Po službeni dolžnosti z metrom, papirjem in svinčniki preiskujem kotičke konjeniškega kluba. Zmeraj me premamijo zvedavi mehki gobčki, ki silijo izza rešetk in tiste velike izpovedne oči tam nekje zadaj. Vsak kosmatinec, ki ga počohaš po svilnatem gobčku in na vse strani štrlečih občutljivih brčicah, ti pove delček zgodbice o tem, kdo je. Vsak drugače reagira na tvojo roko, tvoj glas, tvoj pogled. In se najde kakšen, na katerega se moja božajoča roka kar zalepi. Konji so tako drugačni, mogočni, veličastni, pa hkrati tako boječi in upogljivi. Tiste njihove oči...

Skiciram na klopci v jahalni dvorani. Pravkar prihajajo na hipoterapijo * varovanci centra za otroke s posebnimi potrebami. Že slišati so drugačni. Vstopijo v dvorano, vsak na čisto svoj način. Eden od njih ves zvedav pristopi k meni, si me ogleda in s tistim večno srečnim nasmeškom Downovega sindroma** stegne roko ter me nežno poboža po licih.

Kako nenavaden, težko opisljiv občutek! Se tako počuti konj, ko ga pobožam?

Vsak septemberski petek ob 18.00 bodo naši fantje (jah, punce, le kaj je z nami) v Mercator centru Celje uprizorili trening za širšo publiko. Seveda z namenom promocije in pridobitve novih članov za vpis tekom meseca. Prvi termin je že za njimi. Potrudili so se, prikazali vsega po malem, s publiko pa je tako ... rahlo klavrno. Ni ravno nek udaren šoping termin, je pa zanimivo opazovati tiste maloštevilne naključne mimoidoče; predvsem mladina zvedavo steguje vratove in se ustavlja, medtem ko jih nekateri starši dobesedno vlečejo stran (mulc, ne boš se mi ti pretepal, gremo čokolado kupit, pol pa na fuzbal); nekateri starejši z nekakšnimi nostalgičnimi nasmeški čez lica postojijo za minutko, dve (ahhh, lej jih mlade, škoda da je zame to že mimo); najdejo se celo primerki, ki kot fjakarski konji odšibajo mimo in se sploh ne ozrejo na dogajanje, kot da se bojijo, da jim bo hotel kdo kaj prodat ali vzet, če se bodo ozrli; tu in tam kdo si z zanimanjem ogleda demonstracijo od začetka do konca in seveda bi si takšnih želeli toliko, da bi kar plezali en prek drugega ob prizorišču. 

Žal, karate ni nek popularen, množični šport, razdrobljenost po zvezah ga ne uvršča niti med olimpijske izbrance, med poplavo borilnih veščin je slabo prepoznaven in skoraj nepoznan, prinaša več stroškov kot profita ... je pa dejstvo, da ga preprostomoraš začutiti. In če veš, da je to način življenja in rekreacija na tvoji valovni dolžini, ni noben faktor, še najmanj pa starost ali splol omejitev, da se ne bi podal raziskovat te tradicionalne vzhodnjaške borilne veščine. Karate ni agresija, ni pretep in ni "kr neki"; je filozofija, način življenja, rast duha in telesa. Krasna veščina je, ves čas se nadgrajuje in nikoli ji zares ne moreš priti do konca. 

Šnof šnof ... voham jo! Zimo! Čisto neopazno se bo priplazila čez jesen, ki že šumi v krošnjah in zori na jablanah. Brrrr, strese me ob misli. Kot otrok sem jo imela rada, še dobro, da se spomnim, kajti drugače si ne bi verjela...

Avto sem imela ves dan na soncu, pa termometer ni pokazal več kot 30 stopinj. V pravem poletju se pri tej številki šele začne. In potem skoraj panično počnem vse, za kar imam občutek, da se čez kakšen mesec več ne bo dalo. Otroka peljem na sladoled, ga pošljem v peskovnik in na nastajajoča igrala, v gozd peljeva psa in mimogrede v kapuco brezrokavnika namečem kakšno lisičko, moža gnjavim, kdaj bo naslednja moto tura, Duhca peljem na sprehod vsaj okoli domačega hriba, postavim se na sonce in ga vpijam. In zvečer, ko zmeraj nižje sonce na vedno bolj mrzlem nebu popacka vsakič zanimivejše barve, so moje misli o umirajočem poletju še intenzivnejše. Ne morem, da ne bi večernih prizorov ujela v objektiv in potem, ko jih gledam, me prime, da bi na sončni zahod prilepila recimo silhueto žirafe. In zakaj ne? No prav, pa ne žirafe, bo že menda vsakomur jasno, da smreke in žirafe ne gredo skupaj.

