Jeseni breze s stopali šumijo,
ko v zlato listje jih obuvati hite.
Saj jeseni gozdovi se selijo.
Na jug za vetrom s pticami lete.

Dvanajsti oktober, Muzej novejše zgodovine Celje, v sklopu društvenega projekta Mesec fotografije smo otvorili še pregledno društveno razstavo (klikni TUKAJ za ogled celotnega info). Zapela nam je Edith Piaf (Nika Vipotnik), svoje sta povedala predsednik Marko Rebov in um. zgodovinar Matija Plevnik, podelili smo nekaj fotografskih nazivov, pojedli vse dobrote, se načvekali, predvsem pa sem kot vodja projekta zadovoljna zavoljo pohval glede postavitve razstave. Pisana mavrica življenja bo na ogled do 19. oktobra, pojdite za četrt urce nahranit domišljijo na naš pašnik.

Ex tempore je latinski izraz, ki označuje improvizirani gledališki performans (t.j. predstavo brez posebnih priprav), je pa tudi uradni termin za takojšnjo sodniško odločitev po zaslišanju. Izraz so si izposodili tudi fotografi, označuje pa fotografski natečaj, ki poteka v natančno definiranem časovnem obdobju (t.j. dan ali nekaj dni) na natančno določenem območju ali na podano tematiko.

V okviru meseca fotografije smo Svitovci izvedli ex tempore »Celje skozi oči fotografa«. V danem časovnem okviru je bil naš mali lump ves čas zraven mamice, pa sem ga, dokaj logično, uporabila za model v seriji, ki prikazuje, kako otrok doživlja mesto.

Ampak, dragi moji, če še niste vedeli (mea culpa, tudi moje sveže spoznanje), otroci so manipulacija! Serija mojih fotk je ob ocenjevanju odpadla na celi črti, kajti ta tematika igra na čustva žirije in je potemtakem pristranska, subjektivna, pocukrana in po meni neznanem in nerazumljivem nenapisanem pravilu neprimerna.

Torej, ne fotografirajte (srečnih) otrok za razstave. Vtaknite jih v družinski album in bodite cvetoči še dolga leta, ko boste obujali spomine.

Ecco, naše "zavrnjeno" dete: