Nekoč, pred davnimi časi, je na hribu stal grad. Govori se, da je bil s sosednjim hribom povezan z brvjo, tam pa je, čudno, prav tako stal grad. Ta drugi hrib se imenuje Gradišče. V dolini se vas še vedno imenuje Pristava in nekje vmes stoji hribček, kjer naj bi nekoč gospoda imeli konje. Kobiljek, od česar izhaja skrajšano današnje ime. Ko so kopali za hišo, se je menda širil vonj po konjskem gnoju. Na Gradišču pravijo, da se med drevjem, ki je počasi nalagalo jesensko listje na kamenje, še vedno vidijo ostanki gradu. Na tistem prvem hribu pa že dolgo stoji cerkev. Pravijo ji Sv. Tomaž. Ko sem bila še otrok, smo se vsake toliko sprehodili do vrha. Žive duše nisi srečal. Cerkvi sta delala družbo le globok vodnjak in star beli gaber, ki se mogočno dviga nad pokrajino daleč naokoli. Običajno niti trava dolgo ni bila pokošena. Krasna jasa vrh najvišje vzpetine tod okoli je imela od nekdaj prav posebno energijo. Tisti, ki so tukaj postavili kapelo, grad, ali karkoli je že najprej stalo na tem mestu, so to energijo prav gotovo dobro čutili.
Ob posedanju pod gabrom sem si nekoč rekla: če se bom slučajno kdaj poročila, potem se bom tukaj.
In točno tu sva se poročila. Menda je bila pred najino dolgo časa nazaj le ena sama poroka. In bilo je natančno tako, kot sem si predstavljala. Jasica visoko nad pokrajino nama je dala prekrasen ambient. Pred cerkvico je stal v belo oblečen oltar, obkrožen s tremi velikimi čudovitimi svečniki, beli trakovi so se ovijali okoli cerkvene ograje, po travniku so bili posejani šopi belih in rdečih balonov, za klasiko romantike je stal cvetlični obok, v belo odete klopi pod gabrom, ... Bilo je preprosto, lepo in v harmoniji z okoljem. V planu je bila spremljava z violino, a nam jo ni uspelo najti, zato pa so ambient napolnjevali glasovi moškega okteta in angelski glas prijateljice Tatjane, ki je ob izmenjavi prstanov zapela Ave Mario, da se je raznežila še vsaka tako trdna duša. Ves obred na jasi pred cerkvijo je bil sproščen, neformalen, spontan, prevet s humorjem in zgodbicami iz našega življenja. In potem se nikomur ni nikamor mudilo, kot da nas je Tomaž s svojo energijo začaral, nekateri se niso mogli načuditi preproste lepote.
Zato ga kličem moj Tomaž, najin Tomaž.
A že dolgo ni več tako spokojen v svoji lepoti. Odkar je postalo moderno, da se vsak še tak mestni zapečkar vsaj čez vikend spravi tacat po naravi, so zarisali do Tomaža planinsko pot, pod njim odprli planinsko kočo, pod gaber namestili skrinjico z vpisno knjigo ... in stežka še najdeš trenutke samote in miru, ki so nas včasih napolnili s prav posebno energijo. In ni prijetno, ko vidiš, da veliko sprehajalcev pravzaprav sploh nima spoštovanja do narave in ne začutijo njene prave lepote.
Danes sva se z možem sprehodila do vrha. Že nekje na pol poti so odmevali zvoki harmonike in klarineta. Na vrhu se je iztekala poroka. Hopsasa drajsasa se je razlegal daleč naokoli. Ne rečem, hopsajte na vasi, drajsajte v gostilni, ampak ... na Tomažu?! Kot bi najina poroka sprožila neko modno muho, saj se je mesec za nama poročil še en par, pa potem... ampak, a sploh razumejo, zakaj tam gor, kaj jim ta prostor daje, kakšno zgodbo ima za sabo, kako mogočen pravzaprav je ... oni pa hopsasa drajsasa tacajo po stoletnih koreninah in razmišljajo, kaj bo dobrega v gostilni za jest...