Mogoče bi pa ravno zato?

Rrraaaaammmmmmmm rrrrrrrrrrrr rrraaaammmm ...

Če se ti zgodi, da plavaš nekaj časa po ravno prav vzvalovanem morju, se ti potem zvečer v horizontali, ko zapreš oči, zdi, da še vedno plavaš čez valove. In če se prvič v življenju pelješ na motorju, seveda s čelado na glavi, pa potem zvečer tapkaš po računalniku, ti glava daje občutek, da je čelada še kar gor. Toliko o tem, kako realni so lahko naši občutki. Kdo ve kolikokrat nas okrog prinese lastno telo, kaj šele vsi in vse ostalo, pa sploh ne vemo...

Mož mi je rekel, naj kaj napišem na blog o svoji prvi vožnji. Drži, prva te sorte je bila, ta zaresna, čeladasta, usnjena, brneča, kromirana, skoraj 200 kilometrov dolga. Mašinca je pridno predla. Taka seksi mrcina je z vsem, kar ima na sebi, vključno z zadovoljnim jahačem na prvem sedežu. Slovenci smo dolgočasni, rečemo, da motor vozimo. Angleži že vedo, zakaj temu rečejo riding - jezdenje. Ali pa jahanje, kakor hočete. Včeraj sem pri meritvah v konjeniškem klubu vlekla na ušesa lekcije jahaškega trenerja. »Pete dol, ko so noge v stremenu, pete dol, sicer ne bo kontrole, pete dol sem rekel!« Ni važno, kaj jahaš, princip je enak. Tako lepo teče čez ovinke in ravno prav se nagiba, prijetno je poskočen, pa hkrati umirjeno prede. Spet ena nova vrsta svobode, perspektive, doživljanja. Gibanje je svoboda! Pa naj bo na nogah ali poljubnemu številu koles. In ljubim to svobodo!

Zjutraj si želim daljšo noč. Zvečer bi imela daljši dan. Naj kdo brcne Zemljo na kakšno udobnejšo tirnico, da bo imel dan 36 ur, pa da bo večno poletje pri 25 stopinjah... Ni rečeno, da ne bo kdaj v hudi prihodnosti kakšna gensko obdelana človeška generacija Adamov in Ev odpotovala na več generacij dolgo pot proti kakšnemu obljubljenemu raju za petnajsto zvezdo. Kolikor vem, se lep del znanstvenih in pol-poljudnih firbcev ukvarja z odkrivanjem človeštvu prijaznega planeta v bližnjih globinah vesolja. Vso srečo jim in obilo veselja ...

Kaj pa dogaja v mojem mikrokozmosu? Pestro je. Toliko vsega za početi in toliko za postoriti. Imamo otroka, psa, kolesa in motor. Vse to je treba stlačiti v tiste 4 popoldanske ure, ki ostanejo po službi. Delamo otroško igrišče, v planu je nova streha, nov avto-nadstrešek in asfalt ureditev, pa steklena stena na stopnišču. Dokler bluzitekt* tega ne izriše in vzame taktirko v roke, ne bo nič gotovo. Fajn je, mora se dogajat, takrat je človek šele zares v zagonu, po drugi strani pa je naporno in ves čas imaš občutek, da nimaš resnično za nič dovolj časa. Ko bi lahko izklopil ta del možganov, pa vklopil kaj bolj koristnega. Glede na to, da človek uporablja le mali procent možganov, se sprašujem čemu je (bil) namenjen ves ostali del in kdo za vraga se je našel, da nam jih je izklopil - verjetno jih nismo znali uporabljati, saj še tega delčka pravzaprav ne znamo.

To je bilo razmišljanje za intermezzo, sedaj pa nazaj na delo. Tako ali drugače ga nihče ne opravi namesto mene.

Carpe diem, moje drage in moji dragi!

* BLUZITEKT: eni že poznate ta izraz; prvotno je sicer bil namenjen konkretni osebi, ampak lastna skovanka mi je prirasla k srcu in zdaj jo uporabim kar zase; ah, kaj pa je vse skupaj drugega, kot eno samo bluzenje... gradbeništvo ne bo spremenilo sveta, le njegov izgled, pa še to morda na slabše...

Tak hudo filmski naslov za en zapisek v dnevniku - a vendarle - če se ti zgodi, je menda kot v filmu in še nekaj časa po tem ti razum ne da verjeti, da se je znesel ravno nad tvojim koščkom zemlje in da si lahko srečen, da nisi ravno v trenutku, ko je iz že tako bobneče toče nepopisen sunek odpihnil streho nad kuhinjo, recimo tam pekel palačinke. Zgodbica iz hiše moževega strica, Kozjansko. 

Streha je v celem kosu pristala na bližnjem hribu, del kritine pa je razfrčalo daleč naokoli. Voda je tekla po zidovih in stopnicah v spodnja nadstropja in zalila objekt. Polovica strehe je kot spomenik stala pokonci, naslonjena na dimnik. Pokale so šipe po oknih. Vrt, cvetje, sadovnjak, trta? Kaj je že to? Krompir se je skoraj sam izkopal. Po travniku je videti vijugasto sled, kjer je center vrtinca iz tal populil še pokošeno travo. Del gozda na obzorju je popolnoma brez listja. 

Tem vrtincem menda pravijo gustnado. Meteorološko nima dosti skupnega z Ameriškimi tornadi, je pa za naš košček planeta dovolj šokanten, da ga poenostavljeno poimenujejo kar tornado. Ni kaj, očitno smo mati Zemljo lepo razkurili, pa je začela vračat udarce. Male udarce. Kdo ve, kaj vse nas še čaka?

Danes sem spoznala popolnoma novo plat svojega moža. Ne, on ne kaže nobene nervoze, ko gre na tekmo evropskega prvenstva. Nobene treme pred zaključnim govorom sezone. Ne pozna recimo potovalne mrzlice. Pravzaprav ga nič ne vrže iz tira. Ampak ... danes ponoči ni mogel spati! Ves čas mu je brnelo. Zjutraj je bil ves iz sebe...

Plan jutra: gremo po motor v Novo Gorico! Chopper! Yamaha Dragstar 650! Pet let že sanja o tem in dvakrat so se mu sanje izmuznile - ali bo v tretje tisto pravo?

Ostanite na liniji, skrivnost vam razkrijemo po oglasih 

Dopust smo vteptali nekam pod peščena zrnca na Sončni obali in ko že četrti dan sedim v svojem kotu naše velike pisarne, se mi le nekam bežno zdi, da smo ga imeli. S kakšnim detektorjem bi ga šla nazaj poiskat, ga vtaknila v žep in šla z njim okrog sveta skozi črno luknjo, črvino ali vesoljsko struno; vsake toliko me namreč odnese po miselnih poljanah ustvarjalnosti, čutov in sanjarij, za katere pač enostavno ni časa, ni denarja, ni osnovnih možnosti. Mogoče je kdaj prej bil čas, pa si ga nisem vzela, ker za te reči pač nisem bila dovolj zrela; mogoče še kdaj bo, a zdaj smo v tisti starosti, ko so prioritete predvsem fizikalne in naravne, tiste ostale pa izvisevajo in ves čas "motijo" fizično poslanstvo mojega obstoja na tem planetu. Včasih je lepo, včasih pa naporno hoditi po stiku tega, kar ti namenja družba in tega, kar ti plete notranjost. Že od nekdaj imam občutek, da sem se rodila v napačnem svetu ali pa si ga preprosto ne znam dovolj obrniti sami sebi v prid.

