Kaj veliko o našem potepu po Bolgariji nimam filozofirati. Na hitro spoznaš njen droben košček in si ustvariš prvi vtis. Kmetijstvo, industrija, pisana pravljica sončničnih polj, zapuščene vasi, mestece je enako mestecu, v večjih mestih pa še vedno vohaš komunistične čase. Ljudje niso zadovoljni, Evropa jim prinaša večje družbene razlike, nedosegljive standarde, zmedeni so, iz komunizma v demokracijo in Evropo... Lepa je, pa žalostna. Po moje se ne najde.

Lep del fotk je posnet z avtobusa.

Letos smo si izbrali Bolgarijo. Pravzaprav je bil nesporazum, mož je ves čas govoril, da hoče poleti na morje, jaz pa ves čas sanjam samo o potovanjih, pohajanju in poleti me mika vse kaj drugega kot morje... in vsakič znova potrebujem pol dopusta samo zato, da se uvajam v totalno brezdelje in proceduro zajtrk-plaža-večerja-sprehod-noč in jovo na novo. To ni naštelano na moje vibracije. Zadnji trenutek sem izbrala Bolgario, da spoznamo nekaj novega, nam rezervirala polpenzion v spodobnem hotelu blizu plaže sredi Sončne obale, splanirala dva izleta v notranjost ... potem mi pa mož reče, ja zakaj pa nismo šli kar na potovanje, takšno s trodnevnim morskim lenobnim vložkom...? Toliko o tem, kako se ljudje premalo pogovarjamo, pa čeprav se nam zdi, da je čisto dovolj.

Torej smo se podali na hudo klasičen dopust v tipično turističen kotiček sveta, kakor večina človečkov, ki se poleti razpasejo na Hrvaške in mogoče tudi kakšne malo bolj oddaljene plaže. Kdo nam je v glavo vgradil tovrstno migracijo? Od kod ta množična selitev narodov?