Tak hudo filmski naslov za en zapisek v dnevniku - a vendarle - če se ti zgodi, je menda kot v filmu in še nekaj časa po tem ti razum ne da verjeti, da se je znesel ravno nad tvojim koščkom zemlje in da si lahko srečen, da nisi ravno v trenutku, ko je iz že tako bobneče toče nepopisen sunek odpihnil streho nad kuhinjo, recimo tam pekel palačinke. Zgodbica iz hiše moževega strica, Kozjansko. 

Streha je v celem kosu pristala na bližnjem hribu, del kritine pa je razfrčalo daleč naokoli. Voda je tekla po zidovih in stopnicah v spodnja nadstropja in zalila objekt. Polovica strehe je kot spomenik stala pokonci, naslonjena na dimnik. Pokale so šipe po oknih. Vrt, cvetje, sadovnjak, trta? Kaj je že to? Krompir se je skoraj sam izkopal. Po travniku je videti vijugasto sled, kjer je center vrtinca iz tal populil še pokošeno travo. Del gozda na obzorju je popolnoma brez listja. 

Tem vrtincem menda pravijo gustnado. Meteorološko nima dosti skupnega z Ameriškimi tornadi, je pa za naš košček planeta dovolj šokanten, da ga poenostavljeno poimenujejo kar tornado. Ni kaj, očitno smo mati Zemljo lepo razkurili, pa je začela vračat udarce. Male udarce. Kdo ve, kaj vse nas še čaka?

 S špirovci, vsemi plastmi in nepoškodovanim strešnim oknom vred - pristanek na sosedovem hribu:
 

 Kaj ostane od balkonskega cvetja:

 Polomljeno drevje in ostanki strehe, deske z žeblji, avtomobilski blatniki...:

 Nekaj dni veselja za ose, muhe in mravlje:

 Tudi ptiči, ki so si poiskali zavetje v krošnji jablane, so potegnili kratko - pod drevesom jih je negibnih in že nekoliko od mačk razcefranih ležalo nekoliko manj kot obtolčenih sadežev:

 Letos trgatev odpade. Mogoče tudi naslednje leto:

Še nezrela hruška, zobje bi komaj šli vanjo: 

 Okrasno grmičevje:

 in delovne akcije...:

 
Imela sem dovolj časa, da sem si posledice besnega neba v miru in po celi pokrajini ogledala. S kolesom od doma do Lesičnega, skupaj 35 kilometrov, mož in sine pa sta šla z avtom (jah, motor še ni registriran, pa čelade še tudi manjkajo). Nekako se utopiš v mislih in dokaj lahkotno minejo vzponi čez hribe Kozjanskega. Polomljeno drevje, počesana trava, položeno koruzno polje, razcefrani vinogradi, tu in tam kakšna pol odkrita streha ... jaz pa si lahko privoščim, da mirne duše sedem na kolo in z nekoliko otožnosti in strahospoštovanja iz distance opazujem vse skupaj. Trkam, trkam, trkam!