Zvečer sem v gozdu slišala jesen. S prav posebno radostjo mi je zašelestela na uho in s prvo ponedeljkovo slano (in nepredvideno jutranjo rekreacijo po avtomobilskih šipah) napovedala vojno klorofilu. Jesensko listje ima v vetru čisto drugačen zvok kot pomladno, ki je v svoji nežnosti in mehkobi skoraj neslišno. Trd zvok. Nenaraven.

Po dolgem času sem se spet sprehodila na moj ljubi hribček Tomaž, družbo pa mi je delala naša petmesečna kuža. Ples sonca med oblaki je imel svoj čar in kot običajno sem spet videla nekaj fotk. Za drugič, ko bo mašina zraven. Takrat bodo divje češnje v svoji najbolj žareči rdečini in še tista stara, celo leto nepokošena trava bo dobila zlat pridih.

 

Tri dni nazaj, pri tridesetih stopinjah, pa res še nisem pomislila na vse zgoraj našteto. Danes pa, tretji dan pod desetimi stopinjami, se je tudi hiša že pošteno ohladila. Pomislila sem na čaj! Potem sva z otrokom gledala Pujso Peppo in sem si zaželela deke na ledeno mrzlih stopalih. Padla je tema in zadišale so mi sveče. V omari sem poiskala tiste toplejše copate. In brezrokavnik iz termoflisa.

Jp, prihaja. Zima. Čisto drug svet. Čisto druga jaz. Poletna jaz je aktivna, razganja jo sonce, zrak, narava, svoboda, akcija, odkrivanje, nenehno gibanje, energija, vsak dan je prekratek, pa če je še tako dolg. Zimska jaz pa je zapečkarska, ne more se upret kuhinjskim skušnjavam, vsak dan je dolg, ker ima toliko večera in teme, zato je morda ta jaz bolj ustvarjalna, zabubljena v knjižno polico, s slušalkami na ušesih, zavita v kak topel kožuh in scartana. Pozimi je lažje ždeti za compom in vleči črte po načrtih.

Sprašujete me, kaj je še novega, razen tega, da se poglabljam v CERN. Kaj počnemo, kako se imamo, kdaj bo za prebrat kakšen lažji tekst, ki se ga bo dalo komentirat tudi takrat, ko možgani ne delajo.

Pisana sobota se počasi preveša v večer. S prijetno druščino moževih prijateljev sedimo sred travnika in čvekamo o tem in onem ob soju sveč. Z balkona se suče U2 ... who's gonna ride your wild horses; pogovor nanese na motor, vsa banda je strašno motoristična, edino moj mož si je šele leta za prijatelji prvič umislil mrcino te sorte. Omenim, kako se mi zdi spremenjen, odkar je v garaži motor, pa se mi družno zarežijo, češ kako sem naivna, saj zdaj ima vendar ljubico! In le zakaj ji še ni nadel imena... Suzana, recimo? Ah, res sem naivna. Ves čas sem mislila, da je ON. Pa sploh ni! ONA je! Ona je torej tista, s katero želi bit lep!? Zdaj sem jaz tista tečna, nujno domače zlo z valjarjem v roki... On pa ljubico v službi (kdo pa ne ve, kaj je vojakova ljubica?!), ljubico doma, ...

.

 
Manjka mi samo še kakšna čelada proti udarcem s fotoaparatom (brez problema ga glede na velikost, kilažo in trdoto označim za hladno orožje), pa tista gradbiščna, ki nam jo šef obljublja že nekaj let. Mogoče bi potrebovala še kakšno za pred monitor. Pa bi bila zbirka nadomestnih lobanj popolna. Prava želva sem že, taka moderna, ki zjutraj pogleda v omaro z oklepi in se vpraša: kdo bom pa danes? In k vsakem oklepu paše ostala specifična šara - obutev, obleka, nahrbtnik, dodatki. Motoristična želva z ono hribovsko nima čisto nič skupnega, razen zvedavih pogledov in utripajočega srca, pa še to je takrat na čisto drugi frekvenci.