1. Žigolo in njegove pisane dogodivščine
2. Bilanca pred odhodom: 82 km
3. O, a v Bolgarijo greste? Tam je pa menda lepo...?

1. Poletje je res en svojevrsten letni čas. Nekako ti v podzavest vcepijo, da je takrat treba imet dopust in da je v itak najbolj nori vročini treba masovno migrirat še bolj na jug opravljat vrnitev v maternico (na morje gremo običajno zato, da se predajamo užitkom razvajanja in lenarjenja, ali ne?); in mi imamo dopust in smo že nekaj dni zares ves čas skupaj. In takrat je družinsko življenje dovolj intenzivno, da ga sploh spoznaš. V takšnih izjemnih skupnih obdobjih lahko šele dobro spoznaš svojega otroka in imaš dovolj vpliva nanj. Zaupam vzgojiteljicam v našem vrtcu, saj otrok preživi skoraj več časa z njima kot z mano. Je pa toliko slajše tole počitniško obdobje. Naš Žigolo se je razvil v pravega čvekača in lepi, razločni stavki kar dežujejo iz njega. Zdaj, ko ima oba starša skupaj, naju lahko tudi na veliko preizkuša in gradi odnose. Moram priznat, da v povprečju izpadeva kot huda mami in igriv ati, a mislim, da s tem nič ni narobe. V končni fazi je treba poskrbeti le zato, da sva usklajena v postavljanju meja.

Trma je te dni reden spremljevalec naše medsebojne ljubezni. Resda mi po malem najeda živce, a dobro vem, da je zdrava in v tem obdobju potrebna za otrokovo rast. Našel si je bojno polje, kjer ve, da bo mamici najbolj najedal živce: hrano! Že od nekdaj nam je znano, da ni nek jedec, a človek pričakuje, da bo ob rednih družinskih obrokih vsaj malo sodeloval. Danes je do petih popoldne pojedel le nekaj ugrizov sirovega zavitka in malo skorjico pice (ostalo je zmetal golobčkom). Potem smo imeli kosilo (ja, taki pač smo), pa ni želel niti k mizi, kaj šele jest. In huda mami je postala zares huda. Naj se otrok vendarle nauči, da je hrana sestavni del normalnega življenja. Ko družina sedi za mizo in se pogovarja ob kosilu, bi to naj bil prijeten družaben dogodek, ne pa kot pri nas razlog za trmo, »dol dol«, »nočem«, »ne« in podobno. Otroka sem posadila v stol njegovemu nasprotovanju navkljub in ob njegovem obilnem trmastem joku sva z možem mirno pojedla svoje. Spodaj nas je že čakal obisk in sinu sem nekajkrat zaporedoma razložila, da ne bo šel k sestrični, dokler ne poje tega, kar ga čaka na krožniku (ah, borih nekaj malih žličk krompirja in trije pajsi mesa...). Šla sva dol in iz kuhinje se je slišalo eno malo zverinico, kako kriči za mizo. Po malem so me vsi po vrsti obtožili, kako sem kruta in da otrok itak ne bo nič pojedel. Rahlo sem že bila skeptična do tega vzgojnega prijema ... ampak naenkrat je bilo zgoraj vse tiho in ko sem se vrnila, je pridno mljaskal svoje mini kosilo in čisto normalno sva se potem pogovarjala, narezala lubenico in šla dol. Kar še ne pomeni, da bomo za vsak obrok izvajali takšne ukrepe. Vsak dan prinese kaj novega. Trma je učenje, je postavljanje in preizkušanje meja in okvirov, otrok jo pač potrebuje (priznam, jaz je pa prav nič ne rabim...). Če je v svoji nepravi nameri preveč vztrajen, ga je pač treba včasih poslati v sobo, da se ohladi. Ves kričeč in ipičen gre not, potem pa stopi čez minutko, dve skoz vrata nasmejan in prijeten, kot da se ni nič zgodilo. Dokler se na takšne načine lahko sam ohlaja in razmisli, trkam na les in sem vesela, da se takole razumemo.

2. Rekli so mi, da naj vzamem svoje kolo kar s sabo na morje. Še danes zvečer ga je bilo potrebno malo sprehoditi. Sem kar dobro okužila moža, ki me vztrajno priganja na najini klasični 10 km turi ... tudi ne vem kak ultra dober bicikel mi ne bi pomagal, če bi ga hotela ujet. Ne morem reči, da me spravlja ravno v stanje zadovoljstva, ko vsa zasopihana zbiram zadnje atome proti vrhu klanca, on pa skaklja in dela kroge okrog mene... Ah, kaj naj se hvalim, če se pa nimam s čim, razen z lepim biciklom, hehe. Vaja dela mojstra...

Včeraj sem mojega lepega duhca popeljala na 25 km krog Bovše - Dramlje - Proseniško - Ljubečna in domov. Krasen izlet (drugič bo kontra smer, ta bo bolj naporna), sploh ni bil naporen, pa sem vmes skočila pozdravit še Sv. Rozalijo (366 m n.v.), tisti magični hribček, ki ga vsako jutro pogledam od daleč, da mi pove, kakšen dan se obeta in kakšne volje bo nebo. Nekaj nedoločljivega me vleče tja gor...

Hja, pa še en nauk (pravijo, da lastne izkušnje veljajo več kot nasveti drugih - bo kr držalo, haha): ne, res ni pametno vztrajat brez kolesarskih hlač...

Renejeva prtljaga (kufer in voziček)   ≥  en kovček od mami  +  ati

Na srečo ne bomo več tovorili flašk, hrane in prenosnega koharčka. Otrok raste, ni kaj. In jutri bo že četrtič letel z letalom. Najprej Tunizija, potem Belgija in Sardinija, jutri Bolgarija. Koliko kozmičnega sevanja ...

Gremo pa sem: http://www.globtour.si/aranzma.asp?ID=713 ; zadeva je na 9 km dolgi Sončni obali, polni hotelov in turizma; seveda se pa najbolj veselim kakšnega izleta v notranjost, da spoznamo vsaj kakšen droben kotiček pristne Bolgarije. Ej, bomo pridno spet trenirali cirilico!

Vsem en lep pozdrav in se vidimo spet čez dober teden. Pa upam, da me bo do takrat pričakal kak nov komentar...?!