Mrak se počasi preliva v temo. Na balkonu vdihavam vonj po poletju. Veter se je umiril, topel zrak me boža po koži. Pod mano od življenja buhteč travnik, posejan s posameznimi šopki marjetic, jablanami, smrekami v ozadju. Desetine čričkov mi poje večerno uspavanko iz vsakega kotička sveže pokošene trave. Če daš čutnicam v nosu veliko dela, ti povejo pravljico o vonjih narave. Globok vdih. Še en. Mimo švigne netopir. zanj se je dan šele začel. Naš pa se počasi zaključuje.

Otrok je ravno zaspal. Obisk je odšel. Mož je šel po opravkih. Bil je lep, poln dan. Lahko rečem, da mi je dal zadovoljstvo, da se me takole, strmeč v nočno naravo, lotevajo misli za mislijo.

V službi sem si vzela čas za debate. Presenetilo me je, kako tanka je linija prijateljstva in kako pomembno je, da se ljudje med sabo pogovarjamo. En sam beden predmet spotike, ena sama muhica, iz katere nekdo naredi dinozavra (ne slona), ne da bi se drugi tega sploh zavedal. In potem sem obstala kar malo brez besed. Nekomu sem zasedla parkirno mesto v senci. In izpadla egoist, terorist, buzerant... Ena sama skrb me je: da ne pridem v vrtec po otroka z vroče razbeljenim avtom, ki se je ves dan pregreval na soncu. In potem s tem nekoga prizadenem. Svašta. Ljudje smo res občutljiva bitja. Hipersenzibilni... tekmovalni... napadalni drug do drugega... Razočarana... Ampak potrebno se je pogovarjati. Edina pot do spoznavanja in učenja o sebi, o drugih, o človeštvu. Dejte se pogovarjat, ljudje! Ne tlačit svoje misli nekam v globine. Keep talking!!! Pogovarjajte se vsaj s tistimi, ki so na vaši valovni dolžini, če se ne zmorete z vsakomer. Človeški odnosi bi lahko bili tako enostavni, pa so tako kompleksni, prevečkrat gredo v negativno smer.

Potem smo imeli zdaj že resnično tradicionalno petkovanje. Ko se dobimo z moževimi starši in družino njegove sestre. Rene je sploh navdušen nad družbo. Posedali smo na soncu sredi travnika, otroka sta se neumorno igrala, sladoled se je topil v usti. Meni pa je v zadovoljstvo vpijati družinsko povezanost in toplino. Prav z veseljem sem njihov delček. In petkovanja so zmeraj vesela in prijetna. Lahko bi jih poimenovali tudi kruhovanja. Tašča zmeraj prinese polno vrečo sveže pečenega kruha. Tako mehek je, da bi ga še angelčki jedli, če bi vedeli, kako prijetno se topi v ustih.

In potem je moral mož po obveznostih. Klubski sestanek. Obeta se sejem športa in naš klub se bo na tridnevni prireditvi menda samostojno predstavljal. Spet odrekanje, priprave projekta. Resda se marsikdaj pošalimo na račun lastne familije, kako malo smo skupaj, ampak ko pa kdo na ta račun navrže čisto pravo opazko, mi rahlo dvigne pritisk. Ja, taki pač smo. Radi imamo šport, radi imamo življenje, nismo zapečkarji, ne čepimo cele dneve doma pred TV in se kregamo, na zunaj pa smehljamo. Davor ima v klubu kot trener »svoje« otroke. Že leta jim daje svoj trud in prosti čas, pa upam, da bodo kdaj znali to vsaj malo ceniti. Ni vsakdo sposoben, da bi se toliko dajal za druge. Marsikdo bi raje poležaval na domačem kavču ali pa vsaj počel nekaj čisto zase. Obema nama je karate nekje iz ozadja način življenja. Letos sva res rahlo smešna, ko se vsak dan izmenjava na treningih... enkrat on, drugič jaz... in hvala teti, da nama priskoči na pomoč pri Reneju, brez nje bi mi trda predla. Slaba 2 meseca sem nazaj v karateju in šele zdaj vidim, kako sem ga pogrešala. Verjetno je to še iz genov. Povedano mi je bilo, da je bil oče črni mojster karateja in mama mi je na skrivaj zaupala svoje mladostne želje. In zato razumem, ko moža ni zaradi treningov, tekem, seminarjev, .... Koledar je ves počečkan s karatejem. In njegovimi službenimi tereni. Itak, včasih se preveč nabere in moram pojamrat. Kar še ne pomeni, da ne razumem. Le življenje je tako kratko. In Rene je v najobčutljivejših letih, pa se včasih vseeno težko sprijaznim, da tako s težavo lovimo v celem tednu naše skupne urice... ena tu, ena tam. Čeprav ima najin otrok, naš otrok, na razpolago vso ljubezen svojih najbližjih in je za vse nas en tak krasen sonček, ki mu želimo le najbolje. In mislim, da mu prav nič ne manjka. Kvečjemu več se bo naučil o življenju.