Miza tete Zinke.

Ki totalno paše k jeseni.

Pravzaprav je jesen en velik presežek načičkanosti....

Zvečer sem v gozdu slišala jesen. S prav posebno radostjo mi je zašelestela na uho in s prvo ponedeljkovo slano (in nepredvideno jutranjo rekreacijo po avtomobilskih šipah) napovedala vojno klorofilu. Jesensko listje ima v vetru čisto drugačen zvok kot pomladno, ki je v svoji nežnosti in mehkobi skoraj neslišno. Trd zvok. Nenaraven.

Po dolgem času sem se spet sprehodila na moj ljubi hribček Tomaž, družbo pa mi je delala naša petmesečna kuža. Ples sonca med oblaki je imel svoj čar in kot običajno sem spet videla nekaj fotk. Za drugič, ko bo mašina zraven. Takrat bodo divje češnje v svoji najbolj žareči rdečini in še tista stara, celo leto nepokošena trava bo dobila zlat pridih.

 

Po službeni dolžnosti z metrom, papirjem in svinčniki preiskujem kotičke konjeniškega kluba. Zmeraj me premamijo zvedavi mehki gobčki, ki silijo izza rešetk in tiste velike izpovedne oči tam nekje zadaj. Vsak kosmatinec, ki ga počohaš po svilnatem gobčku in na vse strani štrlečih občutljivih brčicah, ti pove delček zgodbice o tem, kdo je. Vsak drugače reagira na tvojo roko, tvoj glas, tvoj pogled. In se najde kakšen, na katerega se moja božajoča roka kar zalepi. Konji so tako drugačni, mogočni, veličastni, pa hkrati tako boječi in upogljivi. Tiste njihove oči...

Skiciram na klopci v jahalni dvorani. Pravkar prihajajo na hipoterapijo * varovanci centra za otroke s posebnimi potrebami. Že slišati so drugačni. Vstopijo v dvorano, vsak na čisto svoj način. Eden od njih ves zvedav pristopi k meni, si me ogleda in s tistim večno srečnim nasmeškom Downovega sindroma** stegne roko ter me nežno poboža po licih.

Kako nenavaden, težko opisljiv občutek! Se tako počuti konj, ko ga pobožam?

Včasih se ti za tem in onim ovinkom vsakdana posreči kaj nepričakovanega. Po pošti sem dobila izvod revije s svojim makom na naslovki. Zadeva je plod dogovora iz enega izmed spodnjih prispevkov. Zahvaliti se moram glavni urednici Teji Bezeg, da je na širnem internetnem prostranstvu izbrala ravno to fotko.  

Tooooole je pa naslednja reč, ki jo delim z vami, še preden je izšla za javnost: naslovka naslednje revije Mama. To je bila še tista pika na i, ki sem si jo potihem želela, tisočkrat hvala glavni urednici Uršuli Kravogel, da me je vzela resno in izbrala eno izmed Renejevih igrivih fotk.  

Tri dni nazaj, pri tridesetih stopinjah, pa res še nisem pomislila na vse zgoraj našteto. Danes pa, tretji dan pod desetimi stopinjami, se je tudi hiša že pošteno ohladila. Pomislila sem na čaj! Potem sva z otrokom gledala Pujso Peppo in sem si zaželela deke na ledeno mrzlih stopalih. Padla je tema in zadišale so mi sveče. V omari sem poiskala tiste toplejše copate. In brezrokavnik iz termoflisa.

Jp, prihaja. Zima. Čisto drug svet. Čisto druga jaz. Poletna jaz je aktivna, razganja jo sonce, zrak, narava, svoboda, akcija, odkrivanje, nenehno gibanje, energija, vsak dan je prekratek, pa če je še tako dolg. Zimska jaz pa je zapečkarska, ne more se upret kuhinjskim skušnjavam, vsak dan je dolg, ker ima toliko večera in teme, zato je morda ta jaz bolj ustvarjalna, zabubljena v knjižno polico, s slušalkami na ušesih, zavita v kak topel kožuh in scartana. Pozimi je lažje ždeti za compom in vleči črte po načrtih.

Sprašujete me, kaj je še novega, razen tega, da se poglabljam v CERN. Kaj počnemo, kako se imamo, kdaj bo za prebrat kakšen lažji tekst, ki se ga bo dalo komentirat tudi takrat, ko možgani ne delajo.

Peglanje je fajn. Moža in otroka pošlješ med igrače ali v kopalnico, preložiš tisti ogromen kup izpred koliko časa že?, ki je razlog za to, da otroku zjutraj skoraj nimaš česa obleči za v vrtec, raztegneš likalno desko in se greš izobraževat. Likanje je skrajno nekoristno delo, brezvezen avtomatizem za roke… Če pa postaviš likalno desko pred comp, priklopiš na Youtube in si po navdihu izbereš dokumentarno temo večera, je to krasna priložnost za širjenje obzorja. Kdaj pa si sicer sploh še lahko privoščim eno uro filmčkanja po internetu?!