Ne glede na to, da polovico dopusta porabim za to, da se na lenobnost privadim, je dobro del. Dejansko te odklop iz vsakdana nafila z energijo. Lepo smo zaključili naše dopustovanje, mož si je pod zvezdnim nebom, med svetlobno in zvočno Kreslinovo predstavo v Žički kartuziji pod vplivom zmravljinčene kože od zvoka violine izbral pesem za svoj pogreb. Vsi so venci vejli, obvezno z violino (če mene prej zmanjka, da boste ostali vedeli). S težkim srcem, a na koncert sem odšla brez fotoaparata. Nekako ne morem sama sebi dopovedat, da res NI potrebno na vsak dogodek s sabo vleči foto torbe, da za vsakim vogalom pa mogoče res ne nastane lepa fotka in da so fotke v glavi običajno dosti bolj krasne od tistih, ki dejansko pristanejo na ekranu in papirju. Javno se moram opravičit sami sebi za svojo zmedenost glede vsega tega, a to očitno pač paše k odraščanju. Ne gre za fotoaparat, ne gre za slike, gre za pogled na zunanjost iz lastne notranjosti (in obratno) in gre za možnost, da to zunanjost fizično doživiš na tem in onem končku našega krasnega planeta, začenši za prvo gozdno jaso. Pravi trenutek na pravem mestu in s pravimi mislimi ... čudež!

In se opravičujem, če komu nisem razumljiva. Včasih je težko razumeti in obvladovati samega sebe, kaj šele da bi drugi ... Kapo dol za mojega moža, da me prenaša! Za potrpljenje. Pa tudi za večni, meni sicer tečni, KDAJ. Kdaj se bomo spet šli družinske matematične operacije. Mogoče bi se res morali iti, kaj vem. Pestrost izbire, kaj početi z življenjem je hkrati tako čudovita in strašljiva. Lažje je tistim, ki malo manj razmišljajo (pa več dajo od sebe?).

Kaj veliko o našem potepu po Bolgariji nimam filozofirati. Na hitro spoznaš njen droben košček in si ustvariš prvi vtis. Kmetijstvo, industrija, pisana pravljica sončničnih polj, zapuščene vasi, mestece je enako mestecu, v večjih mestih pa še vedno vohaš komunistične čase. Ljudje niso zadovoljni, Evropa jim prinaša večje družbene razlike, nedosegljive standarde, zmedeni so, iz komunizma v demokracijo in Evropo... Lepa je, pa žalostna. Po moje se ne najde.

Lep del fotk je posnet z avtobusa.

Letos smo si izbrali Bolgarijo. Pravzaprav je bil nesporazum, mož je ves čas govoril, da hoče poleti na morje, jaz pa ves čas sanjam samo o potovanjih, pohajanju in poleti me mika vse kaj drugega kot morje... in vsakič znova potrebujem pol dopusta samo zato, da se uvajam v totalno brezdelje in proceduro zajtrk-plaža-večerja-sprehod-noč in jovo na novo. To ni naštelano na moje vibracije. Zadnji trenutek sem izbrala Bolgario, da spoznamo nekaj novega, nam rezervirala polpenzion v spodobnem hotelu blizu plaže sredi Sončne obale, splanirala dva izleta v notranjost ... potem mi pa mož reče, ja zakaj pa nismo šli kar na potovanje, takšno s trodnevnim morskim lenobnim vložkom...? Toliko o tem, kako se ljudje premalo pogovarjamo, pa čeprav se nam zdi, da je čisto dovolj.

Torej smo se podali na hudo klasičen dopust v tipično turističen kotiček sveta, kakor večina človečkov, ki se poleti razpasejo na Hrvaške in mogoče tudi kakšne malo bolj oddaljene plaže. Kdo nam je v glavo vgradil tovrstno migracijo? Od kod ta množična selitev narodov?

Na povratnem letu mi je mož omenil službo. Takrat mi je postalo jasno, da je Bolgarskih počitnic čisto zares konec. In smo nazaj. Polnejši za to in ono izkušnjo in vtis. Slik je ohoho, za povohat pa utrinek, dva...

Zakaj "Lej, ka pa je to počitnice"? Zelo enostavno: to je bil Renejev najpogostejši stavek. Nisem si mislila, da ta stavek pride že pri 28 mesecih starosti. Mi je pa zelo v zadovoljstvo. Končno lahko otroku bluzim o svetu okoli njega, ker ga to dejansko zanima.

1. Žigolo in njegove pisane dogodivščine
2. Bilanca pred odhodom: 82 km
3. O, a v Bolgarijo greste? Tam je pa menda lepo...?