Rrraaaaammmmmmmm rrrrrrrrrrrr rrraaaammmm ...

Če se ti zgodi, da plavaš nekaj časa po ravno prav vzvalovanem morju, se ti potem zvečer v horizontali, ko zapreš oči, zdi, da še vedno plavaš čez valove. In če se prvič v življenju pelješ na motorju, seveda s čelado na glavi, pa potem zvečer tapkaš po računalniku, ti glava daje občutek, da je čelada še kar gor. Toliko o tem, kako realni so lahko naši občutki. Kdo ve kolikokrat nas okrog prinese lastno telo, kaj šele vsi in vse ostalo, pa sploh ne vemo...

Mož mi je rekel, naj kaj napišem na blog o svoji prvi vožnji. Drži, prva te sorte je bila, ta zaresna, čeladasta, usnjena, brneča, kromirana, skoraj 200 kilometrov dolga. Mašinca je pridno predla. Taka seksi mrcina je z vsem, kar ima na sebi, vključno z zadovoljnim jahačem na prvem sedežu. Slovenci smo dolgočasni, rečemo, da motor vozimo. Angleži že vedo, zakaj temu rečejo riding - jezdenje. Ali pa jahanje, kakor hočete. Včeraj sem pri meritvah v konjeniškem klubu vlekla na ušesa lekcije jahaškega trenerja. »Pete dol, ko so noge v stremenu, pete dol, sicer ne bo kontrole, pete dol sem rekel!« Ni važno, kaj jahaš, princip je enak. Tako lepo teče čez ovinke in ravno prav se nagiba, prijetno je poskočen, pa hkrati umirjeno prede. Spet ena nova vrsta svobode, perspektive, doživljanja. Gibanje je svoboda! Pa naj bo na nogah ali poljubnemu številu koles. In ljubim to svobodo!

Dan smo začeli s sveže pečeno potico in kavo pri moji mami, prva postojanka pa Polzela - toliko da naredim reklamo za picerijo, ki bo odprla vrata nekje v septembru in prav zgotovo bo oh in sploh enkratna, glede na to, s koliko veselja in elana jo ustvarja, recimo mu, moj očim. 

Fantje iz Nove Gorice so ravno montirali tende na terasi, pa je eden izmed njih kaj hitro vprašal: "A ta motor je pa iz Solkana?" Potem sva slišala vse najlepše o najinem brenčaču in njegovem bivšem lastniku. Fantje se družijo v klubu OK RIDERS, od tod naslov tegale pisanja. Ja, svet je včasih res tako majhen.  

S Polzele je čisto preveč mamljiv vrh gore Oljka, pa sva si ga šla ogledat. Čisto malo sem bila okregana, ker bo potrebno sledi makadama obrisat s kromiranega drobovja, sicer pa pa Oljko priporočam še najbolj biciklistom. Širni razgledi na Savinjsko dilino so tam nekje na pol poti, na vrhu pa je tudi nek čisto svoj svet.  

Brez izjeme tudi  dan na motorju mine. Prehitro. Nadaljevali smo z domačim petkovanjem, družinskimi picami, brnenjem kosilnic... jaz pa sem zvečer morala v garažo pozdravit svojega Duhca. Pogrešam ga. Tak drobižek je v primerjavi z našo brnečo mrcino, a ima svoj čar. Ga ne zamenjam za nič na svetu. Ta teden za kolo ni bilo časa, pa sem mu morala obljubit, da bo čez vikend druga pesem. Sem pa ugotovila, da krasno pašeta skupaj v garažo: oba sta prelepa, črna, pa svetita se!