Če bi imela dotično fotko za na blog, potem ne bi predstavljala tistega, o čemer bom pisala v nadaljevanju*. Danes smo bili perfektni za reklamo. Recimo za pralni prašek, vložke Always ali pa Radensko, kak jogurt, ... V krasnem poletnem popoldnevu, veter je odpihnil soparo, oblaki so tu in tam krasili nebo, sonček se je smehljal, še trave so bile nasmejane, ko so nas videle na sprehodu čez hribčke, gozd in travnike gor do Tomaža**. Mami, ati, sine in pes. Še sosed je uletel na balkon in nas hitel ogovoriti, če imamo še enega otroka. In oba otroka sta se prav kičasto razumela in sta bila ves čas pridna. Srečni, nasmejani, polni zdravja in svežine smo se vrnili domov s premiernega sprehoda te sorte.

Potem smo pa pojedli ostanke ajnprajn župe od kosila. Na spomnim se, da bi jo bila kadarkoli prej sama skuhala, je bila pa definitivno sestavni del mojega zgodnjega otroštva, ko sem bila še v varstvu pri mamini mačehi; ajnprajn (in to na masti ali morda celo na ocvirkih) je bil pogosto na jedilniku in jaz sem bila s tem popolnoma zadovoljna. En tak poseben okus ima, tisti krompir je prav slasten in če še kakšna gobica pade not ... In danes mi je sprehod čez gozd dal nekaj lisičk, pogled v hladilnik je razkril le 4 krompirje in ... kaj vem, od kod se vzamejo reči, na katere že zdavnaj pozabiš ... na ajnprajn sem pomislila! Slastno! Koliko vas sploh pozna to jed?

Aja, pa še ena ideja za zajtrk: sveže pečeni vaflji! Je komu zadišalo...?

* fotografa ne bi bilo na sliki torej family ne bi bila popolna za reklamo; kdo se javi, da nas pride naslednjič pofotkat?

** ob pogledu na cerkev mi je ušel en sarkastičen nasmeh; spomnila sem se na svoje sanje; risati sem namreč morala načrte za ogromen prizidek k cerkvi in ob misli, da bodo pozidali še ves Tomaž, neizmerno trpela