Dopust smo vteptali nekam pod peščena zrnca na Sončni obali in ko že četrti dan sedim v svojem kotu naše velike pisarne, se mi le nekam bežno zdi, da smo ga imeli. S kakšnim detektorjem bi ga šla nazaj poiskat, ga vtaknila v žep in šla z njim okrog sveta skozi črno luknjo, črvino ali vesoljsko struno; vsake toliko me namreč odnese po miselnih poljanah ustvarjalnosti, čutov in sanjarij, za katere pač enostavno ni časa, ni denarja, ni osnovnih možnosti. Mogoče je kdaj prej bil čas, pa si ga nisem vzela, ker za te reči pač nisem bila dovolj zrela; mogoče še kdaj bo, a zdaj smo v tisti starosti, ko so prioritete predvsem fizikalne in naravne, tiste ostale pa izvisevajo in ves čas "motijo" fizično poslanstvo mojega obstoja na tem planetu. Včasih je lepo, včasih pa naporno hoditi po stiku tega, kar ti namenja družba in tega, kar ti plete notranjost. Že od nekdaj imam občutek, da sem se rodila v napačnem svetu ali pa si ga preprosto ne znam dovolj obrniti sami sebi v prid.

Ne glede na to, da polovico dopusta porabim za to, da se na lenobnost privadim, je dobro del. Dejansko te odklop iz vsakdana nafila z energijo. Lepo smo zaključili naše dopustovanje, mož si je pod zvezdnim nebom, med svetlobno in zvočno Kreslinovo predstavo v Žički kartuziji pod vplivom zmravljinčene kože od zvoka violine izbral pesem za svoj pogreb. Vsi so venci vejli, obvezno z violino (če mene prej zmanjka, da boste ostali vedeli). S težkim srcem, a na koncert sem odšla brez fotoaparata. Nekako ne morem sama sebi dopovedat, da res NI potrebno na vsak dogodek s sabo vleči foto torbe, da za vsakim vogalom pa mogoče res ne nastane lepa fotka in da so fotke v glavi običajno dosti bolj krasne od tistih, ki dejansko pristanejo na ekranu in papirju. Javno se moram opravičit sami sebi za svojo zmedenost glede vsega tega, a to očitno pač paše k odraščanju. Ne gre za fotoaparat, ne gre za slike, gre za pogled na zunanjost iz lastne notranjosti (in obratno) in gre za možnost, da to zunanjost fizično doživiš na tem in onem končku našega krasnega planeta, začenši za prvo gozdno jaso. Pravi trenutek na pravem mestu in s pravimi mislimi ... čudež!

In se opravičujem, če komu nisem razumljiva. Včasih je težko razumeti in obvladovati samega sebe, kaj šele da bi drugi ... Kapo dol za mojega moža, da me prenaša! Za potrpljenje. Pa tudi za večni, meni sicer tečni, KDAJ. Kdaj se bomo spet šli družinske matematične operacije. Mogoče bi se res morali iti, kaj vem. Pestrost izbire, kaj početi z življenjem je hkrati tako čudovita in strašljiva. Lažje je tistim, ki malo manj razmišljajo (pa več dajo od sebe?).