Ponedeljek po dopustu - ga že skoraj ni več.

V službi me je pričakal kup novih pravilnikov, da bomo lahko nekaj časa delali znanost iz novih projektov. Na občini bi nas poslali takoj delat po novem sistemu, če jim ne bi pred nos pomolili frišni člen. Direktorica me je ustavila na hodniku z izjavo, da me že najmanj 14 dni ni videla, če sem se imela lepo na dolgem dopustu....(opomba nevednim: cele 4 dni sem bila na dopustu)?! Izbrskal nas je investitor, kateremu smo pred 4 leti izdelali projekt za legalizacijo in še vedno ni uspel v svoji nameri. Jutri oddajamo dva projekta. Za ponedeljkov okrasek mi kolega navrže, da sem za časom kot albanska industrija. 

Z otrokom sva preživela tisti skupni delček popoldneva v naravi, nekako čez jagodno podkupnino sva naredila en dolg hribovski sprehod, se nabrcala žoge in najedla češenj pri sosedi. Ob pol devetih je šel spat, jaz pa na bicikel. Je treba migat, sicer ti zmanjka energije. Ni logike, da sediš osem ur v službi in prideš domov utrujen in zgaran. Ko pa se usedeš na kolo in narediš nekaj kilometrov po okoliških hribih, pa dobesedno zacvetiš od energije. Pa še nekaj je, perspektiva kolesarja. Dojemanje okolice. Vse si imaš čas ogledat. Spet sem recimo našla nove hribčke, razkosane in sveže pozidane z betonom. 

Migajte, da vam bo fajn, migajte! Človeško telo je mašina, ne teglc za uvelo rožo !

Predlagam tudi možgansko miganje. Če še komu nisem zatežila, tule je tisti krasen test v kraticah. Mimogrede: Boris, čestitke za 30 pravilnih! (Ueeee, skrijem se!) 

Pa še ena sladka fotka z izvira Soče - naš lumpi v trmastem elementu.