Kaj veliko o našem potepu po Bolgariji nimam filozofirati. Na hitro spoznaš njen droben košček in si ustvariš prvi vtis. Kmetijstvo, industrija, pisana pravljica sončničnih polj, zapuščene vasi, mestece je enako mestecu, v večjih mestih pa še vedno vohaš komunistične čase. Ljudje niso zadovoljni, Evropa jim prinaša večje družbene razlike, nedosegljive standarde, zmedeni so, iz komunizma v demokracijo in Evropo... Lepa je, pa žalostna. Po moje se ne najde.

Lep del fotk je posnet z avtobusa.

Mesto Burgas: obalna panorama 

S poti po jugu:

Vas Gerovna, tradicionalna, ohranjena, namenjena turistom, umetnikom in uživačem, pozimi ujeta v večne vetrove in mraz...

Še ena z avtobusa - osli in konji so del ekosistema

Na približno 1000 metrih nadm. višine smo si privoščili spust s sedežnico v doline. Bolgarija leži na starem, temnem, zlizanem in geološko umirajočem gorovju Balkan. Menda je Balkanski polotok dobil ime po njem. Ta predel se imenuje Modre gore - ob pravi svetlobi so verjetno zaradi lišajev, mahov in primitivnega rastlinja verjetno res videti modre.

Spodaj mesto Sliven

Tole žičnico si je dal od svoje rezidence do vrha zgraditi samo zase lovski navdušenec, nekdanji vodja komunistične partije ...

Tole pa so nam predstavili kot "monument to human stupidity" - spomenik človeški neumnosti. Tole bi naj postala nova bolnišnica, samo po končanem betonskem skeletu menda ne vedo, kako naj odstranijo žerjav iz sredine stavbe....

In vtisi, ki pričajo, da so tisti časi drugačne politične ureditve še zelo zelo prisotni:

Nekaj pisane pravljice (vse iz busa):

Pa še ista pravljica iz zraka: