Pa tako vztrajno sem zatrjevala, da se na psa ne bom posebno navezala. Nimam časa še za kosmatinca... Od nekdaj sem bila bolj mačji tip. Samostojne svojeglavke so mi bile zmeraj bolj všeč od pasjih odvisnikov... Štiri male bučke so pridirjale na vrata, ko smo jih prišli pogledat in ena je bila v šusu tista moja. Takoj sem jo imela rada. Ljubezen na prvi pogled in prvo presenečenje. Mala mehka kepica zvedavo otožnega pogleda. Zlata prinašalka.

Na poti domov smo razmišljali o imenu. Mož je želel aristokratsko varianto (Princess), sine bi jo poimenoval po Nodijevem kužku (Bučka), jaz sem imela v glavi kakšno avanturistko (Leeloo ali Nikita) ali grško boginjo (e, to bi pa še malo pobrskala po mitologiji), teta pa je nekje med klasiko pasjih imen a la Kala, Lajka itd. našla Luno. Takoj mi je bilo všeč. Naša mala kepica je postala - Luna.

Doma smo imeli piknik. Prijatelji so poskakljali iz avta in se takoj pohvalili. Novo kužiko smo pripeljali s sabo. In potem je šel tok pogovora nekako takole: Kje pa ... ja mi tudi! A tam in tam... ja mi tudi! Kdaj pa ... ja mi pa včeraj! Pa tam dol po tisti cesti ... ja mi tudi! A to je od tega in tega... ja, od tega! Človek ostane potem rahlo brez komentarja. Naša Luna je namreč dobila obisk sestrice Lole! Včeraj so jo odpeljali iz istega gnezda. Ah, ta naš mali svet!

Nadaljevanje projekta:
Luna je doma. Odkar smo na zadnje imeli psa, je preteklo že dolgo desetletje. Ostala je le še pasja hišica. Torej, imamo streho nad glavo, imamo kužka, imamo veselje in ljubezen, ampak... hrana, skodelica, pripomočki...? Takoj sem odfrčala v nakupovalni center. V trenutku, ko sem stopila v trgovino, sem se zavedla, da osvajam še zadnje, z moje strani nedotaknjene kotičke trgovin. Pred tremi leti sem prvič začela s firbcanjem po neskončnih policah z otroškimi rečmi, tokrat pa direkt v pasjo hrano in pripomočke. Ampak... nekje iz kotička možgan se mi je zdelo, da nič od tega kar vidim na policah, ni kvalitetna pasja hrana. SOS klic do Petre me je preusmeril v trgovino v zgornjem nadstropju. Šlo mi je na smeh. Saj je le droben pasji kosmatinec. Ampak, kar je pri tem veliko - še eno čisto novo poglavje našega življenja.

Naš piknik se je sprevrgel v pasji piknik, enkrat za spremembo smo ves čas oprezali za dvema malima bučkama, naši otroci pa so bili nekako v drugem planu dogajanja.

In na tem našem pasjem pikniku je C2H5OH spet pridno tekel... Nekako skisano se je zaključil. Kemija je pri nekaterih naredila svoje, moja mama je morala odpeljati »pimp my ride« sfrizirano mašinco, mladina je razvažala strice, domači pa so se še malo spičili in si na glas povedali to, kar si jim v brezalkoholnem stanju prav gotovo ne bi bilo treba. 

Ah, c'est la vie...

Takole, Luna (zlata) in njena sestrica Lola (bela). Kdo ve, če bosta na naslednjem srečanju še vedeli, da sta iz istega gnezda...?

 Tole je bila pa moška igrača na ogled... Če koga zanimajo tehnični podatki, pa naj vpraša. Mene niso, je pa notranjost avtomobila svojevrsten estetski užitek.Slišati je bilo vrsto modrovanj, komu vse so všeč takšni avtomobilčki.