Ni čudno, da v grmenju tolmunov in tihem drsenju turkizne lepote kr slišiš tisto Gregorčičevo... Za začetek nas je v petek na Vršiču ujel snežni metež in abs je že pomagal letnim gumam po ovinkih. Vreme nam res ni bilo naklonjeno, a v Posočju na to kr čudežno pozabiš. Ko nam je dež nametaval drobne kaplje za ovratnik, smo šli metat kamenčke v vodo, da je špricalo nazaj do neba. Pa smo si bili kvit!  Tri dni smo zapolnili z izletkanjem, kafetkanjem in lenarjenjem v apartmaju. Celo nekaj sončnih žarkov smo ujeli na štrik, da nam niso takoj za oblake pobegnili. Za naslednjič pa je ostal kup načrtov.

Našemu otroku je mešanica sneženo - Primorskega zraka tako dobro dela, da so mu zrasli rožički... Za obdobje najmanj nekaj tednov je zamenjal angelska krilca in svetniški sij z rogovi in rdečim repkom. Tako je, ko ti ves čas po malem hodijo po živcih rastoči zobje. Pa samo ena petka je na polovico pokukala v niz drobnih belih zobkov. Kaj šele bo pri ostalih treh...? Na kratko: zdaj je vse NE, zdaj ušesa nič ne slišijo, razen kadar ujamejo kaj res omamno dobrega (recimo za besedo čokolada imajo čisto poseben senzor), previjanje in oblačenje se je prelevilo v gladiatorske boje, naš drobižek je začel boksat, brcat, pljuvat in izkazovat vse oblike trmastega negativizma. Skratka: ni nam dolgčas. In konec koncev... to menda spada k dveletnikom.

Jutri pa ... (neee, ne bom niti pomislila na to!)

Spodaj še nekaj foto utrinkov, ostali so pa še v ALBUMU

Športni utrinki... Z možem sva raftala po Sulawesiju in Črni gori, Sočo pa v troje le opazujeva z brvi...?! 

 Pogled na Julijce s strešnega okna apartmaja - petkov pomežik sonca.

 Takole malo nagajivo je božal zaspane vrhove in nam namigoval, da ga bomo naslednji dan pogrešali... 

Popoldanski dež je nad okoli 1500 metrih sredi junija navrgel lepo snežno odejo. Še en pogled s strešnega okna apartmaja (verjetno si videt kot kak svizec, ko tiščiš glavo na streho med tistimi dimniki...)

Ljubili smo jih... vedno je in bo kdo koga ljubil... in eni tega niti nikoli ne izvedo... En utrinek s spomenika Soški fronti. 

Na Kobariški kostnici je me je očarala likovnost stopnišč... 

Moja dva lumpa pa sta se po svoje zabavala na stopnicah... 

 Tolminsko. Takole si narava spet počasi prisvaja to, kar so si vmes sposodili ljudje. 

 Slap Boka. Zvok je res mogočen.

Ajdovska deklica. Deluje tako otopela v svojih mukah... Morda je razočarana nad ljudmi...?