Zjutraj si želim daljšo noč. Zvečer bi imela daljši dan. Naj kdo brcne Zemljo na kakšno udobnejšo tirnico, da bo imel dan 36 ur, pa da bo večno poletje pri 25 stopinjah... Ni rečeno, da ne bo kdaj v hudi prihodnosti kakšna gensko obdelana človeška generacija Adamov in Ev odpotovala na več generacij dolgo pot proti kakšnemu obljubljenemu raju za petnajsto zvezdo. Kolikor vem, se lep del znanstvenih in pol-poljudnih firbcev ukvarja z odkrivanjem človeštvu prijaznega planeta v bližnjih globinah vesolja. Vso srečo jim in obilo veselja ...

Kaj pa dogaja v mojem mikrokozmosu? Pestro je. Toliko vsega za početi in toliko za postoriti. Imamo otroka, psa, kolesa in motor. Vse to je treba stlačiti v tiste 4 popoldanske ure, ki ostanejo po službi. Delamo otroško igrišče, v planu je nova streha, nov avto-nadstrešek in asfalt ureditev, pa steklena stena na stopnišču. Dokler bluzitekt* tega ne izriše in vzame taktirko v roke, ne bo nič gotovo. Fajn je, mora se dogajat, takrat je človek šele zares v zagonu, po drugi strani pa je naporno in ves čas imaš občutek, da nimaš resnično za nič dovolj časa. Ko bi lahko izklopil ta del možganov, pa vklopil kaj bolj koristnega. Glede na to, da človek uporablja le mali procent možganov, se sprašujem čemu je (bil) namenjen ves ostali del in kdo za vraga se je našel, da nam jih je izklopil - verjetno jih nismo znali uporabljati, saj še tega delčka pravzaprav ne znamo.

To je bilo razmišljanje za intermezzo, sedaj pa nazaj na delo. Tako ali drugače ga nihče ne opravi namesto mene.

Carpe diem, moje drage in moji dragi!

* BLUZITEKT: eni že poznate ta izraz; prvotno je sicer bil namenjen konkretni osebi, ampak lastna skovanka mi je prirasla k srcu in zdaj jo uporabim kar zase; ah, kaj pa je vse skupaj drugega, kot eno samo bluzenje... gradbeništvo ne bo spremenilo sveta, le njegov izgled, pa še to morda na slabše...