(če komu ni do znanosti, naj si nadaljevanje vseeno prebere) 

Pisana sobota se počasi preveša v večer. S prijetno druščino moževih prijateljev sedimo sred travnika in čvekamo o tem in onem ob soju sveč. Z balkona se suče U2 ... who's gonna ride your wild horses; pogovor nanese na motor, vsa banda je strašno motoristična, edino moj mož si je šele leta za prijatelji prvič umislil mrcino te sorte. Omenim, kako se mi zdi spremenjen, odkar je v garaži motor, pa se mi družno zarežijo, češ kako sem naivna, saj zdaj ima vendar ljubico! In le zakaj ji še ni nadel imena... Suzana, recimo? Ah, res sem naivna. Ves čas sem mislila, da je ON. Pa sploh ni! ONA je! Ona je torej tista, s katero želi bit lep!? Zdaj sem jaz tista tečna, nujno domače zlo z valjarjem v roki... On pa ljubico v službi (kdo pa ne ve, kaj je vojakova ljubica?!), ljubico doma, ...

.

Vsak septemberski petek ob 18.00 bodo naši fantje (jah, punce, le kaj je z nami) v Mercator centru Celje uprizorili trening za širšo publiko. Seveda z namenom promocije in pridobitve novih članov za vpis tekom meseca. Prvi termin je že za njimi. Potrudili so se, prikazali vsega po malem, s publiko pa je tako ... rahlo klavrno. Ni ravno nek udaren šoping termin, je pa zanimivo opazovati tiste maloštevilne naključne mimoidoče; predvsem mladina zvedavo steguje vratove in se ustavlja, medtem ko jih nekateri starši dobesedno vlečejo stran (mulc, ne boš se mi ti pretepal, gremo čokolado kupit, pol pa na fuzbal); nekateri starejši z nekakšnimi nostalgičnimi nasmeški čez lica postojijo za minutko, dve (ahhh, lej jih mlade, škoda da je zame to že mimo); najdejo se celo primerki, ki kot fjakarski konji odšibajo mimo in se sploh ne ozrejo na dogajanje, kot da se bojijo, da jim bo hotel kdo kaj prodat ali vzet, če se bodo ozrli; tu in tam kdo si z zanimanjem ogleda demonstracijo od začetka do konca in seveda bi si takšnih želeli toliko, da bi kar plezali en prek drugega ob prizorišču. 

Žal, karate ni nek popularen, množični šport, razdrobljenost po zvezah ga ne uvršča niti med olimpijske izbrance, med poplavo borilnih veščin je slabo prepoznaven in skoraj nepoznan, prinaša več stroškov kot profita ... je pa dejstvo, da ga preprostomoraš začutiti. In če veš, da je to način življenja in rekreacija na tvoji valovni dolžini, ni noben faktor, še najmanj pa starost ali splol omejitev, da se ne bi podal raziskovat te tradicionalne vzhodnjaške borilne veščine. Karate ni agresija, ni pretep in ni "kr neki"; je filozofija, način življenja, rast duha in telesa. Krasna veščina je, ves čas se nadgrajuje in nikoli ji zares ne moreš priti do konca. 

Koliko se vas je že kdaj vprašalo, v čem je smisel življenja? Zakaj sem tu, zakaj zdaj, zakaj v taki obliki, zakaj sem jaz jaz, zakaj je svet takšen kot je, miljon zakajev, ki porajajo samo nadaljnje zakaje na najmanj tretjo potenco ... Eni so sicer javno zapeli svoj smisel - plaža, čivava, mravljice - in tako je prav. Vsak si najde svojega. Kolektivnega nam je uštimala mati narava s programom, ki se mu reče nadaljevanje vrste, ampak mi smo ga nekako nadgradili (ali pa mogoče samo zakomplicirali) z možgansko šaro.

Sva pa včeraj s sinom preživela krasen, poln popoldan (klikni na poudarjene besede .... ko bo naloženih še cel kup novih fotk, bo to 12 zadnjih, toliko da opozorim). Sonce je pripravilo poletno presenečenje in uživala sva ga do konca in naprej. Seveda sem vmes skočila po fotoaparat in potem zvečer, ko sva si z možem ogledovala posnetke, sem se ustavila ob spodnji in zadela me je eksistencialna misel: TOLE je smisel življenja. Pa ne govorim direkt o valjanju po travi, ampak o vsem, kar se da s fotke razbrat.

 
Manjka mi samo še kakšna čelada proti udarcem s fotoaparatom (brez problema ga glede na velikost, kilažo in trdoto označim za hladno orožje), pa tista gradbiščna, ki nam jo šef obljublja že nekaj let. Mogoče bi potrebovala še kakšno za pred monitor. Pa bi bila zbirka nadomestnih lobanj popolna. Prava želva sem že, taka moderna, ki zjutraj pogleda v omaro z oklepi in se vpraša: kdo bom pa danes? In k vsakem oklepu paše ostala specifična šara - obutev, obleka, nahrbtnik, dodatki. Motoristična želva z ono hribovsko nima čisto nič skupnega, razen zvedavih pogledov in utripajočega srca, pa še to je takrat na čisto drugi frekvenci.