La Defense je poslovna četrt na zahodnem obrobju Pariza. Pariz je uniformiran v svojih strehah, dimnikih, balkončkih, kamnu, klasicizmu in neoklasicizmu pomembnih stavb; Pariz je urejen, mogočen, poln drobnih presenečenj, kulturen, umetniški.... skratka klasično lep je in nikoli ga ne zmanjka, ko se ga lotiš. Novi del je njegov satelit na obrobju - stekleni, novodobni kontrast, kjer je vse na svojem mestu; vsaka stvar, ki kuka iz zemlje je umetniško delo.

Nebo mi je ob sprehodu po moderni poljani naklonilo edini dve uri sončnih žarkov, ki smo jih bili na našem intenzivnem pohajanju po francoski prestolnici deležni v vseh treh dneh. Ne bi moglo izbrati primernejšega tajminga in ponižno se klanjam v zahvalo. Megla, dež, temni oblaki in sneg pa v naslednjem zapisku o našem potepanju.

Rojena na 155. dan v letu, ko je NASA objavila skrivnostno fotografijo obraza na Marsu. Že malih nog zmeraj zaprta v svojo sobo med ustvarjalne pripomočke (barve, papir, škarje,...) ali skrita kje po domačih travnikih in gozdovih. V osnovni šoli prvi kandidat za vsako likovno kolonijo ali športno dogajanje, v gimnaziji ugotovila, da me pravzaprav zanima vse, študij mi je prinesel naziv arhitekt, verjetno pa eno življenje ne bo dovolj za preizkusiti vse, kar bi me lahko veselilo.
Fotografija se je vtihotapila v mojo dušo postopno in nekje v letu 2007 me je zadelo spoznanje, da pravzaprav povsod okoli sebe vidim fotografije, pa naj bo med domačimi stenami, v najbolj oddaljenih kotičkih našega pisanega planeta ali preprosto samo v glavi. In to videnje me je konec leta 2008 pridružilo somišljenikom v Svitu. Nekoč, ko bom velika, pa bom ...

"Si slučajno kaj bolana", mi pravi prijateljica, "cel teden že nisi nič novega napisala v blog?!"
"Čakam, da pokomentiraš zadnji prispevek" - se izmažem.
Potem mi zazvoni telefon. "Tako, zdaj sem pa napisala komentar. Delat!"

»Mami, jaz bi Guantanamera!«  In ko se odvrti, sledi: »Še bi Guantanamera!«

In takole s sinom križariva najine cestne dogodivščine. Že lep čas se vrti en sam dvd z glasbenim naborom od tu in tam, a naš mali glasbeni sladokusec se je odločil, da mu Julio Iglesias najbolj leži. Pa zanimivo, tudi zanj se v naboru najde kompilacija Maček Muri. Ne, Julio je bolj zakon. Mi si v avtu ne pojemo »štiri mačke ena miš, gluha koza ti loviš«, ampak Guantanamera, guajira,......... Že nekaj časa nazaj si jo je prepeval zvečer na previjalni mizi.

Poba ima res specialen okus!

Ker mi moja španska razgledanost razjasni le droben del vsebine, sem jo poiskala na netu. Guantanamera je ponarodela kubanska pesem o deklici iz Guantanama. Ker novodobniki poznamo Guantanamo le kot enega izmed strašnih Bušizmov, vam razkrivam malo lepšo plat te besede. Je pa Guantanamera tudi znamka cigar, ki jih Kubanci rolajo za Američane.

Mimogrede, tole je moja stota objava! Pa šele začela sem ...

Na sejmih ni zdravo biti vsakoleten obiskovalec. Izučilo me je, da si Ljubljanski pohištveni sejem ogledam le vsakih nekaj let. V grobem gledano je namreč vsako leto identičen. Isti razstavljalci z istim programom (no, kakšnih revolucij dejansko ni zaslediti) na istih punktih v tistih nekaj istih razstavnih "dvoranah". Še v IKEI se lahko z ogledi zamudiš več časa. Nekoč sem izstopila iz našega vaškega pohištvenega sejma in se napasla po Milanskem. Sploh ni primerjave, ne v velikosti, še najmanj v opusu, sploh pa ne v čudovitem mednarodnem vzdušju, ki me je kar srkalo v večjezične komunikacije. Večino dogajanja na našem trgu je razbrati iz revij in interneta, zato na sejmu nimaš videti kaj novega. Le otip je še tisti, ki bi ti lahko ponudi novo senzacijo. Zato me je zanimalo predvsem, kako so se razstavljalci lotili svojih razstavnih prostorov. Dekoracije, materiali, barve, osvetlitve, razporeditve, ambientalnost, elementi presenečenja, inovativnost instalacije, ... Prav mirne duše bi to vzela za svoj poklic... 

Spodaj nekaj hitrih vtisov, fotke neobdelane.

Sploh se ne spomnim več, kdaj sva se z možem nazadnje pridružila planinski sekciji ZZZV na kakšnem izmed prefinjeno izbranih potepov. To sezono sem totalno zanemarila moje prijateljice gore. Tale nič kaj gorski potep pa mi je neizmerno zadišal. Sladica, ki si jo je bilo treba privoščiti.

