mojega kavalirja, ki mu je bilo otroško petje in ples sicer všeč, dolgčas pa mu je bilo ob dolgem županskem govoru; je pa požrtija na koncu bila dovoljšnja nagrada za potrpljenje.

Tule je nekaj malega o dogovdku: fantasy

Sicer je pa novičko o investiciji, ki zajema 1,5 kratnik letnega občinskega proračuna neke obrobne občine totalno zasenčila novica iz centra Slovenije: Emonika