Šnof šnof ... voham jo! Zimo! Čisto neopazno se bo priplazila čez jesen, ki že šumi v krošnjah in zori na jablanah. Brrrr, strese me ob misli. Kot otrok sem jo imela rada, še dobro, da se spomnim, kajti drugače si ne bi verjela...

Avto sem imela ves dan na soncu, pa termometer ni pokazal več kot 30 stopinj. V pravem poletju se pri tej številki šele začne. In potem skoraj panično počnem vse, za kar imam občutek, da se čez kakšen mesec več ne bo dalo. Otroka peljem na sladoled, ga pošljem v peskovnik in na nastajajoča igrala, v gozd peljeva psa in mimogrede v kapuco brezrokavnika namečem kakšno lisičko, moža gnjavim, kdaj bo naslednja moto tura, Duhca peljem na sprehod vsaj okoli domačega hriba, postavim se na sonce in ga vpijam. In zvečer, ko zmeraj nižje sonce na vedno bolj mrzlem nebu popacka vsakič zanimivejše barve, so moje misli o umirajočem poletju še intenzivnejše. Ne morem, da ne bi večernih prizorov ujela v objektiv in potem, ko jih gledam, me prime, da bi na sončni zahod prilepila recimo silhueto žirafe. In zakaj ne? No prav, pa ne žirafe, bo že menda vsakomur jasno, da smreke in žirafe ne gredo skupaj.

Mogoče bi pa ravno zato?