Naučila sem se, da ni pametno fehtati za posojo foto opreme. Imaš ali pa nimaš, to je vse. IMAM! Ponosna in srce mi divje utripa, kot da smo pravkar dobili še enega otroka. Živela sem v temi! Danes se moj EOS odlično počuti z novim širokokotnim objektivom. Mamma mia, in jaz na Ex tempore brez njega... Za primerjavo - isto stojišče na starem gradu:

Z otrokom sva se v kopalnici pogovarjala o morju. Takšna je njegova zgodbica (vmes sem malo pomagala z vprašanji):

Valovi so bili na morju. Nismo bli na morju, na plaži smo bli. Ker sem fajn na plaži ajčal. Valovi so strašni. Ne maram valov. Ko bom velik, ko bom mal zrastel, ko bom mal večji, se ne bom več bal valov. Potičke smo delali, smo bili na plaži, pa je pesek bil tam. Sem prtisnu, pa je moja noga bla v peskovniku, pol pa je voda prišla, pa jo je sprala. Niso zanimivi valovi, pol pa me je strah, ker niso fajni. Jokam v valovih, ker me pošprica, pol pa jokam. Mami pa ne joka, ko se udari, ker ji je všeč, ko se udari.

Neizmerno uživam, ko mi sine pripoveduje o svetu okoli sebe!

Mraz, megla, umiranje, melanholija ... asociacije, ki me vežejo na jesen. In potem me vsi po vrsti opozarjate, naj vendarle spregledam, kako je krasna, barvita, plodna, kako ima vsak letni čas svojo lepoto. Seveda jo ima, če tega ne bi videli, bi morali k mehaniku na popravljanje duše!

Pri tistih, ki se izlivajo na papir sem poiskala somišljenike. Lepota ni le površinska. Zbudi notranje impulze, asociacije in občutke ... in tisti ti pokažejo tvoj odnos do nečesa.  

 Jesen me še zdaleč ne dela depresivno, krasna je ravno zaradi občutkov, ki jih zbuja v meni. Pa četudi niso bleščeče pozitivni. Kontrasti so sestavni del življenja. Samo ena stran tehtnice ti ne da globine.

Po službeni dolžnosti z metrom, papirjem in svinčniki preiskujem kotičke konjeniškega kluba. Zmeraj me premamijo zvedavi mehki gobčki, ki silijo izza rešetk in tiste velike izpovedne oči tam nekje zadaj. Vsak kosmatinec, ki ga počohaš po svilnatem gobčku in na vse strani štrlečih občutljivih brčicah, ti pove delček zgodbice o tem, kdo je. Vsak drugače reagira na tvojo roko, tvoj glas, tvoj pogled. In se najde kakšen, na katerega se moja božajoča roka kar zalepi. Konji so tako drugačni, mogočni, veličastni, pa hkrati tako boječi in upogljivi. Tiste njihove oči...

Skiciram na klopci v jahalni dvorani. Pravkar prihajajo na hipoterapijo * varovanci centra za otroke s posebnimi potrebami. Že slišati so drugačni. Vstopijo v dvorano, vsak na čisto svoj način. Eden od njih ves zvedav pristopi k meni, si me ogleda in s tistim večno srečnim nasmeškom Downovega sindroma** stegne roko ter me nežno poboža po licih.

Kako nenavaden, težko opisljiv občutek! Se tako počuti konj, ko ga pobožam?

Vsak septemberski petek ob 18.00 bodo naši fantje (jah, punce, le kaj je z nami) v Mercator centru Celje uprizorili trening za širšo publiko. Seveda z namenom promocije in pridobitve novih članov za vpis tekom meseca. Prvi termin je že za njimi. Potrudili so se, prikazali vsega po malem, s publiko pa je tako ... rahlo klavrno. Ni ravno nek udaren šoping termin, je pa zanimivo opazovati tiste maloštevilne naključne mimoidoče; predvsem mladina zvedavo steguje vratove in se ustavlja, medtem ko jih nekateri starši dobesedno vlečejo stran (mulc, ne boš se mi ti pretepal, gremo čokolado kupit, pol pa na fuzbal); nekateri starejši z nekakšnimi nostalgičnimi nasmeški čez lica postojijo za minutko, dve (ahhh, lej jih mlade, škoda da je zame to že mimo); najdejo se celo primerki, ki kot fjakarski konji odšibajo mimo in se sploh ne ozrejo na dogajanje, kot da se bojijo, da jim bo hotel kdo kaj prodat ali vzet, če se bodo ozrli; tu in tam kdo si z zanimanjem ogleda demonstracijo od začetka do konca in seveda bi si takšnih želeli toliko, da bi kar plezali en prek drugega ob prizorišču. 

Žal, karate ni nek popularen, množični šport, razdrobljenost po zvezah ga ne uvršča niti med olimpijske izbrance, med poplavo borilnih veščin je slabo prepoznaven in skoraj nepoznan, prinaša več stroškov kot profita ... je pa dejstvo, da ga preprostomoraš začutiti. In če veš, da je to način življenja in rekreacija na tvoji valovni dolžini, ni noben faktor, še najmanj pa starost ali splol omejitev, da se ne bi podal raziskovat te tradicionalne vzhodnjaške borilne veščine. Karate ni agresija, ni pretep in ni "kr neki"; je filozofija, način življenja, rast duha in telesa. Krasna veščina je, ves čas se nadgrajuje in nikoli ji zares ne moreš priti do konca.