Mogoče sem že stara, mogoče imam pa samo lene možgane. Nikakor se namreč nisem mogla spomniti, kdaj sem bila nazadnje v Bovcu. Vpogled v knjigo gostov je dal datum januar 2003, v zasedbi, ki že dolgo ne obstaja več. Anita že dolgo ni več vojakova gospa, jaz pa ravno obratno. Najini življenji sta se od takrat pošteno spremenili, Posočje je pa ostalo enako. Lahko bi ure in ure neprestano vpijala mehkobo turkiznega toka kristalne Soče in njenih pritokov, ki z veličastnih skalnih vršacov nabirajo kapljico za kapljico ter priskakljajo v dolino čez pisano izbiro slapov. V Triglavskem narodnem parku je narava v vsej veličastnosti močnejša od človeka. In tako je prav.

Dva dni smo s sodelavci vpijali to veličastnost in lahko je le žal tistim, ki so našli izgovore, da so ostali doma.

Med tem sta se moja dva princa zabavala po moško - športno, vojaško, v moški družbi. Rene se je med drugim vozil z Valukom, streljal je za barikadami in si ogledoval helikopterje. To, da sem dosti bolj na strani pacifistov, so pa že druge zgodbe.