... pa ne bi bilo treba, bila bi zadovoljna s ponovno soboto.

En deja vu izpred daljnih let, ko mi je bil od vseh dni najbolj tesnoben ... nedeljski večer! Iste nedeljske procedure, iste nedeljske večerne oddaje na Tv, ki so mi vbijale v glavo, da je treba spakirat za šolo in zjutraj bo treba zgodaj vstat in se podat na tisto večno zlajnano pot učenja... pa ni važno, osnovna, srednja šola, faks,... Eh, faks, vikende sem preživljala na tem in onem koncu Slovenije in potem vsakratno romanje nazaj v Ljubljano... Ljubljana je bila moj edini, čeprav ne ravno ljubljeni dom, "doma doma" pa sem se v teh letih iz več razlogov počutila kot tujec in biti tujec na lastnih koreninah je duhamorno. Kakorkoli, faks smo končalil, začeli smo službovati, imamo družino... ampak nedeljski večeri so še kar tu. Dolgo jih nisem opazila. Zdaj pa so se spet tiho priplazili nazaj v moje življenje. Kot arhitekt ne moreš nikoli biti dovolj vseveden, da bi bil popoln... In vsakič znova imaš občutek, da te je na tem in onem projektu ali pri tem in onem znanju povozil čas. Šola. Življenje je ena sama šola. Eni sami ponedeljki... 

Podaljšani prvomajski prazniki čakajo na sklepno popoldne. Tri dni smo uspeli preživet skupaj kot družina, potem pa se je mož podal v Italijo za tri dni na mednarodni karate turnir. Včeraj je prispelo sporočilo: "Borbe ekipno 1. mesto, kate ekipno 2. mesto, jst 2. mesto borbe, Kabaj 1. mesto borbe in 2. kate, jst kate 6." No prav, saj ni problema, bomo na steno v dnevni prišraufali še kakšno polico za pokale ! Tačas sva se z Renejem družila v širšem družinskem krogu. Speljali smo birmo z dveurno proceduro v cerkvi (župnik najbrž ve, da me že dolgo ni bilo med tistimi stenami, pa si me je malo privoščil). Tamari še enkrat hvala za čast, da me je izbrala za botro. In hvala vsem domačim, da se tako dobro razumemo, da smo iskreni, da se imamo radi. Cankarjevske mladostne izkušnje generacije nad mano so mojo mamo, tete in strice utrdile v prav posebne srčne ljudi in čeprav nikoli nihče nikomur ne reče, da ga ima rad, je to čutiti iz njihovih duš. In v tem krogu se tudi moja družinica počuti ljubljeno in to je najlepše darilo, kar nam jih okolica lahko da. In družinica bo čez nekaj uric spet popolna - sine bo oddremal svoje popoldansko polnjenje baterij, mož pa se bo vrnil iz tujine.

In jutri je ponedeljek.....

...